Zastao sam, okrenuo se, čekao ga dok je silazio niz brdo – zasenjen naspram sutonskog neba, silazio je sa štapom niz tamnu stranu brda, a onda purpurni trag aviona iza njegovih leđa što se diže iz daleka, dok je on zalazio sve dublje pod senku a avion nastavljao da se diže, diže, diže u nebo.

Tog jutra ću da ustanem i ubiću psa – i pas me više neće voleti.

Vratiću se i ići po dvorištu, pre nego što operem ruke popiću rakiju, tražiću upaljač po kuhinji pa ću šetati sa upaljačem bos po još mokroj jutarnjoj travi i setiću se da sam ostavio lopatu tamo gore na brdu – a onda ću da upalim cigaru što sve vreme žvaćem u ustima i sešću na stepenice zagledan u linije blata u linijama života u rukama – onda ću da odem i da operem ruke, i da bacim netaknutu cigaru u đubre, i žar će sagorevati kroz kesu – i sve to pre doručka:

sada spremam doručak.

Gledam vodu dok ne provri. I sa vrata njegove sobe – gledam ga dok još uvek spava. Pokriven do vrha spava, kao usred zime, tupo mrda ustima, a ja uđem i širim zavese po sobi, otvaram prozore, slažem mu stvari i šta će da obuče; on se budi, zakašlje:

„Kol’ko je to sati, kasnim?”

„Ustaj ajde da jedemo.”

Uzima naočare, gleda na sat.

„Jel mi stiglo iz suda nešto, treba da mi stigne…”

„Nema šta da ti stigne, ajde ustaj.”

Ostavljam ga dok se polako pridiže. Postavljam mu sto u kuhinji. Onda sedim za stolom dok je on još u kupatilu. Voda teče, stavlja zube, kašlje, doručak mu propada. Gledam na sat više zbog sebe no zbog njega, ustajem i stojim kraj otvorenih vrata u dvorište i gledam kako vetar smenjuje vreme. Na kraju mili kad se pojavi, seda za sto.

„Jedi sad, propade ti sve dok se ti spremiš.”

Stavljam mu džemper oko ramena, i opet vodu za čaj da provri, pre no što kaže bilo šta. A onda uzimam i sebi i jedem sa nogu nad sudoperom. Između zalogaja, govori: „Zato te i boli stomak. Sedi lepo…”

„Ajde ćale jedi samo molim te.”

On žvaće staro i mrljavo i u pauzama nastavlja da govori. Skupljam sudove i perem i trljam da operem ruke i blato u tankim pukotinama u šakama. Puštam vrelu vodu niz prste zamišljen nad svime što se u poslednje vreme dogodilo, a on opet o pošti i o sudu, kao da ga još uvek to drži i i dalje čeka nešto.

„Ama šta da ti stigne, nije ništa stiglo – jedi samo!”

Voda vri i nastavi da vri. Puštam ga da pomene nešto ali ne govori više ništa. Skuplja mrve oko tanjira salvetom. Vraćam mu nazad čaj za sto, on žvaće, gleda napolje. Kažem da ću da idem da kosim uskoro. Pitam šta da mu donesem iz prodavnice. Kažem da treba da se očisti boks i da držimo od sada drva u boksu. Stojim nad njim, gledam u njega.

„Nemoj samo da rintaš puno.”

Jede.

A kroz otvorena vrata u dvorište, gde zavesa oko ivica vrata vuče i vijori napolje, i gde na stolu ispred u dvorištu, sva u jutarnjem vetru i u pozno-letnjem suncu poluzatvorenih očiju sedi jedna siva mačka, rep joj visi sa stola, sedi i sklapa oči sporo, i oči gledaju ka nama. Uvija rep niz sto, svaki delić dlake pojedinačno njiše se, povija suncu, kako se i dugo nekošene travke povijaju u ogromnom polju iza nje u koje ni ne gleda, iz kojeg kao da izvire, a preko kojeg neumoljivo sporo a vidno prelaze samalački oblaci, i trava podrhtava od vetra, i kuća stoji preko i sa druge strane tog polja, i stoji pod oblakom što preko kuće prelazi, a ja stojim sa krpom u rukama nakon što sam krenuo da brišem sudoperu, a u stvari ne znam kuda sam krenuo tog jutra, i gledam tupo u tu mačku i to polje i tu kuću i tu senku oblaka nad kućom što se kao čaršav povlači, i povlači preko polja i ostavlja kuću obasjanu pod suncem, sa cvećem na terasi i sa nekim što otvara prozore na spratu kuće. Zakoračim, krenem – mačka raširi oči, ukruti, pa za sledećim korakom već skače sa stola i za vratima nestaje. Oblak se kao talas preko mladog polja približava, sto je sada prazan, zavesa – sve se menja. Menja se.

