Košuta, Miran: Govorica pozabe (2024.)
FORUM TOMIZZA 2024
SIMPOZIJ SLOVNICA POZABE
SKUPNOST ITALIJANOV „FULVIO TOMIZZA“, UMAG
Miran Košuta
GOVORICA POZABE
Nikoli nisem kaj posebej ljubil slovnice ... Bolj kakor železna hierarhija jezikovnih ravnin, zakonov, norm, predpisov, kakor mrtvo okostje sklonov, naklonov, časov in načinov mi je bila pri srcu dinamična tvar jezika, v času nenehno spremenljiva, magmatična glasba govorice, živa melodija De Saussurejeve »parole« prej ko abstraktno sistemske »langue«. Zato bo najbrž že res – če verjamem cvetu psiholoških in psihoanalitičnih ved, od Freuda, Ferenczija, Lacana do Winnicotta, Ricourja ali Bourdina ‒, da premore tudi pozaba svojo »slovnico«, svoj – če slovarsko prikrojim ‒ »sistem protispominskih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov«, ki delujejo po deloma ponovljivih, standardnih, znanstveno opisljivih vzorcih in načinih tako v intimi posameznika kakor v kolektivnih imaginarijih skupnosti. A prepričan sem tudi, da živega, zmuzljivega psihološkega vesolja pozabe ni možno docela in brez ostanka prikleniti na Prokrustovo posteljo pozitivistično eksaktne, izmerljive vednosti. Zato bom namesto slovnice pod besedno lupo tu raje vzel govorico pozabe. In ji ‒ kakor pač v meni odzvanja ‒ poskusil prisluhniti.
»In un mio libro dicevo: per la gente semplice, il ricordo e l'oblio sono così pressanti che devono aspettare il loro turno. La gente deve continuare a vivere dimenticando, deve però anche ricordare.« Ljudje morajo pozabiti, da bi lahko živeli dalje, a hkrati morajo gojiti tudi spomin. Tako je v zapisu Raccontare e testimoniare (Pripoved in pričevanje), le dve leti pred smrtjo, 1997., pronicljivo pomodroval o temi današnjega forumskega disputa sam Fulvio Tomizza. V sozvočju z Anaksimandrovimi enantía je z zavestjo istrskega slehernika, ki je na lastni koži izkusil protislovne nemeze zgodovine, naglasil antitetično soodvisnost, janusno zrcalnost, siamsko dvojčičnost pozabe in spomina, a hkrati podčrtal tudi njuno vzajemno neobhodnost, dopolnjevalno nujnost v horizontu človeškega. Tako posamezniki kot skupnosti potrebujemo namreč oboje: spomin, da nas iz Kaosa neobstoja prikliče v imensko, kozmično zavest bivanja in trajanja, da nas istovetnostno konstituira, osmišlja in stebrì, da nam iz preteklosti kuje danes in jutri; in pozabo, da nas odtegne bolečini doživete travme, morda nečedju storjene krivice, da nam zaceli rane, povrne duševni pokoj, omogoči spravo z nekdanjimi zoprniki in mir nadaljnjega sobivanja.
Čeprav se zdi, da prisega današnji svet zaradi vrtoglavo naraščajoče inflacije komercialno vnovčljivih virtualnih pomnikov neprimerno bolj na spomin kot na pozabo, čeprav sredi mnemonskega neizbrisja kompjuterstva marsikdo zdaj paradoksno izhrepeneva po antični damnatio memoriae, ni govorica pozabe danes nič manj povedna in neobhodna kakor takrat, ko smo vzklikali s Cervantesovim Don Kihotom: »Oh memoria, enemiga mortal de mi descanso!« Pozaba je namreč – tako Milan Kundera v Umetnosti romana ‒ »najhujša krivica in najgloblja tolažba obenem.« Ni potemtakem nikakršno čudo, če je ob romanih, kot so Pozaba Elie Wiesela, Dežela pozabe Sergeja Lebedeva, Otok pozabe Bojana Bizjaka, Angel pozabe Maje Haderlap, ob pesniških zbirkah, kot je Čas pozabe Ferija Lainščka in Milana Vincetiča, kratkoproznih knjigah, kot je Pozlata pozabe Igorja Bratoža in ob še mnogih drugih tu pozabljenih pomnikih literarnih pozab, brati npr. izpod peresa Davida Rieffa tudi kako erazmovsko neobičajno Hvalnico pozabe, epilogno v njej pa takšenle esejistični izziv: »Ko bi ne imeli vsaj možnosti pozabe, bi bili ranjeni stvori, ki ne zmorejo ne dati ne prejeti odpuščanja.«
A kakor pravi Bartolov alamutski motto in kot v omenjenem navedku s harmonično simbiozo spomina in pozabe posredno prikimava tudi Tomizza: »Omnia in numero et mensura – Vse v številu in meri!« Tako ob spominu kakor pozabi bi kazalo namreč ubrati srednjo etično pot latinskega »in medio stat virtus«. Kajti danes se v svetu ob vsakem koraku bolj in bolj srečujemo le še s skrajnostma: s hipertrofijo spomina po eni strani in z apoteozo pozabe po drugi.
Sredi triumfa spletne večnosti informacij, podatkov, slik, videov, bitov živimo kakor Borgesov leposlovni Funes. Zaradi padca s konja in posledične poškodbe mu je umanjkala zmožnost pozabe, prelevil se je v živ človeški snemalnik, v neizbrisljivi arhiv vsega doživetega, videnega, izrečenega, slišanega. Kakor uročen v večni loop časa, v do pičice enako podoživljanje preteklosti ni bil zato več sposoben nikakršne nove komunikacije, selekcije, spominskega sežetka, nadgradnje in sublimacije minulega, zato pa ne napredka ali, enostavneje, življenja. A diktatura spomina zna biti enako smrtna kakor trinoštvo pozabe.
