MANKA KREMENŠEK KRIŽMAN: Potovanje k drugemu (2022)

******

Gledam strop in čakam. Ko sobo napolni mlečna svetloba, se vrata odpro. Švist vrvice, dvig rolet, okno se odpre na stežaj. V sobo plane sonce. Nad menoj za nekaj trenutkov obvisi obraz z nasmehljanimi ustnicami. Po meni sežejo roke, me umivajo, preoblačijo, češejo, vse poteka hitro, lahkotno, uigrano, tako se zdi. Ko je končano, me roke obrnejo na bok, pokrijejo z odejo. Tišina. Za tišino vizita. Šuštenje papirja, napol šepet, spet koraki in zapiranje vrat. Ostanem sam. Vidim stojalo s stekleničko, iz katere vodi cevka do moje roke. In okno. Levi del okna. In levi kos neba. In vejo drevesa. Pred menoj se kot neskončna raven razprostre čas enega dneva. Popolna nezamejenost. Kolikokrat sem si tega želel! Pobega v totalno nedelovanje. Biti sam v prostoru, v katerem ni nobenih motilcev, nobenih glasov, nobenih merilcev časa. Bele stene in jaz. V takem se najbolj približaš sebi, resničnemu sebi.

Nekaj početi pri meni pomeni mirovati. In razmišljati. Premišljujem o tistem prej. Sprehajam se med policami spominov, med vsem, kar sem v življenju doživel in izbiram zdaj to, zdaj ono. Ne odnese me takoj. Tega še pred nekaj dnevi nisem zmogel. Padal sem iz sna v sen. Kratka obdobja budnosti. Moji dnevi so bili podobni krpankam. Spominski prebliski. Košček tega, košček onega.

Moja glava je kot knjižnica, kot album, shramba, napolnjena pred dolgim zimskim spanjem. V meni so uskladiščena čustvovanja, obrazi, dogodki, okruški prebranih pesmi, Kosovel, Baudelaire, '…. klavir, ki ga poljublja drobna dlan, skoz rožno sivkast se večer leskeče…', od kje je že to?, odlomki iz knjig, cela poglavja o srednjeveški zgodovini, moje delovno področje, razgledi na različne pokrajine, mesta, stavbe. In barve. Modra, veliko modre. V meni je shranjen katalog barvnih odtenkov, Jubova barvna lestvica neba, gozda, gora, mesta, rek, morja, zaliv Sv. Ivana v hrvaški Istri, tam smo dopustovali… Vse se preliva, oblike, barve, obrazi, glasovi, njen glas, vedno znova ga slišim, sprašuje me, kot me je tolikokrat spraševala ob jutrih, ko sem odhajal v službo: 'Jurij, kdaj se vrneš domov?'. Zvoki. Hupanje avtomobilov, šelestenje listja, ko hodim skozi Bister graben, včasih slišim Schuberta. Velikokrat se spominjam tišine, ki je napolnila stanovanja po Terezini smrti. Od osuplosti, ker je odšla, sem otrpnil. Tistikrat sem mislil, da bom umrl tudi sam. Nisem. Bučeča tišina.

Včasih se pri nekem poglavju, nekem obdobju zadržim dlje, se zazibam v njem, drugič zbežim, ga odvržem, ker mi je neprijetno. Toliko tega je v meni, toliko tega. Kot bi vse življenje kopičil zalogo za to stanje zdaj. O potem ne razmišljam. Nočem. Strah me je.

******

Čakam. Vse moje delovanje, vse moje bivanje se je spremenilo v eno samo čakanje. Vtkano je v moje pogovore in misli. V vsa moja ravnanja. Tudi če se odmaknem v neka svoja zatočišča, traja odmik le kratek čas, prej ali slej se vrnem k očetu. Kot bi bila ugrabljena. Začarana. Urok ne popušča. Drži me na verigi, ne morem se oddaljiti, ne morem proč, ne zares. Vseprisoten je.                        

