SIMPOZIJ HVALNICA NOROSTI

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Ahmed Burić

“Pohvala, ali čemu?”

22. maja 1985. godine bila je srijeda, do završetka gimnazije ostala su bila još dva dana škole, pripremalo se matursko slavlje. U San Franciscu održana je premijera filma Pogled na ubojstvo (A View to a kill) posljednja epizoda sa Rogerom Mooreom u kojoj su nastupili još i kultni glumac Christopher Walken i mamba soul reagaea i glazbena zvijezda Grace Jones. Pripadnik američke mornarice Michael L. Walker uhapšen je zbog optužbi da špijunira za Sovjetski savez, na top listama je vodio duet iz engleske Wham, njegovi članovi Andy i George Michael su pjevali Everything she wants, a madridski je Real u revanšu finala Kupa UEFA pred skoro 100.000 gledatelja na svom stadionu Santiago Bernabeu izgubio od mađarskog Videotona 0-1, ali mu je to ipak bilo dovoljno da osvoji trofej. Jer, prvu utakmicu su dobili 3-1 u Sekeszfehervaru. Videoton je te godine u dramatičnom polufinalu izbacio sarajevski Željezničar, golom Joszefa Csuhaija dva minuta prije isteka regularnog vremena na stadionu Grbavica.

Naša je generacija nevoljko računala kako nakon ljeta treba ići u Jugoslovensku narodnu armiju. Da je neko tada iznio tezu da će za svega deset godina na tom prostoru izrasti sedam nezavisnih država sa svojim administracijama, vladama, predsjednicima i korupcijskim hobotnicama, sasvim sigurno bi ga proglasili ludim. Odveli bi ga negdje, u Polje ili u Jagomir, tamo bi ga posjetila grupa studenata u okviru vježbi iz psihijatrije, kojima bi bilo objašnjeno kako nastaju deluzije. Nije isključeno da bi se na vježbama našao i mladi psihijatar Radovan Karadžić, nada tadašnje scene.

Gospođica Melanija Knavs završavala je prvi razred gimnazije u Novom mestu, a Michelangelo Antonioni je objavio svof film La notte.

Sasvim dovoljno za jedan „običan“ dan, zar ne?

U trenutku dok živimo neki momenat, ili epohu, ne možemo biti svjesni njezine historijske „težine“ ili važnosti. Prije nekoliko mjeseci, u pariškom Louvreu sam obišao zaista fascinantnu izložbu nazvanu – „Lik lude u srednjem vijeku.“ Naravno da je filozofsko  srce fundusa te minuciozne tvorevine bio jedan od najvažnijih eseja u povijesti zapadne civilizacije, tekst Erazma Roterdamskog Pohvala ludosti,  o kojem ovdje govorimo – a glavni citat koji sam odmah „pokupio“, stajao je odmah iznad jednog od eksponata, blizu ulaza. Pisalo je:

„Najgore ludilo je htjeti biti mudar u svijetu budala.“

Nemojte da ovo govorim zbog toga što hoću da se razmećem svojim darom, kao što čini većina govornika. Tako se oni, kao što znate, iako su cijelih trideset godina sastavljali jedan govor, koji je često samo kompilacija, ipak zaklinju da su ga napisali za tri dana, tako reći od šale, ili su ga kazivali u pero. A meni je, naprotiv, uvijek bilo najdraže što mogu da govorim ono što mi trenutno padne na pamet. Zato neka nitko ne očekuje da ću, po ugledu na svakidašnje govornike, dati definiciju same sebe, a još manje podjelu. Ni jedno ni drugo se ne bi slagalo s mojim bićem: jer kako će netko da me okuje u granice kad se moja moć proteže tako daleko po svijetu, kako će netko da me podijeli kad me čitav ljudski rod poštuje kao božanstvo? I onda, kakva smisla ima predstavljati definicijom tako reći moju sjenku i osobu, kad sam osobno pred vama i kad se gledamo oči u oči? Ja sam, kao što vidite, ona prava darovateljica dobara koju Latini zovu Stultitia a Grci Moria.

Slučaj, ili zakonitost je htio da se istoga dana, niti dva kilometra odatle dogodi i to – a bio je 7. decembar – ponovno otvori bazilika civilizacije, crkva Notre dame u kojoj su se našli, valjda svi oni koji nisu trebali – Trump, Musk, Zelenskiy i Macron – a nije bilo Pape Franje, čije je pojavljivanje na proslavi pučke vjere na Korzici bilo jedno od njegovih posljednjih krepkih pojavljivanja u kojem se pozivao za zdravlje, na zdravu ličnost.

Nedugo potom je oboliio i zauvijek nas je ostavio.

Mir njegovoj blagoj duši.

Pomalo je čudno da bi onaj što ovo priča, zakleti bezbožnik i agnostik, od svih pobrojanih likova u ovoj priči, prijatelja najprije potražio i našao u njemu. Svećeniku, koji je volio nogomet i skromne aute, i koji se nije dao zavarati „latinskim tekstovima prošaranim s nekoliko grčkih fraza“, kako to bilježi Erazmo Roterdamski. I ko zna kako će na portretima za stotinjak godina očima nekih posmatrača koji dođu izgledati papa Franjo. Kao nama Erazmo sa slika Hansa Holbeina. Kao anđeo? Kao svetac? Kao političar?

Ono što u ovom trenutku i na ovom mjestu valja reći jeste da se čini da je svijet ostao bez tajne. Nije više ni važno je li to tajna postojanja, ili tajna poslovanja, tajna ljubavi ili tajna vođenja diplomacije, važno je da je glupost, izgleda, definitivno podignuta na nivo božanstva. Jer, niko od nas ne može predvidjeti budućnost, baš kao što niko nije mogao znati da li bi tok svjetske povijesti bio radikalno izmijenjen da pisac ovih redaka, te 1985. godine nije, umjesto u Ilirsku Bistricu, poslan u Novo Mesto, gdje bi sreo ljubav svog života, buduću dizajnericu nakita i manekenku, čiji je spomenik nedavno ukraden u njezinoj rodnoj Sevnici.

Možda joj ne bi ukrali srce, kad već nema sreće sa spomenicima.  

Šalu na stranu, ludost je svakako tu. Aristotel nas je, prije Erazma, naučio da ako društvo dovedete u to stanje nedemokratske svijesti postoje samo dva izlaza – tiranija i revolucija. Ljevica i desnica u klasičnom smislu više ne postoje – to je sukob između korporativista i oligarhije. Koji se suštinski razlikuju u tome što korporativisti traže stabilnost, a oligarhisti – haos. U kojem je moguće privatizirati  sve segmente javnog sektora koji se ljudima mogu naplatiti. Za to vam nije potrebno mnogo, samo glupost zastrta banalnom dozom lažnog patriotizma. Učinite mi ovu zemlju opet velikom!? Zar sama po sebi nije dovoljno velika? Šta još treba učiniti.

Treba pohvaliti pravu ludost. I odvojiti je od gluposti. Izgleda da samo tako nastaju velike stvari.

Pod uvjetom da Glupost trajno ne ukine ludost.

Samoljubivošću. I pohlepom.   

SIMPOZIJ Hvalnica norosti

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Mirjana Đurđević:

“Rat ludaka i budala”

Budući da se već skoro pola godine osećam kao u onom vicu o Muji i Roršahovom testu – pokazuj ti meni šta god hoćeš, ja samo na jedno mislim – na ovogodišnju temu Foruma Tomizza,  Pohvala ludosti, mogu ga da odgovorim jedino razmišljanjem o pobuni u Srbiji. Dakle, onim što me mesecima okupira noć i dan, bez prestanka. I ima i nema veze sa Erazmom, ali dovoljno je ludo da pokušam.

Nadstrešnica netom rekonstruisane Železničke stanice u Novom Sadu, što je inače tek jedan od mnogobrojnih visoko koruptivnih poduhvata srpskih vlasti, srušila se 1. novembra 2024. i u trenutku ubila četrnaest, mahom mladih, ljudi i dece, kasnije se broj povećao na šesnaest. Preživela je samo jedna devojka, majka je dvogodišnjeg deteta, i za nju je tek pre par nedelja potvrđeno da više nije u životnoj opasnosti. Bez obe noge, i bez polovine karlice.

Prvi protesti, u Novom Sadu, počeli su već sutradan. Više kao komemorativni skupovi građana, još uvek šokiranih nesrećom. Usledio je Beograd, dan kasnije. Pojavio se motiv crvene šake i slogan Ruke su vam krvave! Ljudi su u narednim danima počeli da izlaze na ulice u 11:52, čas kada je nadstrešnica pala, zaustavljajući saobraćaj na četrnaest minuta za (tada) četrnaest poginulih. Ti protesti, koji kao da su pre sto godina bili, zvali su se prosto Zastani, Srbijo!, i Srbija je zastala. Ne mogu više da se setim kada su se Studenti pojavili da zastanu grupno ispred svojih fakulteta, svakako već tih prvih dana. Delovalo je spontano, ne nešto posebno organizovano.

I vlast je bila efikasna – u vidu podmetnutih „razjarenih vozača“ koji su pokušavali da prođu kroz masu, ako nekog i dokače, pesnicom ili automobilom, utoliko valjda bolje, zastrašiće ljude. Đavola su ih zastrašili, bilo ih je sve više i više iz dana u dan. A onda su u jednom takvom „spontanom“ napadu na studente Fakulteta dramskih umetnosti, u kojem je bilo i ozbiljno povređenih, prepoznati i snimljeni funkcioneri vladajuće stranke, ne baš prvi ešalon, ali dovoljno visoko postavljeni. Vlasti su se pravile mrtve – za njih se ništa nije dogodilo. Studenti Fakulteta dramskih umetnosti, podržani brojnim profesorima, reagovali su na ovo blokadom svog fakulteta tražeći pravdu za sebe i istinu o krivcima za pogibiju šesnaest ljudi. Odatle je krenula lavina blokada u prosveti – delatnosti kojoj su, činilo se dotle, i Bog i Država, davno rekli laku noć.

Danas, pola godine kasnije, gotovo sve srpske visokoškolske ustanove su u blokadi. Pridružili su se i srednjoškolci sa profesorima. Osnovci su redovni na protestima, s roditeljima ili sami. Klinci se igraju protesta po dvorištima obdaništa i duvaju u pištaljke kada ih vaspitači teraju na spavanje posle ručka.

Ludnica u najlepšem erazmovskom smislu je u toku, sve živo što je nosilo zrnce ludosti u sebi se probudilo iz letargije i pridružilo se studentima. Poludela, ili da kažem proludela, Srbija šeta sa studentima – između gradova, između sela, u cik-cak, po dijagonali, napred-nazad, mi sada dotrčimo 300 km do vas, samo da vas pozovemo u  goste, pa onda vi sednete na bicikle i drugim putem, onim kojim niko ne ide, dođete kod nas, da idemo zajedno u ono treće mesto. Neko u kome se u poslednjih trideset godina desila jedna jedina promena – na zid nikad omalterisane kuće je pored slike Slobodana Miloševića ukucana i slika Aleksandra Vučića. Jer tako kaže državna televizija, a druge nema. Hajde da se prebrojimo pred Novu godinu, na trgu Slavija – očas se okupi preko 100.000 ljudi. Sledeće prebrojavanje, u martu, preko 300.000 mirnih demonstranata, protiv kojih je upotrebljen zvučni top. Ili, pustimo prebrojavanje, hajdemo sad negde gde misle da se ne volimo pošto smo druge vere, što je bezveze jer se i ne poznajemo, kako možeš da ne voliš nekog s kim se ne poznaješ? Pa i tamo ima nekih studenata koji misle da je to bezveze. Hajde da se upoznamo i da ih zovemo u goste. Pri tom se zavolimo. A Evropa? Šta ona zna o nama osim onoga što joj je servirano ili joj je zgodno da zna? Idemo da se upoznamo i sa njom. U treningu smo, što nam je teško, biciklom, trčeći, kakogod.

Poludela Srbija nije oslobodila institucije, to će još potrajati, ali je učinila mnogo veću stvar – oslobodila je i oslobađa sebe, ljude, jer zemlja su valjda ljudi, a ne narod, kakva glupa reč. Ta kritička i kreativna sloboda Ludaka, njihova izvorna nevinost, zapravo je neosvešćena mudrost koja ironijom i sarkazmom razotkriva apsurde društva u kome živimo čak i onima kojima je do juče glava „služila samo za podšišivanje“, tako se kod nas kaže, pod uslovom da su uopšte imali para da svrate u berbernicu.

Danas, posle od pola godine, može se čista srca reći da je većinska Srbija – Srbija Ludaka. I više nego dovoljno Ludaka pa da nam svane. Ništa spektakularno nećemo, samo da počnemo da živimo kao sav normalan svet u zemljama u kojima se državne institucije „drže Zakona ko pijan plota“, kako su podsmešljivo umeli da govore neki srpski političari. Pa ako se neko i ogreši o zakone, onda lepo ide u zatvor, i zatvor je za ljude – po Krivičnom zakonu.

Deluje vrlo optimistično, ali avaj, Srbija je i zemlja Budala. To su one osobe koje su nesvesne svoje nesposobnosti da prepoznaju stvarnost, koje ne razmišljaju racionalno i deluju iz čistog neznanja ili nepromišljenosti. Ako i imaju nekakve diplome, često su ih kupili od nekih drugih Budala koje su se prvi setile da je sve na prodaju. Budala je, prema tradicionalnim vrednostima, neko ko ne uči, ne raste, često uzrokujući štetu drugima ili sebi. Budala ne dovodi u pitanje norme, niti razmišlja o tome šta je ispravno a šta pogrešno. Budala nije ni kritična ni kreativna. Ona je pasivna u svom neznanju i ne prepoznaje sopstvene greške. Budala misli da zna sve, sigurna da sve što govori još veća Budala mora biti istina. Samim tim nije sposobna da postavlja pitanja. A i zašto bi, lakše je biti budala nego lud.

