Udeleženci Simpozija v Kopru 19. 5. 2016

Jani Kovačič (1953) je družbeno angažirani slovenski kantavtor, profesor filozofije na bežigrajski gimnaziji in pisec pesemskih in proznih literarnih besedil, ki so izšla v samostojnih knjigah Jazz (1989), Tretje oko, kratka zgodovina Slovencev v songih (1993), Poklic: mladost (2007), Knjiga (2009) in Socialitete ino štorjali (2012). Kovačičeva Knjiga (2009) pa je skoraj 400 strani obsežno delo, ki v treh poglavjih in najraznovrstnejših besedilih ali pisavi poustvarja in ustvarja temeljno besedilo  –  knjigo.  Vodi nas skozi Bajke o  izmišljenih bitjih in njihovih razbrzdanih nasladah, preko Kronike v verzih, ki dialoško razpravlja o dvomih in zagovorih božjega, do Brevirja, kjer srednjeveški sholar pripoveduje o izprijenosti  ...  tudi s pesemskimi vložki. Mare Cestnik je o njem zapisal: »Jani Kovačič je v Knjigi mojstrsko odprl celo vrsto ustvarjalnih registrov, saj je pretanjeno in natančno povzel in zgostil definirano občutenje bistev človeškega izvpraševanja ter civilizacijskih stalnic […] dokazal naravnost enciklopedično znanje na marsikaterem področju, na primer v slovanski mitologiji in profanem izrazoslovju, svojo razkošno domišljijo preslikal v predstavljive podobe, skozi vse to pa dokazal visoko pisateljsko pismenost, kakršno dosegajo le redki na prenatlačenem podiju slovenskih književnikov.«

Dušan Šarotar (1968) je pisatelj, pesnik, scenarist in publicist, izjemen pripovedovalec, doma iz Murske Sobote. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral sociologijo in filozofijo. Od leta 1999 je objavil štiri romane: Potapljanje na dah (1999), Nočitev z zajtrkom (2003), Biljard v Dobrayu (2007) in Panorama (2014), dve zbirki kratkih zgodb: Mrtvi kot (2002) in Nostalgija (2010) ter tri pesniške zbirke: Krajina v molu (2006), Hiša mojega sina (2008) in skupaj s Ferijem Lainščkom Občutek za veter (2004). Za nacionalno televizijo je napisal več scenarijev za dokumentarne filme, med njimi za portrete o literatih Milanu Deklevi, Gregorju Strniši, Matetu Dolencu in kiparju Stanetu Jarmu, sodeloval je pri dokumentarcu Martina Turka Doberdob. Pri založbi Franc-Franc je pred kratkim izšla njegova najnovejša dvojezična knjiga v slovenščini in jeziku porabskih Slovencev Ostani z mano, duša moja (2011), kmalu za njo pa še zbirka esejev Ne morje ne zemlja (2012). Je občutljivi zapisovalec spomina, žalosti in človekove duše, v svojem opusu je oživil spomin na murskosoboške Jude in pisal o evropskih razseljencih in iskalcih novega doma. O srečanju z današnjimi begunci je za Primorske novice povedal: »Česar sami nočemo izgubiti, ne smemo vzeti drugim.«

Dragan Markovina (1981), zgodovinar in aktivist, je diplomiral na Hrvaških študijih zagrebške univerze na temo ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske) – temelji in politično delovanje. Tam je leta 2011 doktoriral z disertacijo Dalmacija v beneških reformskih projektih 18. stoletja. Znanstveni in publicistični interes izkazuje tudi za sodobno hrvaško in južnoslovansko zgodovino in kulturo spominjanja. Med njegovimi knjigami je posebej pomembna Povijest poraženih (Zgodovina poraženih) (2015), ki jo odlikuje sodobno razumevanje zgodovine in statusa italijanske in srbske manjšine na Hrvaškem, zaradi česar je izredno dobro sprejeta tudi v Istri. Vsaka njegova knjiga je usmerjena proti nacionalističnim in revizionističnim diskurzom v prostoru nekdanje Jugoslavije. Iz bibliografije: Između crvenog i crnog: Split i Mostar u kulturi sjećanja (Med rdečim in črnim: Split in Mostar v kulturi spomina) (2014), Tišina poraženog grada (Tišina poraženega mesta) (2015), Jugoslavenstvo poslije svega (Jugoslovanstvo po vsem) (2015).

Kristian Novak (1979), pisatelj, germanist in kroatist, se je rodil v mestu Baden-Baden, odraščal pa je v Medžimurju. Doktoriral je iz jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Zaposlen je na Filozofski fakulteti Univerze na Reki. Ukvarja se z zgodovinsko sociolingvistiko, večjezičnostjo in nacionalno identiteto. Leta 2012 je objavil znanstveno monografijo Višejezičnost i kolektivni identiteti iliraca (Večjezičnost in kolektivne identitete ilircev). V obdobju 1996–2009 je kot član hrvaške karate reprezentance osvojil več evropskih in svetovnih medalj (kot posameznik in kot član moštva), celo zlato in srebrno medaljo na svetovnem in evropskem prvenstvu! Prvi roman Obješeni (Obešeni) je objavil leta 2005, priznanje literarne javnosti pa je dosegel šele z romanom Črna mati zemla (2013), za katerega je dobil nagrado T-portala za najboljši roman leta, časopis Večernji list pa je delo uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdesetih let. Literarna kritika ima ta roman za eno najpomembnejših del sodobne hrvaške književnosti. Roman ima celó svojo spletno stran: www.crnamatizemla.com. Preveden je že v slovenščino in madžarščino, trenutno pa je v pripravi tudi filmska adaptacija romana v hrvaško-slovenski koprodukciji. Film bo režiral nagrajeni slovenski režiser Rok Biček. Letos pričakujemo nov roman Kristiana Novaka: Ciganin, ali najljepši (Cigan, vendar najlepši).

Mile Stojić (1955) je bosansko-hercegovski pesnik, publicist in prevajalec. Študij slavistike je zaključil na Univerzi v Sarajevu, zatem pa je kot literarni kritik pisal za številne jugoslovanske časopise. Med letoma 1989 in 1992 je bil tudi glavni urednik časopisa Odjek v Sarajevu. Leta 1992 je zapustil Sarajevo in bil najprej zaposlen kot urednik političnega glasila Tjednik v Zagrebu, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi predaval južnoslovansko književnost. Danes ponovno živi in ustvarja v Sarajevu. Stojićevo poezijo zaznamujeta nostalgija in politična angažiranost. Objavil je več kot deset knjig, med njimi so: Glasovi sarajevske noći (1992), ki so v celoti zgoreli v sarajevski tiskarni, Prognane elegije (1992) in Prozor, riječ, bosanski alfabet (2000). Njegova dela so prevedena v več kot dvajset svetovnih jezikov. Je sopodpisnik odprtega pisma petih bosansko-hercegovskih in hrvaških intelektualcev, ki je bilo 6. januarja 1992 poslano predsedniku Hrvaške Franju Tuđmanu kot »odgovornemu za politično uničenje BiH«. S svojim ostrim jezikom komentira dnevne dogodke v medijih na prostoru nekdanje Jugoslavije. Muharem Bazdulj je v Danih zapisal: »Prevladujoča občutka v njegovi liriki sta obžalovanje in nostalgija […] V svojih najboljših pesmih spretno prepleta poezijo in svojevrsten angažma.«