******

Čemim v postelji in diham. Danes je tretji dan, odkar diham samostojno. Nič mi ne veže več kože ob kotih ust. Na rokah nimam več velikih, skrajno nerodnih rokavic, ki so preprečevale, da bi si iz ust izpulil cevi. Zdaj se z dlanmi lahko dotaknem obraza. Lahko se popraskam. Z jezikom lahko obliznem zobe, zaokrožim po notranjosti ust. Kakšen užitek! Ta fizična osvobojenost jezika. Oblizovanje ustnic in zob, dotikanje ustnega neba, notranjosti lic. Kašljanje. Pljuvanje. Kihanje. Govorjenje. Prehranjevanje. Pitje. Smejanje. Jokanje. Prej vsega tega nisem mogel početi. Lahko sem le ležal, nepremično, buljil v strop in stroj je dihal namesto mene. Moj jaz je bil odvisen od tega enakomernega sikanja. Preden sem zbolel, je bilo dihanje nekaj samoumevnega, potem pa… Če bi se rodil v nekem drugem času, ko elektrike še niso poznali, ko niso poznali elektromotorja, bi bilo vse to za menoj.

******

Včeraj sem bila pri svoji zdravnici. V prsih me stiska in večji del dneva sem utrujena. Dala mi je pregledati kri in naredila EKG. Nobenih posebnosti. Potem me je vprašala, kako je doma in v službi. Povedala sem ji za očeta. To je torej to, je rekla. In še: pazite nase.

******

Moje telesno stanje se iz dneva v dan izboljšuje. Lahko sedim. Tudi jem samostojno. Pomagajo mi, da se dvignem na postelji. Noge položim na tla, počasi in s težavo pa vendar. Nato mizico potisnejo k meni in jem. Tudi kašelj se je umiril. Zdravnik je rekel, da me bodo, če bo šlo tako naprej, kmalu odpustili v domačo oskrbo. Nisem vprašal, kaj mislijo pod 'domačo oskrbo', ker pri meni doma ni nikogar, sem samo jaz. In nisem vprašal, ali bom še kdaj sposoben hoditi. Po vsem, kar sem slišal, da se je dogajalo z menoj, se mi zdi nespodobno poizvedovati o tem. Kot da bi zahteval več, kot mi pripada. Kot da bi, če bi izrazil željo po hoji, izkazal nehvaležnost do vsega, kar so zdravniki dosegli. Tako to čutim.

Ponoči se večkrat zbujam. Strmim v odblesk svetlobe, ki se riše na stropu in ugibam, koliko je ura. Včasih brskam po svojim nevidnih predalih in delam inventuro. Velikokrat se sprašujem, kdaj sem bil jaz najbolj jaz. Vedno znova zadanem ob fotografijo sebe, ki jo je enkrat davno naredila Tereza. Sedim v fotelju v svojem kabinetu in berem. Ko tako razmišljam o sebi mi je žal, da nisem bolj divjal skozi življenje, ga vonjal, okušal, srkal, pil, žlampal, grizel, požiral, goltal, tipal, grabil… Da nisem papirja zamenjal za stvari tam zunaj. Za drevesa. Travo. Dež. Meglo. Da nisem več hodil, kar tako, naprej in še naprej, da nisem prehodil Slovenije od Ljubljane do Kozjega, kot sem si večkrat želel, vendar si za kaj takega nisem vzel časa. Ja, več bi moral hoditi. Si oprtati na rame nahrbtnik, vzeti v roke pohodne palice, hodit, spati pod milim nebom. Nikoli nisem spal pod milim nebom. Moja hoja je bila omejena na kratke etape. Golovec, ljubljanski grad, Veternik. Uro, dve na dan, v mladosti nekaj več, nekaj enodnevnih planinskih pohodov. To je bilo bolj ali manj vse. To ni bilo vandranje, med katerim lahko marsikaj premisliš in domisliš, med katerim se vse tvoje bivanje skrči na premikanje nog, na korake in je vse, kar potrebuješ, spravljeno v nahrbtniku, ki ga prenašaš na hrbtu. Dlje, ko ga prenašaš, bolj se zavedaš, da dosti več ne potrebuješ. In da je lahko dom kjerkoli. Pa je res lahko? To, da nisem hodil več, me najbolj bremeni. Verjetno zato, ker tega zdaj ne morem več početi.