Dakle, koliko Ludost može biti poželjna jer omogućava kritiku i duhovnu slobodu, Budale rigidno ignorišu osnovna pravila razuma i stoga su veoma negativne po društvo. Čak i ako su nominalno u manjini. „Budali ne vredi govoriti“, poznata je uzrečica. I tačna. U njihovim glavama, stvarnost je statična i jednostavna, jer je to mnogo lakše nego razumeti dublje slojeve postojanja. I, naravno, one su ti koji stvaraju haos – ne zato što su obavezno zli, već zato što se uporno drže svoje neuke zone komfora.

Hajde da pokušamo da sistematizujemo zašto su Budale opasna po društvo:

1. Ne prepoznaju posledice svojih postupaka

Budale su, često, nesvesne dugoročnih posledica svojih postupaka. One mogu delovati impulsivno i doneti odluke koje se u trenutku čine nevažnim, ali koje dugoročno mogu srušiti temelje sistema. Kada jedna Budala upravlja ekonomijom, politikom, ili čak malim društvenim skupinama, ne uzima u obzir kako će njene odluke uticati na druge, i to je prvi korak ka povećanju haosa.

2. Nedostatak kritičkog mišljenja

Budala je nesposobna da analizira stvarnost ili da sagleda stvari iz više uglova. Zato je najopasnija jer nije sposobna da se suoči sa kompleksnostima. U svetu u kojem je sve povezano, jednostavna rešenja i površna uverenja mogu doneti velike štete. Budale se obično drže svojih stavova bez spremnosti za dijaloge ili sagledavanje novih perspektiva.

3. Održavaju status quo

Budale, u svojoj suštini, održavaju status quo, čak i kad on očigledno ne funkcioniše. One često biraju jednostavnost umesto složenosti, i to je ono što ih čini toliko opasnim u političkom i društvenom kontekstu. U društvima koja se razvijaju ili traže promene, Budale će uvek biti na strani onih koji govore da sve treba da ostane isto. A kad društvo stagnira, onda se suočava sa političkom, ekonomskom i društvenom apatijom.

4. Manipulacija i verovanje u autoritete

Budale lako postaju žrtve manipulacije. Zbog svog neznanja ili površnih stavova, one su spremne da slepo veruju autoritetima i medijima, što ih čini lakim metama za razne vrste propagande. U društvu u kojem mediji i političari oblikuju stvarnost, Budale će lako prihvatiti ono što im se servira, ne postavljajući pitanja i ne tražeći istinu. Ove manipulacije mogu oblikovati celokupnu politiku, ekonomske odluke, pa čak i vrednosti u društvu.

5. Podstiču polarizaciju

Zbog toga što Budale ne priznaju nijednu perspektivu osim svoje, one često postaju pokretači polarizacije. Budala je sklona da stvari vidi crno-belo, bez nijansi sive, što je najopasniji način da se razdvoje ljudi i stvori polarizovano društvo. Takve podele često dovode do nasilja, netrpeljivosti i opasnih društvenih razdora.

6. Nepoznavanje vlastite nesvesnosti

Možda najopasnija stvar kod Budala je da one ne prepoznaju da su Budale. Ovo stvara problem jer one nikada neće imati želju da se koriguju, da postanu bolje ili da se obrazuju. One nisu ni svesne svoje nesvesnosti, što ih čini izuzetno stabilnim faktorima propasti. Samozadovoljstvo je njihova najopasnija karakteristika – one nisu ni svesne koliko su njihovi postupci destruktivni.

Budale su, dakle, opasne ne zato što su obavezno aktivno zle, već zato što ne prepoznaju ili ignorišu stvarnost, nemaju jasnu svest o posledicama svojih delovanja, i često su ti koji usmeravaju tok događaja u pogrešnom pravcu. Ironično, Budale mogu biti i najubedljivije jer su uverene u svoje tačne stavove, dok Ludaci oko njih pokušavaju da postave kritičku distancu.

Nekoliko puta sam pomenula „ne obavezno zle“ iz nekakve bolećivosti, šta li, budući da primećujem  da je u ovom  događajima u  Srbiji i priličan broj Budala s prave strane istorije.  Kakva će do kraja njihova uloga biti, ne umem da predvidim. Ne verujem da će menjati stranu, mada već tu i tamo naprave poneku manju štetu – iz karaktera, a posle im je nemoguće objasniti zašto više to ne treba da rade. Ali ima i ubačenih Budala, one su lakše prepoznatljive.

Mnogo me više brinu aktivno zle Budale, na vlasti, manjoj ili većoj. Jer opasnost od njih nije samo u nesvesnosti i nepoznavanju realnosti, već u svesnoj manipulaciji i zloupotrebi moći. Istini za volju, neki od njih svojim intelektualnim i/ili obrazovnim kapacitetima značajno prevazilaze one obične Budale, sve je njima mnogo jasnije, ali se svesno prave da su Budale iz čisto lukrativnih razloga. Ma obični pokvarenjaci – stoga ipak zle Budale, mnogo je glupo biti pokvaren, džaba ti visok IQ. U tom kontekstu, Budale postaju oružje, ne samo za svoje lične pohlepne interese, već i za dugoročno podrivanje temelja društva.  Evo nekoliko ključnih razloga zašto su ove Budale posebno opasne:

1. Manipulacija realnošću i informacija

Zle Budale na vlasti često svesno kreiraju lažne narative i koriste medije da manipulišu percepcijama običnih Budala. Na taj način stvaraju alternativnu stvarnost, u kojoj je laž postala istina, a istorija se revidira prema potrebama trenutne političke agende. To nisu Budale koje veruju u svoje neznanje. One koriste to neznanje kao alat za kontrolu mase. U Srbiji, kao i u mnogim drugim zemljama, takve Budale na vlasti koriste nacionalizam, strah i neinformisanost kao gorivo za svoje političke mašine.

2. Podsticanje podele i mržnje

Zle Budale na vlasti često traže krivce za sve neuspehe u društvu – bilo da je to unutrašnji neprijatelj (društvene grupe, opozicija, manjine) ili spoljne sile, često i oboje. Kroz ovu polarizaciju one podstiču mržnju i netrpeljivost, ne zbog nesvesnosti, već svesne potrebe da se održe na vlasti. Takve Budale će podsticati konflikte, razdore i mržnju jer im to daje moć i kontrolu. Dobar primer može biti politika koju često viđamo u autoritarnim režimima, gde vlast koristi strah od drugih da bi održala svoju dominaciju.

3. Zloupotreba demokratije

Zle Budale na vlasti često koriste demokratske procese da bi došle do svojih ciljeva. One mogu manipulisati izborima, pravima građana, pa čak i pravnim sistemom da bi ušle u vlast i ostale tamo, bez obzira na štetu koju nanose društvu. Njihova manipulacija nije slučajna – oni namerno koriste demokratske alate da bi ugušili demokratiju. Na primer, raspisivanje izbora u situaciji kada su već uspostavljeni autoritarni mehanizmi, ili zatvaranje usta medijima pod izgovorom nacionalne bezbednosti.

4. Neumerena pohlepa i korupcija

Zle Budale nisu samo neinformisane – one aktivno eksploatišu sistem za svoje lične ili partijske interese. Korupcija je njihov glavni alat. Manipulišu javnim resursima za svoje privatne projekte, a sve pod izgovorom da rade u interesu naroda. Ove Budale znaju da je narod obespravljen i nezadovoljan, ali ne biraju sredstva da nastave svoj pohod na finansijsku i političku dominaciju.

5. Politička i moralna amnezija

Zle Budale na vlasti imaju sposobnost da ignorišu prošlost i ponovo prave iste greške koje su već dovele do propasti. One „zaboravljaju“ istorijske nepravde i traže novog neprijatelja, pri tom zaboravljajući sopstvene greške. Kroz amneziju o vlastitim postupcima, one lakše kreiraju nove mitove i legende koje služe za opravdavanje autoritarnih poteza. I tako, sve dok su na vlasti, istorija se ponavlja u obliku novih grešaka.

6. Opasnost od porasta autoritarizma

Aktivno zle Budale kreiraju autoritarne režime – ne prezaju od toga da ignorišu sve demokratske vrednosti kako bi došli do svojih ciljeva. Takve vlasti koriste zakonodavstvo, pa i policiju, da pretnjama, nasiljem, ili zakonskim merama slome sve oblike opozicionog delovanja i/ili proteste. Zle Budale ne teže ka balansu ili harmoniji, već potpunoj dominaciji. U tom procesu, sve što im se ne sviđa je ili proglašeno za „opasno“, „nelojalno“ ili „antidržavno“, čime se sloboda govora i ljudska prava vrlo brzo marginalizuju.

Dakle, aktivno zle Budale na vlasti nisu samo neobrazovane ili nesvesne – one su svesno opasne jer koriste svoje pozicije da bi izmanipulisale, kontrolisale i uništile. One ne žele samo da veruju u laži, već žele da ih nametnu svima. A kada takve Budale dođu na vlast, a u Srbiji su odavno zasele, one ne samo da štete sadašnjoj generaciji, nego stvaraju kulturološke, političke i ekonomske ruševine koje se teško popravljaju.

Hvata me beznađe, a još nisam stigla do kraja. Do Vrhovne Budale, i to sa, pretpostavimo, izraženim narcističkim osobinama – za društvo i sistem posebno pogubna kombinacija. Narcisizam u kombinaciji sa zlom i vlašću stvara eksplozivnu smesu, jer takva osoba ne samo da ima neuračunljive stavove, već je njeno ponašanje izuzetno destruktivno po sve oko nje. Hajde da se malo igram bosonogog psihologa, jer bolje da se igram nego da sednem i plačem, na šta bi to moglo ličiti:

1. Nepodnošljiva potreba za obožavanjem

Vrhovna Budala narcisoidnog tipa zahteva bespogovorno obožavanje i divljenje. Svaka kritika, ma kako bila konstruktivna, doživljava se kao napad. Ovaj nedostatak samokritičnosti postaje fatalan jer ta osoba nije sposobna da uoči svoje greške ili da shvati ozbiljnost svojih postupaka. U politici, to često vodi ka pogrešnim odlukama koje nisu zasnovane na realnim potrebama naroda, već na njenom egocentrizmu i potrebama da bude voljena ili poštovana. Takva osoba će se držati vlasti po svaku cenu, čak i ako to znači da uništi sistem koji bi trebalo da je kontroliše.

2. Manipulacija i gaslighting

Jedan od najopasnijih aspekata ponašanja svakog narcisa, pa tako i naše Vrhovne Budale, je manipulacija i gaslighting – neprestano stvaranje alternativne stvarnosti u kojoj Vrhovna Budala postaje jedini izvor istine. „Pobogu, zar ti više veruješ svojim očima nego svojoj Vrhovnoj Budali!?“ –  ladno će ti se obratiti iz televizora. Tako Vrhovna Budala stvara svet u kojem su svi njene žrtve, a ona je jedina osoba koja razume šta je najbolje. Ovaj oblik psihološke igre dovodi do skretanja pažnje javnosti sa bitnih tema na senzacionalističke budalaštine, pod čijim naletom kritički glasovi utihnjuju i sele se u drugi plan, pri čemu ljudi gube veru u sopstvenu percepciju stvarnosti.

3. Potreba za apsolutnom kontrolom

Vrhovna Budala narcističkog tipa vidi sebe kao gospodara Univerzuma – svaka osoba, institucija ili situacija treba da se pokorava njenoj volji. Sve što je u njenoj moći zloupotrebljava u svoju korist – ekonomske resurse, medije, pravosuđe, policiju, vojsku su nam na svu sreću već razorili… Sklona je donošenju impulsivnih i iracionalnih odluka, zasnovanih na pukoj potrebi da pokaže superiornost i održi vlast. Ove odluke najčešće nemaju dugoročne koristi po Vrhovnu Budalu, ali ipak privremeno zadržavaju kontrolu u svojim rukama.

4. Neverovatna nesposobnost za empatiju

Naša Vrhovna Budala nije samo nesvesna problema – ona je najčešće i totalno indiferentna prema patnji drugih ljudi. Empatija je za nju strana reč. Mnoge odluke koje donosi, čak i ako imaju ozbiljne društvene posledice, neće izazvati nikakvu osećajnu reakciju. U njenom svetu, jedino što je važno jeste kako će njene odluke izgledati na spolja. To znači da može donositi opasne političke odluke, podstičući konflikte, siromaštvo, ili gubitak slobode, sve dok ona i dalje ima nepobitnu moć.

5. Rizik od političkog izolacionizma

Ovakva osoba, posebno ako je duševno bolesna, sklona je izolaciji – ne samo u privatnom životu, već i u političkom okruženju. Zbog svoje potrebe za superiornošću i odbojnosti prema kritici, ona može da se okruži lojalistima, da stvori izolovane grupe koje nisu sposobne da prepoznaju realnost i koje je podržavaju u svim njenim postupcima. Ovaj tip vlasti postepeno dovodi do društvenih podela, gubitka međunarodnih savezništava i izolacije države na svetskoj sceni. U tom procesu, narod može biti u potpunoj zabludi o spoljnom svetu, jer Vrhovna Budala uspešno kontroliše medije i informacije.

6. Brutalna odmazda i zloupotreba vlasti

Kada je Vrhovna Budala pri tom i narcis, ona ne samo da izbegava odgovornost, već je sklona i brutalnoj odmazdi prema onima koji je kritikuju ili se protive njenoj volji. Ovakve osobe nisu u stanju da podnesu bilo kakvu kritiku ili opoziciju, pa koriste svoje pozicije za osvetu. To može uključivati zatvaranje političkih protivnika, zloupotrebu pravosuđa za lične obračune, ili diskreditaciju svakoga ko bi mogao da ugrozi njihov imidž.

7. Opasnost po duhovno i moralno zdravlje društva

Narcisizam na visokom položaju stvara koruptivnu kulturu i moral društva može biti ozbiljno narušen. Kad ljudi vide da vlast vlada bez ikakvih moralnih principa, često bez obzira na patnju i ljudska prava, društvo gubi temelje na kojima se gradi poverenje i solidarnost. Takav Vrhovnik pokazuje da se nepravednost i nasilje mogu koristiti kao alati za ostvarivanje ličnih ciljeva, što je duboko korozivno za duhovnu i moralnu strukturu zajednice.

