Hrvatski (HR)Italiano (ITA)Slovensko (Slovenija)

MEĐUNARODNI POGRANIČNI SUSRETI
MEDNARODNA OBMEJNA SREČANJA
INCONTRI INTERNAZIONALI DI FRONTIERA

Forum Tomizza početna >> ArtIstra

ArtIstra

ArtIstra: glazbeno-pjesnička večer većinom istarskih pjesnika i etno-jazz-rock glazbenika. Od 2004. godine glazba i performans postaju glavnim dijelom večernjeg programa.




Poklon Alfredu Lacosegliazu: besede, glasba, podobe PDF natisni E-pošta
Prispeval Neven   
MONDAY, 15. maj 2017 ob 16:55
There are no translations available.

Četrtek, 18. 5. 2017 ob 20.00, Palača Gravisi, Skupnost Italijanov, Ul OF 10, Koper

Zamisel: A.L.P.E. Alfredo Lacosegliaz Patchwork Ensemble:
Ornella Serafini, vokal, pripovedovalka
Cristina Verità, violina
Daniele Furlan, klarinet
Orietta Fossati, klavir
video Marco Bernini
fotografije Anna Bandelli

Hommage glasbeniku, skladatelju in prijatelju Foruma Tomizza Alfredu Lacosegliazu, v katerem se bomo skozi  besede Monija Ovadie (video posnetek poklona preminulemu avtorju, ki ga je mesto Trst pripravilo v Muzeju Revoltella) in  pripovedovalke Ornelle Serafini, sprehodili skozi spomine in anekdote, ki bodo spremljale avtorjevo glasbo in odlomke njegovih filmskih del. Sedem del kot sedem glasbenih not. In sedem videov z Alfredom in njegovimi najbolj znanimi izvedbami. Sedem skladb, tri vokalne, štiri inštrumentalne, ki jih spremlja videomontaža izbranih fotografij Anne Bandelli. Ob glasbeni podlagi z zadnjega, neobjavljenega albuma Vzhod in Jug, ki značilno zaokroža celoten umetniški opus vsestranskega ustvarjalca.

 
De Alfredo: Cantando & Ciacolando - Marušić & Rakovac PDF natisni E-pošta
Prispeval Neven   
MONDAY, 08. maj 2017 ob 10:31
There are no translations available.

Završnica 18. Foruma Tomizza počinje u Gradskoj knjižnici Umag u petak 19. 5. 2017. u 20:30 sati: dobitnik nagrade Lapis Histriae 2017 čita nagrađenu priču, a zatim slijedi koncert posvećen glazbeniku, svestranom umjetniku Alfredu Lacosegliazu - nastupaju Dario Marušić i Milan Rakovac! Ulaz slobodan, dobrodošli!!!

 

Alfredo Lacosegliaz (Trst, 1953. - 2016.) bio je kompozitor, glazbenik, redatelj i istraživač; skladao je glazbu za kazalište, televiziju i film. Na talijanskoj glazbenoj sceni djeluje od sredine sedamdesetih godina i brzo se afirmira kao kantautor i originalan izvođač tradicionalne glazbe. Osobito ga je privlačila glazba Balkana i glazbena baština istočnih kultura. Tijekom svoje duge i plodne umjetničke karijere Lacosegliaz je surađivao s glazbenicima i umjetnicima širokog profila, no vjerojatno je najvažnija bila njegova suradnja s Monijom Ovadijom, zahvaljujući kojoj je na suvremeni način široj publici otkrio svijet hebrejske glazbene tradicije. Lacosegliaz je održavao intenzivnu vezu sa Sarajevom, jedan od njegovih posljednjih projekata predstava je „La sposa di Sarajevo e Ahmet Jusuf“, prema priči Novaka Simića „Zapisi o Simeunovici i Ahmet Jusufu“, koju je na talijanski preveo Giacomo Scotti. Alfredo Lacosegliaz nastupao je tri puta na Forumu Tomizza i surađivao s mnogim istarskim etno glazbenicama. Od velikog broja njegovih albuma izdvajamo: „L'orco feroce“ (1977.), „Triaca oder drek“ (1979.), „Reset“ (1993.), „Dom Taty Tomka“ (1997.), „Matada“ (2001.), „La luna la contarà“ (Fiabe, detti e motti popolari dall'Istria, 2003.), „Tre poeti del Friuli Venezia Giulia“ (Liriche di Pier Paolo Pasolini, Carolus L. Cergoly, Srečko Kosovel; musiche di Alfredo Lacosegliaz, 2008.), „Panduro“ (2010.), „Hypnos“ (2011.), „Dunje ranke“ (2011.). www.alfredolacosegliaz.it