******

Stanje se mu je zelo izboljšalo, zato bo kmalu odpuščen iz bolnice, so mi sporočili pred dvema dnevoma. Najprej sem v sebi začutila olajšanje. Veselje. Zmagoslavje. Ja, hecno, kot bi bila jaz tista, ki je premagala bolezen. Ali kot bi se njegovo bolezensko stanje ne vem kako preneslo name in bi bila v tisti grozi odhajanja prepletena z njim. Zdaj sem se tega osvobodila, kot se je bolezni osvobodil on.

Čez čas se je občutek zmagoslavja porazgubil. V plasteh se je začelo nalagati nelagodje. Vzhajalo je kot testo. Kot bi v balon dovajali zrak in bi ta postajal večji in večji in na koncu povsem zasenčil ostala čustva. Kajti rekli so tudi, da bo potreboval pomoč, ni mogoče, da bi zopet živel sam. Stavek je prihajal za menoj z zamudo, ali pa ga nisem takoj spustila k sebi, do konca sem hotela použiti slast zmage. Zdaj me je dohitel, prehitel… Kako naprej? Bom morala…? Jaz? Ne! Bi sploh zmogla? Skrbeti za onemoglega, bolnega, odpovedovanje, vleklo me bo k tlom, ko bi vendar rada še letela. Letela! Potovala, se premikala, odšla kam za dan, dva, teden, morda mesec, prosta vseh obveznosti, otroci so odrasli… Najboljša možnost je dom za ostarele. Tam bi ga obiskovala, kadar bi želela, prihajala in odhajala bi po lastni želji, neobremenjena. Tehtam argumente za in proti, čutim, kako ga odrivam od sebe, spet in spet. Vrača se občutek nelagodja, ker… Kaj naj? Kaj?!

******

Danes sem se zbudil zgodaj, ob mraku. Moj prvi preblisk je bil, da sem končno doma. Nekaj časa sem se kot pes valjal v tej misli, v ugodju, ki mi jo je ponujala. Oklepal sem se stanja napol budnosti, nisem se hotel zares prebuditi.

Včasih, to se dogaja v glavnem ponoči, se lahko pripravim do tega, da resničnost zamenjam za tisto prej. V resničnosti od prej se prebudim v svoji postelji, v svoji spalnici, vstanem, si obujem copate, odidem v kuhinjo, si skuham kavo, počakam, da se ob osmih odpre trgovina, odidem v trgovino, kupim časopis, se vrnem nazaj domov, si skuham še eno kavo in si pripravim ovsene kosmiče z mlekom, berem, opravim kakšen telefonski pogovor, proti poldnevu odidem na sprehod na grad in po drugi strani dol do restavracije v Stari Ljubljani, kjer običajno kosim, nato se vrnem domov, ležem k opoldanskemu počitku, popoldan zopet berem, zvečer ob sedmih gledam novice in po novicah kakšno dokumentarno oddajo, si umijem zobe, ob desetih me zmanjka. Takšni so bili moji dnevi, odkar Tereze ni več.

Ko sem čez nekaj časa odprl oči, sem bil nazaj v bolnišnici. Pod stropom, ki ni bil pri meni doma. V mislih sem začel preštevati spalnice, v katerih sem bival leto ali več. Rojstna hiša v Kozjem, študentski dom na Gerbičevi, vojašnica v Skopju in kasneje v Beogradu, prulski bloki, Pražakova, dvanajsto nadstropje… Če bi o tem napisal knjigo, bi ji dal naslov Vse spalnice mojega življenja. Katera bo zadnja? Kje bom pristal? Na včerajšnji viziti so rekli, da…

 Prišli so po zajtrku, kot običajno. Dva zdravnika in sestri.

»Kako ste danes, gospod Kobal?« je vprašal glavni zdravnik.

 »Hvala, gre,« sem odgovoril.

