ft-logo

Maležič, Jedrt: Bojim se kurentov (2023)

FORUM TOMIZZA 2023

SIMPOZIJ KARNEVAL BREZ MEJA

SKUPNOST ITALIJANOV "FULVIO TOMIZZA" UMAG

 

 

Jedrt Maležič

"Bojim se kurentov"

 

Na Banksyjevi razstavi v Trstu, kamor smo letos naravnost drli z obeh strani meje, je začetno točko krasil napis ob sliki: »Ljudje, ki uživajo v vihtenju zastav, si zastav ne zaslužijo.«

Začela bi s tezo, da je lahko nacionalna zastava krinka, maska, kurentov kostum, za katerim se skriva nebogljeno, a sovražno nastrojeno bitje, polno frustracij in kompleksov več in manjvrednosti. Tega bitja ne vidimo, vidimo zgolj njegovo mogočno in simbolično masko, s katero se je popolnoma poistovetil in v imenu katere se mu, tako meni, odpirajo možnosti za vsakovrstno izključevanje tistih, ki iste zastave ne vihtijo ali ki vihtijo drugo zastavo.

Pred nekaj tedni sem se v Ljubljani znašla v bližini Trga republike, kjer sta pred dvema desetletjema prebivala moja babica in dedek.  Iz nostalgije sem se želela sprehoditi po Valvasorjevi ulici, kjer sem v otroštvu preživljala počitnice, včasih prespala. Za to bi morala na drugo stran trga, ki pa je bil – in ne prvič – prekrit z množico slovenskih zastav. Ta množica mi je vzbujala tesnobo, kajti nemudoma sem v njej prepoznala posameznike, ki so že večkrat doslej pokazali, da niti od daleč ne cenijo mojih osebnih svoboščin, pravic mene kot ženske, lezbijke, nebiološke mame.

Vihteli so zastave, svoje maske, preoblečeni v krinko domoljubnih ljudi, in njihova vehementna krinka je izražala pripadnost, ozko in tesno in nasilno pripadnost naciji. Skozi mojo optiko pa kljub temu ni šlo za prikaz določenih vrednot, temveč za prikaz izključevanja vsakršnih naklonjenosti, za prikaz, česa ne priznavajo kot vrednote. To je bil veliki karneval predsodkov in ozkogledosti, zato sem se naposled obrnila in šla nazaj domov, sedet pod grafiko Samire Kentrić, ki prikazuje kipe s pročelja parlamenta na taistem Trgu republike, kako se razbežijo in pridružijo demonstrantom.

Moj strah pred maskami ne velja zgolj nacionalnim simbolom in narodnim teritorijem. Od nekdaj se počutim neprijetno, ko srečam maškare, še posebej tiste v službi režima. V življenju sem si bodisi prirodila bodisi pridelala bipolarno motnjo. Pri enaindvajsetih, ko se mi je prvič zmešalo in sem prečila mejo med razsodnostjo in blodnjo, sem se vsa zmedena znašla v »prepovedanem položaju«, ko sem na tiho skozi priprto okno vstopila v neko šolsko poslopje.

Kakopak je moj vstop na tuje ozemlje sprožil alarm in kaj kmalu tudi prihod dveh uniformiranih policistov. Moja glava v tedanjem stanju, vsa moja zavest ju je prepoznala kot maskirana dečka, ki nista mogla šteti več kakor devetnajst let.

Spominjam se, da sem popolnoma manična ugotavljala, kdo je naročil tema dvema bufonoma, da me prihajata strašit, da me vkleneta in me v čepeči hoji naženeta na policijsko postajo, kjer me pričaka še več tovrstnih šem. Kako neki naj bi ju kdor koli jemal resno, ko pa se vendar jasno razloči njuni osebi od njune maske?

O, in bila je mogočna maska, pooblastilo za vse, tudi udarce. Maska vselej dobi vsa mogoča pooblastila, maski je vseeno za tvoj ugovor in maska ve, da si lahko privošči veliko več od tistega, ki si jo nadene. Brez te režimske maske bi bila dotična policaja zgolj otroka, ki se – kot pravi šemi – pretvarjata, da sta podaljšek mogočne roke oblasti. Ker pa sta si jo nadela, masko, sta upravičena ne zgolj do vragolij, temveč do prisvajanja moči nad mano in še kom.

