Veronika Simoniti: Drevesa v Berlinu (2021)

Lapis Histriae 2021: finale

VERONIKA SIMONITI

Drevesa v Berlinu

Sedita v letališkem baru in On s plastično žličko pomeša po kavi. Naključja se menda dogajajo samo ljudem, ki so k naključjem nagnjeni, Ji reče, in včasih so zgovorna in pomenljiva ... mislim, res: kaj naj rečem na to, da se reka, ki teče skozi berlinski Grunewald imenuje Havel? In da se prav tam dogaja roman Veliki rajh 1964, v katerem nastopa Odilo Globočnik, vrhovni rabelj v Rižarni?

Čisto na skrivaj verjamem, da se mrtvi v dneh po tem, ko so odšli s tega sveta oglasijo. In vendar: On se mi ni oglasil. Mogoče zato, ker je bil že tako angelska figura za časa življenja, mogoče zato, ker bi se mu po moško to zdelo preveč razčustvovano: posloviti se z onstranskimi znamenji, ma lepo te prosim, kje si to prebrala ...

Šele na koncu se mi je posvetilo, da se pravzaprav je oglasil. Da je dal znak. Ta znak je bil: Napiši zgodbo o tistem potovanju. Ampak drugače, bolj resnično, ne tako, kot si jo zastavila dober teden, preden si sploh vedela, da sem bolan in da bom zelo na hitro umrl. In opusti tisto zamisel o dveh ornitologih, ki potujeta na kongres v tujino, pa pozabi na znanstveno metaforo v zvezi s ptiči. Ohrani samo tisto čarobno in nadresnično atmosfero. In ne naštej čisto vseh naključij, ki so se nama zgodila, saj veš, preveč resničnih naključij je kič in nas pisatelje samo spravljajo v zadrego.

Tako kakor nas spravlja v zadrego povrnljivost: nekatere stvari so pač enkratne in na srečo naj se Odilo Globočnik ne bi vračal, čeprav se ponavlja to, kar je simboliziral.

Če pa pomislim na Nikolino – ona se vendarle je vrnila ...

Ampak če mi boš to zgodbo posvetila, lepo prosim, napiši to na šele koncu.

V zgodbo priplava ženski glas iz zvočnikov, čedalje bolj nasilen je, ponavlja številke letov in imena imenitnih mest, evropskih prestolnic ali podnebnih križišč, ki so bila zgrajena samo zato, da tam prestopiš: če si skrenil, imaš tu še zadnjo priložnost, da se utiriš na pravo pot in končaš v kakem mestu s spodobnejšim pedigrejem ali deželi, ki obeta nove začetke.

On s plastično žličko spet pomeša po espressu v debeli keramični skodelici. Kava se zavrti in požene zgodbo v tek, On jo začne z besedami, lahkotnimi kakor dlan, ki porine vrtiljak v en krog, pa v še enega in še enega ... Govori o naključjih in omeni mladega šoferja, ki Ju je navsezgodaj zjutraj pripeljal sem, na zagrebško letališče, med vožnjo kako uro pred tem pa za kratek, a dovolj opazen trenutek skoraj izgubil nadzor nad gabariti voznega pasu in ki je nazadnje priznal, da zaradi vožnje že dvajset ur ni spal, skoraj ponosno, kot da bi se pohvalil, da je bil vso noč na sijajni zabavi.

Zasmejeta se, zdaj ko sta na varnem; prej pa, ko jima je šofer to zaupal, mu je On ponudil, da se za četrt ure ustavijo, čeprav je bilo časa na knap. Ampak voznik se ni dal – in zdaj sta tu, s tem prvim spominom potovanja, v plastificiranem baru zagrebškega letališča, kjer se vsa oprema zdi, kot da so jo sem postavili samo zanju in za trenutne potnike in ga bojo že jutri demontirali in odnesli na kak drug konec, mogoče v čajno kuhinjo kake banke ali celo na center za ponovno uporabo.