Tudi to je namreč danes na zrcalnem svetovnem pohodu. Njegovo hunovstvo pustoši v maski tisočerih protislovij vesoljno družbeno etiko, mednarodno sožitje, pravico, resnico. Že res, kar je v znamenitem 1984 doslutil Orwell, namreč, da totalitarna oblast vselej manipulira s pozabo, da je v vsakem politično, ideološko, gospodarsko ali družbeno represivnem sistemu na delu kako Ministrstvo za Resnico, ki dejstva prikraja lastnim nameram in ciljem. A današnja virtualizacija resničnosti kot še nikoli prej v človeški zgodovini pospešuje tovrstno manipulativnost do radikalnih ekstremov. Le ozrimo se na tukajšnjo zgornjejadransko leho!
Politično, često volilno manipuliranje zgodovine, ki s pozabo vzpostavlja selektivni, nacionalno mitotvorni spomin, je danes domala vsakdanja praksa: v sicer nezadržno reko časa, v Heraklitov »Panta rei« povsem noro zakoličiš steber, fiksno točko in od tam dalje –pozabljaje vse prej in potem ‒ gradiš svojo enostransko, manipulativno naracijo, svoje zgodovinsko alzheimerjevstvo. Zdaj je to pripoved o demokratičnem, multikulturnem avstrijstvu ali nemštvu, ki pozablja na nekdanji, imperialistični »Drang nach Osten«, na habsburško »ječo narodov«, nacionalsocializem, Hitlerja in Auschwitz. Zdaj je to bajka o v zgodovini vselej krotkih, miroljubnih, poljedelskih Slovencih ali Hrvatih, ki pozablja na že Linhartu znano krvoločnost njihovih prednikov, na zasužnjenje staroselcev ob naselitvi, na klanje in asimilacijo Keltov, Ilirov, Japodov. Zdaj je to s filmsko propagando kakega Il cuore nel pozzo ali Red land-Rosso Istria podprta pravljica o Del Bocovih »dobrih Italijanih«, o nedolžnih, v fojbe pometanih žrtvah slovanskega barbarstva, ki mirno pozablja na storjeno gorje, na krvavo rimsko ali beneško okupacijo gornjega Jadrana, rasistični iredentizem, zavojevalni fašizem, upepeljenje Narodnega doma, usvinčenje Gortana ali bazovskih junakov, krematorij Rižarne, pokole v Lipi ali Gramozni Jami, stradežno iztrebljanje »ušivih slovanskih stenic« v Gonarsu, Viscu, Renicciju ali na Rabu. Takšna je pač slovnica, ali bolje govorica pozabe: neprijetno potlačim z Lacanom v molk podzavesti ali potopim z Dantejem v reko Lete, koristno povzdignem v svetlo luč spomina. In ker je spomin rezultanta pozab, sežetek subjektivnega izbora dejstev, interpretacija resnice, potem je na dlani tudi odgovor, zakaj je en sam, skupen in zveličaven, vsem lasten, morda celo zgodovinarsko usklajen ali uradno, državno blagoslovljen spomin nemogoč. Obstajajo lahko le okruški, opilki: posamični ali kolektivni, individualni ali nacionalni prebliski spomina in pozabe. Iz njih kujemo zgodovino, ki ni resnica, ampak tolmačenje preteklosti. Saj je vedel tudi Nietzsche: »Ni dejstev, obstajajo le interpretacije.«
A nekaj je kljub nezakoličljivosti absolutuma v deročo reko relativnosti človeku (tudi tukajšnjemu), narodom (tudi tukajšnjim) in državam (tudi tukajšnjim) nujno potrebno, pravzaprav neodložljivo: doreči vsaj skupno idejno osnovo visokih vrednot, usklajeno etiko humanizma, župančičevsko moralno »daljo in nebesno stran«, ki lahko ob siju vodilnih severnic svobode, miru, pravice, resnice, empatije posameznikom in skupnostim prisveti izgubljeno bivanjsko smer, ontološki smisel. Naj se zdi namreč še tako paradoksno in protislovno: brez utopije ni stvarnosti, brez ideala ni življenja.
Da bi pa za razliko od Martina Crusicha tisto Tomizzevo »boljše življenje« lahko kdaj doživeli še pred smrtno uro, v očlovečenem tostranstvu, je potrebno verjeti v neverjetno: v Kosovelovega »novega človeka«, v nezverinsko globalnost, v gospodarski humanizem, v zeleni svet ali, na naši zgornjejadranski lehi denimo, v končno pomirjeno, spravno antifašistično sožitje, v nikoli uresničeno multikulturno Jugoslavijo ali v še sanjsko oddaljeno združeno Evropo. Na cankarjansko očiščevalni poti do teh prividno stvarnih ciljev pa sta človeku v srednji meri in isti sapi naravnost bistvena tako spomin kot pozaba. Natanko tako, kakor je svoj čas doslutil Fulvio, čigar uvodoma navedeno misel bi za sklep lahko ponovil tudi v obratni, zrcalni obliki in brez prevoda, ker je za vse čase vtkana v slovnico in govorico človeškega: »La gente deve ricordare, deve però anche continuare a vivere dimenticando« ...