Tako nanese, da se s svojo krinko, s svojo masko, s svojim karnevalom človek večkrat popolnoma poistoveti. Vsaka družbena vloga lahko postane maska, ki je ni mogoče ne zlepa ne zgrda strgati človeku z obraza. Po pouku, ko grem po sina, srečujem matere, ki so povsem vkopane v svojo starševsko vlogo, večkrat naletim na uradnike, ki se istovetijo s svojimi službami, najdejo se tudi razni poklici, ki človeka živega pogoltnejo, da navsezadnje ni nič drugega kot pisatelj, prevajalec, prodajalec, kemik, zdravnik itd. Vsaka maska, s katero se pretirano poistovetimo, človeka nažira, dokler ga ne pojé celega, dokler ne zavzame vse njegove identitete. Srečala sem celo maske bolnikov, ki menijo, da zaradi tega, ker so jim diagnosticirali duševno bolezen, v življenju ne morejo biti drugega kot bolniki, pacienti, najšibkejši člen.

Zakaj neki bi se človek pustil požreti svoji družbeni vlogi, svoji maski? Zato, ker ta omogoča veliko bolj nezamejena pooblastila, veliko več si lahko dovoli. Razlog za to je, da maski ne moreš postaviti meja. Maska si svoje meje določa sama. In kjer je karneval univerzalni dogodek, brezmejna veselica mask, ki so požrle svoje subjekte, je lahko rezultat karnevala edinole kaos.

V resnici pa maske največkrat nočejo kaosa, kajti njihov cilj je vzpostaviti hierarhijo. Kdo bi bile maske, če bi bili vsi zamaskirani? Nad kom bi se izživljale, če ne bi bilo več nikogar, ki maske ne bi nosil? Koga bi na cerkljanskem v času pusta maltretirali seksistični laufarji, koga bi ugrabljali in zbadali, če bi vse ženske, na katere se spravljajo, nosile maske? Koga bi pretepale režimske šeme v uniformah, če bi bili na primer maskirani tudi prestreženi migranti? Ne, maske potrebujejo ljudi, ki mask ne nosijo, in sicer ravno zato, da lahko vzpostavljajo svojo nadvlado.

Pri pustnih maskah laufarjih v Cerknem sem se letos prvič vprašala, kakšna je razlika med maskami v tradicionalnem kontekstu in kje so te maske danes. Če gre pri Laufariji za obujanje davnih poganskih običajev in za lov na Pusta, ki je obsojen na smrt, če tam obstaja nekakšna dramaturgija, zgodba, ki ji sledi karneval, potem bi rekla, da se je danes ta običaj neopazno preslikal v bolj zaresno in še bolj kaotično režimsko maškarado.

Nekakšne šeme bi pregledovale mednožja v parlamentu, nekakšne šeme bi lovile kikle naokrog in jih poniževale, nekakšne šeme bi sodile in zavladale svoji srenji pod krinko človekoljubov, domoljubov, družinoljubov in narodoljubov. V lastno krinko sami bržčas ne verjamejo, pa vendar jim naseda preslepljeno občinstvo, ki preganja svojo tesnobo s tem, da spodbuja ta zlovešči kaotični karneval, da navija za kri, navija za sodbo.

Četudi pa sem začela z režimskimi maskami, je karneval lahko tudi zelo drugačen. Maska je lahko tudi apropriacija vseh tistih lastnosti, ki gredo v nos normirani večini, tistih lastnosti, ki jih normirana večina projicira na zatirane manjšine, da bi tešila tesnobo ob lastnih frustracijah. In nisem še spoznala bolj mojstrsko dovršene apropriacije, kot je je zmožna LGBT skupnost.  

Ni vsaka maska krvoločna. Nekatere kličejo k preživetju na obrobju, na margini.

Nešteto očitkov je bilo v spletnih komentarjih že navrženih na primer glede parad ponosa LGBT+ skupnosti – od zmerjanja z istospolaši do tega, da naj bi udeleženci javno razgrinjali pogled nase, čeprav naj bi po mnenju nasilnežev sodili le za štiri zidove, do tega, da hlinijo nekakšen karneval in se zvirajo po cestah, medtem ko je stvar smrtno resna, do tega, da se razkazujejo v vse preveč našemljeni, maskirani izdaji, ki naj bi bila nespodobna za rahločutno oko naključnega mimoidočega, do tega, da je njihov karneval treba potolči, ga izničiti, ker da ogroža ustoličeno normirano večino.

