Hrvatski (HR)Italiano (ITA)Slovensko (Slovenija)

MEĐUNARODNI POGRANIČNI SUSRETI
MEDNARODNA OBMEJNA SREČANJA
INCONTRI INTERNAZIONALI DI FRONTIERA

Forum Tomizza početna >> Tekstovi sudionika >> Milharčič Hladnik, Mirjam: Pravičnost in enakost (2012)

Milharčič Hladnik, Mirjam: Pravičnost in enakost (2012) PDF Ispis E-mail
Autor Neven   
01. lipanj 2012.

Že od antike dalje razumemo pravičnost na eni strani kot vrlino posameznika – to je individualna pravičnost, in na drugi strani kot vrlino družbe – to je socialna pravičnost. Prav tako ima že od antike dalje pravičnost dva pomena: pomeni vsako ravnanje v skladu z zakoni, pa tudi enakost. V precepu teh dveh pomenov nastopi pravičnost kot korektiv. Uporabljamo jo zato, da lahko zakone, ki so v nasprotju z enakostjo, prav z argumenti pravičnosti spremenimo.

To je bistvo vseh uporov proti oblastnikom in oblastnim strukturam, četudi temeljijo na zakonih – če utemeljujejo neenakost in diskriminacijo, potem so krivični. Naj gre za boj primorske duhovščine proti fašistični italijanski oblasti pred osemdesetimi leti ali pa za spremembo družinskega zakonika danes – če ostanem pri domačih primerih – vedno gre za vprašanje pravičnosti v pomenu enakosti in enakopravnosti.

Tako dobimo socialno pravičnost kot korektiv legalne pravičnosti; dobimo socialno pravičnost, ki je nadrejena legalni pravičnosti. Procese, razmisleke in kontroverze okrog tega vprašanja pravičnosti – torej socialna pravičnost kot korektiv legalni pravičnosti  - najdemo v demokratičnih družbah kot sestavne dele vsakega procesa zakonodajnega odločanja.

V sodobnih demokratičnih družbah je postala pravičnost “prva vrlina družbenih institucij” (Rawls), kajti vse institucije morajo delovati v smislu pravičnosti. Pomislili bi, da morajo zaradi tega delovati enako za vse – dejansko pa morajo delovati pravično tako, da upoštevajo razlike med ljudmi.
Zato modernemu postulatu pravičnosti demokratičnih institucij pravimo distributivna pravičnost – pravičnost, ki naj bi zagotavljala ljudem čimbolj enake možnosti in priložnosti. Distributivna pravičnost tako upošteva predvsem socialne in ekonomske razlike med ljudmi – vedno bolj pa tudi rasne, spolne, religiozne, etnične, in seveda tudi razlike v spolni usmerjenosti.

Da bi bila socialna pravičnost lahko enaka za vse mora biti potemtakem korektivna, torej različna za vse. Ta paradoks se razrešuje z vzpostavitvijo sistema kriterijev oziroma meril, po katerih razvrščamo ljudi - v demokratični družbi sicer enakih in enakopravnih – v različne kategorije, ki omogočajo funkcioniranje korektivne pravičnosti. Pri Rawlsovi teoriji socialne pravičnosti, ki jo zaradi omejenega prostora edino omenjam, ne gre niti za vprašanje pravičnosti nasploh niti za pravičnost kot moralno vrlino posameznega človeka. Gre za vprašanje socialne pravičnosti v demokratični in pravični družbi - za način, kako glavne družbene ustanove razdeljujejo temeljne človekove pravice in dolžnosti ter vplivajo na življenjske možnosti ljudi.

Pravičnost, s katero sem se največ ukvarjala, zadeva področje šole in temeljni postulat modernih družb – državljana in izobrazbo kot pogoj, da državljan svoje dolžnosti sploh lahko opravlja. Začetke razmisleka lahko v našem prostoru pripišemo Mariji Tereziji, ki je uvedla elemente osnovne šole zato, da bi njeno veličastno cesarstvo dobilo boljše podanike. Vsaj zadnjih tristo let torej lahko spremljamo šolo iz perspektive pravičnosti, ki je bilo najprej vprašanje dostopnosti: ali za bolj bogate, ali tudi za revne; ali samo za fante ali tudi za dekleta; koliko za ene in koliko za druge; v ZDA vprašanje, ali šola za črnce ali ne, itd. Temu je sledilo vprašanje, ki se je vleklo stoletja, koliko katere izobrazbe, v kakšnih šolah, do katere stopnje; ali skupaj ali vsaka skupina posebej; ali spolno mešane šole ali spolno ločene. Pravzaprav se do danes razprave še niso končale – samo pomislimo na jutranje tuširanje Romskih otrok v osnovni šoli Bršljin, da bi lahko potem pri pouku sedeli skupaj z drugimi, slovenskimi, čistimi otroki. Ko so ravnatelja šole vprašali, kaj pa rečejo starši Romskih otrok na to jutranje tuširanje, je odgovoril, da zakaj neki bi pa kaj rekli – saj so njih tudi.