Da sumiramo, Vrhovna Budala sa narcističkim osobinama je, dakle, kombinacija opasnog vođe i psihološkog profila koji se ne ograničava na društvene štete – ona je sposobna da napravi dublje i trajnije rane u psihološkom, moralnom i političkom tkivu nacije. Takav vođa je opasan, ne samo zato što donosi loše odluke, već i zato što je sklon samouništenju koje povlači celu naciju za sobom.

Jao, pa ovo je strašno! Ne znam zašto to sebi radim. Od priče o Ludacima koji su Srbiju izvrnuli kao čarapu, na svetliju i čistiju stranu, pokušajem da budem pametna dovela sam sebe u stanje potpunog očaja. Da mi je sad ovde kojim čudom Erazmo upitala bih ga: „Boga ti, čoveče, šta sad da radimo? Propali smo načisto. Nego, šta misliš, hoćeš li da mi pomogneš da kreiramo ovde sad lik Vrhovnog Ludaka? Jedino takav bi mogao da spase Srbiju…“ Onda bismo se malo gledali, on bi mi se samo smejuljo i sitno odmahivao glavom, pa bih i ja počela da se smeškam. Na kraju bismo prasnuli u glasan smeh,  naglo ustali sa stolica, digli ruke u vis, počeli da skačemo i da se deremo: „Ko ne skače on je Ćaci! Ko ne skače on je Ćaci!…“

SIMPOZIJ Hvalnica norosti

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Chris Baldwin

“The Audience in the Era of Post Shame”

Don’t mention the children.

Don’t name the dead children.

The people must not know the names

of the dead children.

The names of the children must be hidden.

The children must be nameless.

The children must leave this world

having no names.

No one must know the names of

the dead children.

No one must say the names of

the dead children.

No one must even think that the children

have names.

People must understand that it would be dangerous

to know the names of the children.

The people must be protected from

knowing the names of the children.

The names of the children could spread

like wildfire.

The people would not be safe if they knew

the names of the children.

Don’t name the dead children.

Don’t remember the dead children.

Don’t think of the dead children.

Don’t say: ‘dead children’.”

(Don’t Mention the Children – By Michael Rosen)

I was struck by two lines in particular in this year’s introductory text for the Forum Tomizza 2025:

We recognize the madness of overestimating one’s own power.

and

Postmodern thought…brings the language of madness closer to the language of literature: the otherness of madness is a means of resistance that artists rely on in opposing contemporary forms of repression.

Well, as a theatre director I had a kind of intellectual and emotional rejection of the thought that it was post-modernism which brings madness closer to literature. And this is what I will try to address today in the following fifteen minutes.

In medieval English theatre there is a figure (a early character type) called the vice. It is a representative of the devil and appears in many plays including the English mysteries. These vices and devils are given the task of trying to lure man away from conversion and from God’s path. And all these vice figures have certain traits in common. They,

· are linguistically dexterous, brilliant and articulate with words,

· employ parody, sarcasm and irony to belittle,

· use anti-religious jabs. These are their stock-in-trade.

· always display some form of physical deformity.

The figure of the vice is also a social satirist hinting at political motives for priestly conduct.

In other words, through the character of the vice, the spirit of carnival, leapt into theatre.

The vice figure as a character in a play possesses that central quality unattainable in carnival: plays explore relationships between individuals and roles – while rituals (like carnival) only deal with roles.

So in theatre, the vice becomes dynamic, able to take us, the audience, on a journey. And the key element in this is always our willingness or not to go on that journey, to be seduced…or not.

The vice is the antecedent to the clown, an improvising marauder whose impulse is to create mayhem.

As important as this is, it means little unless we recognise that the power of the vice/clown lineage is in the fact that he stands much closer to the audience than to the play.

Shakespeare’s working life straddled two epochs. The very late medieval theatre had declined by the time he was producing plays, and public playhouses had been established. Gradually the theatrical conventions of medieval theatre got abandoned too. But one key element never completely died. He incorporated the vice figure into his plays, and very clearly so into his early plays.

I want to talk briefly talk about the play Richard III from 1592 – written some 50 years after the death of Erasmus – a play in which Richard of Gloucester becomes king through a series of grotesque acts of violence.

Who else, apart fro Richard himself, can be considered involved in his upward trajectory? What happens when Richard of Gloucester moves across the stage and declares himself a shape-shifting vice? We will try to answer this in a moment. But first let me suggest the writing of this play marks a critical moment in the history of the English playhouse because the anti-character has taken centre stage. Shakespeare uses the ancient figure of the vice as a voice that counters dominant ideologies. The vice figure allows “the outside” voice onto the stage.

But when we come to consider Richard III something much more radical has also occurred. The vice is seen directing the main plot. The counter ideology is seen to roam about the stage. Richard of Gloucester sets about his criminal rise to power while maintaining, like the traditional vice, and this is the important point, continuous contact with the audience. In fact, that is where the politics are located. It is the audience that enables the rise of Richard of Gloucester to the throne. How?

In the very first action of the play Richard has a soliloquy. Now its really very important to examine a massive mistake that occurred in the 19^th century and into the 20^th century in acting techniques in regard to Shakespeare.

With the rise of the “fourth wall” (that invisible wall between performer and audience), the inner world of the characters and the play, became dominant. Ibsen, Chekhov, Stanislavsky all contribute towards an ever-increasing separation between the world of the play and the world of the audience. In this kind of theatre the audience was invited to watch, observe, remain silent – and in the dark. They were to express their evaluation of the work of the actors (not the characters) after the lights came up – only technically possible as a result of the introduction of electric lighting into the theatre.

But the concept of the fourth wall was used to influence not just the way to direct naturalistic plays, such as those written by Ibsen, but for all plays – even those non naturalistic plays such as those by Shakespeare. As a result, the politics of Shakespeare in at least one utterly fundamental way, got lost for decades. His vice characters had been designed to speak directly to the audience. That was the medieval legacy. Soliloquies were not internal musings or meditations but rather direct addresses, invitations for complicity between the vice and a proactive, moral, immoral, amoral, seducible or repulse-ible audience. This may have changed somewhat by Hamlet – but it is most definitely the case with the earlier Richard III.

By Shakespeare’s time the theatre has achieved a potential to act as a politically and socially destabilising force. And as the most social of all art forms, theatre would thus require strict regulating by state and church alike. And it got exactly that. One innovation over the centuries after Shakespeare was the arrival of the theatre director, someone like me, to control the events and guard the interests of the powerful.

But let’s just take a look briefly at the opening speech of the play Richard III. Richard, alone onstage, reveals his intention to play the villain. He then pretends to console Clarence, the first victim of this villainy. The question we must answer is the following: WHO thus knows everything in advance? Who is told by Richard of his plan? Who can assess his worth or danger within just a few seconds of the start of the play? The answer is clear. You and I. The audience. Listen to how he tells us exactly what he plans to do:

GLOUCESTER:

I am determined to prove a villain

And hate the idle pleasures of these days.

Plots have I laid, inductions dangerous,

By drunken prophecies, libels and dreams,

To set my brother Clarence and the king

In deadly hate the one against the other:

When a 19^th or even 20^th century theatre director approached that scene they would more than likely approach it as an internalised musing. The actor would take to the stage talking aloud of course, but to himself, with an audience effectively only overhearing it, so to say .

But as a result of a series of rethinks in the 20^th century, as much archaeological as political, it was discovered or re-discovered that these musings, monologues, were actually direct addresses to the audience. And this could not be ignored.

How did we rediscover this? Well today is not the time to address this in much detail – except to say:

· archaeologists discovered the shape of the Globe theatre stage and the fact there were no side-wings (the actor had nowhere to hide),

· plays were performed in daytime as they needed the natural light – provided by the roof-less theatre- so the audience was never invisible to actors or to one another, and the audience observed the play from 3 sides.

· The architecture of the space thus facilitated, forced even, “acknowledgement” of the actor playing a character by the spectator.

And the second reason is because we know where Richard III came from. He is a direct descendant of the vice figure and medieval morality plays – someone who came from street carnival and derived their power from a tricky, never broken, connivance with the audience. He was never your friend. But he did take you into his confidence – just like any trickster does today. I invite you to think of Trump.

And here is the key point. Once Richard of Gloucester grabs power, after he murders everyone in his path to power, having shared those plans and ambitions with you, me and all in the audience before he enacts them, we ALL become co-criminals. When Richard no longer needs our silent, delicious acquiescence, or our complicity, guess what happens? Yes, the direct addresses to us stop. He stops addressing or acknowledging us. We become dispensable. We are his next victims.

And perhaps this is the learning the play offers us. If we take pleasure in the act of observing, from the position of privilege, the rise of a monster, if our silence makes us complicit, it will be short-lived. But the politics of that idea, as it is so embedded in dramaturgy and staging, is utterly absent if the play is treated to the ever-present danger of naturalistic staging appropriate to Ibsen or Chekhov.

On the 26th of February 2025 an AI generated video smashed into our brains and settled in our memory-systems rather like a bomb wedging into a concrete apartment block. Lasting only 32 seconds, the video was shared by US President Trump himself on his own social media platform, Truth Social, and Instagram.

Like billions of others across the planet I saw the video within an hour of its ‘dropping’. I guess that many of you saw it too. If you did not see it I won’t describe it frame by frame. Its out there, on Youtube.

It portrays a post-genocidal Gaza – with Trump, Netanyahu and Musk the obvious victors, sipping Pina Coladas in reclining sun lounges in some kind of Las Vagas cum Rafah. It took a few days to discover which artists had produced this video using AI. But I followed their story closely and wrote about it in some detail in a publication at for Clickbait Citizen.

As I watched that video a thought entered my head. The vice is here. He never went away. He moved from carnival to the theatre and then into performative politics and now to the pinnacle of global power.

And let’s be unambiguous. Trump and his Republican Party are a huge danger to the planet – to everything we should be holding close. Our families. Our values, our climate, our future. Our democracies. But it is sickening to hear liberals call him a buffoon. His political strategy is flawless. And he learned it from understanding politics – but also the entertainment industry. Believe me, I recognise his talents and his techniques. For I too come from that same industry.

It is our complicity as audiences, as citizens, in the process of propelling these bewitching monsters to power, which is the element that has remained stable throughout the centuries. And that is what Shakespeare is interested in exploring and bringing to our attention in his play Richard III.

It is undeniable that billions of people watched that AI post-genocide video and were told what was coming for Gaza. It is all there. Shakespeare warned us, through his use of the vice-figure, of the way we, the public, could enjoy being seduced and become complicit in heinous crimes. Bourgeois naturalism tried to castrate and hide Shakespeare’s political staging and radicalness. And in that way it contributed in some way to the catastrophe of fascism in the Europe of the 1930’s.

But now?

—————-

But is it just too late now?

Are we to live the consequences again? In a post-shame era?

Have we all agreed simply not to mention the children?

—————-

And many too agreed not to mention the children.

Not to name the dead children.

We agreed not to mention the names of dead children.

Chris Baldwin

https://chrisplovdiv.substack.com

www.chrisbaldwin.eu

SIMPOZIJ KARNEVAL BREZ MEJA

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Marijan Rupert

V zakulisju karnevala

Prva asociacija ob naslovu tokratnega srečanja Foruma Tomizza, zanimivo, ni bila literarna ampak glasbena. Genialni Robert Schumann je v ciklu klavirskih skladb, ki jim je nadel ime Karneval, natančno, pronicljivo obdelal posamezne človeške značaje, ki se razodevajo v človeški skupnosti, ali pa celo v enem posameznem subjektu. Pri tem je imel gotovo v mislih svojo zapleteno in pogosto nasprotujočo si osebo, ki je končala svoje življenje v duševni bolezni in v kateri so se skrivale mnoge osebnosti v celotnem bivanjskem spektru različnih razpoloženj: od  apoliničnega, dionizičnega do melanholičnega. Zdi se, kot da bi preko svoje glasbe že uvajal Nietschejeve pojme iz filozofskega dela Rojstvo tragedije iz duha glasbe, ki je nastalo šele desetletja po Schumannovih skladbah. Samega sebe je upodobil v dveh kontrastnih izmišljenih likih kot Eusebiusa in Florestana, prvega kot razmišljujočega, otožnega opazovalca sveta in drugega, kot dejavnega in živahnega ustvarjalca. Kratke klavirske skladbe, pravi pianistični dragulji, so mešanica že omenjenih različnih človeških stanj, tonalno pa segajo od nepričakovanih, hipnih in eksplozivnih fortissimo glasbenih prebliskov do nežnih in subtilnih muzikalnih pasusov. Čudovita paleta številnih likov kot upodobitev množice lastnih jazov, ki so morali po sili razmer bivati v Schumannovi mnogoteri in tragično razcepljeni notranjosti. Med njimi se po starodavni karnevalski logiki skriva množica stereotipnih likov, ki so v novodobni Evropi prerasli v stalne, večinoma gledališke persone kot trajne personifikacije človeške osebnosti : Pierrot, Pantalone in Colombina, Harlekin… Schumann popolnoma pripada svojemu glasbenemu umetniškemu izrazu, a je vendar na svoj poseben, glasbi imanenten tonalni način upodobil točno to, kar poskuša pisatelj narediti z besedami: roman, novela, črtica… so prozne forme, v katerih avtor s pomočjo literarnih junakov, nekakšnih eksperimentalnih jazov, egov, oblikuje nov vzporedni svet kot zrcalo realnemu svetu in v njem razmišlja o tematiki bivanja. Glasba seveda deluje predvsem na naše čute kot najbolj abstraktna umetniška forma, besede pa imajo na drugi strani svoj natančen, strogo določen pomen s katerim definirajo naše življenje in svet okoli nas. 

