Simoniti, Veronika: Literatura vs kaos (2022)

FORUM TOMIZZA 2022

SIMPOZIJ KAOS KAIROS

SKUPNOST ITALIJANOV "FULVIO TOMIZZA", Umag

Veronika Simoniti

 “Literatura vs kaos"

Sem zagreta kolesarka: z biciklom se vsak dan, tudi pozimi, peljem v službo. Pot do tja in nazaj domov me vodi po manjši ljubljanski ulici, ki se imenuje Mivka. Po tej ulici sem se peljala tudi 25. februarja letos, ko sem pred neko tamkajšnjo vilo zagledala tri marice in gručo policistov. Šele tega dne sem postala pozorna na to hišo in ugotovila, da se že leta vozim mimo ukrajinske ambasade, ne da bi to vedela – tako kot malo vemo o državah in ozemljih, dokler je tam relativno mirno in ni bistvenih pretresov.     

V naslednjih dneh, ko se je naša prvotna zgroženost začela privajati na novo »normalnost«, na novo stvarnost, so policisti očitno ugotovili, da varovanje stavbe, pred vhodom katere so se pojavile sveče, rože in napisi »Stop the war« in podobno, ni več potrebno. Začeli pa so prihajati ljudje, predvsem so bili to ženske z otroki in starejši moški, ki so čakali na sprejem na veleposlaništvu. Seveda so se mi zelo smilili in vsakokrat sem jim s kolesa skušala poslati spodbuden pogled ali pozdrav.

Kakšen teden po izbruhu vojne, ko sem se vračala domov, pa sta bili pred ambasado samo dve postavi: mama mojih let, ki je za sabo vlekla majhen kovček na kolesih, in njena najstniška hči, ki je nosila nahrbtnik, pod pazduho pa veliko rolko. V tem trenutku me zvilo in v oči so mi stopile solze: očitno sta najnujnejše strpali mama v mali trolley in hčerka v ruzaček, in predstavljala sem si, kako je deklica v zmedi odhoda pograbila za fizično preživetje povsem neuporaben predmet, ki pa jo je vezal na nekdanjo normalnost in je bil zato še kako pomemben za njeno čustveno preživetje: svojo rolko.

Seveda me je kot pisateljico takoj zasrbelo, da bi o tej mami in hčerki napisala zgodbo. V njej bi opisala njun nagli odhod, slovo od moža oziroma očeta, ki je moral ostati in oditi v vojsko, atmosfero negotovosti in strahu. Ironija je, da imam v zadnjem romanu iz leta 2019 že podoben prizor: tik pred začetkom druge svetovne vojne mama in petletna hčerka z doma na vrat na nos zbežita na varno, ko njunega moža/očeta odpeljejo v konfinacijo. Hčerkica pred odhodom v hipu čudežno najde svojo porcelansko pupo, ki je do tistega trenutka veljala za izgubljeno. S punčko pod pazduho jo mama pred vojno odpelje v drug kraj.

Tako moja malčica kakor najstniška Ukrajinka sta s svojim intimnim dejanjem skušali pred grožnjo nasilja, ki je iznenada pridrl v njuno življenje, ujeti svoj kairós, trenutek, s katerim sta se v svoji nemoči, z otroško, naivno iskrenostjo, uprli strašnemu kaosu in postavili vsaj delček resničnosti, kot sta jo poznali, spet na svoje mesto.   

~

Kakšno vlogo ima torej literatura v boju proti kaosu? Ima moč, da ga premaga? Ali pa, nasprotno, ne bi mogla živeti brez tega navdiha, ki izvira prav iz kaosa? Ali literatura pravzaprav nekako parazitira na nesrečah in katastrofah? 