Dario Marušić (1957.), istarski glazbenik, etnomuzikolog, multiinstrumentalist, pasionirani istraživač istarske tradicijske glazbe. Kroz cijelo je djetinjstvo bio u neposrednom dodiru s istarskom tradicionalnom glazbom, te je još u srednjoj školi počeo istraživati i sakupljati razne materijale, koji su kasnije i objavljivani u mnogobrojnim člancima i objedinjeni u 3 knjige: "Predi, predi hči moja", "Piskaj, Sona, Sopi" i "Strumenti e tradizioni tra Friuli e Istria". Niz godina istraživao je tradicijsku glazbu u Francuskoj i Engleskoj, te je po povratku, osamdesetih godina 20. stoljeća, (su)osnovao kultni folk sastav Istranova, u kojem je svirao violinu, mandolinu, klarinet, bajs, roženicu… i pjevao. Bio je to prvi sastav takve vrste u zemlji. Dobio je niz značajnih domaćih i međunarodnih nagrada, a 2000. godine nagrađen je "Porinom” u kategoriji najbolji album etno glazbe. U novije vrijeme nastupa sa skupinom IstradMarusic, s kojem je 2013. godine objavio i album: "IstradMarusic 3=1=n (glazba za manjine i gubitnike)". Marušić je protivnik svih granica, i mentalnih i žanrovskih i političkih. Sebe smatra čistim »baštardom« – 100 % Slovencem, 100 % Hrvatom i 100 % Talijanom.


Milan Rakovac (1939.) jedan je od najvažnijih istarskih autora i književnih inovatora hrvatske književnosti XX. stoljeća - i pokretač Foruma Tomizza u Umagu! Od 1964. godine kada su mu objavljene prve važnije čakavske pjesme, njegova je stalna preokupacija Istra – ljudi, priroda, prošlost, sadašnjost, suživot. Nakladnička kuća V. B. Z. izdala je 2015. godine Izabrana djela Milana Rakovca: sumu njegovog pedesetogodišnjeg stvaralaštva.

 

 

 
PESNIK NA CESTI!!! Koper, 18. 5. 2017 PDF natisni E-pošta
Prispeval Neven   
SUNDAY, 07. maj 2017 ob 16:10
There are no translations available.

Anja Golob (1976) je pesnica, gledališka kritičarka in dramaturginja. Študirala je primerjalno književnost in filozofijo. Objavila je tri samostojne pesniške zbirke, »V roki« (2010), »Vesa v zgibi« (2013) in »Didaskalije k dihanju« (2016). Leta 2014 je za drugo pesniško zbirko prejela Jenkovo nagrado, a je iz protesta nad »privatizacijo« stanovskih nagrad zavrnila njen denarni del. Za tretjo knjigo poezije je leta 2016 prejela in sprejela Jenkovo nagrado v celoti. V nemškem prevodu je pri založbi Hochroth na Dunaju izšla zbirka »Ab und zu neigungen« (2015), ki vsebuje trinajst pesmi iz »Vese v zgibi«. Družbenokritična besedila občasno objavlja v Delovi Sobotni prilogi. Živi v Ljubljani in Bruslju. Leta je 2016 je bila izbrana v izbor 10 obetavnih svtorjev evropskih avtorjev (10 New Voices from Europe). Več na www.anjagolob.org

Mohamed Abdul Monaem iz Alepa v Siriji je bil v domovini založnik in pisatelj. V svojem romanu je obravnaval imigracijo Palestincev v Sirijo, opisoval je obdobje med letoma 1948, ko so iz Palestine v Alep prišli njegovi starši, in 1983, ko je potekala libanonska vojna, ki je veliko Palestincev znova pregnala v Sirijo. Izdajal je predvsem knjige sirskih avtorjev za Bližnji vzhod. S književnostjo se namerava ukvarjati tudi v Sloveniji, kjer že piše roman o tem, kako je v 45 dneh grozljivega in nevarnega potovanja prišel v Evropo. Doživetje trenutka, ko je s turške obale preko Egejskega morja zrl na grško obalo, je opisal v uvodni pesmi zbirke z naslovom Jutranji rez, ki jo kmalu namerava objaviti pri italijanskem založniku. »Stojim na turški obali in se pogovarjam z grško. Sprašujem morsko skalo: kaj delaš? Skala mi odgovori: spominjam se ljudi, ki so šli tu mimo. Nato znova vprašam: kaj pa počne morje? Odgovori mi: Jaz sem oko miroljubnih ljudi, ki se imajo radi.« Kot založnik v Sloveniji bi rad izdajal slovensko književnost v arabskih prevodih.