»Bova malo poslušala,« je rekel in mi na prsi nastavil stetoskop.

»Lepo ste se popravili, res lepo. Fizioterapevti še niso dali zelene luči. Pravijo, da bi še malo ostali. Ampak ne prav dolgo.«

Pregledoval je mojo kartoteko.

»Poslušajte. Prej, pred prihodom v bolnišnico ste živeli sami.«

V njegovem glasu sem začutil rahlo napetost.

»Toda zdaj ne boste mogli več, saj to veste. Seveda se je vaše stanje neverjetno izboljšalo. Proti vsem pričakovanjem. Bili ste že onstran pa saj sami veste… Vseeno potrebujete pomoč. Morali se boste pogovoriti s svojci, kako naprej. Ali boste šli v dom za ostarele, ali pa… Naša socialna služba vam lahko pomaga. V primerih kot je vaš, ni treba čakati na posteljo, takoj vam jo lahko zagotovimo.«

Bil sem tiho.

»V kratkem vas bo obiskala naša socialna delavka, z njo se lahko pogovorite,« je dodal in mi pokimal v pozdrav. Zapustili so sobo, ostal sem sam. Počutil sem se kot tistikrat, ko je umrla Tereza. Izgubljenega. Ker se je zgodilo naenkrat. Ni bilo prehoda. Med nekaj in nič. Med enim stanjem in drugim. Med imeti nekoga ob sebi in ne imeti nikogar. Kot bi se znašel na čistini. Nikjer nobenega zavetja.

******

Včeraj mi je pripovedoval o svojih sanjah. Bila je zima. Noč. Sedel je na železniški postaji ob nekem vagonu in držal svečo. Nekdo mu je naročil, da mora stražiti vagon, ker je v njem vse, kar ima, kar je njegovo, tudi omara in postelja in knjige in vsa oblačila. Zelo dolgo je sedel na tistem stolu. Zeblo ga je in zelo je bil zaspan. Nihče ni prišel ponj. Sveča se je topila in vosek mu je tekel po rokah, ves čas jo je moral predevati iz roke v roko, ker ga je peklo. Klical me je, toda mene ni bilo. Ni si upal oddaljiti od tam, ker se je bal, da bo kdo ukradel njegove stvari. Tega, da so to le sanje, seveda ni vedel. Zanj je bilo vse neizmerno boleče in zelo resnično. Potem so se od nekod pojavili neki ljudje. Govorili so v nekem tujem jeziku, ni jih razumel, nekdo je nekaj zakričal... V tistem se je zbudil.

Dolgo sem razmišljala o tistih sanjah. Ves tisti dan in ponoči in… nisem jim mogla pobegniti. V njih je bilo nekaj tako zelo ubogega, tako nebogljenega, osamljenega, iz njih je kipela želja po zavetju, krik po zapiku, miru, varnosti, domu, vse to in še nekaj…  Ja, v njih je bilo nekaj osvobajajočega. Zame osvobajajočega.

Te sanje… Prinesle so odgovor. Tako sem to čutila. Naenkrat me je obšla gotovost. Naenkrat je bilo vse kristalno jasno. Strah se je stopil. Dvom, ki me je razjedal tedne in me hromil, je nenadoma izginil. Odpovedovanje?! Vleklo me bo k tlom, ko bi vendar rada še letela, potovala, se premikala, odšla kam za dan, dva, za teden, morda celo mesec?! Bila prosta vseh obveznosti?! Vse to je postalo drugotnega pomena, balast, nepomembno, celo smešno.

Začela sem urejati stvari. Priskrbela sem napotnico za medicinsko posteljo in invalidski voziček. Poklicala sem razne službe, ki ponujajo oskrbo starostnikov na domu, negovalke naj bi prihajale trikrat na dan in preverila čakalne dobe. Vzpostavila sem stik s fizioterapevtom in podjetjem, ki dostavlja hrano na dom. Zvečer sem ob seznamu stvari, ki mi jih je uspelo urediti, naredila rdeče kljukice. Iz dneva v dan jih je bilo več, po kakšnem tednu sem odkljukala vse točke na seznamu. Opravljeno.

