Anja Zag Golob (Slovenj Gradec, 1976) è una poetessa, scrittrice, drammaturga, traduttrice, editor, editorialista e attivista culturale slovena. Ha studiato filosofia e letterature comparate a Lubiana e ha iniziato la sua carriera professionale come critica teatrale e giornalista presso il quotidiano Večer. Anja Zag Golob è cofondatrice e direttrice editoriale della casa editrice indipendente VigeVageKnjige, specializzata in fumetti e graphic novel. Nel 2010 ha pubblicato la sua prima raccolta poetica V roki, seguita da Vesa v zgibi (2013), Didaskalije k dihanju (2016), da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a … (2019) e watson (2023). Nel 2024 ha inoltre pubblicato la raccolta di saggi Poskus vsakdanjosti: prosti spisi. Oltre alla poesia, scrive testi teatrali, saggi e colonne giornalistiche, e traduce dal tedesco e dall’inglese. Per il suo lavoro ha ricevuto due premi Jenk e il riconoscimento Kritiško sito. La sua poesia è stata tradotta in numerose lingue. Vive e lavora a Maribor.

Rosanna Bubola (Buje, 1975) je igralka, pisateljica in novinarka na RTV Capodistria. Študirala je na Filozofski fakulteti v Trstu, igralsko znanje pa je izpopolnjevala v gledališki skupini Teatro Incontro pod vodstvom režiserja Spira Dalla Porte Xydiasa. V Trstu je sodelovala tudi z gledališko skupino Gruppo Teatrale per il Dialetto. V sezoni 1999/2000 je začela sodelovati z Italijansko dramo Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki. Leta 2003 je diplomirala iz moderne književnosti na Filozofski fakulteti v Trstu. Kot avtorica in režiserka ustvarja besedila, posvečena Istri, njenim legendam in zgodovini. Med njenimi zadnjimi gledališkimi vlogami pa je nastop v predstavi Sliparija (Istarsko narodno gledališče, 2020) po romanu Milana Rakovca v režiji Matije Debeljuha. Je večkratna nagrajenka natečaja Istria Nobilissima, kjer je prejela priznanja za literarno ustvarjanje v italijanskem jeziku.

Milan Rakovac, pisatelj, pesnik, novinar (1939, Rakovci pri Poreču). Dve leti je bil glavni urednik puljskega dnevnega časopisa Glas Istre (1973–1975). Večino delovne dobe do upokojitve je delal na Televiziji Zagreb (hrvaški televiziji) kot urednik in avtor opaženih dokumentarnih filmov, reportaž in intervjujev. Na njegovo pobudo so bila leta 2000 osnovana Mednarodna obmejna srečanja Forum Tomizza, ki se odvijajo v Umagu, Kopru in Trstu, ter predstavljajo družbeni in kulturni dialog v obmejnem prostoru in širši regiji.

Iz italijanščine v hrvaščino je prevedel roman Boljše življenje Fulvia Tomizze (Pula-Rijeka, 1980), dokumentarno knjigo Izbrisana identiteta Paola Parovela (Pazin, 1993) in študijo Jadranski iredentizem Angela Vivanteja (Zagreb, 2002). Milan Rakovac je avtor ali soavtor raznih monografij, scenarijev za filme, več njegovih besedil pa je doživelo tudi gledališke uprizoritve.

Izbrana dela Milana Rakovca so izšla leta 2015 pri založbi V. B. Z. v Zagrebu v štirih knjigah in predstavljajo zbir njegovega petdesetletnega ustvarjanja kot enega najpomembnejših istrskih avtorjev, književnega inovatorja in avantgardista.

Med njegova književna dela sodijo poezija, eseji, potopisi in proza: Preko Učke (1980), Sik (1980), Obala in družeti ali Kako so naši otroci (1983), Haluj ali Sonce je zlato ditesino (1986), Sleparija (1986), Snovid (1987), Istragram; štorije in uganke (2000), Cha for kids (2004), Triestina (2006), Kvarnerski otoški lucidar (2006), Besida priletuća (2009), Sinovi Istre (2009), Jadranske razglednice, ki jih je napisal skupaj z Jovanom Nikolaidisom (2021), ter Slovo Bosni (2022).