Željka Horvat Čeč (1986, Čakovec) je magistrirala iz hrvaškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze na Reki. Že od njegove ustanovitve je članica reškega združenja Katapult, kjer je sodelovala v številnih izobraževalnih delavnicah, je tudi članica skupine reških avtorjev RiLit. Sodelovala je v projektu Diplomirani gledalec v sklopu Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca v sezoni 2015/2016, trenutno pa vodi literarne tribune pod naslovom »Avtor in državljan« s poudarkom na aktivizmu avtorjev. Objavila je knjige: »I zvijezde se smiju krhkosti« (2005, pesniška zbirka), »Kauboj u crvenom golfu« (2010, zbirka kratke proze), »Moramo postati konkretni« (2015, pesniška zbirka), »4 brave« (2016, roman). Njena poezije je prevedena v angleščino, nemščino, francoščino in švedščino. Sodelovala je pri organiziranju velikih literarnih dogodkov (Festival evropske kratke zgodbe, Vrisak in Goranovo proljeće). Odločna in aktivna, v verzih in prozi, Željka Horvat Čeč rada stvari imenuje s pravim imenom.

Gašper Malej (Koper, 1975) je prevajalec, urednik in pesnik, avtor pesniških zbirk »Otok, slutnje, poljub« (2004) in »Rezi v zlatem« (2009). Na ljubljanski filozofski fakulteti je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Posebej intenzivno se ukvarja s prevajanjem iz italijanske književnosti, letos je v Rimu prejel ugledno italijansko državno prevajalsko nagrado. Za zahtevni prevod romana „Nafta“ Piera Paola Pasolinija je leta 2011 prejel nagrado zlata ptica. Deluje tudi kot urednik številnih romanov s sredozemsko tematiko zbirke Helia, ki jo izdaja koprsko Kulturno-umetniško društvo Zrakogled.


Laura Marchig (Reka, 1962) je diplomirala na filozofski fakulteti v Firencah. Bila je novinarka in urednica kulture v dnevniku La Voce del Popolo, glavna urednica kulturne revije La battana in direktorica Italijanske drame Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca z Reke. Je avtorica poezije (»Dall'oro allo zolfo/Od zlata do sumpora«, 1998;  »Lilith«, 1998; »T(t)erra«, 2010), kratke proze, esejev in dobitnica več literarnih nagrad, za poezijo je prejela nagradi Istria Nobilissima in Hystria. Njena poezija je objavljena v številnih antologijah in prevedena v hrvaški, slovenski, rusinski, švedski, španski, angleški  in nemški jezik. Ukvarja se tudi  s prevajanjem, v italijanščino je prevedla več del hrvaške književnosti. Leta 2008 ji je predsednik Republike Italije Gorgio Napolitano dodelil naziv Viteza Republike Italije.


Christian Sinicco (Trieste, 1975). La sua prima raccolta è »Mare del Poema« (1997-1998), rieditata recentemente e pubblicata assieme alla prima parte della raccolta »Ballate di Lagosta« (Edizioni CFR, Piateda 2014; nota introduttiva di Alberto Bertoni). Nel 2003 diviene caporedattore del magazine Fucine Mute, tra i primi periodici multimediali ad essere iscritto nel Registro Stampa (1998): firma articoli e interviste (ad esempio a Luzi, Spaziani, Loi, Villalta) e all'interno di Fucine avvia il progetto di catalogazione e critica delle opere di poesia delle generazioni nate a partire dagli anni 70, attività che continua tuttora. Partecipa al blog Absolute Poetry, realizzando la prima mappatura della poesia in rete attraverso una serie di interviste e, dopo la pubblicazione nel 2005 di passando per New York (Lietocolle, Como; un libro politico, che riflette il triennio dopo il crollo delle Twin Towers; prefazione di Cristina Benussi) numerose iniziano a essere le sue letture, performance e concerti, anche con il gruppo rock Baby Gelido, in Italia e all'estero. Nel 2008 vince il Trieste International Poetry Slam - nel 2013 diventerà il primo presidente della LIPS - Lega Italiana Poetry Slam. Nel 2008, lascia Fucine Mute e Absolute Poetry e inizia a collaborare con Argo per cui ha curato la ricerca sulla scena dialettale italiana sfociata nel 2014 nell'antologia »L’Italia a pezzi. Antologia dei poeti in dialetto e in altre lingue minoritarie« (1950-2013) (Gwynplaine edizioni). Sempre per la rivista Argo cura la sezione internazionale dell'Annuario di poesia.