******

Pred tremi dnevi, bilo je po kosilu, me je poklicala Mateja. Rekla je, da je vse urejeno. Hitela je razlagat, da je bolnišnična socialna služba sicer našla mesto zame v domu starostnikov na Fužinah, vendar bi moral bivati v sobi skupaj z dvema sostanovalcema. To se ji ni zdelo primerno. 'Želiš si mir, dom, v pritličju hiše ti bomo uredili sobo, če ti je tako prav,' je rekla.

V tistem trenutku nisem vsega dojel. Ni rinila vame z vprašanji, rekla je le, naj o vsem dobro razmislim. Potem sva se menila o tem, kako je z mojo fizioterapijo pa malo o vremenu, vsakdanjosti.

Kasneje sem v sebi začutil, kot bi se nekaj luščilo z mene, kot bi se iz nečesa pretesnega izvil na prosto, se ponovno rojeval, jaz, starec. Olajšanje. Spomnil sem se, kako mi je Karel, sošolec iz gimnazije, na eni od obletnic mature, tema je bila našim letom primerna, staranje, rekel, da si v vseh teh letih ni ustvaril ničesar. Nima ne družine in ne otrok, zato ne ve, kako bo, ko bo obnemogel. Ko sem mu omenil, da ima dobro pokojnino in da si lahko privošči kakršnokoli pomoč, varovano stanovanje, svojo sobo v domu za starostnike ali kaj četrtega, je odgovoril, da to ni isto. Tvoji ljudje so tvoji ljudje, inštitucija pa je inštitucija. Oporekal sem mu, da od otrok danes ne moreš pričakovati, da bodo skrbeli zate, ker so to drugačni časi, ker je delavnik raztegnjen čez ves dan in tako dalje in tako naprej. Ostal je neomajen. Nekaj obupanega je bilo v tistem njegovem vztrajanju.

Ponoči sem razmišljal o tem, da se bom moral spet naučiti uporabljati dva tisoč petsto besed. Toliko jih potrebujemo, sem nekje prebral, da z njimi izrazimo vse, kar želimo. Jaz sem se tega odvadil, dolgo sem živel sam. Toda kaj, če bodo šle stvari v nasprotno smer? Če bom obmolknil? Ali ni tako, da prej ali slej vsi obmolknemo? Prej ali slej ni več kaj povedati. Prej ali slej ostanejo samo še pogledi. In če imaš srečo, se te v tišini kdo dotakne.

******

Pozvoni. S pogledom še enkrat objamem sobo. Vse je pripravljeno. Stopim k vratom in jih odprem. Rešilni avto. Očeta odpeljejo v hišo in ga preložijo na njegovo posteljo. Nekaj formalnosti, podpis odpustnega pisma, zahvalim se, odidejo.

Z očetom ostaneva sama. Primem ga za roko. Kako se ti zdi? vprašam. Ogleduje si stvari okoli sebe. Na steni slike, med njimi Krivičevo Kozje, očetov rojstni kraj, ob oknu moder kavč, klubska mizica, na mizici vaza z rožami, ob steni dve do stropa segajoči knjižni omari, na policah albumi s fotografijami in dnevniki, pisal jih je vse od leta 1950. Poleg zvezkov njegove najljubše knjige, Kocbek, Hribarjevi Spomini, Cankar, Trdina, Andrić, Ahmatova… Za vse, ki jih je imel v svojem stanovanju, tukaj ni prostora. Bo kljub temu dovolj za ugnezdenje? Kako nekoga udomačiti? Kaj to pomeni?  

»Kje so dekleta?« vpraša.

»V šoli. Kmalu bodo doma,« se nasmehnem.

»Juho sem skuhala. Bi jo poskusil?«

Pogleda me, pokima, reče 'hvala'.

Čas se zakotali po nevidnih tirnicah. Kot bi se odprl jez in me prepustil toku. V tem trenutku se zdi, da je vse, kot mora biti. Ja, vse je, kot mora biti.