Franco Juri (Koper, 1956) je bivši slovenski politik in geograf, jezikoslovec in karikaturist. Od leta 2013 do upokojitve leta 2025 je bil direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu. Širši javnosti je znan tudi kot glasbenik (član skupine Istranova), karikaturist (v preteklosti je objavljal tudi v pomembnih časopisih, kot so Delo, Dnevnik in Primorske novice), bil pa je tudi poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, državni sekretar ter veleposlanik v Španiji in na Kubi. Roman Vrnitev v Las Hurdes (izdan leta 2008) je povezan prav z njegovo špansko izkušnjo. Franco Juri je bil tudi soustanovitelj civilne pobude Skupina 88, ustanovljene z namenom spodbujanja demokratizacije v okviru italijanske manjšine in jugoslovanske družbe nasploh.

Iva Kosmos je kulturologinja, ki se ukvarja s (post)jugoslovansko književnostjo in kulturo ter različnimi spominskimi politikami. Odraščala je na Lošinju, diplomirala v Ljubljani in doktorirala v Zagrebu (2015). Kot Fulbrightova štipendistka se je izpopolnjevala na University of Wisconsin–Madison (2014). Več let je delovala kot novinarka in literarna kritičarka, nato je vstopila na področje znanstvenega raziskovanja: od leta 2017 deluje na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Od leta 2024 na Filozofski fakulteti v Zagrebu vodi MSCA projekt o jugoslovanskih potopisih in literarnem imaginariju t. i. tretjega sveta. Vzporedno se je ukvarjala tudi s spomini delavk v industriji predelave rib v socializmu. Souredila je knjigi Zgodbe iz konzerve. Zgodovine predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu (ZRC SAZU 2020; Srednja Europa, 2020) ter Social Impact in Arts and Culture: The Diverse Lives of a Concept (ZRC SAZU, 2022). V pripravi je njena knjiga Postjugoslavenska literarna emigracija: Hemon, Ugrešić, Albahari (Meandarmedia, 2026). Je mati dveh majhnih otrok.

KARNEVAL BREZ MEJA.

V petek, 19.5. 2023, je strokovna žirija literarnega natečaja Lapis Histriae 2023, ki jo sestavljajo pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović, razglasila rezultate natečaja na Forumu Tomizza v Umagu.

Ugotovili so, da je letos na 18. mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga organizira Forum Tomizza, prispelo 239 besedil na temo KARNEVAL BREZ MEJA v hrvaškem, italijanskem, slovenskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku.

Žirija se je odločila, da letošnjo nagrado prejme Alena Begić (Ljubljana) za zgodbo „Neočekivana smrt“. Nagrada Lapis Histriae 2023 znaša 1.400 evrov. Skulptura je delo kiparja Ljuba de Karine.

Izbrane zgodbe

V ožji izbor za nagrado so se uvrstile zgodbe: „Metamorfoze“ Ane Kutleša (Zagreb), „Sva lica ubice“ Emine Đelilović-Kevrić (Sarajevo), „Sebi za života“ Marije Ratković (Beograd), „O čemu šutim kad govorim o drkanju“ Maje Urban in „Najnpipl“ Pavla Lazarevića (Beograd).

Za knjigo Lapis Histriae 2023, ki bo izžla do konca leta v založništvu Mestne knjižnice Umag, smo izbrali še naslednje zgodbe: „Ovo mesto, zimi“ Pavla Aleksića (Aljaska, Beograd), „S prave strane žice“ Slađana Lipovca (Čazma), „Vrtoglavica“ Dušana Šarotarja (Ljubljana), „Plavi paun“ Marije Rakić Mimica (Split), „Povratak i spovid Valentina Boškovića“ Nemanje Carevića (Beograd), „Dolinci/Dolinzi – podaljšana sekunda“ Manke Kremenšek Križman (Ljubljana), „Piše mi se kad sam s tobom“ Jelene Benčić (Zagreb) in „La tournée“ Erike Šporčić Calabrò (Umag).