Dušan Pirjevec je v svojem dnevniku leta 1975 zapisal: »Človek je vedno v pragozdu in pragozd bo vedno zmagal. Zato: Občestvo ni zmaga nad tem pragozdom zveri, bolezni itd. in tudi nastane zdaj oaza tukaj, potem tam. Misliti si je treba človeka kot majhno, golo nomadsko pleme sredi resničnega pragozda. Danes je takšna misel skoraj nemogoča, ko pa je toliko ljudi in ko količina človeštva vzbuja občutek trdnosti in večnosti. A to pomeni samo to, da je prav to masovno človeštvo postalo ta pragozd. Vojne niso več znotraj človeštva, vojne so zunaj, so zveri in bolezni in sovražen pragozd, so človeku kot pragozd oziroma kot tisto zahrbtno močvirje, ki mu človek le za kratek čas iztrga košček trdne zemlje in se na njej naseli.«[1]

Svet se torej kaže kot kaos, kot nenehna bolezen, pod črto pa je po mojem vojna vendarle človeštvu imanentna (v dobesednem smislu, da je znotraj njega), človeštvo sámo je generator vojne. Po skoraj osemdesetletnem, za zgodovino kratkem, a za posameznikovo življenje dolgem obdobju zahodnoevropskega miru, in komaj trideset let po izbruhu vojne v Bosni smo se spet osupli znašli tik pred tem pragozdom. Spregledali smo napovedujoče se simptome, pozabili smo že bili, da to Pirjevčevo »zahrbtno močvirje«, ki se nam vsiljuje, zahteva stalno bojno pripravljenost, nekakšno gverilsko vojno, v kateri sta naše orožje lahko le človečnost in kultura. V resnici so bolezen, smrt in nepretrgan boj stalnica tega kaotičnega sveta, so pravzaprav njegove – žal – res zanesljive in gotove prvine. In ta »garantirani« kaos se preslikava v človekovo notranjost, ta pa nazaj v kolektivni makrokozmos – in tega začaranega so-odsevanja ne moremo prekiniti. 

Toda literatura lahko to nevarnost oziroma to stanje reflektira: reflektira v obeh pomenih, namreč da ga odseva, in v smislu, da ga premisli. Da ga skozi individualne zgodbe opiše tako, da lahko zlo laže ugledamo in da vrednot, kot sta na primer mir ali zdravje – če hočemo biti aktualni –, ne jemljemo za zagotovljene in samoumevne. Da se tudi v času miru borimo proti najmanjšim znamenjem oblastniške prepotence, avtokracije, fašizma, omejevanju človekovih pravic. Da se ti ne bi ponovili, ker – kot je zapisal Primo Levi: Zgodilo se je, zato se lahko nekoč ponovi. Nobenega zagotovila nimamo, da se barbarstvo, pa čeprav v znanstveno razviti, visokotehnološki dobi, ne ponovi. Pravzaprav še huje: barbarska mentaliteta in jedrsko orožje sta smrtonosna kombinacija (za ozadje dodajmo še pandemijsko scenerijo). Zato je vsako literarno delo, ki ta barbarstva razkrinkava, edinstven kairós: v monolitnem, permanentnem času, chronosu, posutem s serijskimi kaotičnimi dogodki, je kairós enkraten akt Ljubezni, ki razbija kontinuiteto Zla.    

In kako se ta svet odziva na literaturo? Vedno bolj jo potiska na margino in ne več samo cinično, ampak čedalje bolj z odkritim sovraštvom označuje tiste, ki se ukvarjajo z njo, za nebodigatreba in jih zmerja z družbenimi paraziti.

Italo Calvino v eseju o Pravilne in napačne politične rabe literature lucidno pravi takole: »Od pisatelja se zahteva, da zagotovi preživetje tistega, kar se imenuje humano v svetu, kjer se vse kaže kot nehumano; da zagotovi preživetje humanega diskurza, da bi nas potolažil zaradi izgube humanosti vsakega drugega diskurza in razmerja. In kaj razumemo kot humano? Po navadi tisto, kar je humoralno, emocionalno, pristno, kar ni stroga nepopustljivost. Zelo redek je primer, da bi kdo verjel v rigoroznost literature, ki bi bila višja in v nasprotju z lažno rigoroznostjo diskurzov, ki danes vodijo svet.«[2]

