ft-logo

Dragičević, Nina: Ljudje, ki imajo šest prstov (2023)

FORUM TOMIZZA 2023

SIMPOZIJ KARNEVAL BREZ MEJA

PRETORSKA PALAČA, KOPER

 

Nina Dragičević

"Ljudje, ki imajo šest prstov"

 

Stricu Milošu so radi rekli Šestan. V Islamu Grčkom, kjer je živel Stric Miloš, so kar naprej nekomu nekako rekli. Tako so recimo Tetki Ljeposavi rekli Ljeposava, četudi je bila v resnici Vukosava. Ampak tudi takrat, ko je bila v resnici Vukosava, je bila prav tako v resnici Ljeposava. In takrat, v isti resnici, je bil Stric Miloš Stric Šestan. Tako so ga klicali, ker je imel na eni roki šest prstov. Prisežem, šest prstov. Ampak ko to komu povem, mi malodane nihče ne verjame. Ne vem, ali mi ne verjamejo, da bi kdorkoli lahko imel šest prstov na eni roki, ali pa, da je povsem nemogoče, da se je to pripetilo prav Stricu Milošu. Jim pa je vendarle smešno. Nelagodno, a smešno. In o tem, o neverjetnosti in nelagodnosti in smešnosti, razmišljam, ko tako sedimo na nekem dogodku, ker smo kar naprej na nekih dogodkih, in na prav tem bo neki filozof pravkar prišel do sklepa, da se feministke danes nimajo tako dobro kot so se morda imele nekoč.

 

Filozof se končno pripelje do napovedanega sklepa, v ozadju pa vznikne premetavanje, kobacanje, z balkona padajo stoli, strele hitijo od dol navzgor, ena dela prevale, druga bo vsak čas zakurila kres, slišati je gromki smeh. Nekje bližje odru, kjer niso one, se jih nekaj drži za glavo. Čisti krinđ. Situacija je povsem vsakdanja: na eni strani nekdo zardi namesto filozofa, na drugi strani gromki smeh zaradi filozofa. Situacija je povsem vsakdanja, a bistveno, obenem popolnoma replicira odlomek iz romana Monique Wittig Gverilke iz leta 1969 (v slovenski jezik lani prevedla Suzana Koncut). Tam piše: “Pravijo, da ne bi mogle jesti teletine zajčjega ali ptičjega mesa, pravijo, da ne bi mogle jesti živali, moškega pa bi, da, njega lahko. In on jim z ošabno vzravnano glavo odvrne, revice uboge, če ga pojeste, kdo bo hodil delat na polja, kdo bo prideloval hrano potrošne dobrine, kdo bo izdeloval letala, kdo jih bo pilotiral, kdo bo zagotavljal spermije, kdo bo pisal knjige, kdo bo navsezadnje vladal? One se takrat zasmejijo in kar se le da na široko razkrijejo svoje zobe.” Ta roman predstavlja literarno utopijo in je klasika proto-drugega vala lezbičnega feminizma. Protagonist romana, t. j. one, se kar naprej reži.

 

V to vsakdanjo situacijo se vmeša še eno literarno delo: Damski almanah Djune Barnes iz leta 1928. Ta roman ni nič drugega kot preprosto popis pogovorov skupine žensk v nekem pariškem salonu, pogovorov o položaju žensk in lezbištvu. Je satira, toda ni satira. Satira je zgolj iz zunanje perspektive, v svoji notranji sestavi ničesar ne smeši, zgolj je, natanko v tem pa je izrazito smešna. Toda menda je bilo tako, da ga je New York Times ta roman ponudil kar recenzentom zaporedoma, a so vsi odustali, ker da dela preprosto niso razumeli, niso ga znali razvozlati. Na eni strani nekdo ne šteka, na drugi gromki smeh.

 

Ko smo se danes vozili iz Umaga na Forum, smo poslušali radio. Predvajali so arije iz Pucciinijeve opere Tosca. Avtor oddaje je izrekel nekaj fantastičnega: da je Tosca univerzalna in da je Tosca trikrat pogubljena. Trikrat pogubljena kot univerzalnost.

