Hrvatski (HR)Italiano (ITA)Slovensko (Slovenija)

MEĐUNARODNI POGRANIČNI SUSRETI
MEDNARODNA OBMEJNA SREČANJA
INCONTRI INTERNAZIONALI DI FRONTIERA

Forum Tomizza početna >> Tekstovi sudionika >> Blatnik, Andrej: Resnice o lažeh, laži o resnicah (2017)

Blatnik, Andrej: Resnice o lažeh, laži o resnicah (2017) PDF Ispis E-mail
Autor Neven   
23. svibanj 2017.


Ko me je Irena prijazno povabila na današnji dogodek, sem se ob temi pogovora za hip počutil pred nerešljivo nalogo. Če velja, kakor je zdaj že zelo daljnega leta 1981 zapisal Tine Hribar, da je resnica o resnici ta, da resnice o resnici ni (Tine Hribar, Resnica o resnici, Obzorja, Maribor 1981), kako zapleteno je potemtakem šele z lažjo! Čeprav je zapletenost, kakor zmeraj v parih nasprotij, obrnjena: ne ustvarja je spoznanje, da laži ni, nasprotno. Vprašanje je, kako v času družbene konstrukcije resničnosti sploh zamejiti prostor laži? Že našega vstopanja na prehodno območje, v prostore delnih resnic, nepopolnih resnic in podobnega, ne varujejo nikakršne tehnične ovire.


Potem sem se spomnil, da sem pred kakimi 20 leti skušal napisati neko zelo kratko zgodbo, ki naj bi izrazila težave tistega časa, vsaj kar se resnice tiče. To je bil namreč čas množenja resnic in ontološkega dvoma, ki ga učinkovito povzema misel ameriškega umetnostnega teoretika Briana McHalea, da se je umetnik včasih spraševal: »Kako naj si razlagam svet, v katerem sem? In kaj sem v tem svetu?«, zdaj pa se sprašuje: »V katerem svetu sem? Kaj se tu počne? Kateri mojih jazov naj to počne?«


K pisanju te zgodbe me je spodbudilo vabilo nekega časopisa (tu nastopi trenutek za še pomnite, tovariši: takrat so časopisi ljudi še vabili, naj kaj napišejo, in za to so celo plačevali!), naj nekaj napišem o laži, in to na temelju pregovora. Takrat je očitno veljalo, da je laž udomačena bolj med pregovori in manj med mediji in ljudmi. Tole sem napisal, objavil pa za zdaj še ne:

Več je besedi, več je laži.

To je, se mi zdi, pregovor. Star pregovor. Se mi zdi, da res prihaja še iz starih časov, ko je bila na eni strani še ena edina resnica brez besed, na drugi pa bolj ali manj razpoznavna laž v veliko besedah. Ti časi so, se mi zdi, minili. Danes je resnic vse več, vsak ima svojo, že kar preveč jih je, da bi človek mirno živel, se mi zdi, saj mora vsak vse več izbirati med njimi. Zato nas preveč besed zmede: ker je treba izbirati med njimi. Raje bi eno samo, pa da ji verjamemo. Vendar je lepota, se mi zdi, ravno v izbiri. Mislim: da lahko izberem. Če izbiram, odločam, se mi zdi. In moja izbira je moja resnica. Se mi zdi.


Resnice so se medtem še bolj razmnožile in če že nima vsak državljan sveta svojega bivališča, prihodka in morda obroka, ima lahko vsaj vsak svojo resnico. Na to nas stalno opozarja tudi mutirani medijski prostor, odprt za vse te številne resnice. O zahtevnih temah na javni televiziji enakopravno razpravljata vrhunski poznavalec in naključni ljubitelj. V tiskanih medijih vse več prostora dobivajo tisti, ki vanje pač želijo pisati, da tako opozorijo na svojo prisotnost na svetu, ali pa tisti, ki vanje morajo pisati, ker so pač med vse manj številnimi, ki jih še ščiti pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas – pa če o tistem, o čemer pišejo, kaj vedo ali ne. V pismih bralcev enakopravno objavljajo izpričani strokovnjaki za temo razprave in manični dopisovalci na katerokoli temo. Vse te resnice so izenačene. Fenomen, ki ga je jedrnato opisal Isaac Asimov: "Antiintelektualizem si že dolgo vztrajno utira pot skozi naše politično in kulturno življenje, pri čemer se napaja v napačni predstavi o demokraciji, ki naj bi pomenila, da je 'moja nevednost vredna prav toliko kot tvoje znanje'."

Temelji vednosti, ki nas je tradicionalno bližala resnici, so vse bolj nepotrebni. Za zdaj se zdi, kot da se človeštvo zaradi teh premikov ne vznemirja preveč; če že govorimo o medijih, lahko rečemo, da velika večina današnjih ljudi moderiranih medijev ne vidi več kot nujne sestavine svojega življenja, da branje časopisa ni več, kot je bojda dejal Hegel, jutranja maša za meščane. (http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/maribor-in-vloga-fate.html) Bolj razburljivo bo postalo, ko se bo trend uporabniško ustvarjenih vsebin selil v uporabniško ustvarjene storitve za zdaj še moderiranih družbenih polj, na primer v sodstvo in zdravstvo.

