Šarotar, Dušan: Slovnica pozabe (2024)

FORUM TOMIZZA 2024

SIMPOZIJ SLOVNICA POZABE

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Dušan Šarotar

Slovnica pozabe

Nekje se mi je zapisalo, da pravzaprav časa ni, je samo neskončni prostor, ki ostane. Ta idealna krajina, ki jo zmore samo domišljija, je bila že tisočletja pred mano, in bo tukaj tudi takrat, ko nas več ne bo, morebiti celo še potem, ko ničesar več ne bo, ali vsaj nikogar, ki bi o tem poročal, se spraševal. Čas je, če povem s svojimi besedami, samo moja izkušnja tega neskončnega prostora, notranje pokrajine, ki pa je že bistveno zaznamovana, označena in posredovana skozi izkušnje preteklih, z njihovimi zgodbami, tudi zgodovino, nikoli zgolj iz nič ustvarjena. Preprosto rečeno, človek se lahko s svojo imaginacijo, empatijo in ustvarjalnostjo giblje skozi vse čase, tako pretekle, sedanje in prihodnje, kar pa ga seveda ne reši tega sveta. Zasledovanje nevidnega, notranjega sveta, ter preseljevanje v druge čase, morebiti je to celo blizu misli o preseljevanju duš, pri čemer sem prepričan, da ne gre zgolj za beg v preteklost, zatekanje v fantazijo, kaj šele potiskanje glave v pesek, da bi se skrili pred resničnostjo, tem umazanim prostorom vsakdanjosti, torej ta vznemirljiva, a redka izkušnja, je obljuba in  predvsem slutnja neskončnosti. Prepričan sem, da so zato še vedno potrebne zgodbe, v katerih so skrite izkušnje vseh časov, ne samo tega tukaj in zdaj, zgodbe, njihovo jezikovno oblikovanje, potapljanje v čas, prestopanje in zanikanje zgolj fizičnega sveta in njegovih zakonov, skratka, hoja za lepoto, ostrenje občutka za vse nevidno in kar nas notranje bogati, to so tiste zgodbe, fabule, za katere je treba biti vztrajen in predvsem potrpežljiv, edino to je svetoval Rilke mlademu pesniku.

Prostor o katerem pišem je notranji prostor, pokrajina, ki je edino v nas. To je nevidni svet, narejen iz jezika domišljije, in kot tak je nespremenljiv, idealen, za človeka nikoli scela dostopen. Pesem je njegova senca, dvojnik, ki stoji ob njem. Zgodovina, kot fragmentarna, scefrana in nedokončana zgodba, je mašilo, votel in prazen alibi civilizacije, njene pošastne kulture, nenehnega boja za posedovanje, obvladovanje in kontrolo notranjih pokrajin. Boj, ki poteka pod zastavo kulturacije, humaniziranja tujega in neznanega Drugega, seveda da bi ga sprva razumel, opisal, shranil v mrzel muzej in nekje na koncu dokončno pozabil, izbrisal iz žive hiše spomina. Teritorij, odprti prostor, ki se odpira v Drugem, nas vabi, vznemirja našo domišljijo in hkrati nas s svojo brezmejnostjo ogroža. Ta pogled je treba vzdržati, ohraniti sanje, bi rekel pesnik. Človek je bitje izkušnje in hkrati je tudi jezik te izkušnje, varuh spomina. Jezik je vrivek, razlika med dejanjem, zunanjim svetom, ter spominom, notranjo krajino. Pisatelji so pričevalci notranjega sveta. To ni zgodovina, niti zgolj ohranjanje spomina niti popravljanje krivic, alibi kulture, prej obratno, gre za ohranjanje občutka, za ubeseditev nevidne pokrajine, ki raste v nas in nas neskončno presega. Samo tih kamen in pesem ležita v vseh svetovih hkrati.