Zanimivo je, da Bahtin, ki sicer Schumanna ne omenja, uvede izraz polifoni roman na podobnih izhodiščih »kompozicije« oz. geneze literarnega teksta , kot se jih je lotil skladatelj. Izraz polifonija (oz. večglasje) je termin, ki po samem pomenu striktno pripada glasbeni umetnosti. Njegova teza v študiji Problemi poetike Dostojevskega je, da junaki v pisateljevih romanih avtorju uidejo izpod nadzora in zaživijo svoje lastno, samostojno življenje. Več kot pomenljivo pa je tudi dejstvo, da ravno v tem delu Bahtin razmišlja o značilnostih karnevala in karnevalizacije v literaturi.

Bahtin karneval razume kot (citiram) »odnos do sveta, ki človeka osvobaja od strahu, ki maksimalno zbližuje človeka in svet in ljudi med seboj, ter se s svojo radostjo sprememb in vesele relativnosti upira zgolj enostranski, mrki, iz strahu rojeni oficialni resnosti, ki je dogmatična, sovražna do nastajanja in sprememb in ki si prizadeva absolutizirati obstoječe stanje bivanja in družbenega sistema«. Prepričan sem, da tej Bahtinovi definiciji še danes ni potrebno dodati nič novega – predvsem po bridki in turobni izkušnji zadnjih par let, ki je s svojimi družbenimi protislovji včasih spominjala na karneval in včasih na njegovo popolno nasprotje. Vendar Bahtin v svoji daljnovidni študiji seveda še ni mogel poznati današnjega virtualnega spletnega sveta. Občutek imam, da so se nekatere značilnosti karnevala, ki jih z znanstveno doslednostjo našteva, v veliki meri in na strašljiv način ter s perverznim obratom metodično utelesile ravno v tem vzporednem virtualnem svetu, ki vedno bolj postaja naša realnost – zelo pa se bojim in izkušnje kažejo, da mnogokrat ne v tistem pozitivnem smislu človeške svobode in življenjske radosti, na katere v zvezi s karnevalom opozarja Bahtin.  Včasih se strašljivo ujemajo z sodobno ujetostjo in pogosto kar odvisnostjo družbe od interneta. Če naj bi bil karneval zabavno pervertiranje realnosti, vesel in razigran vzporedni »narobe svet«, ki ne pozna vsakdanjih zakonskih prepovedi,  razredne in stanovske hierarhije, kjer je življenje na šaljiv način vrženo iz ustaljenih tirnic in so pojmi ekscentričnosti, profanacije, mezalianse le pozitivne manifestacije človeške radosti nad življenjem, pa se v današnji dobi pogosto zdi, da je spletni prostor, ki v imenu splošne demokratizacije brez kakršnihkoli moralnih omejitev prisega na enake ali podobne premise kot karneval,  ujetnik potrošništva, narcisizma ter osebnih frustracij. V nasprotju s karnevalom, ki je bil časovno zamejen in je pomenil svojstveno obredno družbeno očiščenje na nezavedni kolektivni ravni, je virtualna resničnost postala nova, trajna  realnost, kjer lahko vsak posameznik z anonimno masko spletnega avatarja kot virtualne inkarnacije uporabnika svetovnega spleta brez posebnega problema širi dezinformacije, laži, teorije zarot in sovražni govor. Vsak dozdevni samooklicani strokovnjak brez izobrazbe lahko na karnevalsko enakopraven način oporeka preverjenim znanstvenim resnicam, tudi o okrogli Zemlji. Dogajanje na spletu, predvsem v komentarjih bralcev ter v okviru družbenih medijev postaja nevarno podobno permanentnemu karnevalu, kjer so suspendirana vsa pravila in zakoni družbene realnosti, mnogokrat tudi etike in solidarnosti. Posebno žalostno pa je, kadar se, tako kot se redno dogaja tudi pri nas, izvaja usmerjena in manipulirana zloraba v politične namene. Profanizacije karnevalske skupnosti, o kateri govori Bahtin, in ki v času karnevala v osnovi temelji na svojstveni karnevalski anarhiji in začasni odsotnosti zakonov, zato vendarle ne smemo enačiti z vsakdanjo demokratizacijo družbe, ki bi morala biti zasnovana kot enakopravna polifonija glasov, narodov in jezikov v globalni družbi.

 Opažam, da v literaturi zadnje čase kot žanrska oznaka prevladuje termin avtofikcija. Avtofikcija naj bi združevala dve po logiki  literarne pripovedi nezdružljivi stvari: avtobiografijo, ki naj bi bila po zakonitosti žanra sama na sebi verodostojna in podprta s spomini, torej resničnim dogajanjem v preteklosti ter fikcijo, ki je praviloma zavezana domišljiji.  Čeprav je termin že starejši, pa časovno nenavadno sovpada z dogajanjem na sedanjih družbenih omrežjih, kjer lahko vsak uporabnik aplikacije kreira podobo samega sebe – resnično ali fiktivno – vsekakor pa tako, kot jo vidi sam oziroma najbrž še bolj pravilno: tako, kot želi, da bi jo videli drugi. Podobnosti med karnevalom in dogajanjem na spletu skoraj ni videti konca. Na žalost pa nam literature kaže, da se tragična resničnost pogosto dogaja ravno v zakulisju karnevala. Edgar Allan Poe je v svojih zgodbah groze, ki so predhodnice žanra grozljivke, večkrat uporabil prizorišče karnevala, tudi v zgodbi Sod amontillada, v kateri glavna oseba zaradi osebnega maščevanja – žalitve, ki niti ni natančno pojasnjena – v katakombah vinske kleti živega zazida svojega nasprotnika. Na podoben način se odvijajo vzporednice z mnogimi pretresljivimi dogodki povezani z množičnimi streljanji po šolah v Ameriki in tudi nedavnimi dogodki v Srbiji, ko travmatizirani storilec praviloma načrtuje ali celo napove svoje dejanje na spletu, nato pa ga dejansko izvede.

Nedavno je režiserka in pisateljica Ivana Djilas v komentarju k tragičnim dogodkom v Srbiji zapisala:  »Srbija je družba, v kateri je težko verjeti v to, da dobro premaga zlo.« Manihejsko vprašanje, na katerega je danes zelo težko odgovoriti tudi v Sloveniji in verjetno po vsem svetu. Bolj aktualno se zdi vprašanje, kdaj se bo podobno zgodilo tudi pri nas… Covidno in postcovidno obdobje tako v Sloveniji, kot tudi drugod puščata malo prostora za optimizem. Razmere v družbi in politiki so zaskrbljujoče – a vendar, bodimo optimisti! – so kdaj sploh bile drugačne? Utopična fantazija domišljijske Arkadije je že davno izginila v surovem vsakdanu. Tudi evropska ideja je vsak dan na preizkušnji: zamisli o enakosti in svobodi niso trgovinski sporazumi, ne potrošništvo in monopoli multinacionalk, ki odpirajo na las podobne trgovine po celem svetu kot simbole navidezne kapitalistične enakosti ampak skupna usoda vseh prebivalcev zemlje kot planeta, ki se sooča z masovnimi migracijami zaradi posledic revščine, vojn, lakote, podnebnih sprememb…. Romanopisec Milan Kundera, ki je tudi sam doživel usodo političnega emigranta, je v eseju o romanu že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še pred pojavom množičnih migracij v Evropo, zapisal naslednje : »noben dogodek na zemlji ni več zgolj lokalna zadeva, sleherna nesreča prizadeva svet v celoti, iz česar sledi, da nas čedalje odločilneje določajo stvari zunaj nas, opredeljujejo položaji, ki jim ni moč ubežati in zavoljo katerih smo si čedalje bolj podobni med seboj.«

V naši bližini so se medtem zgodili dogodki, o katerih smo mislili, da so specifika držav, kjer je pravica do nošenja orožja eden temeljev demokracije, prav tako kot pravica, da v slogu divjega zahoda svet uredi v skladu s svojimi pričakovanji s tem, da eliminira in fizično uniči domnevnega nasprotnika. Ob zadnjem pokolu na strelskem napadu v Beogradu je neka pedagoginja izjavila, da je najpomembnejša dolžnost staršev, da iz svojih otrok vzgojijo čuteča človeška bitja. A v današnji družbi je na podlagi vzgledov težko sploh še verjeti v etiko in empatijo, včasih niti v družinskem, kaj šele v širšem družbenem  krogu. Na tem mestu bi se ponovno referiral na Bahtinovo opisovanje karnevalskega dogajanja, tokrat s stališča psihoanalize. Bahtin posebej opozarja na zanimiv moment, globoko simbolično sceno , ki jo lahko po Freudovsko interpretiramo v smislu njegove ojdipovske teorije: Goethe v svojem Italijanskem potovanju opisuje dogodke med rimskim karnevalom, ko sin upihne svečo svojega očeta z veselim vzklikom: »Sia ammazzato il Signore padre!« (»Smrt tebi, gospod oče!«).

Morda nam lahko kot poslednji opomin ponovno služi nauk s stenske slikarije v Hrastovljah, v bližnji okolici današnje razprave. Že v 15. stoletju je slikar Janez (Ivan) iz Kastva v obliki freske v notranjosti cerkve Sv. Trojice upodobil svojevrstno karnevalsko povorko, v kateri enakopravno sodelujejo predstavniki vseh stanov, ki brez izjeme stopajo poslednjemu dejanju naproti: mrtvaški ples dokončno, ultimativno izenačuje ljudi med seboj, ne glede na njihov status, ugled in premoženje. Pred smrtjo vsi stojimo sami, goli in nebogljeni. O dejanjih v našem življenju bo na simboličen način sodila prihodnost. Tudi zato je pomembno, kaj bomo zapustili našim zanamcem. Vsak dan stojimo pred izbiro: morda bo to potrošniški raj ali ekološka kataklizma, ustavna demokracija ali avtoritarna država, relativen mir in blagostanje ali morda glede na razmere v Ukrajini celo atomska vojna? Najenostavneje bi bilo, če bi lahko po izročilu preteklemu obdobju omejevanja in kršenja človekovih pravic sledil planetarni katarzični karneval, v katerem bi se s tradicionalnim obrednim simboličnim zažigom starega iz kaosa znova vzpostavil nov, morda pravičnejši svet.

Antični komediograf Terenc, ki je s svojih igrah pogosto uporabljal parodijo in s tem postal eden predhodnikov moderne karnevalizacije v literaturi, je zapisal, da mu nič človeškega ni tuje. Z enako satirično ostjo je upodabljal človeško naravo v vseh oblikah, naivno dobroto, neumnost, pohlep, maščevanje… In prav zato nam ne glede na vloge, ki jih igramo v življenju, ne glede na to, ali delujemo v realnem ali virtualnem svetu, ne glede na teritorialne in bivanjske meje, ki jih stalno prestopamo, ostane ena in najpomembnejša naloga: kako v vsaki situaciji, v kateri se nahajamo, biti in ostati Človek z veliko začetnico. To je tudi zmeraj bila in ostaja bistvena priložnost in možnost literature. Še naprej pisati o tematiki človekove strastne zavezanosti raznolikemu, svobodnemu, pravičnemu, empatičnemu življenju in svetu. O tem sta v svojih romanih razmišljala tudi Fulvio Tomizza in prijatelj Marko Sosič, ki ga danes ni več med nami in mu z namenom hvaležnega spomina posvečam te svoje besede.

SIMPOZIJ KARNEVAL BREZ MEJA

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Nina Dragičević

“Ljudje, ki imajo šest prstov”

Stricu Milošu so radi rekli Šestan. V Islamu Grčkom, kjer je živel Stric Miloš, so kar naprej nekomu nekako rekli. Tako so recimo Tetki Ljeposavi rekli Ljeposava, četudi je bila v resnici Vukosava. Ampak tudi takrat, ko je bila v resnici Vukosava, je bila prav tako v resnici Ljeposava. In takrat, v isti resnici, je bil Stric Miloš Stric Šestan. Tako so ga klicali, ker je imel na eni roki šest prstov. Prisežem, šest prstov. Ampak ko to komu povem, mi malodane nihče ne verjame. Ne vem, ali mi ne verjamejo, da bi kdorkoli lahko imel šest prstov na eni roki, ali pa, da je povsem nemogoče, da se je to pripetilo prav Stricu Milošu. Jim pa je vendarle smešno. Nelagodno, a smešno. In o tem, o neverjetnosti in nelagodnosti in smešnosti, razmišljam, ko tako sedimo na nekem dogodku, ker smo kar naprej na nekih dogodkih, in na prav tem bo neki filozof pravkar prišel do sklepa, da se feministke danes nimajo tako dobro kot so se morda imele nekoč.

Filozof se končno pripelje do napovedanega sklepa, v ozadju pa vznikne premetavanje, kobacanje, z balkona padajo stoli, strele hitijo od dol navzgor, ena dela prevale, druga bo vsak čas zakurila kres, slišati je gromki smeh. Nekje bližje odru, kjer niso one, se jih nekaj drži za glavo. Čisti krinđ. Situacija je povsem vsakdanja: na eni strani nekdo zardi namesto filozofa, na drugi strani gromki smeh zaradi filozofa. Situacija je povsem vsakdanja, a bistveno, obenem popolnoma replicira odlomek iz romana Monique Wittig Gverilke iz leta 1969 (v slovenski jezik lani prevedla Suzana Koncut). Tam piše: “Pravijo, da ne bi mogle jesti teletine zajčjega ali ptičjega mesa, pravijo, da ne bi mogle jesti živali, moškega pa bi, da, njega lahko. In on jim z ošabno vzravnano glavo odvrne, revice uboge, če ga pojeste, kdo bo hodil delat na polja, kdo bo prideloval hrano potrošne dobrine, kdo bo izdeloval letala, kdo jih bo pilotiral, kdo bo zagotavljal spermije, kdo bo pisal knjige, kdo bo navsezadnje vladal? One se takrat zasmejijo in kar se le da na široko razkrijejo svoje zobe.” Ta roman predstavlja literarno utopijo in je klasika proto-drugega vala lezbičnega feminizma. Protagonist romana, t. j. one, se kar naprej reži.