Obrazložitev nagrade

Pripovedovalka zgodbe Alene Begić Neočekivana smrt (Nepričakovana smrt) sprva obravnava temo „Karneval brez meja“ na zelo abstraktni, spekulativni, gnoseološki, torej „filozofski“ ravni. „Na živce ji gre resničnost“, v kateri živijo ljudje okrog nje, ta „kvazi resnica“, ki si jo delijo. To jim namreč onemogoča, da bi razumeli usodo glavnega junaka njene zgodbe – njenega soproga. Njen mož že dvajset let sedi pred televizijo in molči. In pri tem niti nima pojma, kaj gleda, samo zapravlja svojo življenjsko energijo za to, da „sledi podobam, ki se izmenjujejo na ekranu“. Kot nam razloži pripovedovalka, je to „permanentno rastlinsko življenje“ v njegovi naravi že od rojstva, problem pa je v „svetu, kot je ta“, ki od njega nenehno nekaj zahteva in ga sili k neomejenemu prevzemanju novih in novih vlog. Do „usodnega“ preobrata v tej zgodbi pride v trenutku, ko se pripovedovalka odloči, da bo v temelju spremenila svoj odnos do soproga, saj pozna njegovo „skivnost“, in ga začne odkrito spodbujati, naj bo to, kar je – „človek-rastlina“.

Pripovedni čas v zgodbi „Neočekivana smrt“ določa pričakovanje dogodka, ki je izpostavljen že v naslovu. Pripovedovalka nam ponuja niz argumentov za „hipotezo“, da je prav takšen konec za njenega soproga najbolj „naraven“. Na začetku zgodbe se pripovedovalka pritožuje zaradi ljudi, ki jo pogosto obtožujejo, da „kar vnaprej nekaj priklicuje“ – kot da je kaka „vedeževalka“. A na koncu zgodbe nas opozarja, da ima „dar, ki ga drugi nimajo“, namreč, da lahko „vnaprej začuti, za koga je naravno, da živi in za koga je naravno, da umre.“ Ko se zgodba razvija, bralec z nasmeškom in vse večjo nejevero sledi pripovedi te pripovedovalke, ki že leta obiskuje psihologa, preventivno, „preden se ji zmeša“.

To pa je raven, na kateri se dogaja druga vrsta preobrata v tej zgodbi – bralec odkriva, da glavni junak zgodbe pravzaprav ni soprog temveč pripovedovalka sama. Ta, ki nam v svoji logorejični spekulativni naraciji razodene svoj celotni svetovni nazor, neomajno in brezprizivno, ta, ki nima živcev za pravi pogovor niti s svojim psihologom, ne z možem, niti z ljudmi, ki jo obdajajo. Temeljno vprašanje ni več soprogova skrivnost, temveč skrivnost njegove prezgovorne žene. Ko smo brali, kako njen mož polagoma umira, smo se bridko nasmihali. Zdaj se soočamo z likom pripovedovalke, ne brez občutka, da smo soudeleženci, odgovorni za smrt nekega človeka, pa četudi je bil to „človek-rastlina“.

Vabljiva „vedeževalkina“ zgodba je maska, ki jo pisateljica  Alena Begić postavlja pred naša oči kot narativni biser, v roke pa – kot vroč kostanj.

O prejemnici nagrade

Alena Begić se je rodila leta 1997 v Nemčiji. Odraščala je v Bosni i Hercegovini, živi v Sloveniji. Dokončuje magisterij iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poezijo in prozo so ji objavili na več regionalnih portalih, v časopisih in zbornikih. Leta 2020 se je uvrstila v finale Lapisa Histriae, na 19. festivalu evropske kratke zgodbe v Zagrebu pa je osvojila drugo mesto. Objavila je zbirko zgodb „Dan za ispravljanje“ (Durieux, Zagreb, 2022).

Slovenski pesnik iz Trsta je rojen leta1943. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se po vrnitvi v Trst uveljavil ko najvidnejši tržaški slovenski pesnik vsaj dvajsetih zbirk, ki jih odlikuje izjemna ritmična prožnost, besedna radoživost in v humor ovita nostalgija. Je avtor številnih knjig za otroke, pripovednih in pesniških, prevajalec iz italijanščine in tudi pripovednik za odrasle. Aktivno sodeluje na slovenskem literarnem polju (predsednik PEN, tajnik Društva slovenskih pisateljev, živahen predsednik Bralne značke Slovenija) in na Tržaškem (urednik Založništva tržaškega tiska, predsedoval je Slavističnemu društvu v Trstu Slovenskemu klubu v Trstu in Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji). Je prejemnik mnogih nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada za zbirko Tretje oko (1982), nominacija za nagrado Prešernovega sklada (1999) za pripoved Kratki časi – Trst iz žabje perspektive, italijansko nagrado Astrolabio d’oro (2000) in nagrado Zlatnik poezije leta 2016. Njegove pesmi so prevedene v 30 jezikov.