Marsikdo bi najraje vrgel kamen. Češ da se LGBT osebe šemijo in maškarajo, češ da brijejo norce iz vsega, kar je normirani večini sveto, češ da ogrožajo in redefinirajo obstoječi red in spolne vloge. Toliko izgovorov za sovražnosti, toliko bega v teorije o gejevski »agendi«, pa spet toliko nerazumevanja, da je v resnici parada ponosa za mnoge LGBT osebe čisto preprosto izjava: »Mi smo tu,« radostno tu, vi pa s svojimi zadržki opravite sami.

Večina LGBT+ posameznikov je brez skupnosti, v katero bi se lahko umestili, sprva popolnoma nebogljenih. Večkrat se niti ne počutimo sovražno zametovani, temveč predvsem zamolčani, nevidni za normirano večino, ki nas je poslala in nas še pošilja za štiri stene, da ji ne bo treba razložiti, zakaj in kako nas tlači. Tlači pa nas ne samo s fizičnim nasiljem, temveč tudi s psihičnim terorjem – ki je molk.

In odgovor na ta molk, odgovor na zmerljivke je njihova apropriacija, je maska, odgovor je postati bufon, ki si dovoli zreti v oko normirani pošasti in se preleviti v dvornega norca z neomejenimi pooblastili, da kralju ali kraljici vsakič znova da vetra, ko mahoma spregovori po resnici. Reče: »Tu sem, glejte me.«

Bistvena razlika med režimskimi maskami in drag šovi LGBT skupnosti je ta, da se dragice v resnici zavedajo, da so se prostovoljno maskirale in do svoje maske bistroumno ohranjajo distanco.

Izumetničenost, apropriacija, ki smo ji priča, ko na prizorišče stopi kraljica preobleke, je sama po sebi distanca do predmeta posnemanja, ki ga dobesedno dotera do najbolj umetelnih meja. Dragice svojo maškarado obvladajo do potankosti in svojo krinko, svoj drag uporabljajo, medtem ko režimske maske svojo krinko zlorabljajo za tlačenje ostalih. Razlika je v tem, da se prve s svojo masko ne poistovetijo do kraja, temveč ohranjajo polno zavedanje, da je maska, zaradi česar je njihov karneval osvobajajoč, medtem ko druge njihova maska dobesedno ugrabi, ker se – na lastno škodo in škodo vseh vpletenih – identificirajo s predmetom posnemanja.

Psihoza režimskih mask je tako žalobna predvsem zato, ker se v trenutku, ko jih razkrinkamo, ko jim poskušamo sneti karnevalsko odevalo, njihove mrzle oči napolnijo z grozo in človek pod masko občuti grozo, nemoč, nebogljenost, saj sluti, da bo razkrit kot niče, kakršno je. Storil bo vse in kar koli, da do tega ne pride, in ne bo se ustavil niti pred nasiljem. Človek, poistoveten s svojo krinko, je nevarno bitje, sploh če je maska režimska. Počuti se upravičenega, čuti upravičenost do svojih privilegijev, zato nagonsko stre vse pred seboj, samo da se javnosti ne bi prikazal kot slečen, kot ubogi omejeni golič, kakršen v resnici je.

Razlog več, da zavestno spregledamo njegovo krinko in mu ne damo moči, kakršno terja. Nimam točnega odgovora na to, kaj bi učinkovalo, da bi videli skozi režimske maske, se je pa v zadnjih letih protestov in političnih trenj pokazalo, da se slabo odzivajo na – smeh. Smeh je orožje proti režimu, poistovetenem s svojo krinko oblasti, in protiorožja oblastniki še niso izumili, saj so bili prezaposleni s samopašnostjo, s tem, kaj vse naj bi jim pripadalo. V smehu, pristnem in zavestnem krohotu, maske padejo in zmedejo se tudi tisti, ki so jih njihove režimske maske povsem požrle. Morda napišejo kako visoko globo, morda celo udarijo s solzivcem, ne morejo pa zares in za dolgo skriti, da je njihov oblastniški karneval – obsojen na smrt.