V to vsakdanjo situacijo se vmeša še eno literarno delo: Damski almanah Djune Barnes iz leta 1928. Ta roman ni nič drugega kot preprosto popis pogovorov skupine žensk v nekem pariškem salonu, pogovorov o položaju žensk in lezbištvu. Je satira, toda ni satira. Satira je zgolj iz zunanje perspektive, v svoji notranji sestavi ničesar ne smeši, zgolj je, natanko v tem pa je izrazito smešna. Toda menda je bilo tako, da ga je New York Times ta roman ponudil kar recenzentom zaporedoma, a so vsi odustali, ker da dela preprosto niso razumeli, niso ga znali razvozlati. Na eni strani nekdo ne šteka, na drugi gromki smeh.

Ko smo se danes vozili iz Umaga na Forum, smo poslušali radio. Predvajali so arije iz Pucciinijeve opere Tosca. Avtor oddaje je izrekel nekaj fantastičnega: da je Tosca univerzalna in da je Tosca trikrat pogubljena. Trikrat pogubljena kot univerzalnost.

In nato se sprašujemo o dobi sprostitve. Ampak čigava je ta sprostitev? Čigava je sploh lahko? Zato morda: postaviti alternativno interpretacijo karnevala. Ne ga razumeti kot dogodek. In zlasti ne kot splošni dogodek. Kajti karneval je za nekoga preživetveni kontinuum. Zato karneval že poteka. Le da vedno nekod drugod. Zgodnja 1930. so, v Harlemu je na odru afriškoameriška blues glasbenica Gladys Bentley, vsi jo poznajo, med drugim zato, ker se preoblači v tipično moška oblačila, govori o svoji ljubimki, poje ji in o njej, in takrat Langston Hughes sporoča: “Miss Bentley je bila izvrsten prikaz glasbene energije – mogočna, temna, maskulina gospa, katere stopala so tolkla po tleh, medtem ko so njeni prsti tolkli po klaviaturi.” Kralju Ubuju zdrsne, Gladys Bentley stopi na noge. Beznica je popolnoma napačen, četudi uveljavljen prevod za speakeasy. V tihem govoru in tihem smehu gromki hahaha, v jezi stopicljavi čačača. Nekje za vrati se že preoblačijo, osemdeseta so, nastaja ballromska subkultura, se pravi kultura queer kraljic in kraljev preoblek. Tam nastajajo družine, reče se jim hiše, toda to so družine, ki nastajajo zato, ker v t. i. primarnih družinah in občem, dominantno heteronormativnem okolju za te ljudi družine praviloma ni in tako tudi karnevala ni. Je pa marsikaj drugega. Tam, v dominantnem okolju, so najpogosteje: apatična drža, hrepenenje po karnevalu, užitek v destrukciji karnevala in nato zopet apatična drža. V hišah kraljic in kraljev preoblek pa ideal nasprotnega dominantnemu. Prove it on me blues in Stone Butch Blues in Tek je dvanaest sati in bižuterija in . Persistentno obračanje norme, ki tako ali tako ne ustreza a ma baš nikomur. Parodiranje spolov, seksualne morale, rasnih in etničnih hierarhij. Nenehna diametrala kot preživetje.

Še danes jih vidimo, po ljubljanskih ulicah se vračajo z Metelkove. Ura je pozna ali pač zgodnja, kakor vzameš in kakor za koga. Na obrazih, kjer naj bi rasla brada, razmazan mejkap. Kjer naj bi stopal možati škorenj, štikla. Včasih koga izmed njih prebutajo. Zadnjič so spet enega. In to je v bistvu karnevala. Karneval v zgodovinskem pomenu predstavlja kratko obdobje pred postom. Veselo pred vsem hudim, pred dobo samoodrekanja in – očitno namernega – trpljenja. Kaj je narobe z vami, si mislijo oni, ki jih bodo nocoj zopet premlatili, mučite druge, nato pa še sebe. Res, kaj je narobe z vami? Njihov, t. j. naš karneval sam odgovarja na vprašanje; tako, da kontinurirano izkazuje alternativo. To ni Bakhtinova karnevalskost, to ni dogodek in ni v območju smeha. V najnatančnejšem pomenu gre za apropriacijo pravice do karnevala (kjer pravica označuje več kot pravni položaj in določa materialno naseljevanje prostora), se pravi, gre za prevzem pravice do karnevala, kjer pravice do karnevala ni. Iz wittigovske utopije, ki smo jo omenili prej, vstopamo v polje wallersteinovske utopistike, se pravi v miselno vajo o realnih zgodovinskih možnostih oziroma alternativnih družbenih sistemih kot kontinuiteti. Na omejeni ravni jih skupnosti, ki jih tu omenjam, se pravi heterogene lgbt skupnosti, že živijo, in sicer natanko skozi karneval, točno s preživetjem. To so ljudje, ki imajo šest prstov in ki takrat, ko se oglasi filozof, delajo prevale. Kemp. Ne držijo se za glavo, z nerodnostjo drugega se ne identificirajo, to ni tisti krinđ, na tem karnevalu, ki je poln smeha, predvsem nič ni smešno, takrat se smejijo in plešejo, trije novinarji New York Timesa ne znajo razvozlati. Drži, vsakemu karnevalu sledi pregovorni post, jutro bo in treba je priti domov. Ali pa je pravzaprav tako, da se takrat, ko se gre iz tega alternativnega prostora, tega homo kluba, pravzaprav odhaja od doma? Telo včasih pade, piše pesnica, toda ker je vse narobe, pravzaprav vstane.

SIMPOZIJ KARNEVAL BREZ MEJA

SKUPNOST ITALIJANOV “FULVIO TOMIZZA” UMAG

Jedrt Maležič

“Bojim se kurentov”

Na Banksyjevi razstavi v Trstu, kamor smo letos naravnost drli z obeh strani meje, je začetno točko krasil napis ob sliki: »Ljudje, ki uživajo v vihtenju zastav, si zastav ne zaslužijo.«

Začela bi s tezo, da je lahko nacionalna zastava krinka, maska, kurentov kostum, za katerim se skriva nebogljeno, a sovražno nastrojeno bitje, polno frustracij in kompleksov več in manjvrednosti. Tega bitja ne vidimo, vidimo zgolj njegovo mogočno in simbolično masko, s katero se je popolnoma poistovetil in v imenu katere se mu, tako meni, odpirajo možnosti za vsakovrstno izključevanje tistih, ki iste zastave ne vihtijo ali ki vihtijo drugo zastavo.

Pred nekaj tedni sem se v Ljubljani znašla v bližini Trga republike, kjer sta pred dvema desetletjema prebivala moja babica in dedek.  Iz nostalgije sem se želela sprehoditi po Valvasorjevi ulici, kjer sem v otroštvu preživljala počitnice, včasih prespala. Za to bi morala na drugo stran trga, ki pa je bil – in ne prvič – prekrit z množico slovenskih zastav. Ta množica mi je vzbujala tesnobo, kajti nemudoma sem v njej prepoznala posameznike, ki so že večkrat doslej pokazali, da niti od daleč ne cenijo mojih osebnih svoboščin, pravic mene kot ženske, lezbijke, nebiološke mame.

Vihteli so zastave, svoje maske, preoblečeni v krinko domoljubnih ljudi, in njihova vehementna krinka je izražala pripadnost, ozko in tesno in nasilno pripadnost naciji. Skozi mojo optiko pa kljub temu ni šlo za prikaz določenih vrednot, temveč za prikaz izključevanja vsakršnih naklonjenosti, za prikaz, česa ne priznavajo kot vrednote. To je bil veliki karneval predsodkov in ozkogledosti, zato sem se naposled obrnila in šla nazaj domov, sedet pod grafiko Samire Kentrić, ki prikazuje kipe s pročelja parlamenta na taistem Trgu republike, kako se razbežijo in pridružijo demonstrantom.

Moj strah pred maskami ne velja zgolj nacionalnim simbolom in narodnim teritorijem. Od nekdaj se počutim neprijetno, ko srečam maškare, še posebej tiste v službi režima. V življenju sem si bodisi prirodila bodisi pridelala bipolarno motnjo. Pri enaindvajsetih, ko se mi je prvič zmešalo in sem prečila mejo med razsodnostjo in blodnjo, sem se vsa zmedena znašla v »prepovedanem položaju«, ko sem na tiho skozi priprto okno vstopila v neko šolsko poslopje.

Kakopak je moj vstop na tuje ozemlje sprožil alarm in kaj kmalu tudi prihod dveh uniformiranih policistov. Moja glava v tedanjem stanju, vsa moja zavest ju je prepoznala kot maskirana dečka, ki nista mogla šteti več kakor devetnajst let.

Spominjam se, da sem popolnoma manična ugotavljala, kdo je naročil tema dvema bufonoma, da me prihajata strašit, da me vkleneta in me v čepeči hoji naženeta na policijsko postajo, kjer me pričaka še več tovrstnih šem. Kako neki naj bi ju kdor koli jemal resno, ko pa se vendar jasno razloči njuni osebi od njune maske?

O, in bila je mogočna maska, pooblastilo za vse, tudi udarce. Maska vselej dobi vsa mogoča pooblastila, maski je vseeno za tvoj ugovor in maska ve, da si lahko privošči veliko več od tistega, ki si jo nadene. Brez te režimske maske bi bila dotična policaja zgolj otroka, ki se – kot pravi šemi – pretvarjata, da sta podaljšek mogočne roke oblasti. Ker pa sta si jo nadela, masko, sta upravičena ne zgolj do vragolij, temveč do prisvajanja moči nad mano in še kom.

Tako nanese, da se s svojo krinko, s svojo masko, s svojim karnevalom človek večkrat popolnoma poistoveti. Vsaka družbena vloga lahko postane maska, ki je ni mogoče ne zlepa ne zgrda strgati človeku z obraza. Po pouku, ko grem po sina, srečujem matere, ki so povsem vkopane v svojo starševsko vlogo, večkrat naletim na uradnike, ki se istovetijo s svojimi službami, najdejo se tudi razni poklici, ki človeka živega pogoltnejo, da navsezadnje ni nič drugega kot pisatelj, prevajalec, prodajalec, kemik, zdravnik itd. Vsaka maska, s katero se pretirano poistovetimo, človeka nažira, dokler ga ne pojé celega, dokler ne zavzame vse njegove identitete. Srečala sem celo maske bolnikov, ki menijo, da zaradi tega, ker so jim diagnosticirali duševno bolezen, v življenju ne morejo biti drugega kot bolniki, pacienti, najšibkejši člen.

Zakaj neki bi se človek pustil požreti svoji družbeni vlogi, svoji maski? Zato, ker ta omogoča veliko bolj nezamejena pooblastila, veliko več si lahko dovoli. Razlog za to je, da maski ne moreš postaviti meja. Maska si svoje meje določa sama. In kjer je karneval univerzalni dogodek, brezmejna veselica mask, ki so požrle svoje subjekte, je lahko rezultat karnevala edinole kaos.

V resnici pa maske največkrat nočejo kaosa, kajti njihov cilj je vzpostaviti hierarhijo. Kdo bi bile maske, če bi bili vsi zamaskirani? Nad kom bi se izživljale, če ne bi bilo več nikogar, ki maske ne bi nosil? Koga bi na cerkljanskem v času pusta maltretirali seksistični laufarji, koga bi ugrabljali in zbadali, če bi vse ženske, na katere se spravljajo, nosile maske? Koga bi pretepale režimske šeme v uniformah, če bi bili na primer maskirani tudi prestreženi migranti? Ne, maske potrebujejo ljudi, ki mask ne nosijo, in sicer ravno zato, da lahko vzpostavljajo svojo nadvlado.

Pri pustnih maskah laufarjih v Cerknem sem se letos prvič vprašala, kakšna je razlika med maskami v tradicionalnem kontekstu in kje so te maske danes. Če gre pri Laufariji za obujanje davnih poganskih običajev in za lov na Pusta, ki je obsojen na smrt, če tam obstaja nekakšna dramaturgija, zgodba, ki ji sledi karneval, potem bi rekla, da se je danes ta običaj neopazno preslikal v bolj zaresno in še bolj kaotično režimsko maškarado.

Nekakšne šeme bi pregledovale mednožja v parlamentu, nekakšne šeme bi lovile kikle naokrog in jih poniževale, nekakšne šeme bi sodile in zavladale svoji srenji pod krinko človekoljubov, domoljubov, družinoljubov in narodoljubov. V lastno krinko sami bržčas ne verjamejo, pa vendar jim naseda preslepljeno občinstvo, ki preganja svojo tesnobo s tem, da spodbuja ta zlovešči kaotični karneval, da navija za kri, navija za sodbo.

Četudi pa sem začela z režimskimi maskami, je karneval lahko tudi zelo drugačen. Maska je lahko tudi apropriacija vseh tistih lastnosti, ki gredo v nos normirani večini, tistih lastnosti, ki jih normirana večina projicira na zatirane manjšine, da bi tešila tesnobo ob lastnih frustracijah. In nisem še spoznala bolj mojstrsko dovršene apropriacije, kot je je zmožna LGBT skupnost.  

Ni vsaka maska krvoločna. Nekatere kličejo k preživetju na obrobju, na margini.

Nešteto očitkov je bilo v spletnih komentarjih že navrženih na primer glede parad ponosa LGBT+ skupnosti – od zmerjanja z istospolaši do tega, da naj bi udeleženci javno razgrinjali pogled nase, čeprav naj bi po mnenju nasilnežev sodili le za štiri zidove, do tega, da hlinijo nekakšen karneval in se zvirajo po cestah, medtem ko je stvar smrtno resna, do tega, da se razkazujejo v vse preveč našemljeni, maskirani izdaji, ki naj bi bila nespodobna za rahločutno oko naključnega mimoidočega, do tega, da je njihov karneval treba potolči, ga izničiti, ker da ogroža ustoličeno normirano večino.

Marsikdo bi najraje vrgel kamen. Češ da se LGBT osebe šemijo in maškarajo, češ da brijejo norce iz vsega, kar je normirani večini sveto, češ da ogrožajo in redefinirajo obstoječi red in spolne vloge. Toliko izgovorov za sovražnosti, toliko bega v teorije o gejevski »agendi«, pa spet toliko nerazumevanja, da je v resnici parada ponosa za mnoge LGBT osebe čisto preprosto izjava: »Mi smo tu,« radostno tu, vi pa s svojimi zadržki opravite sami.