Ona na mizo položi Ulico ribjih konzerv, v strahu, da bi se verižica besed zavozlala in obstala: še zmeraj bi lahko segla po knjigi in se delala, da bere; ali pa bi, če bi On zakinkal, imela v njej zatočišče. Prelepa izdaja iz šestdesetih je to, s Ciuhovo naslovnico, ampak družba Doca in Dore Flood tu sploh ni potrebna, kajti On in Njegovi stavki, izrečeni v živo, drsijo sami od sebe, kot jadrnica v vetru, ki se ne zdi močen, pa jo vseeno v tako kratkem času pririne čez rt, da si rečeš: Ampak kako je mogoče?

Skoraj neslišna sta, pisatelja na poti, med močnim šumenjem aparata za espresso in žvenketanjem robatih skodelic, ki jih ne more okrušiti noben trk, ampak Njun pogovor vztraja, nepretrgan, naraven, napaja se sam iz sebe. All passengers for Vienna ... A Onadva ne gresta tja, vsaj tako sta ta hip prepričana v svoji domnevni nepovrnljivosti.

Sedita na letalu, vsak na drugem koncu, ker je pač taka rezervacija in sploh ne nameravata spreminjati teh nepomembnih usodnosti. On je pravzaprav en tak Steinbeck, pomisli Ona, tudi osebe v Njegovih zgodbah in romanih so tako občutljive, tako pretanjeno človeške, tudi On jim daje glas in s tem prostor v svetu, ki bi jih najrajši odrinil ... ha, in oba imata brke. Samo da je Steinbeckov Flight beg, in ne polet.

Letita daleč, letita nad pograbljenimi njivami, s sivo obrizganimi gorami in državnimi mejami. Zdaj Ji tukaj, čisto sami, med dvema tujcema, ni do branja. Ulico, v kateri bo leta za tem našla prtiček z logotipom letalske kompanije, pospravi v torbo in gleda v oblake. Potem opazuje strast leve sopotnice, ki kupuje mednarodno letalsko srečko.

Pristajajo. Letališka ploščad se skozi debelo okence zdi zelenkasto, kot da so pristali na travniku, ki se bo mogoče vsak hip prelomil ali pa ga bojo prerezale velikanske Josipinine škarje.

Sedanjik je Njegov priljubljen čas: skoraj vsa njegova dela so napisana v tem glagolskem tempusu. Sedanjik je, ko že dve uri po pristanku čakata na kovčka, ki sta ju nepraktično, kot se umetnikom pritiče, dala odnesti v letalski trup, namesto da bi ju prijavila kot ročno prtljago. Potniki skoz velikansko šipo opazujejo voziček z grmado kovčkov, ki sameva na asfaltirani ploščadi, kjer so jo iz protesta zapustili podplačani delavci nizkocenovnih družb, večinoma tujci: reveži, uboge pare, marginalci, take kot jih On tako rad popisuje v svojih delih – v sedanjiku.

Letališka steza se spremeni v morje, na njej pristajajo galebi.

Na elektronskem traku potujoče oglate črke iz rdečih zrn obveščajo o Lack of personal. Dovolj bi bilo, da bi nekdo na oni strani zmetal prtljago na zunanji del tekočega traku in pritisnil na gumb, da bi se skozi odprtino pripeljala v čakalnico. Sedanjik postaja historičen.

N. se ju razveseli, kot da Ju ne bi bila dve uri čakala pred glavnim vhodom na letališče. Diši po vanilji in je oblečena v pastelne rožice in pozabljene retro rokave, ki v teh časih izpadejo zelo domiselno, starinski čevlji imajo obarvano špico, posuta je s pegicami in zdi se, da njeni pšenični lasje puhasto zapolnjujejo redke proste vrzeli v natrpanem avtobusu, ki povezuje letališče s prestolnico. Mesto je blokirano, ker je na obisku Erdoğan, Jima pojasni. Prav počasi se prebijajo do hotela, govorijo o brinovcu in dnevni sobi zanesenjaka, ki Ju bo še isti dan gostil na literarnem večeru.

Hotel, po katerem so razpostavljeni kipci zelenih žab iz lakirane keramike, se imenuje po bratih pravljičarjih, ki sta skozi stoletja vnaprej napredla, da se to potovanje tako sanjsko zapleta.