Tako kot je eksplozivna omenjena kombinacija barbarske mentalitete z jedrsko tehnologijo, je uničujoča tudi kombinacija analfabetizma z oblastjo, z močjo tistih, ki imajo v rokah vzvode naše družbe. Ljudje na poziciji politične in ekonomske moči, ki bi jih zaman pričakovali na kulturnih prireditvah, razen če gre za kak prestižen spektakel, na katerem se je treba pokazati kot na promenadi, so kot Homerjevi lotofagi, jedci sladkih plodov lotosa, zaradi katerih pozabljajo na (svoj) jezik, kulturo, umetnost. Njihov ustvarjalni zenit, njihov pravi trenutek, ki so ga znali zgrabiti, njihov »kairós«, je bil le to, da so za lastni prihvatizacijski prid znali izrabiti določene kaotične zgodovinske trenutke, npr. obdobje tranzicije. Oblastniki, ki bi morali biti za zgled in poskrbeti za kulturo, so v resnici stoletja od omikanosti, in se, kadar jih vprašajo po najljubši knjigi, izmažejo s čtivom iz osnovne šole, ker je to zadnje, kar so pred desetletji sploh prebrali. Pismeni so kvečjemu do 140 twitterskih znakov. Literature jim niti ni treba preganjati (in ni jim treba vedeti za temperaturo 451 po Fahrenheitovi lestvici) – dovolj je, da jo ignorirajo. Njihov diskurz in diskurz tistih, ki jim sledijo, je večinoma sovražni govor.   

Svet oblastnikov, ki ne berejo, je črno-bel in pravzaprav ne razumem, kako jim uspe v to manihejsko dvojnost prepričati toliko ljudi. Če bi ljudje brali dobro literaturo, bi namreč vedeli, da je svet pisan, večplasten, poln odtenkov, kompleksen, kajti dobra literatura ne prikazuje samo ene plati, ene resnice.

Ljudje torej, ki ne berejo, širijo nestrpnost, in oblastniki, ki ne berejo, netijo vojne. In (seveda na neumetniški, na nekultiviran način) potvarjajo resničnost.  

~

Pri pisanju me je zmeraj zelo preokupiralo vprašanje resničnosti, pogosto v navezavi z jezikom in identiteto, torej vprašanje percepcije stvarnosti in nesporazumov – vse to sem skušala preigravati z različnimi postopki in temami. Toda relativizacija, ki se je na osnovi postmoderne izkušnje sprva zdela zabavna, ker je prostor igre in svobode, se je sčasoma izkazala za resničnost samo, za najbolj bizarno neulovljivost sveta in posledično nemoč posameznika, da bi ta kaos obvladal. Danes lahko diktatorski imperij preko družbenih omrežij in spletnih medijev svojim državljanom v hipu predstavi popolnoma drugačno »resnico« (»Vojne v Ukrajini ni.«) ali pa na primer del prebivalcev tega planeta kratko malo noče verjeti, da obstaja mikroorganizem, ki se mu reče koronavirus, ali da nam pretita podnebna in begunska kriza. V svetu, kjer nič ne resnično, kjer je vse fejk in skrivna zarota, pa je prevarantom in manipulantom lahko vladati.

Ravno zato je literatura (in umetnost na sploh) tako pomembna. Ko pripoveduje o vojnah, smrti, begunstvu (oziroma eksodusu), o posamezniku, ki ga premetava kaos zgodovine – pomislimo samo na Tomizzo – nas uči človečnosti, humanosti, ki jo omenja Calvino. Smo pred prelomnimi zgodovinskimi spremembami in literatura jih bo lahko reflektirala šele čez čas, z distanco. Medtem pa lahko posežemo po tem, kar je že napisano. Kajti ne samo, da nam dobra literatura pomaga razumeti ta svet – zna­ se, recimo, vživeti v življenje vojne žrtve ali stopiti v dušo oblastnika –, ampak ga hkrati, kot nekakšno zatočišče, v naši zavesti, percepciji in čustvovanju skuša tudi pospraviti, urediti, mu dati smisel, čeprav skozi opis nesmislov. Prikazuje nam drugačnost in nam obenem ponuja možnost identifikacije, zna stopiti v zakulisje in odstreti duševne zavese, se privrtati do vzrokov in vzgibov, preslikavati stvarnost v vzporednost. Ni enoumna, je odprta za interpretacije in ustvarja metafore, ki so v današnjem času dobesednosti vse bolj dragocene.

Literatura je kot obliž na vedno znova odpirajoče se rane resničnosti. Vloga literature je pripovedovati o neizrekljivem, skušati razumeti in dajati upanje. Literatura je intimno dejanje, poskus utehe, je kairós v kaosu, je kakor tista rolka Ukrajinske najstnice, je kakor tista porcelanska pupa majhne deklice.