Večina LGBT+ posameznikov je brez skupnosti, v katero bi se lahko umestili, sprva popolnoma nebogljenih. Večkrat se niti ne počutimo sovražno zametovani, temveč predvsem zamolčani, nevidni za normirano večino, ki nas je poslala in nas še pošilja za štiri stene, da ji ne bo treba razložiti, zakaj in kako nas tlači. Tlači pa nas ne samo s fizičnim nasiljem, temveč tudi s psihičnim terorjem – ki je molk.

In odgovor na ta molk, odgovor na zmerljivke je njihova apropriacija, je maska, odgovor je postati bufon, ki si dovoli zreti v oko normirani pošasti in se preleviti v dvornega norca z neomejenimi pooblastili, da kralju ali kraljici vsakič znova da vetra, ko mahoma spregovori po resnici. Reče: »Tu sem, glejte me.«

Bistvena razlika med režimskimi maskami in drag šovi LGBT skupnosti je ta, da se dragice v resnici zavedajo, da so se prostovoljno maskirale in do svoje maske bistroumno ohranjajo distanco.

Izumetničenost, apropriacija, ki smo ji priča, ko na prizorišče stopi kraljica preobleke, je sama po sebi distanca do predmeta posnemanja, ki ga dobesedno dotera do najbolj umetelnih meja. Dragice svojo maškarado obvladajo do potankosti in svojo krinko, svoj drag uporabljajo, medtem ko režimske maske svojo krinko zlorabljajo za tlačenje ostalih. Razlika je v tem, da se prve s svojo masko ne poistovetijo do kraja, temveč ohranjajo polno zavedanje, da je maska, zaradi česar je njihov karneval osvobajajoč, medtem ko druge njihova maska dobesedno ugrabi, ker se – na lastno škodo in škodo vseh vpletenih – identificirajo s predmetom posnemanja.

Psihoza režimskih mask je tako žalobna predvsem zato, ker se v trenutku, ko jih razkrinkamo, ko jim poskušamo sneti karnevalsko odevalo, njihove mrzle oči napolnijo z grozo in človek pod masko občuti grozo, nemoč, nebogljenost, saj sluti, da bo razkrit kot niče, kakršno je. Storil bo vse in kar koli, da do tega ne pride, in ne bo se ustavil niti pred nasiljem. Človek, poistoveten s svojo krinko, je nevarno bitje, sploh če je maska režimska. Počuti se upravičenega, čuti upravičenost do svojih privilegijev, zato nagonsko stre vse pred seboj, samo da se javnosti ne bi prikazal kot slečen, kot ubogi omejeni golič, kakršen v resnici je.

Razlog več, da zavestno spregledamo njegovo krinko in mu ne damo moči, kakršno terja. Nimam točnega odgovora na to, kaj bi učinkovalo, da bi videli skozi režimske maske, se je pa v zadnjih letih protestov in političnih trenj pokazalo, da se slabo odzivajo na – smeh. Smeh je orožje proti režimu, poistovetenem s svojo krinko oblasti, in protiorožja oblastniki še niso izumili, saj so bili prezaposleni s samopašnostjo, s tem, kaj vse naj bi jim pripadalo. V smehu, pristnem in zavestnem krohotu, maske padejo in zmedejo se tudi tisti, ki so jih njihove režimske maske povsem požrle. Morda napišejo kako visoko globo, morda celo udarijo s solzivcem, ne morejo pa zares in za dolgo skriti, da je njihov oblastniški karneval – obsojen na smrt.

SIMPOZIJ KARNEVAL BREZ MEJA

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Marcel Štefančič jr.

“Karneval meja, karneval brez meja”

Mihail Bahtin je opozoril, da ima karnevalsko občutje sveta štiri temeljne značilnosti: prvič, vedno združi ljudi, ki so socialno in kulturno nezdružljivi; drugič, ker pregrade in distance med njimi padejo, se tako osvobodijo, da nesprejemljivo – neprimerno, ekscentrično, latentno – postane sprejemljivo; tretjič, vsa nasprotja – sveto in profano, visoko in nizko, pametno in neumno – se koalicijsko pomešajo in zlijejo; in četrtič, zavladajo obscenost, blasfemija, poniževanje.

Dobrodošli doma! To je natanko ulica, na kateri živimo. In to je ulica, na kateri se zdaj na lepem vsi sprašujejo: kaj je z našimi otroki? Zakaj se mučijo in tepejo? Zakaj se izživljajo drug nad drugim? Zakaj se spreminjajo v množične morilce? Zakaj postajajo tako asocialni? In agresivni? In nasilni?

Vsi prihajajo z odgovori, toda najboljši in najpreciznejši odgovor kot običajno ponuja film – v tem primeru romunski film M.R.I., ki ga je posnel Cristian Mungiu, eden izmed najbolj cenjenih, slavljenih in nagrajevanih sodobnih režiserjev, avtor filmov 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, Matura in Daleč za griči.

M.R.I. se začne z nepozabnim prizorom – z dečkom, osemletnim Rudijem, ki gre skozi transilvanski gozd. Sam. Kot v pravljici, ko gre kdo skozi “začaran”, “uklet” gozd. Toda te pravljice je nenadoma konec: deček namreč v tem gozdu zagleda nekaj tako strašnega, šokantnega in travmatičnega, da mu vzame glas. Obnemi. Do konca filma ne odpre več ust. Ni mu več do komunikacije z odraslimi, še manj z vrstniki. Postane asocialen.

Toda prizor ni nepozaben zato, ker deček vidi nekaj strašnega, šokantnega in travmatičnega, temveč zato, ker nam film potem ne pove, kaj je ta deček videl. In mi se sprašujemo: kaj je videl mali Rudi? Zakaj je tako sunkovito obnemel? Zakaj je postal nekomunikativen in asocialen? Kaj je bilo tako hudo, tako strašno, tako šokantno in tako travmatično? Kaj ga je tako paraliziralo – in tako asocializiralo?

Pa poglejmo resnici v oči. A najprej poglejmo, kaj v tem filmu vidimo mi. Najprej vidimo nemško klavnico, v kateri Matthias, romunski gastarbajter, spusti “čelno” delovodji, ki ga je zaradi predolgega telefonskega pogovora označil za “lenega cigana”.

Potem vidimo, kako Matthias odvrže delovno uniformo in odštopa domov – v zakotno transilvansko mestece na romunsko-madžarski meji.

Potem vidimo to obmejno multikulturno, multietnično, multijezikovno postindustrijsko mestece, mali Babilon, v katerem je pekarna, ki v vseh smislih hrani to skupnost. Da bi bila pekarna upravičena do evropskih sredstev, mora imeti veliko zaposlenih – ker pa domačini v pekarni zaradi prenizkih plač nočejo delati, skuša pekarna najeti tri šrilanške delavce. Kar domačine razbesni. In tudi Matthias šrilanške delavce razglasi za “cigane”. V tem, da z njimi ravna tako, kot so z njim ravnali v Nemčiji, ne vidi nobene ironije, še manj v tem, da je sam tako žrtev kot prenašalec rasističnega “virusa”. Rasizem se prenaša kot virus – kot bolezen.

In tu je veliki paradoks: tuji, šrilanški delavci, ki jih imajo domačini za vse najslabše, tudi za “tatove delovih mest”, “umazance” in “viruse”, naj bi opravljali le delo, ki ga domačini nočejo opravljati – ker je preslabo plačano. Delovne sile primanjkuje – pod temi pogoji noče nihče več delati. Zato morajo ceneno delovno silo uvažati. Sami pa odhajajo v tujino, na zahod, kjer postajajo cenena delovna sila – in žrtve rasizma. Vsi ti delavci se med sabo žrejo in izrivajo, namesto da bi se solidarizirali, sindikalno organizirali in uprli. S tem, ko drug drugega izrivajo in žrejo, pa delu le znižujejo ceno. In seveda – s tem, ko delu znižujejo ceno, siromašijo in uničujejo družbo, v kateri živijo. Tako da so ujeti v začarani, ukleti krog. In ta začarani, ukleti krog deluje grozljivo. In strašljivo. In šokantno. In travmatično.

M.R.I. – socialni, politični, ekološki, emocionalni, možganski sken družbe, ki je zbolela (ki je, kot bi rekel Shakespeare, out of joint) – bi se lahko dogajal v Sloveniji. V romunsko mestece pride celo Francoz, ki v imenu neke nevladne organizacije prešteva medvede. In kot vidimo, se medvedi pojavijo na robu mesteca. Stegnejo se do hiš, do ljudi. Ja, divjina se je stegnila v civilizacijo, civilizacija pa se je animalizirala.

Prav res – dobrodošli doma!

Romunsko mestece stoji na meji – na meji med vzhodom in zahodom, “med dvema imperijema”, kot slišimo. Toda globalizacija, gnana z dobro znanimi neoliberalnimi imperativi, je poskrbela, da se nihče več nikjer ne počuti doma, ne domačini ne migranti, in da vsa mesta, vsi kraji, vse dežele tega sveta stojijo na meji – da so torej mejni, prežeti s karnevalom darvinistične divjine, ekonomske tesnobe, dirke navzdol, zlorab, socialne agonije, resentimenta, predsodkov, lažnih novic, konspirologije, strahu pred migranti, jeze, ki trese gozd in listje, in toksične moškosti, ki jo pooseblja prav surovi, mačistični Matthias. Ta tudi zelo dobro povzame logiko tega krasnega, hladnega, krutega neoliberalnega sveta: če hočeš preživeti, pravi svojemu sinku, se ti ne sme nihče smiliti. In doda: ta, ki mu je koga žal, umre prvi.

Moški so čedalje bolj nemočni, neuporabni in degradirani, drug drugemu so tekmeci, mišice in testosteron, ki so nekoč nekaj šteli, gredo zdaj v nič, jeza, frustracije, napetost, nacionalizem, ksenofobija in rasizem se kopičijo, razpoloženje za sovraštvo je brezmejno, otroke spreminjajo v lovce, učijo jih loviti, streljati, ubijati, živali ali ljudi, vseeno, ni razlike, gozdovi so polni živali in migrantov, družba ne obstaja, ekonomska neenakost je čedalje globlja, polarizacija pa čedalje hujša.

Kapitalizem ljudi deli, da bi lažje vladal.

Ker pa se težka, mučna, nevarna, ekstremna zima, ki je zajela romunsko mestece, čedalje bolj stopnjuje, slutite, da se bo zgodilo nekaj hudega in strašnega – da torej migrante, šrilanške delavce, čaka pekel. A domačini se vendarle zatečejo k demokraciji. K sreči, si rečete. Sklenejo namreč, da bodo o tem, ali naj tuje delavce sprejmejo ali izženejo, odločali na javnem zborovanju, a v javno razpravljanje o usodi migrantov se vključijo strupeno, histerično, nestrpno, brutalno in krvoločno, brez empatije – iz njih skoči retorika kukluksklana in fašistoidne desnice. Toda ironično – vsi ti rasisti se imajo za dobre ljudi. V svojem rasizmu ne vidijo rasizma, temveč le logično razmišljanje – glas razuma.

Neoliberalni kapitalizem je demokracijo prelevil v karneval nestrpnosti, ksenofobije, šovinizma, paranoje, sovražnega govora, izrojene identitetne politike in rasizma. Kapitalizem ne potrebuje demokracije. Manj ko je demokracije, tem bolje za kapitalizem. Neoliberalci nas že desetletja prepričujejo, da je demokracija precenjena, da je le motnja, ovira in virus, da ljudi le še frustrira in jezi in da se je izpela – zamenjati jo mora trg, ki je objektivnejši, pravičnejši in demokratičnejši od nje. Univerzalna vrednota je trg, ne pa demokracija. Omejiti je treba demokracijo, ne pa trga, kar seveda pomeni, da je demokracija potem razporejena tako neenako kot bogastvo. To pa vse spremeni: politična moč tistih, ki posedujejo bogastvo, in podrejanje ljudi zdaj veljata za nekaj povsem naravnega, kakor veljajo za nekaj povsem naravnega tudi vse pošastne neenakosti. In seveda, za nekaj povsem naravnega velja socialni, ekonomski, politični, kulturni in ekološki kaos, ki ga povzroča ta prosti trg, to posmehovanje ljudstvu, skupnemu dobremu, blaginji in demokraciji.

Kapitalizem, ki vse – tudi tiste, ki se imajo za “čiste”, avtohtone domačine – spreminja v ekonomske migrante, “tuje delavce”, je vse izravnal in zagrenil, nihče se mu ne more izmakniti, njegova invazivnost je križarska, tako da so povsem globalizirani tudi najzakotnejši kraji. In globalizacija pomeni natanko to, da je šla varnost k vragu, da ljudje trpijo, ječijo in jočejo in da jih negotovost navdaja s tesnobo, grozo, terorjem in travmami.

In otroci to gledajo – z grozo v očeh. S posttravmatsko stresno motnjo v kosteh. Skozi ta “začarani”, “ukleti” gozd si ne upajo več sami.

Kaj je torej videl oni deček, ko je šel skozi gozd?

Kdo ve, morda je videl, kako ubijajo migranta.

Morda je videl vampirja. Ne pozabite: film se dogaja v transilvalskem mestecu, Transilvanija slovi po grofu Drakuli, Karl Marx pa je v Kapitalu za kapital zapisal, da je “mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava.”

Mali je morda res videl kapitalizem v vsej svoji šokantni grozovitosti in travmatični pošastnosti – v vsej svoji “vampirski žeji po živi krvi dela”, kot bi rekel Marx.  

Kdo ve, morda pa je videl to, kar je videl najslovitejši deček, za katerega se ne ve, kaj je videl – deček iz Mesta slovesa (La jetée), kultnega, hipnotičnega kratkega filma, ki ga je leta 1963 posnel francoski cineast Chris Marker. Ta deček na razgledni terasi pariškega letališča Orly, kamor pride s starši, zagleda obraz nekega dekleta, ki nenadoma osupne. Tega, kar vidi dekle, ne vidi, a ta podoba iz otroštva ga potem muči in obseda vse življenje. Leta kasneje, po jedrski vojni in potovanjih skozi čas, se kot zrel mož spet znajde na razgledni terasi letališča Orly, steče proti tistemu dekletu in pade pod streli – trenutek, ki se mu je prikazal v otroštvu in ga preganjal vse življenje, je bil trenutek njegove smrti. Na osuplem obrazu dekleta je kot otrok videl svojo smrt.