Ko sem se v svoji prvi akademski karieri – preden sem se posvetila migracijam – ukvarjala s pravičnostjo v šoli, me je zabavalo, kako so se skozi zgodovino ukvarjali s temi problemi. Tako sem prišla neizogibno že v prvem koraku tudi do feminizma in študij spolov. Prav onemogočenje izobrazbe ženskam je bilo ključno vprašanje diskriminacije in hkrati ključno vprašanje definiranja Drugega spola – ali je ženska človek; in če je, ali ima možgane, ali je učljiva; odgovor je bil dolga časa, ne; zato tudi ne more biti moralna, družbeno odgovorna, samostojna v odločitvah, npr. volilnih itd. Prav tako ne more biti - v duhu današnje razprave – pravična.

Na začetku vsega je bila torej izobrazba. Poklicna izobrazba je bila prva domina: ko je ta padla, se je podrlo vse – ženske so šle v šole, postale so učiteljice, ker so nacionalne države potrebovale splošno šolsko obveznost, da so naredile državljane. Gimnazije jim niso bile dovoljene, ker so vodile na univerzo. Govorim o času pred sto leti, nič več. Potem jim je bilo dovoljeno obiskovati gimnazije, vendar niso smele opravljati mature. Matura je vendarle zrelostni izpit in univerzitetni študij je dolgo ostal nedostopen.

Kako zelo so se prepirali o tem, kaj je primerno in kaj je pravično, in nemočno gledali, kako poklicna izobrazba žensk vodi v poklicno delo žensk, to v neodvisnost in emancipacijo in vse skupaj do političnih in državljanskih pravic ter, za nekatere, propada sveta. Josip Ciperle je pred dobrimi sto leti zgroženo pridigal: "Proč z vsemi nepotrebnimi učenostmi pri ženskah, v kuhinjo ž njimi ali pa k šivanji, otroke pestovat, ako vam jih je dal Bog." Tako žensko je bil pripravljen spoštovati, sicer pa je menil, da "emancipirana ženska ni več ženska, mož pa tudi ni, in ker so ljudje le dvojnega spola, tedaj emancipirana ženska ni nič".

Kot je lepo povedala Marija Terezija, Šola je politikum!, in pri njej vendarle ne gre zgolj za izobrazbo, temveč za dostop do pozicij moči, oblasti in nadzora. Ali drugače, gre za ključno vprašanje enakih možnosti znotraj najpomembnejše institucije moderne družbe – to je šole. Skratka, če je ključna socialna pravičnost tista, ki jo izvajajo institucije, šola pa je ključna institucija modernih družb, potem je pravičnost v šoli ključno vprašanje socializacije ljudi, državljanov, prebivalcev neke dežele v duhu pravičnosti ali nepravičnosti na dveh ključnih ravneh – na individualni ravni socializacije otrok v bodoče državljane z občutkom za pravičnost in na ravni delovanja institucije, ki je zavezana načelu pravičnosti.

Tako pojmovana socialna pravičnost je torej distributivna pravičnost, saj se nanaša na razdeljevanje primarnih družbenih dobrin. To pa so pravice, svoboščine, življenjske možnosti ter dohodek, bogastvo in družbene osnove samospoštovanja. Na prvem mestu pa je izobrazba. Ali to pomeni, da je v moderni družbi možnost zaposlitve, varnosti in samospoštovanja posameznika odvisna od izobrazbe; ali to pomeni, da sveta, v katerem živi in dela, ne omejujejo sorodstvene vezi, lokalna pripadnost, podedovani poklic, pač pa ga omejuje »meja kulture«? Odgovor je, da.

Moderni svet je svet nacionalnih držav, skupni temelj bivanja v njih pa je skupna generična kulturna podlaga, ki jo lahko vzpostavlja samo razvejen, trden, državno voden in nadzorovan javni šolski sistem. Standardizirana, poenotena  in z izobraževanjem podprta kultura, ki prežame večino prebivalstva in ni več lastnina elitnih manjšin,  konstituira edino vrsto identitete, ki preostane ljudem, da se z njo identificirajo. To so razmere, v katerih postane Kultura kot ena sama in homogena nacionalna kultura naravni vir politične legitimnosti.

Zato je lahko kultura nevarno politično orodje – ker zabrisuje razlike in raznolikosti, ker diskriminira vse, kar ni definirano kot kultura, ker temelji na enem samem nacionalnem jeziku, ker je rasistična in ekskluzivistična. Zato se danes ukvarjamo z multikulturalizmom in kulturnim dialogom, z večkulturnostjo in interkulturnostjo. Gre namreč za zahteve ljudi, ki se razlikujejo od modela vladajoče večine. Sem spadajo vsi, ki imajo svoj življenjski način in identiteto drugačno od predvidene »nacionalne«, nacionalno kulturne. V prvi vrsti so to etnično drugačne manjšine, pa prvobitni prebivalci, narodne manjšine, migranti, pa celo ženske, ter gejevsko in lezbično usmerjeni  posamezniki. Vsi ti zahtevajo priznanje svojega stila življenja in vrednot, ki so drugačne od dominantnih, lahko pa tudi diskriminirane in preganjane.

V temelju gre pri multikulturalizmu, ki ga teoretiki različno interpretirajo, za eno skupno potezo: zanikanje, da obstaja samo ena možna obravnava kulturnih razlik in za prizadevanje za ukinjanje ali vsaj slabitev mehanizmov socialnega izključevanja.
Pravzaprav gre za to kar vsebuje tudi koncept in vsakoletna izpeljava Foruma Tomizza. To so: sestavljenost, večjezičnost, večpripadnost, odprtost, tolerantnost. Verjetno ni pretirano reči – pravičnost.