Kovčka sta na varnem in misel na literarni salon je v polju neverjetnega: severnjaški zanesenjak v svojo dnevno sobo enkrat na mesec spusti druge severnjaške zanesenjake, ki pridejo poslušat neznance iz evropskega roba, to je povsem noro, noro za nekoga, ki prihaja iz družbe robov in meja, ki mu jih rišejo tisti, ki nočejo razumeti in čutiti.

Z N. sedijo v restavraciji Sali e Tabacchi (ah, vsi trije so povezani z Mediteranom, ki je od tod čisto drugačen) in se med pogovorom delajo, da pri sosednji mizi ne opazijo ženske z modrimi očmi in hudo iznakaženim licem in zgornjo ustnico, tam je s partnerjem in prijateljico, v naročju ima velikega dojenčka: razpre zgornji del zelene obleke in z veliko belo dojko poteši malega. Prelepa je bila, iznakažena mama, ugotavlja On, ko pridejo iz lokala na Rudi-Dutschke Strasse. Na zidu sosednje stavbe je plakat, ki oznanja poslednjo turo Ennia Morriconeja: The Farewell Tour.

Se spomniš, kako lepa je bila iznakažena mama? In kako srečna? Zavedala se je svoje sreče. Trapa, ti pa tukaj jokaš, ko pišeš o tem, mi reče, in o meni, ki me ni več, čeprav sem še zmeraj. Ne bodi žalostna, mi reče. Si pomislila, da je žalost tako zelo sebična?

In si prižge cigareto.

Hotelski počitek na razkuženi posteljnini. Pogled skozi okno na simetrično urejeno dvorišče in druge hotelske sobe, vse zamejene z estetskimi francoskimi balkoni. V diskretno brnenje klimatske naprave, ki spominja na zamolkli zvok ladijskih motorjev, zareže telefonsko zvonjenje. N. sporoči, da je dnevno sobo severnjaškega zanesenjaka poplavilo: poplava, to se ni še nikoli zgodilo. Zarotile so se nedoumljive napeljave, zemljevid speljanih cevi, po katerem teče tekočina življenja in ki spominja na zapletene metrojske linije (na njem ljudi iz gledališča in literature zmeraj fascinirajo usodna križanja in imena postaj).

Novico, da večer v Helmutovem salonu odpade, razumeta kot doslednost v premočrtnem slogu, ki ga je ubralo Njuno potovanje. In ker ima to potovanje čisto poseben slog, to je zdaj že jasno, se je treba samo še prepustiti pisanemu vzdušju.

- Ampak, oprosti, da te prekinjam, kako si vedela, da bom umrl?

- Saj nisem.

- Zakaj pa si potem teden pred mojo smrtjo začela pisati ponarejeno zgodbo o tem potovanju, o ornitologih namesto dveh pisateljih na gostovanju in se namenila raziskati metafore o pticah?

- Ker ne vem, ali bi vsi razumeli te skoraj neverjetne zarotitve in znamenja, šoferja, ki mu je volan ušel na odstavni pas, vzdušje najinih pogovorov, ki so gladki in lahkotni, pa ne površinski, napetost ob Erdoğanu v mestu, dojko iznakažene ženske v zeleni obleki in poplavljeno dnevno sobo severnjaškega zanesenjaka, balerino ... balerino na vlaku.

- Če jo napišeš v sedanjiku, jo bojo razumeli.

Če je v mestu Erdoğan, je treba podpreti njegove ljudi tukaj, z mislijo tisoče turških intelektualcev v zaporih. On, N. in Ona večerjajo v turški restavraciji: jedilnica se odpira proti kuhinji, iz katere se kadi kot iz pekla. Utrujenost lega na koščena lica in ramena v pozabljenih retro rokavih in gležnje v čevljih z obarvano špico.

Berlinske krošnje mirujejo v septembrskem jutru. You are leaving the American sector, piše – zakaj pa je potem povsod samo starbuckovska kava? Espresso spijeta v Einstein Cafeju, tam še vejo, kaj je pravo. Ampak v kavarni je preveč ljudi in pogled skozi velikansko šipo kvari famozni napis in Ona se ne more upreti banalnemu vzgibu, da ga ne bi slikala s telefonom.