Tako mrtvega verjetno deček v filmu M.R.I. nenadoma zagleda samega sebe – čez 20, 30 let, tam, bogu za hrbtom, brez možnosti v boju s kapitalom, trgom in neenakostmi, ponižanega in popljuvanega, zgaranega in zgrbančenega, razžaljenega in razlaščenega, tesnobnega in agresivnega, utrujenega od družbenih, finančnih, političnih in zdravstvenih kriz, obsojenega na socialno in ekonomsko smrt. Morda v tistem začaranem, ukletem gozdu res vidi, kako ubijajo migranta – migranta, ki ima njegov obraz. In od groze obnemi.

Plešite!

SIMPOZIJ KAOS KAIROS

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Gorazd Kovačič

 “Anatomija janšizma / demokratičnega fašizma in strategija za njegovo omejevanje”

 (skica za referat)

Demokratični formi prilagojeni neofašizem v slovenski različici janšizma v boju za pridobitev oz. ohranitev in koncentracijo oblasti sistematično uporablja naslednje metode.

Sistematična konstrukcija alternativne realnosti, v kateri je svet manihejsko polariziran na zarote sebičnih in izprijenih elit proti poštenim ljudem na eni strani in na voditelja kot njihovega zaščitnika na drugi strani. Diabolizacija nasprotnika vs. kult osebnosti.

Sistematična uporaba sovražnega govora, žaljivk, sarkazma in cinizma na socialnih omrežjih in v konvencionalnih forumih izjavljanja. Spodkopavanje možnosti racionalnega javnega prostora, v katerem nosilci različnih stališč racionalno artikulirajo svoje argumente o javnih zadevah in drugih družbeno pomembnih stvareh. Ključna učinka nenehne produkcije sovražnega govora in žaljivk sta mobilizacija privržencev ter ustrahovanje, samocenzura in pasivizacija potencialnih kritikov.

Zgodovinski revizionizem v funkciji diabolizacije emancipacijskih dosežkov socializma in pridobitve žrtvene identitete in s tem legitimnosti, pa tudi mobilizacija ljudi prek njihovih travm.

Slovenski demokratični fašizem ni imperialističen, tako kot je bil zgodovinski fašizem, ker za to nima geopolitičnih pogojev, se pa občasno zateka k avtohtonistični (»najstarejši narod v Evropi«) in antisemitistični mitologiji. Bolj pomembna je psihoza nenehnega ustvarjanja notranjega sovražnika. Status sovražnika pripisuje določeni družbeni skupini, organizaciji ali posamezniku, včasih pa tudi imaginiranemu diskurzu/gibanju, ki v resnici ne obstaja niti v neki premeščeni obliki (npr. »kulturni marksizem«).

Skrajno desna demagogija parazitira na socialnih krizah ljudi (v Sloveniji nepravična privatizacija in koncentracija premoženja, deindustrializacija nekaterih regij, prekarnost, suspenz pravic iz dela, nizki dohodki, nedostopna stanovanja, čakalne vrste v zdravstvu, nezaupanje v institucije, zdaj še inflacija) premešča njihov fokus z realnih vzrokov za probleme na konstruirane elite in na pritrjevanje identitetnim pozicijam ljudi: »bodite, kar ste«, »lahko ste šovinisti«. V praksi sicer zagovarja in izvaja neoliberalne politike, ki koristijo bogatim in škodijo revnim, ki jih skrajna desnica nagovarja z identitetno demagogijo. Primer novele ZDoh.

Parazitiranje na javnem denarju in javnem premoženju. Politiki in strankarski nameščenci v javni upravi sistematično uporabljajo lažne profile na socialnih omrežjih in v odzivih bralcev na članke v spletnih izdajah konvencionalnih medijev, največ objav je s strežnikov javne uprave v službenem času. Odhajajoče vlade zaposlijo svoje medijske trole v javnih službah, da za davkoplačevalski denar rovarijo v korist stranke in zastrupljajo javni prostor. Parkiranje denarja in nekoč javnega premoženja pri slamnatih lastnikih, da nato financirajo dejavnosti stranke. Primer medijev SDS, ki so bili zaradi ekstremizma vedno nerentabilni in so zato potrebovali državne subvencije ali zasebne mecene. Portal Pod črto: ko je teh v Sloveniji zmanjkalo, so se zatekli k madžarskim sponzorjem in jim nato vračali usluge z ugodno prodajo državnega premoženja. Primer Rudolfovo in Parsifal.

Pohod skozi institucije, koncentracija oblasti v izvršni veji in vladajoči stranki, spodkopavanje ustavne razdelitve oblasti med tri veje (to je glavni razlog za vztrajno vladanje z odloki kljub dolgi seriji sodnih fiaskov) in spodkopavanje strokovne avtonomije institucij (policije, medijev, tožilstva, inšpekcij, agencij, NIJZ, kulturnih ustanov, NVO itd.) Če bi si podredila še sodstvo, bi se znašli v stanju Fraenklove »dvojne države«, kjer so sodišča z absurdnimi sodbami pomagala vladajoči stranki spodkopati pravni red in uveljaviti arbitrarne politične odločitve vladajoče stranke kot krovno pravno normo.

Predrznost akterjev demokratičnega fašizma v govorici in v uničevanju avtonomije in pristojnosti različnih institucij ima propagandno funkcijo: fascinira privržence in skuša paralizirati nasprotnike. Ima pa tudi materialne učinke, saj omogoča stopnjujočo koncentracijo oblasti in tudi nekaznovano korupcijo.

Prilagoditev formi liberalne demokracije. Sklicuje se na liberalno svobodo izražanja stališč. Uradno sprejema volilno proceduro in rezultate volitev, čeprav večkrat namiguje na njihovo spornost, zlasti pa na nelegitimnost nasprotnikov. Zlasti v 90. letih: kadar je bila SDS na oblasti, je aktualni politični režim razglašala za pristno demokratičnega, kadar so bili liberalci in/ali levičarji, pa je govorila, da gre za kontinuiteto komunističnega totalitarizma. Privatizacija pojma demokracija z imenom stranke. Pred in po letošnjih DZ volitvah serija provokativnih potez glede legitimnosti volilnega rezultata.

Množično gibanje s kapilarno organizacijo. Privrženci so sicer v manjšini, a jih je vseeno za ¼ volivcev, in imajo močna prepričanja. Omejitve propagandnega aparata ne bodo v celoti odpravile te podpore od spodaj.

Kako ustaviti janšizem? Kako defašizirati del slovenske družbe, ki verjame v janšistično konstrukcijo realnosti? 1.) Reševati realne probleme ljudi, učinkovitost, rezultati. 2.) Močneje regulirati javni govor, zlasti na socialnih omrežjih, od njihovih operaterjev zakonsko zahtevati aktivacijo algoritmov proti sovražnemu govoru in za brisanje lažnih profilov, sicer se socialno omrežje prepove. 3.) Preiskave korupcije in nezakonitega financiranja strankarske propagande. 4.) Okrepitev varovalk za avtonomijo sodne veje oblasti in strokovnih javnih institucij. 5.) Okrepitev strankarske strukture v liberalnem centru in na levici, saj janšizem lahko pride na oblast le tako, da izkoristi krizo strankarskega prizorišča. 6.) Zaveza za nesodelovanje s fašističnimi strankami in njihovimi kolaboranti, dokler se kadrovsko in diskurzivno ne prečistijo. Treba jih je izolirati od izvršne veje oblasti. 7.) Aktivno državljanstvo ves čas, ne le v sezoni majskih hroščev. 8.) V slovenski civilni družbi se je v zadnjem letu uspešno vzpostavil nov model, ki kombinira pravno in taktično dovršeno delovanje v sferi institucionalne politike (referendum o noveli Zakona o vodah, državljanske pobude za sprejem zakonov, npr. novele ZNB in zakona o odpravi škodljivih ukrepov vlade) ter množično mobilizacijo. To je zgled levim političnim strankam, da je forma stranke-gibanja še vedno mogoča in tudi potrebna kot odgovor na množično gibanje SDS in na preveliko omejenost levih strank samo na parlament in vlado.

SIMPOZIJ KAOS KAIROS

SKUPNOST ITALIJANOV “FULVIO TOMIZZA”, Umag

Veronika Simoniti

 “Literatura vs kaos”

Sem zagreta kolesarka: z biciklom se vsak dan, tudi pozimi, peljem v službo. Pot do tja in nazaj domov me vodi po manjši ljubljanski ulici, ki se imenuje Mivka. Po tej ulici sem se peljala tudi 25. februarja letos, ko sem pred neko tamkajšnjo vilo zagledala tri marice in gručo policistov. Šele tega dne sem postala pozorna na to hišo in ugotovila, da se že leta vozim mimo ukrajinske ambasade, ne da bi to vedela – tako kot malo vemo o državah in ozemljih, dokler je tam relativno mirno in ni bistvenih pretresov.     

V naslednjih dneh, ko se je naša prvotna zgroženost začela privajati na novo »normalnost«, na novo stvarnost, so policisti očitno ugotovili, da varovanje stavbe, pred vhodom katere so se pojavile sveče, rože in napisi »Stop the war« in podobno, ni več potrebno. Začeli pa so prihajati ljudje, predvsem so bili to ženske z otroki in starejši moški, ki so čakali na sprejem na veleposlaništvu. Seveda so se mi zelo smilili in vsakokrat sem jim s kolesa skušala poslati spodbuden pogled ali pozdrav.

Kakšen teden po izbruhu vojne, ko sem se vračala domov, pa sta bili pred ambasado samo dve postavi: mama mojih let, ki je za sabo vlekla majhen kovček na kolesih, in njena najstniška hči, ki je nosila nahrbtnik, pod pazduho pa veliko rolko. V tem trenutku me zvilo in v oči so mi stopile solze: očitno sta najnujnejše strpali mama v mali trolley in hčerka v ruzaček, in predstavljala sem si, kako je deklica v zmedi odhoda pograbila za fizično preživetje povsem neuporaben predmet, ki pa jo je vezal na nekdanjo normalnost in je bil zato še kako pomemben za njeno čustveno preživetje: svojo rolko.

Seveda me je kot pisateljico takoj zasrbelo, da bi o tej mami in hčerki napisala zgodbo. V njej bi opisala njun nagli odhod, slovo od moža oziroma očeta, ki je moral ostati in oditi v vojsko, atmosfero negotovosti in strahu. Ironija je, da imam v zadnjem romanu iz leta 2019 že podoben prizor: tik pred začetkom druge svetovne vojne mama in petletna hčerka z doma na vrat na nos zbežita na varno, ko njunega moža/očeta odpeljejo v konfinacijo. Hčerkica pred odhodom v hipu čudežno najde svojo porcelansko pupo, ki je do tistega trenutka veljala za izgubljeno. S punčko pod pazduho jo mama pred vojno odpelje v drug kraj.

Tako moja malčica kakor najstniška Ukrajinka sta s svojim intimnim dejanjem skušali pred grožnjo nasilja, ki je iznenada pridrl v njuno življenje, ujeti svoj kairós, trenutek, s katerim sta se v svoji nemoči, z otroško, naivno iskrenostjo, uprli strašnemu kaosu in postavili vsaj delček resničnosti, kot sta jo poznali, spet na svoje mesto.   

~

Kakšno vlogo ima torej literatura v boju proti kaosu? Ima moč, da ga premaga? Ali pa, nasprotno, ne bi mogla živeti brez tega navdiha, ki izvira prav iz kaosa? Ali literatura pravzaprav nekako parazitira na nesrečah in katastrofah? 

Dušan Pirjevec je v svojem dnevniku leta 1975 zapisal: »Človek je vedno v pragozdu in pragozd bo vedno zmagal. Zato: Občestvo ni zmaga nad tem pragozdom zveri, bolezni itd. in tudi nastane zdaj oaza tukaj, potem tam. Misliti si je treba človeka kot majhno, golo nomadsko pleme sredi resničnega pragozda. Danes je takšna misel skoraj nemogoča, ko pa je toliko ljudi in ko količina človeštva vzbuja občutek trdnosti in večnosti. A to pomeni samo to, da je prav to masovno človeštvo postalo ta pragozd. Vojne niso več znotraj človeštva, vojne so zunaj, so zveri in bolezni in sovražen pragozd, so človeku kot pragozd oziroma kot tisto zahrbtno močvirje, ki mu človek le za kratek čas iztrga košček trdne zemlje in se na njej naseli.«[1]

Svet se torej kaže kot kaos, kot nenehna bolezen, pod črto pa je po mojem vojna vendarle človeštvu imanentna (v dobesednem smislu, da je znotraj njega), človeštvo sámo je generator vojne. Po skoraj osemdesetletnem, za zgodovino kratkem, a za posameznikovo življenje dolgem obdobju zahodnoevropskega miru, in komaj trideset let po izbruhu vojne v Bosni smo se spet osupli znašli tik pred tem pragozdom. Spregledali smo napovedujoče se simptome, pozabili smo že bili, da to Pirjevčevo »zahrbtno močvirje«, ki se nam vsiljuje, zahteva stalno bojno pripravljenost, nekakšno gverilsko vojno, v kateri sta naše orožje lahko le človečnost in kultura. V resnici so bolezen, smrt in nepretrgan boj stalnica tega kaotičnega sveta, so pravzaprav njegove – žal – res zanesljive in gotove prvine. In ta »garantirani« kaos se preslikava v človekovo notranjost, ta pa nazaj v kolektivni makrokozmos – in tega začaranega so-odsevanja ne moremo prekiniti. 

