PESNIK NA CESTI!!! Koper 19. 5. 2016

Rosanna Bubola (1975) je igralka Italijanske drame Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, zaključila pa je tudi študij moderne književnosti na Filozofski fakulteti v Trstu z diplomskim delom o rovinjskem pesniku Ligiu Zaniniju. Za poezijo je dobila nagradi Pola poesia in Istria nobillissima, objavila pa je tudi vodnik po Krasu Vivere il carso (2004). Je avtorica besedil o Istri, njeni zgodovini in ljudskem izročilu, ki jih režira in uprizarja na sugestivnih mestih v naravi, da bi tudi tako v gledalcih zbudila strast do gledališča. Z gledališko pedagoginjo Ano Pelko od leta 2010 vodi gledališke tečaje za mlade ZIID Teatar, ki podirajo jezikovne meje in predsodke in pomagajo otrokom pri rasti v kreativnem in konstruktovnem okolju. Njeno vodilo je: »Življenje, kot tudi gledališče, je treba živeti v popolnosti, je neprekinjeni eksperiment, stalno iskanje samega sebe, svojih sposobnosti in mej, radovednost pa je stredstvo, ki ga ne sme nikoli zmanjkati.«


Barbara Pogačnik (1973) je objavila pesniške zbirke Poplave (2007), V množici izgubljeni papir (2008) in Modrina hiše (2013). Diplomirala je na belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in magistrirala na temo slovenskih prevodov in recepcije Mallarméja na pariški Sorbonni. Gostovala je na številnih literarnih festivalih po svetu, njene pesmi so vključene v različne antologije (v francoščini, angleščini, poljščini, češčini, hebrejščini, nizozemščini), prevedene v več kot 20 jezikov, bile pa so tudi uglasbene. Ukvarja se tudi z literarno kritiko in prevaja iz francoščine pa tudi italijanščine, angleščine, srbščine in hrvaščine. Je članica uredniškega odbora revije Literatura, bila je sourednica publikacije Litterae slovenicae pri Društvu slovenskih pisateljev. Aleš Debeljak je na zavihku njene prve pesniške zbirke zapisal: "Knjiga za literarne sladokusce in vse tiste, ki slutijo, da življenje ni niti predstava niti zabava, ampak zadrega."


Uroš Prah (1988) je absolvent filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ustanovni član in glavni urednik Paraliterarnega društva in revije I.D.I.O.T, avtor pesniških zbirk Čezse polzeči (2012) in Tišima (2015). Njegova poezija je objavljena v revijah I.D.I.O.T, Tribuna, Pogledi, na spletu (Agon, Pro-letter), Mein schwules Auge (2012) in drugje, občinstvo navdušuje tudi po Nemčiji in Balkanu. Mojca Pišek je v Dnevniku o poeziji njegove prve pesniške zbirke zapisala: »Intimnost, sploh poudarjen eroticizem, daje takt bivanju, je notranji ritem življenja, ki se dviga čez suhoparna in gola ozadja. Medtem ko pesemske refleksije družbenega okolja vedno znova prečkajo strahove, prelagajo malodušje in zapadajo negotovim ugibanjem, čisto drugače, polno in vročično, živi telo, čemur skuša slediti tudi beseda.«