Že dolgo si je želela v Martin Gropius Bau, na razstavo od nacistov zaseženih in potem odkupljenih umetnin; Njegova naravnost, da gre z Njo in si razstavo ogleda tudi On, je zanjo čisto nekaj novega: nevsiljiva naravnost, želja, da bi bil udeležen pri neznanem užitku in ga s svojo prezenco podvojil – česa takega Ona sama ne zna. Monejevska jadrnica na sivem morju pred nevihto, cezannovska pokrajina, modro-rdeča matissovska hiša v Provansi, vse to si ogledata. Predstavljata si film: drm-drm-drm-drm, delajo kolesa vlaka po tračnicah, v kupe stopijo cariniki, Imate kaj prijaviti, gospod Gurlitt, dedič preprodajalca zaseženih umetnin pod nacizmom je miren, a hkrati negotov, zakaj tako menca, se vprašajo cariniki, in potem stvar postane sumljiva, pokažite nam dokumente, ampak on dokumentov nima že iz povojnega časa, čudak je, ki živi sam in samo od tega, da tuintam skrivaj proda kako sliko; v njegovi denarnici je tu na vlaku nenavadno veliko gotovine, to je kupnina za chagalčka, ampak tega carinikom ne more povedati.

Tako bi se začel Spielbergov film, a za holivud Njemu nikoli ni bilo mar, rajši se zateka v intimne slike, schulzevske pripovedi o prav posebnih tržaških poletjih.

Mesto, v katerem sta, bi lahko živelo od mogočega in od prodajanja zgodb.

Na primer od zgodbe Petra Fechterja. Petra Fechterja so ustrelili leta 1962, ko je skušal prebežati na Zahod. Zdaj sta pod njegovim spomenikom, Petrovim kipom v nadnaravni velikosti, ki stoji na zidu samo z eno nogo, lovi ravnotežje na poti v svobodo in vsak hip ga lahko zamaje nazaj, tja, od koder prihaja in od koder hoče pobegniti. Zmeraj in za večno tam, ker svoboda ni nekaj samoumevnega, vsakokrat znova in vsak dan posebej si jo je treba izbojevati, v vseh slovničnih in zunajjezikovnih sedanjikih tega sveta.

Stojita pod kipom. Meja je nekaj, o čemer Ona samo od daleč razmišlja, in je nekaj, kar On živi: to, kar je od nekdaj oziroma od približno tistega časa, ko je umrl Peter Fechter, je On občutil na lastni tržaški koži, čeprav po obdobju Odila Globočnika.

Po tem, ko je že kazalo, da se meje brišejo, so se začele spet zapirati. In On je zdaj odšel tja, kjer jih ni.

V primerjavi z Grunewald so drevesa, ki kot postrojeni vojaki rasejo na Unter den Linden, ogolela. Te lipe imajo spomin, pravijo namreč, da se drevesa pogovarjajo, zaskeli jih lahko bolečina ali navda veselje, menda jih lahko celo opeče sonce, čeprav se zdi tu na severu neverjetno, da jim od vročine tudi zguba lubje.

Če lipo napadejo škodljivci, oddaja vonjave in vsa bližnja drevesa v hipu zberejo v sebi grenčine, da bi jih odgnale. Tako si pomagajo, drugo drugemu dovajajo hranilne snovi in vodo, ljubeče skrbijo za mladike in negujejo betežne drevesne sosede.

Tu sta, Onadva, sprehajata se pod njimi, daleč proč od kraških borov. In razpravljata o solidarnosti dreves.

On ima pokvarjen telefon in prosi Jo, da bi uporabil njenega. Zdaj so v arhivu Njenega telefona za vekomaj ostala zapisana sicer uradna sporočila poklicnim kolegom, a polna miline in mehkobe. Nihče ne zna več pisati takih sporočil, uradnih in srčnih hkrati, bo pomislila mesece pozneje, ko bo naletela nanje.