Nimamo še jasnega pojma, ki bi dokončno opisal, kaj duša je. V vsakdanjem jeziku je to najpreprostejša, najbolj evidentna in vsakdanja beseda, z druge plati pa največja skrivnost, ki tiči v nas. Duša nas nagovarja in hkrati umetnik ves čas tudi sam nagovarja njo. Imam intimen odgovor na to. Če hočem prepoznati dušo v literarni umetnini, v svetu, v sebi, moram opazovati z občutkom – za jezik, za ogenj, za veter, zemljo –, se prepustiti navdihu, pa naj zveni še tako staromodno, navdih je namreč tudi inspiracija in skoznjo nas nagovarja duša, in ključno, ne smem se ustrašiti pred spominom. Spomin ni samo to, kar sem si zapomnil, kar sem se naučil. Je globlji od nas, vznemirljiv in poguben hkrati. Zagotovo gre za simbolne vsebine, ki so širše in trajnejše od nas. Tako skušam slediti in odkrivati intimno zgodovino, družinske zgodbe, ki so neizbrisen del literature, po drugi strani pa prisluškujem širšemu spominu moje krajine, časa. In tudi to, kar se zdaj dogaja okrog nas, je spomin.

Čudim se in občudujem lepoto, ki je skrita v nevidnih pokrajinah, kot sta literatura in tudi muzika. Spominjam se starega, razglašenega črnega klavirja, katerega je le redko kdo odprl, ki je sameval sredi velike sobe, v hiši na Lendavski ulici št. 8, ki je ni več. Tam, med visokimi stropovi in na velikem notranjem dvorišču, na katerega se je vstopalo skozi visok haustor, sem preživel velik del otroštva. Ostala je samo violina mojega starega očeta, brez strun, lak je že dolgo zbledel, vendar na vratu so še vidne sledi prstov, ki so nekoč drseli čez strune. Sled za tistimi prsti, zven tiste pozabljene melodije, ki nočem, da bi za vedno izzvenela, poskušam znova najti. Včasih slišim ali pa samo slutim, da spet slišim tisto melodijo, v igranju kakšnega orkestra, v živo, na radiu ali na plošči, kot bi se pesem resnično nikoli ne izgubila. Violina zdaj visi nad mojo delovno mizo, kot spomin, ki vedno pogosteje zazveni tudi med mojimi stavki.

Za to, kar piha zunaj, moraš imeti občutek znotraj. To je veter, ki piha v meni. Tega vetra ni nikjer. Velikokrat me zebe. V besedah. Tudi toplo mi je, ko berem. Pravijo, da se planet pregreva. Ne vem, kaj to pomeni v zgolj meteorološkem slovarju. Za ustvarjalca, ki dela z jezikom, pa bi moralo nekaj pomeniti. Morda pa so naše notranje pokrajine vse bolj hladne, imamo vedno manj občutka, odmaknjeni eden od drugega. Sami se ohlajamo. Gre za vzgibe, ki pridejo skozi pisanje. Tega ni mogoče videti ali izmeriti. Kar je na tem imaginarnem potovanju v notranje svetove res pretresljivo in hkrati razveseljivo, pa je prav to umetniško poročilo, s katerim se vsak na svoj način približa predvsem sebi, svoji tišini. Popiše, preigra in upodobi svojo dušo. Iz nečesa tako staromodnega kot je hoja v tišini skozi ravnico, vznike nekaj v čemer se prepoznamo. Morebiti se bo takrat tam, globoko, kjer zmanjkuje kisika, nekaj zganilo. Ali s pesnikovimi besedami, pisanje je dialog z mrtvimi. Kajti takrat, ko se oglasi tišina v nas, nam ne govori nič drugega kot sama smrt; in morebiti prav zato vsak človek, dober ali slab, hoče še vedno vsaj dvakrat v življenju slišati pesem, kot pravijo, prvič kot uspavanko in zadnjič kot žalostinko. In tudi za to je umetnost še vedno med nami!