 
PESNIK NA CESTI!!! Koper 19. 5. 2016 PDF natisni E-pošta
Prispeval Neven   
SUNDAY, 15. maj 2016 ob 17:28
There are no translations available.

Rosanna Bubola (1975) je igralka Italijanske drame Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, zaključila pa je tudi študij moderne književnosti na Filozofski fakulteti v Trstu z diplomskim delom o rovinjskem pesniku Ligiu Zaniniju. Za poezijo je dobila nagradi Pola poesia in Istria nobillissima, objavila pa je tudi vodnik po Krasu Vivere il carso (2004). Je avtorica besedil o Istri, njeni zgodovini in ljudskem izročilu, ki jih režira in uprizarja na sugestivnih mestih v naravi, da bi tudi tako v gledalcih zbudila strast do gledališča. Z gledališko pedagoginjo Ano Pelko od leta 2010 vodi gledališke tečaje za mlade ZIID Teatar, ki podirajo jezikovne meje in predsodke in pomagajo otrokom pri rasti v kreativnem in konstruktovnem okolju. Njeno vodilo je: »Življenje, kot tudi gledališče, je treba živeti v popolnosti, je neprekinjeni eksperiment, stalno iskanje samega sebe, svojih sposobnosti in mej, radovednost pa je stredstvo, ki ga ne sme nikoli zmanjkati.«


Barbara Pogačnik (1973) je objavila pesniške zbirke Poplave (2007), V množici izgubljeni papir (2008) in Modrina hiše (2013). Diplomirala je na belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in magistrirala na temo slovenskih prevodov in recepcije Mallarméja na pariški Sorbonni. Gostovala je na številnih literarnih festivalih po svetu, njene pesmi so vključene v različne antologije (v francoščini, angleščini, poljščini, češčini, hebrejščini, nizozemščini), prevedene v več kot 20 jezikov, bile pa so tudi uglasbene. Ukvarja se tudi z literarno kritiko in prevaja iz francoščine pa tudi italijanščine, angleščine, srbščine in hrvaščine. Je članica uredniškega odbora revije Literatura, bila je sourednica publikacije Litterae slovenicae pri Društvu slovenskih pisateljev. Aleš Debeljak je na zavihku njene prve pesniške zbirke zapisal: "Knjiga za literarne sladokusce in vse tiste, ki slutijo, da življenje ni niti predstava niti zabava, ampak zadrega."


Uroš Prah (1988) je absolvent filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ustanovni član in glavni urednik Paraliterarnega društva in revije I.D.I.O.T, avtor pesniških zbirk Čezse polzeči (2012) in Tišima (2015). Njegova poezija je objavljena v revijah I.D.I.O.T, Tribuna, Pogledi, na spletu (Agon, Pro-letter), Mein schwules Auge (2012) in drugje, občinstvo navdušuje tudi po Nemčiji in Balkanu. Mojca Pišek je v Dnevniku o poeziji njegove prve pesniške zbirke zapisala: »Intimnost, sploh poudarjen eroticizem, daje takt bivanju, je notranji ritem življenja, ki se dviga čez suhoparna in gola ozadja. Medtem ko pesemske refleksije družbenega okolja vedno znova prečkajo strahove, prelagajo malodušje in zapadajo negotovim ugibanjem, čisto drugače, polno in vročično, živi telo, čemur skuša slediti tudi beseda.«