Vprašanje je, kako je do tega fenomena prišlo. Dandanes priljubljeno reklo – ali pa recimo raje kar izgovor – je, da so krivi 'drugi'. Recimo – politika. Ali pa tisti en odstotek, ki si vse bolj lasti preostalih 99 % – če ni to pravzaprav že tako rekoč isto kot politika. In potem lahko malo negodujemo ob šanku, pardon, na forumih in socialnih omrežjih, in se počutimo bolje. A morda je ta izgovor o krivdi drugih preveč priročen, da bi ga uporabili, če mislimo resno – in zdaj mislimo resno, saj moramo vendar, kadar mislimo o laži, hkrati misliti o resnici, ki je že etimološko povezana z resnostjo!

In če mislimo resno, se srečamo z vprašanjem, kako resno mislimo z resnico – zlasti s tako, ki se nam ne prilega najbolje. Včasih bolje prenesemo laž kakor resnico – in tudi zato si prilegajoče se resnice konstruiramo čisto o vsem in smo vanje pripravljeni zelo trdno verjeti.

Če ste kakorkoli socialno aktivni – in ne govorim samo o aktivnosti na socialnih omrežjih, čeprav to postaja skoraj dominantna socialna aktivnost – ste nemara že opazili, da ljudje vse bolj iščejo potrditve svojih prepričanj in si vse manj želijo izzivov, ki bi jih izzivali v korekcije stališč. Klasični intelektualec je dvomil o vsem, tudi o samem sebi – prav to mu je dajalo temelj za dvom o vsem. Dandanes, v času samoafirmativne nuje, je dvom vase razumljen kot šibkost – intelektualec naj upravlja vsaj svojo lastno javno podobo, če že ničesar drugega ne more, bi rekel cinik.

Poglejmo si to udobje laži v nekem sorazmerno skrajnem primeru. Predstavljajte si nadlego, da vam je dano izvedeti za svojo smrtno uro – in zagato, ali o tem povedati drugim. V filmu Moje življenje brez mene triindvajsetletnica z dvema otrokoma izve, da je zbolela za rakom in da bo čez dva ali tri mesece umrla. Nikomur ne pove, kaj se dogaja, vsem posname kasete s posmrtnimi sporočili in seveda tudi z razlago, zakaj je molčala. Prepričana je, da bo tako razbremenila svojega moža, starše, otroka in prijatelje. (Morda kdo pozna taka ravnanja iz svoje osebne izkušnje, vendar se je bolje sklicevati na filme ali knjige – tako se zdijo stvari manj približane, manj resnične.)

V filmu sicer ne izvemo, kako se njeni bližnji post festum odzovejo na blaženo nevednost – lahko pa se vprašamo, kako bi se na njihovem mestu odzvali mi. Če bi kdo začutil olajšanje ob tem, da mu bližnji ni povedal, da umira, je to morda človeško razumljivo. Manj razumljivo bi bilo, če bi bil olajšan ob tem, da mu bližnji ni napovedal, da bo umrl po lastni volji – kakor se v naših krajih pogosto zgodi. Takrat si običajno očitamo – kako da nismo opazili! Lahko bi kaj storili, spremenili!

Vendar se tudi v vsakdanjem življenju, v manj skrajnih legah, velikokrat delamo, da nismo opazili, in se zatekamo v sladke nevednosti in krivde drugih. Osvobajajoče laži (osvobajajoče v tem smislu, da nas osvobajajo nujnosti osebne akcije) si proizvajamo kar sami, če nam jih v zadostni meri ne ponuja družbeno okolje. Hkrati pa si izhod iz številnih poljubnih in zamenljivih resnic, ki jih je težko razlikovati na bolj in manj resnične, iščemo v čim bolj samozavestni Resnici, ki trdna in nespremenljiva obeta, da bi lahko prekrila vse druge, pa naj jo, naj spet citiram Tineta Hribarja iz davnih osemdesetih, ponuja vera, partija ali psihoanalitična šola – danes bi rekli tečaj za samopomoč. Vendar nas tolažba laži ali, recimo nežneje, sladke neresnice (vsaj tiste, ki še beremo leposlovje) spomni na somo, drogo iz Huxleyjevega Krasnega novega sveta, in na druge omamne tolažbe iz žanrov negativne utopije ali distopije.

Tisti, ki še beremo leposlovje, vemo, da konci teh romanov niso srečni. Dva taka romana sta bila letos izbrana za slovensko maturitetno branje, eden med njima že tretjič, postaja torej najbolj kanonizirano slovensko literarno besedilo vseh časov – in ta izbira ter zlasti zastavljeno maturitetno vprašanje, ki je kot izhod iz kolesja sistema predvidevalo samoizničenje, sta sprožila kar nekaj vznemirjenja, kar je bilo za delujoče v literarnem polju dobrodošlo sporočilo – leposlovje očitno še lahko vznemirja. Manj dobrodošlo je bilo, da sta bila dogajalna prostora romanov o totalitarizmu daljna preteklost in (malo manj daljna) prihodnost – kot da je sedanjost preblizu, da bi si ob njej zastavljali ista vprašanja. In s tem, da se jim izogibamo, postajamo kolesje sistema, iz katerega iščemo izhod, postajamo težava, iz katere iščemo rešitev. Morda je tudi to oblika osvobajajoče laži, ki nam pomaga zdržati zasužnjujočo resničnost današnjega sveta. Zdržati vsaj do tiste mere, da je ni treba začeti (naporno, boleče, morda tudi uničujoče, a vendarle) spreminjati. Morda je to resnica o naših vsakdanjih lažeh.