 

In nato se sprašujemo o dobi sprostitve. Ampak čigava je ta sprostitev? Čigava je sploh lahko? Zato morda: postaviti alternativno interpretacijo karnevala. Ne ga razumeti kot dogodek. In zlasti ne kot splošni dogodek. Kajti karneval je za nekoga preživetveni kontinuum. Zato karneval že poteka. Le da vedno nekod drugod. Zgodnja 1930. so, v Harlemu je na odru afriškoameriška blues glasbenica Gladys Bentley, vsi jo poznajo, med drugim zato, ker se preoblači v tipično moška oblačila, govori o svoji ljubimki, poje ji in o njej, in takrat Langston Hughes sporoča: “Miss Bentley je bila izvrsten prikaz glasbene energije – mogočna, temna, maskulina gospa, katere stopala so tolkla po tleh, medtem ko so njeni prsti tolkli po klaviaturi.” Kralju Ubuju zdrsne, Gladys Bentley stopi na noge. Beznica je popolnoma napačen, četudi uveljavljen prevod za speakeasy. V tihem govoru in tihem smehu gromki hahaha, v jezi stopicljavi čačača. Nekje za vrati se že preoblačijo, osemdeseta so, nastaja ballromska subkultura, se pravi kultura queer kraljic in kraljev preoblek. Tam nastajajo družine, reče se jim hiše, toda to so družine, ki nastajajo zato, ker v t. i. primarnih družinah in občem, dominantno heteronormativnem okolju za te ljudi družine praviloma ni in tako tudi karnevala ni. Je pa marsikaj drugega. Tam, v dominantnem okolju, so najpogosteje: apatična drža, hrepenenje po karnevalu, užitek v destrukciji karnevala in nato zopet apatična drža. V hišah kraljic in kraljev preoblek pa ideal nasprotnega dominantnemu. Prove it on me blues in Stone Butch Blues in Tek je dvanaest sati in bižuterija in . Persistentno obračanje norme, ki tako ali tako ne ustreza a ma baš nikomur. Parodiranje spolov, seksualne morale, rasnih in etničnih hierarhij. Nenehna diametrala kot preživetje.

 

Še danes jih vidimo, po ljubljanskih ulicah se vračajo z Metelkove. Ura je pozna ali pač zgodnja, kakor vzameš in kakor za koga. Na obrazih, kjer naj bi rasla brada, razmazan mejkap. Kjer naj bi stopal možati škorenj, štikla. Včasih koga izmed njih prebutajo. Zadnjič so spet enega. In to je v bistvu karnevala. Karneval v zgodovinskem pomenu predstavlja kratko obdobje pred postom. Veselo pred vsem hudim, pred dobo samoodrekanja in – očitno namernega – trpljenja. Kaj je narobe z vami, si mislijo oni, ki jih bodo nocoj zopet premlatili, mučite druge, nato pa še sebe. Res, kaj je narobe z vami? Njihov, t. j. naš karneval sam odgovarja na vprašanje; tako, da kontinurirano izkazuje alternativo. To ni Bakhtinova karnevalskost, to ni dogodek in ni v območju smeha. V najnatančnejšem pomenu gre za apropriacijo pravice do karnevala (kjer pravica označuje več kot pravni položaj in določa materialno naseljevanje prostora), se pravi, gre za prevzem pravice do karnevala, kjer pravice do karnevala ni. Iz wittigovske utopije, ki smo jo omenili prej, vstopamo v polje wallersteinovske utopistike, se pravi v miselno vajo o realnih zgodovinskih možnostih oziroma alternativnih družbenih sistemih kot kontinuiteti. Na omejeni ravni jih skupnosti, ki jih tu omenjam, se pravi heterogene lgbt skupnosti, že živijo, in sicer natanko skozi karneval, točno s preživetjem. To so ljudje, ki imajo šest prstov in ki takrat, ko se oglasi filozof, delajo prevale. Kemp. Ne držijo se za glavo, z nerodnostjo drugega se ne identificirajo, to ni tisti krinđ, na tem karnevalu, ki je poln smeha, predvsem nič ni smešno, takrat se smejijo in plešejo, trije novinarji New York Timesa ne znajo razvozlati. Drži, vsakemu karnevalu sledi pregovorni post, jutro bo in treba je priti domov. Ali pa je pravzaprav tako, da se takrat, ko se gre iz tega alternativnega prostora, tega homo kluba, pravzaprav odhaja od doma? Telo včasih pade, piše pesnica, toda ker je vse narobe, pravzaprav vstane.