Po razstavi izrojene umetnosti postopata še po muzeju na prostem, ki obelodanja zgodovino znamenitega zidu. Preden se napotita naprej, Ona opazi, kako pretresen je On: nad drobnimi zgodbami, začrtanimi z zidovi in mejami kakor telo z ožiljem, brez katerega ni mogoče biti. Nekaj, kar Ona šteje za znano, naučeno, zgodovinsko in, se slepi, nepovrnljivo, Njega vsakokrat znova prizadene.

Gresta do trgovine s telefonskimi napravami, On gre noter in Ona se usede na stopnice pred velikim trgom, polnim stojnic s ponarejenimi kučmami in sovjetskimi značkami z rdečo zvezdo, stojnic s sladkarijami in prestami. Tam na stopnicah jo prešine, kako zelo narobe je biti ne tako občutljiv in dober, kot je On.

In potem dolg sprehod, najprej skozi hladno četrt mimo gradbenih odrov, potem ob vojaško zeleni reki, med kramljanjem, mimo obeh velikih muzejev, med kramljanjem o lepoti, čisto iz firbca zaideta v moderen filmski center z zastekljenim ostankom fasade hotela Esplanade, kjer je nekoč prenočila Greta Garbo, in stopita na pivo v foyer Brechtovega teatra, kjer imajo božji točaji nektarja črne predpasnike z napisom Ganymed, hodita in hodita, med vznesenim kramljanjem o resnicah, ljudeh, občutkih, dimenzijah, in ker sta utrujena, kaj pozabita in včasih drug drugega vprašata kakšno stvar dvakrat, in potem se prizanesljivo nasmehneta, zdaj eden, zdaj drugi, saj ni pomembno, izčrpana sva od poti, ponovno si povesta, kar sta že povedala, saj ni pomembno, tudi pozabljanje nima smisla, je rekel tisti Rus, ker za pozabljanjem tako ali tako sledi smrt.

- Ko bom umrl, bo smrt postala bolj naravna in se je boš tudi ti manj bala, boš videla. Vse misli, sanje in spomine bom vzel s sabo, ampak poskrbel bom, da jih hkrati pustim tudi vsem vam. Vzel bom, pa nič odvzel – vse je mogoče.

- Nikoli nisi hlastal za stvarmi, čeprav si bil poln načrtov: loteval si se jih polagoma, a vztrajno, in nikoli ni nikjer zazevala nobena praznina.

Spokojna, diskretna, občutljiva strast do umetnosti. Pogrnjena miza, s katere si je treba postreči. Sanjski odnos do sveta. Milina, ki je obenem kritika ozvezdij.

Tudi lipe na Unter den Linden kot vsa drevesa ljubeče skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede: to je solidarnost, ki jo On razume, tudi tu, tisoč kilometrov od doma. On je pisatelj-drevo: pod svojim lubjem daje glas srečkotom in nesrečnikom, beguncem in posebnim otrokom, odganja grde sanje sirotam, postavlja jezike v enakopravnost in vleče ljudi iz brezen.

Kako nekih stvari nismo razumeli še pred nekaj leti, zdaj pa jih: na primer tega o lipah, ki jih je napadla rastlinska rja, ali ljudeh, ki odhajajo. Pa je prepozno.

Imeti mirnost angleške turistke v galerijski kavarni, to Zanj ni vprašanje. Mešati kavo in prav počasi, kot v nekem znamenitem kadru v vroči pijači polagoma in brez nuje stopiti kocko sladkorja. Biti v sebi čist in spravljen s sabo in s svetom, čeprav ob tem zadnjem pogosto zmajuješ z glavo. Ne sramovati se besed, ki niso čisto po pravopisu. Z globokim glasom izgovarjati sočne šumnike, v njih je zvok sveta, kot bi moral biti, tu je On doma.

N. že čaka v kinu Periskop, ki je v petem nadstropju stavbe brez dvigala. Sedeži v dvorani so vzidani v opečnate vrste. To mesto, ki ga kar naprej obnavljajo in dograjujejo, zaznamujeta opeka in beton, iz katerih se gradijo zidovi. Težko je verjeti, da je bil Peter Fechter po poklicu zidar.