Toda literatura lahko to nevarnost oziroma to stanje reflektira: reflektira v obeh pomenih, namreč da ga odseva, in v smislu, da ga premisli. Da ga skozi individualne zgodbe opiše tako, da lahko zlo laže ugledamo in da vrednot, kot sta na primer mir ali zdravje – če hočemo biti aktualni –, ne jemljemo za zagotovljene in samoumevne. Da se tudi v času miru borimo proti najmanjšim znamenjem oblastniške prepotence, avtokracije, fašizma, omejevanju človekovih pravic. Da se ti ne bi ponovili, ker – kot je zapisal Primo Levi: Zgodilo se je, zato se lahko nekoč ponovi. Nobenega zagotovila nimamo, da se barbarstvo, pa čeprav v znanstveno razviti, visokotehnološki dobi, ne ponovi. Pravzaprav še huje: barbarska mentaliteta in jedrsko orožje sta smrtonosna kombinacija (za ozadje dodajmo še pandemijsko scenerijo). Zato je vsako literarno delo, ki ta barbarstva razkrinkava, edinstven kairós: v monolitnem, permanentnem času, chronosu, posutem s serijskimi kaotičnimi dogodki, je kairós enkraten akt Ljubezni, ki razbija kontinuiteto Zla.    

In kako se ta svet odziva na literaturo? Vedno bolj jo potiska na margino in ne več samo cinično, ampak čedalje bolj z odkritim sovraštvom označuje tiste, ki se ukvarjajo z njo, za nebodigatreba in jih zmerja z družbenimi paraziti.

Italo Calvino v eseju o Pravilne in napačne politične rabe literature lucidno pravi takole: »Od pisatelja se zahteva, da zagotovi preživetje tistega, kar se imenuje humano v svetu, kjer se vse kaže kot nehumano; da zagotovi preživetje humanega diskurza, da bi nas potolažil zaradi izgube humanosti vsakega drugega diskurza in razmerja. In kaj razumemo kot humano? Po navadi tisto, kar je humoralno, emocionalno, pristno, kar ni stroga nepopustljivost. Zelo redek je primer, da bi kdo verjel v rigoroznost literature, ki bi bila višja in v nasprotju z lažno rigoroznostjo diskurzov, ki danes vodijo svet.«[2]

Tako kot je eksplozivna omenjena kombinacija barbarske mentalitete z jedrsko tehnologijo, je uničujoča tudi kombinacija analfabetizma z oblastjo, z močjo tistih, ki imajo v rokah vzvode naše družbe. Ljudje na poziciji politične in ekonomske moči, ki bi jih zaman pričakovali na kulturnih prireditvah, razen če gre za kak prestižen spektakel, na katerem se je treba pokazati kot na promenadi, so kot Homerjevi lotofagi, jedci sladkih plodov lotosa, zaradi katerih pozabljajo na (svoj) jezik, kulturo, umetnost. Njihov ustvarjalni zenit, njihov pravi trenutek, ki so ga znali zgrabiti, njihov »kairós«, je bil le to, da so za lastni prihvatizacijski prid znali izrabiti določene kaotične zgodovinske trenutke, npr. obdobje tranzicije. Oblastniki, ki bi morali biti za zgled in poskrbeti za kulturo, so v resnici stoletja od omikanosti, in se, kadar jih vprašajo po najljubši knjigi, izmažejo s čtivom iz osnovne šole, ker je to zadnje, kar so pred desetletji sploh prebrali. Pismeni so kvečjemu do 140 twitterskih znakov. Literature jim niti ni treba preganjati (in ni jim treba vedeti za temperaturo 451 po Fahrenheitovi lestvici) – dovolj je, da jo ignorirajo. Njihov diskurz in diskurz tistih, ki jim sledijo, je večinoma sovražni govor.   

Svet oblastnikov, ki ne berejo, je črno-bel in pravzaprav ne razumem, kako jim uspe v to manihejsko dvojnost prepričati toliko ljudi. Če bi ljudje brali dobro literaturo, bi namreč vedeli, da je svet pisan, večplasten, poln odtenkov, kompleksen, kajti dobra literatura ne prikazuje samo ene plati, ene resnice.

Ljudje torej, ki ne berejo, širijo nestrpnost, in oblastniki, ki ne berejo, netijo vojne. In (seveda na neumetniški, na nekultiviran način) potvarjajo resničnost.  

~

Pri pisanju me je zmeraj zelo preokupiralo vprašanje resničnosti, pogosto v navezavi z jezikom in identiteto, torej vprašanje percepcije stvarnosti in nesporazumov – vse to sem skušala preigravati z različnimi postopki in temami. Toda relativizacija, ki se je na osnovi postmoderne izkušnje sprva zdela zabavna, ker je prostor igre in svobode, se je sčasoma izkazala za resničnost samo, za najbolj bizarno neulovljivost sveta in posledično nemoč posameznika, da bi ta kaos obvladal. Danes lahko diktatorski imperij preko družbenih omrežij in spletnih medijev svojim državljanom v hipu predstavi popolnoma drugačno »resnico« (»Vojne v Ukrajini ni.«) ali pa na primer del prebivalcev tega planeta kratko malo noče verjeti, da obstaja mikroorganizem, ki se mu reče koronavirus, ali da nam pretita podnebna in begunska kriza. V svetu, kjer nič ne resnično, kjer je vse fejk in skrivna zarota, pa je prevarantom in manipulantom lahko vladati.

Ravno zato je literatura (in umetnost na sploh) tako pomembna. Ko pripoveduje o vojnah, smrti, begunstvu (oziroma eksodusu), o posamezniku, ki ga premetava kaos zgodovine – pomislimo samo na Tomizzo – nas uči človečnosti, humanosti, ki jo omenja Calvino. Smo pred prelomnimi zgodovinskimi spremembami in literatura jih bo lahko reflektirala šele čez čas, z distanco. Medtem pa lahko posežemo po tem, kar je že napisano. Kajti ne samo, da nam dobra literatura pomaga razumeti ta svet – zna­ se, recimo, vživeti v življenje vojne žrtve ali stopiti v dušo oblastnika –, ampak ga hkrati, kot nekakšno zatočišče, v naši zavesti, percepciji in čustvovanju skuša tudi pospraviti, urediti, mu dati smisel, čeprav skozi opis nesmislov. Prikazuje nam drugačnost in nam obenem ponuja možnost identifikacije, zna stopiti v zakulisje in odstreti duševne zavese, se privrtati do vzrokov in vzgibov, preslikavati stvarnost v vzporednost. Ni enoumna, je odprta za interpretacije in ustvarja metafore, ki so v današnjem času dobesednosti vse bolj dragocene.

Literatura je kot obliž na vedno znova odpirajoče se rane resničnosti. Vloga literature je pripovedovati o neizrekljivem, skušati razumeti in dajati upanje. Literatura je intimno dejanje, poskus utehe, je kairós v kaosu, je kakor tista rolka Ukrajinske najstnice, je kakor tista porcelanska pupa majhne deklice. 

Postopek relativiziranja je eden pogostejših odgovorov na tesnobo bivanja v današnjem svetu. Četudi je kdaj mišljen kot tolažba, gre v bistvu za škodljivo, cinično, defetistično prakso; ko je namreč vse postalo relativno, ni več mogoče o ničemer zares reči ničesar. Problem nastane, ker siva barva ne relativizira ter s tem ukinja zgolj črne in bele, marveč skrajno učinkovito napada tudi vse ostale barve in jih, podobna Schopenhauerjevi vseobsegajoči Volji, požira vase. Kar nastane, je vladavina sive. Tu nekje smo ta čas.

Po drugi strani pa lahko v takem položaju vsak o vsem reče karkoli, saj vsakdo o vsem vsaj nekaj ve, kar je za to, da  proces relativizicije uspešno steče, že zadostni pogoj. Tako smo soočeni s pojmom ’kr neki’, ki je skrajno priročen izgovor, da ni potrebno prevzeti odgovornosti – ne zase ne za izrečene besede ali dejanja. Kjer je vse ’kr neki’, ni ničesar, kar bi bilo zares. Posledično ni nič povsem res. Če je tako, posledično tudi ni ničesar mogoče zares zanikati – in tako, strogo gledano, o ničemer ni mogoče zares lagati. Laž kot pojem ne obstaja več, bogato zalita in pognojena pa se v takem razbohotijo takozvana ”alternativna dejstva”.

Kot bi gledali Zlodeja v znamenitem monologu Pohujšanja (3. dejanje, 1. prizor): ”Zdaj bi le rad vedel — ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh? In če on ní, kar je, kdo je, kar on ni? In če je storil, kar bi ne smel storiti, če ni, kar bi bil — kaj bi porekel tisti, ki bi bil, kar pravi tisti, ki ní, da je! In če bi tisti, ki je, dasi ní, nenadoma nastopil in bi rekel tistemu, ki ni, dasi je: ti, ki si, dasi nisi … o, zavozlána logika! Bog z njó! — Drugače je vse v redu: toliko je gotovo, da je pekèl blamiran.  /…/ Pekèl bo kmalu dolgočasnejši od nebes in grešnik se ne bo razločil od svetníka niti po obleki! Nebesa pekèl, pekèl nebesa — razvoj pleše v kolobarju; in komaj se zlodej zavé, je že svetnik; in komaj se svetnik pokriža, plane v greh … Tako sem prišel, da bi ukanil, in strah mi sega v srce, da sem ukanjen! …” Niti najmanj ni čudno, da Zlodeja v didaskaliji Cankar opiše kot ”podobo absolutne klavrnosti”.

Ko je vse relativno in laganje kot postopek v strogem smislu onemogočeno, saj se v takem niti zares lagati ne da, bi morala biti, vsaj v semantičnem smislu, raba pojma ”alternativno dejstvo” pravzaprav v zadoščenje, saj se najbrž edina še zmore dotakniti resnice: to namreč res ni laž. Ko v ’kr neki’ svetu poimenujemo laž za ”alternativno dejstvo”, torej govorimo po resnici, dejansko pa se nahajamo v cezuri, v katero se umesti plejada razlogov, ki omilijo, opravičijo, relativizirajo to, kar smo včasih poznali kot laž. Relativiziranje v, denimo, nenehnem sklicevanju na morebitne drugačne poglede, ki da prav tako obstajajo, evocira prisilo, dopustiti cvetenje sto cvetovom, iz tega pa vemo, kaj nastane: planinski čaj. Verjamem, da živ bog ni sposoben opisati njegovega okusa. Ker sicer ima okus, a ga hkrati v bistvu nima.

Pogoji možnosti za obstoj alternativnih dejstev, kakršnim smo priča ta čas, torej uničujejo pogoje možnosti za obstoj laži, ker je nadomeščajo in ker o njej ne lažejo, da bi tako lahko sama učinkoviteje potvarjala realnost. Prostodušnost alternativnih dejstev je njihovo najučinkovitejše orožje.

Za razkrinkanje njihove metode delovanja, je najbrž potrebno stopiti korak nazaj in preveriti vsaj ključni razlog za tako stanje. Omenja ga že Cankarjev Zlodej – korenini v strahu. Polnokrvno delovanje v svetu posameznici, posamezniku namreč nalaga tudi prevzemanje odgovornosti zase in za svoja dejanja. Seveda se človek, ko deluje, lahko tudi zmoti, kdor dela, kdaj tudi greši, popolnosti od ljudi pač ni pričakovati, a pomembno je delo. In tu leži srž problema. Strah pred odgovornostjo se v naši družbi sijajno veže na zavezanost lenobi (v negativnem smislu besede), predvsem mentalni. Relativiziranje omogoča lenobo, saj ničesar ni treba nikoli vedeti zares, ničemur se ni treba zares posvetiti, v nič ni treba investirati časa in energije. Saj je vse na internetu, treba je baje znati samo poiskati. Internet gotovo je koristna, dobrodošla iznajdba, sploh v sedanji, vsaj še do neke mere odprti obliki, toda vzgojni procesi v osnovni šoli, recimo, nujno morajo vključevati tudi – dril. Napor. Investicijo časa. Disciplino. Urjenje pomnjenja. To je naporno in je boleče – in ravno zato. Obstoj (omlednih) alternativnih dejstev nasproti (polnokrvni) laži jasno kaže, da človek ni narejen zgolj in samo za uživanje, da je bitje, ki med drugim napreduje s primerjavami skrajnosti, in da je za napredek potrebno delo, mestoma garanje. Še tako prepričljivo zagovarjanje ležernosti alternativnih dejstev ne more izničiti tega, kar jasno čutimo v sebi: da življenje pač ni potica. Histerična prizadevanja, prikriti to dejstvo, rodijo permisivno vzgojo, relativiziranje in – alternativna dejstva. Toda to ni realno življenje, v katerem bi se mogli stvari dejansko dotakniti in občutiti dotik, v katerem bi bila, denimo, mogoča poezija, umetnost nasploh. Cena, ki jo za poveličevanje užitka in opravičevanje odstopanje od napora pojma plačujemo kot družba, je nerealno visoka – življenje izgublja dimenzije, po katerih se je včasih, še v času moje mladosti, pravzaprav odlikovalo, in postaja uniformirano ponavljanje, pisano na kožo neoliberalnemu principu družbenega delovanja.

Sedanji čas glede na standarde, po katerih smo vzgojeni, na osnovne parametre vrednot, ki jim pripadamo, upravičeno imenujemo nor – oziroma, s Hamletom, iz sklepa spahnjen. Če je obstoj alternativnih dejstev dober za karkoli, je dober za to, da nas strezni. S svojo izrojeno prisotnostjo sijajno, nenehno opominjajo, kakšno je stanje in kaj nam je storiti. Precej noro, toda svet, v katerem ta čas živimo, je polje boja za vrnitev – polnokrvne laži. Tranströmerjeva pesem Air Mail se konča z verzi: ”Resnica je na tleh, / a si je nihče ne upa pobrati. / Resnica leži na cesti. / Nihče je ne vzame za svojo.” Najprej bo očitno treba zmagati v bitki za laž, da bi se sploh lahko začeli pogovarjati o njeni hrbtni plati, resnici. Bilo bi, menim, dobro, da se čimprej lotimo dela; da se kot družba nehamo opajati s strahom. Da vrnemo laži njeno mesto. We gotta fight for our right to lie.