Asja Bakić (1982) se je rodila v Tuzli, živi in dela v Zagrebu. Na univerzi v Tuzli je diplomirala iz bosanskega jezika in literature. Objavila je pesniško zbirko Može i kaktus, samo neka bode (2009), ki je bila leta 2010 nominirana za nagrado kiklop za najboljši literarni prvenec. Piše blog V kraljestvu Melanholije (asjaba.com) in je ena od urednikov in avtorjev Mufa (muf.com.hr), spletnega portala o feminističnem branju popularne kulture. Književnost v hrvaščino prevaja iz angleščine, francoščine, nemščine in španščine (Emily Dickinson, Henrija Michauxa, Alejandro Pizarnik, Klausa manna, Emila Ciorana in Jacquesa Ranciera). Ob poeziji, stvarni literaturi in esejih piše tudi kratko prozo, izdala je zbirko kratkih zgodb Mars (2015). Nekatere njene kratke zgodbe so bile vključene v antologijo mlajših proznih avtorjev Bez vrata, bez kucanja (2012). Dinko Kreho je o zbirki Mars na booksa.hr zapisal: »Skupna lastnost vseh junakinj Asje Bakić so fundamentalne uporniške poteze: hitro se sprašujejo o zakonitosti, predsodkih in implicitnih ali eksplicitnih predpostavkah, na katerih je zgrajen svet, v katerem žive. Glede na to, da je takšna poteza nemogoča brez prevpraševanja lastne pozicije in delovanja v družbi, je njihova govorica o sodobnosti vedno prežeta z introspekcijo.«

Dušan Šarotar (1968) je pisatelj, pesnik, scenarist in publicist, izjemen pripovedovalec, doma iz Murske Sobote. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral sociologijo in filozofijo. Od leta 1999 je objavil štiri romane: Potapljanje na dah (1999), Nočitev z zajtrkom (2003), Biljard v Dobrayu (2007) in Panorama (2014), dve zbirki kratkih zgodb: Mrtvi kot (2002) in Nostalgija (2010) ter tri pesniške zbirke: Krajina v molu (2006), Hiša mojega sina (2008) in skupaj s Ferijem Lainščkom Občutek za veter (2004). Za nacionalno televizijo je napisal več scenarijev za dokumentarne filme, med njimi za portrete o literatih Milanu Deklevi, Gregorju Strniši, Matetu Dolencu in kiparju Stanetu Jarmu, sodeloval je pri dokumentarcu Martina Turka Doberdob. Pri založbi Franc-Franc je pred kratkim izšla njegova najnovejša dvojezična knjiga v slovenščini in jeziku porabskih Slovencev Ostani z mano, duša moja (2011), kmalu za njo pa še zbirka esejev Ne morje ne zemlja (2012). Je občutljivi zapisovalec spomina, žalosti in človekove duše, v svojem opusu je oživil spomin na murskosoboške Jude in pisal o evropskih razseljencih in iskalcih novega doma. O srečanju z današnjimi begunci je za Primorske novice povedal: »Česar sami nočemo izgubiti, ne smemo vzeti drugim.«



Mile Stojić (1955) je bosansko-hercegovski pesnik, publicist in prevajalec. Študij slavistike je zaključil na Univerzi v Sarajevu, zatem pa je kot literarni kritik pisal za številne jugoslovanske časopise. Med letoma 1989 in 1992 je bil tudi glavni urednik časopisa Odjek v Sarajevu. Leta 1992 je zapustil Sarajevo in bil najprej zaposlen kot urednik političnega glasila Tjednik v Zagrebu, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi predaval južnoslovansko književnost. Danes ponovno živi in ustvarja v Sarajevu. Stojićevo poezijo zaznamujeta nostalgija in politična angažiranost. Objavil je več kot deset knjig, med njimi so: Glasovi sarajevske noći (1992), ki so v celoti zgoreli v sarajevski tiskarni, Prognane elegije (1992) in Prozor, riječ, bosanski alfabet (2000). Njegova dela so prevedena v več kot dvajset svetovnih jezikov. Je sopodpisnik odprtega pisma petih bosansko-hercegovskih in hrvaških intelektualcev, ki je bilo 6. januarja 1992 poslano predsedniku Hrvaške Franju Tuđmanu kot »odgovornemu za politično uničenje BiH«. S svojim ostrim jezikom komentira dnevne dogodke v medijih na prostoru nekdanje Jugoslavije. Muharem Bazdulj je v Danih zapisal: »Prevladujoča občutka v njegovi liriki sta obžalovanje in nostalgija […] V svojih najboljših pesmih spretno prepleta poezijo in svojevrsten angažma.«


 
«ZačetekPrejšnja12345NaslednjaKonec»