Bohemska kavarna kina Periskop je v rdečem, na balkon nasproti velikanske okrogle stavbe, ki je videti kot pozabljen planetarij, greš lahko kadit. Na usnjenem kavču v kavarni pred maloštevilno publiko On in Ona bereta svoje odlomke, tam jih mlada igralka doživeto prebere še v nemščini. In kaj bi rekla drug o drugem, za konec vpraša N. Ona Njega opiše kot mojstra občutljivca, kot zagovornika pregnancev, kot človeka, ki ne pomaga samo svojih likom, ampak vsem, ki jih pozna. In tudi kot zamejca.

Zamejca – to pa ne, Ji reče On po nastopu. Meja je samo črta: kaj je tukaj in kaj je tam? Meja samo potrditev, da se čutiš tudi na drugi strani.

Sledijo debate v veseli družbi v bližnjem lokalu ob lazanji in rdečem vinu, o Kataloncih, samoodločbi narodov, pravicah in tem, kar se je v resnici zgodilo, o zagretosti za ideje, ki niso nujno entuziazem v praksi. Vse se konča z espressom po večerji, espressom, kakršnega znajo pripraviti samo openske kafetarce, ki dobri dve leti pozneje v lokalnem časopisu objavijo oglas: V spomin Nanj darujejo kafetarce 110,00 evrov ...

Čik pavza.

V hotelu, zadnja noč.

Na telefon prispe obvestilo, da je jutranji let odpovedan. Pravljičarja, po katerih se imenuje hotel, sta nasnula še zadnje zaplete. V ustih je okus po večerni kavi, sladki.

In prezgodnja letališka kava na Teglu je vodéna. Vsi norijo, premnogim so odpovedali lete, ljudje so besni, resignirani, zmedeni, nekdo vpije na stevardeso za okencem.

Dogovorita se za let prek Frankfurta, ko pa hočeta čez pet minut kupiti karto, je tudi ta že razprodana. Potem se zadnji hip odločita za Dunaj in postaneta dva izmed all passengers for Vienna, ampak na ta let je treba čakati več ur. In kot da ne bi bilo vsega živčnega sveta okoli njiju, človeških kolon in utripanja elektronskih tabel in razmazanih kovinskih glasov po zvočnikih, kot da bi sedela na travniku na planoti nad morjem, sedeta na barske stolčke sredi velike hale, mirno srkata kavo in kramljata: o poteh, zasukih in koncih, o petju in svetlobi, o obronkih in jutrih. O mestu, ki ga ne zamejujejo zidovi, ampak kanali in katerega ime se prikaže na zaslonu: Zakaj pa se ne bi zapeljala še v Amsterdam?

Galeb se dvigne z morja v bonaci. Volare. Letita spet razsedena, kot poredna učenca, vsak na svojem koncu trupa.

Na Dunaju Ju taksist v divji vožnji, v kateri skuša zazankati skopi čas do odhoda vlaka, prepelje od letališča do Hofbahnhofa: avstrijski voznik je zrcalni junak zagrebškega nikija laude, ki je zaradi neprespanosti skoraj izgubil nadzor nad volanom. Vse je zrcalo, sešiti daljava in notranjost, obrisi svetlobe in senc, tu nekje in tam in onstran. Tržaški bori so enako zeleni na naši in na drugi strani. In tako kot se drevesa spomladi olistajo na Primorskem, se olistajo v Berlinu, samo malo pozneje.

V naslednjem prizoru sedita na vlaku in se peljeta skoz strogo pokrajino. Gledata se, v zamolkli svetlobi iz socialističnih časov, oba pogršana in utrujena. Ampak še zmeraj kramljata, o knjigah, načrtih, presežnostih. O smrti: draga moja, to nič takega, smrt je kraj, kjer je vse mogoče. Pa o tem, kako lahko prikličeš svoje like, ki si si jih izmislil. O nelagodju svojcev, če se prepoznajo v tvojem pisanju. O staranju, ki je prelep čas zavedanja in čas zavesti o strašni minljivosti. O bolečinah, skoz katere greš z notranjim smehljajem, ki so ga rodili bogovi kdo ve od kod.

Takrat, na postaji Wiener Neustadt, vstopi Nikolina.