Asja Bakić (1982) se je rodila v Tuzli, živi in dela v Zagrebu. Na univerzi v Tuzli je diplomirala iz bosanskega jezika in literature. Objavila je pesniško zbirko Može i kaktus, samo neka bode (2009), ki je bila leta 2010 nominirana za nagrado kiklop za najboljši literarni prvenec. Piše blog V kraljestvu Melanholije (asjaba.com) in je ena od urednikov in avtorjev Mufa (muf.com.hr), spletnega portala o feminističnem branju popularne kulture. Književnost v hrvaščino prevaja iz angleščine, francoščine, nemščine in španščine (Emily Dickinson, Henrija Michauxa, Alejandro Pizarnik, Klausa manna, Emila Ciorana in Jacquesa Ranciera). Ob poeziji, stvarni literaturi in esejih piše tudi kratko prozo, izdala je zbirko kratkih zgodb Mars (2015). Nekatere njene kratke zgodbe so bile vključene v antologijo mlajših proznih avtorjev Bez vrata, bez kucanja (2012). Dinko Kreho je o zbirki Mars na booksa.hr zapisal: »Skupna lastnost vseh junakinj Asje Bakić so fundamentalne uporniške poteze: hitro se sprašujejo o zakonitosti, predsodkih in implicitnih ali eksplicitnih predpostavkah, na katerih je zgrajen svet, v katerem žive. Glede na to, da je takšna poteza nemogoča brez prevpraševanja lastne pozicije in delovanja v družbi, je njihova govorica o sodobnosti vedno prežeta z introspekcijo.«

Dušan Šarotar (1968) je pisatelj, pesnik, scenarist in publicist, izjemen pripovedovalec, doma iz Murske Sobote. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral sociologijo in filozofijo. Od leta 1999 je objavil štiri romane: Potapljanje na dah (1999), Nočitev z zajtrkom (2003), Biljard v Dobrayu (2007) in Panorama (2014), dve zbirki kratkih zgodb: Mrtvi kot (2002) in Nostalgija (2010) ter tri pesniške zbirke: Krajina v molu (2006), Hiša mojega sina (2008) in skupaj s Ferijem Lainščkom Občutek za veter (2004). Za nacionalno televizijo je napisal več scenarijev za dokumentarne filme, med njimi za portrete o literatih Milanu Deklevi, Gregorju Strniši, Matetu Dolencu in kiparju Stanetu Jarmu, sodeloval je pri dokumentarcu Martina Turka Doberdob. Pri založbi Franc-Franc je pred kratkim izšla njegova najnovejša dvojezična knjiga v slovenščini in jeziku porabskih Slovencev Ostani z mano, duša moja (2011), kmalu za njo pa še zbirka esejev Ne morje ne zemlja (2012). Je občutljivi zapisovalec spomina, žalosti in človekove duše, v svojem opusu je oživil spomin na murskosoboške Jude in pisal o evropskih razseljencih in iskalcih novega doma. O srečanju z današnjimi begunci je za Primorske novice povedal: »Česar sami nočemo izgubiti, ne smemo vzeti drugim.«



Mile Stojić (1955) je bosansko-hercegovski pesnik, publicist in prevajalec. Študij slavistike je zaključil na Univerzi v Sarajevu, zatem pa je kot literarni kritik pisal za številne jugoslovanske časopise. Med letoma 1989 in 1992 je bil tudi glavni urednik časopisa Odjek v Sarajevu. Leta 1992 je zapustil Sarajevo in bil najprej zaposlen kot urednik političnega glasila Tjednik v Zagrebu, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi predaval južnoslovansko književnost. Danes ponovno živi in ustvarja v Sarajevu. Stojićevo poezijo zaznamujeta nostalgija in politična angažiranost. Objavil je več kot deset knjig, med njimi so: Glasovi sarajevske noći (1992), ki so v celoti zgoreli v sarajevski tiskarni, Prognane elegije (1992) in Prozor, riječ, bosanski alfabet (2000). Njegova dela so prevedena v več kot dvajset svetovnih jezikov. Je sopodpisnik odprtega pisma petih bosansko-hercegovskih in hrvaških intelektualcev, ki je bilo 6. januarja 1992 poslano predsedniku Hrvaške Franju Tuđmanu kot »odgovornemu za politično uničenje BiH«. S svojim ostrim jezikom komentira dnevne dogodke v medijih na prostoru nekdanje Jugoslavije. Muharem Bazdulj je v Danih zapisal: »Prevladujoča občutka v njegovi liriki sta obžalovanje in nostalgija […] V svojih najboljših pesmih spretno prepleta poezijo in svojevrsten angažma.«