Nikolina se ne ženira. Nikolina je iz Ogulina in to je rima tudi z balerina. Na oder kupeja, dame in gospodje, je pravkar čisto zares priplesala Balerina.

Oči ima mandljaste, a ni davnovka. Njeno dvajsetletno srce in knjiga njenega življenja sta na stežaj odprta, vse Jima pove, in to večkrat. Sopotnika jo radovedno opazujeta, Ona bolj tiho, On sprašuje, ampak tudi če je ne bi, bi Nikolina govorila, ker rada klepeta in nima skrivnosti. Da je epileptičarka. Da je iz Zagreba. Da jo bo na kolodvoru pričakal dečko. Razloži Jima vse o vsekrvi, o tati, ki mu zmeraj prinese steklenico avstrijskega vina, in on ga, čeprav obljubi, da ne bo, poloka še isti večer. O sorodnikih, ki ji ne dovolijo narediti četrtega letnika cvetličarske šole, ona pa ne razume, zakaj ne. Pa spet o avstrijskem vinu, o dečku, o aranžerski šoli, o božjasti, o zagrebškem peronu: Nikolina je vesela, ker jo tam nekdo čaka, Nikolina pleše, Nikolina iz Ogulina je oseba iz Njegovega romana, Nikolina je v resnici Balerina.

Z vlaka morata še na avtobus, ker progo popravljajo. On zakinka, Ona ga opazuje, v svetlobi mimohitečih avtomobilskih luči in ob počenih lajnah, ki prihajajo iz avtobusnega grundiga. Kar naenkrat se ji On zazdi tako star, On, ki prav takrat sanja o debelušni Nikolini in miniaturnem vlakcu, ki vozi v krogih.

Sedemnajst ur potovanja je za Njima, ampak iz tega avtobusa najrajši ne bi izstopila, kot da imata agorafobijo, kot Srečko, ki se je s cuhom peljal v Španjo in ves dan ostal na štacjonu, ker je bil pred štacjonom preveč prostran plac in se ni upal ven. In potem se je odpeljal nazaj. Od štacjona do štacjona. Sedemnajst ur cuga.

Ko pripelje taksi, priteče neka ženska in Jima ga zasede tik pred nosom. Z naslednjim imata več sreče. Hahljata se: na tem potovanju ni nič normalno, to potovanje je nadpotovanje – kaj takega lahko doživiš samo z nekom, ki je čist in odprt za svet, kot je On. Preveč se zabavata, nujno morata kmalu še v Amsterdam. Mogoče.

- Zakaj ne napišeš kaj o Nikolini? Jo vpraša, v taksiju.

- Nikolino si že napisal ti, nepovrnljivo, čeprav se je vrnila, Mu odvrne Ona.

Napisati, da sta na tem potovanju res srečala Nikolino – tega ne bi verjel nihče. Lahko pa bi napisala o ženski v zeleni obleki z iznakaženim licem, ki je tako milo dojila otroka. Njeno zgodbo za nazaj, tako kot za umrle, ki ne morejo več pisati in ki bi jim bilo zato vsem treba dati glas, kot je to mojstrsko počel On, jim zapeti mašno pesem in v njej opevati vse, kar so bili njihovi vita, morte e miracoli. Popisati drobne usode – ni večjega pisateljskega angažmaja.

Veter šelesti med vejami dreves v Grunewaldu in lip na Unter den Linden, teh simbolnih in obrednih dreves: pod tako krošnjo bomo nekoč sedli, v senco za kamnito mizo, in opevali vita, morte e miracoli.

Prišla bojo nova jutra in nova naključja. Da je novo jutro, ve Balerina po tem, ker se je v postelji polulala. Pridejo nova jutra; novi dnevi in noči izginjajo onkraj krošenj in za Njegovimi koraki ostaja modrina, prekopane njive in potolažene sirote. Vsak spomin je kot še ena strelska krogla, ki se je tako posrečeno zagozdila v čeljusti, da lahko mirno živiš in pohajkuješ naprej, samo da so stvari odslej drugačne. Njegovi stavki so tako prehitro oddrseli čez rt kakor jadrnica v lahnem vetru, da si rečeš: Ampak kako je mogoče?

Markotu

ŠIFRA: Nikolina