Oblaci kao sante leda. U suvoj, visokoj travi, među šipražjem. Vodi staza. Zov insekata i nagli daleki lavež, i vezane krave u polju. Odlazim u prodavnicu preko polja i vraćam se znojav i sa lubenicom. Sečem je da stane u frižider i pijem hladne vode i kašiku kiselog mleka. Navire vrućina preko dana, preko suve zemlje, kao da navire niz brdo. Po životinjama i po ljudima. On u sobi, iza zatvorenih vrata, verovatno spava.

Posle doručka i posle prodavnice, kosim donju polovinu dvorišta da završim pre velike vrućine, oko prilaza i kanala i ispred ograde. Gledam samo par koraka ispred sebe. Visi radio o kosilici. Dižem pogled i vidim ga u gaćama i u majici, stoji kraj stola u dvorištu bez ideje o mestu, saginje glavu koliko može i po žbunju traži nešto. Gasim kosilicu i čuje se muzika u podne dok jurim prema njemu:

„Pa što si go sada šta radiš?!”

Diže ruke ispred grudi, zove me Peđinim imenom. „Tražim…”, kaže, pa smišlja, „Pantalone tražim.” U crnim je čarapama na betonu, tako na suncu noge su mu bele, pretanke, stoji kao da stoji na ledu. „Gde si mi stavio pantalone?”

Vodim ga unutra, prostirem pantalone na patos, stavljam ga da sedne na krevet, dižem mu jednu po jednu nogu. Promukao dok ga oblačim, viče: „Pa šta jao bože, šta ja da radim!”

„Čekaj, drži se za mene. Čekaj ćale, čekaj!”

„Ne mogu samo da ležim po ceo božiji dan.”

„Hoćeš napolje il’ ćeš unutra, odluči se?”

Gleda po sobi kao da gleda u mraku. U stranu pa dole po podu: „Ti se samo dereš”, kaže. „Kao da sam ja lud.”

„Ne derem se nego ne čuješ.”

„Stalno si ljut nešto… Sve vreme. Šta, šta ja da radim više…”

„Ne ljutim se, pitam te – ako hoćeš napolje daj da te obučemo i sedi u dvorištu.”

Masira, gura prste u oči.

„Ima lubenice. Kupio sam ti lubenicu. Dođi sedi u dvorište, taman dok ja kosim da se o’ladi malo u frižideru. Ajde.”

Oblačim mu košulju, uzimam ga za ruke da ustane.

„Ajde, lepo je vreme, toplo je napolju.”

Vodim ga za sto napolju gde seda i sledećih sat vremena sedi za stolom, čita novine, sklapa oči polako i diže oči u nebo. Sav u suncu, gleda niz dvorište u mene kako kosim.

Ovo je kuća koju je izgradio. „Ovo je sve naše”, govori – kao da smo u Sokobanji. Ali naša je zemlja samo uzani pojas na pola brda, nekoliko desetina ari. Među svom tom tuđom zemljom. Na tom je mestu pre četrdeset godina iznedrio letnju kuću u kojoj sada on i ja živimo, u proleće, i u leto, u jesen, zimu. I tako od zimus. Kuća pod brdom i za brdom zaseok – govorio sam: „Tu sam sada”, kad po selu pitaju koliko ostajem.

Posle podneva, šeta oko kuće po betonskoj stazi gde je još hladovina. Gledajući od kuće uz brdo, visoka trava – krzno na vetru. Sve što je u selu je na drugoj strani i svakoga jutra idem preko brda. Kasnije sedimo za stolom u dvorištu, iseckana mu lubenica uz krišku hleba – jede s’ hlebom kao što jede grožđe.

„Šta ćeš da jedeš sutra?”

Sleže ramenima. Iz dana u dan izvlačim stvari iz njega.

Srče sok, crveno mu niz bradu, među belim dlačicama što treba da mu obrijem – klima glavom.

„Šta?”

Sleću mu muve, rasterujem mu sa tanjira, on briše usta: „Šta god ima”, kaže.

Sedimo i mirišem travu, tek pokošenu. Kad sam bio mali, kad je kosio, govorio je to trava zove upomoć. Sad kaže to je poslednji trzaj žive biljke. Kao kad muva sleće na prste.

Penjem se na brdo po lopatu i kad se vratim pale latice ruža su pseći jezici u raskopanoj zemlji. Naprežem sebe da ne vidim. On unutra leži i u hladovini spava. Novine mu preko stomaka, gledam ga kroz prozor. Čitav dan da ne kaže ništa. Kasnije, dok grabuljam košenu travu na gomile, komšija prilazi putem, naginje se preko ograde, govori teško je to, selo nije prijalo psu, ovo je najbolje što sam mogao i da je šteta što je baš na mene palo tako nešto. Pita kako je sudija.

Kada ode stavim kafu, sedim za stolom napolju, čitam novine. Vrućina jenjava, oseća se na letnji kraj. Na ulici jure deca, šutiraju loptu o ogradu, za njima jure psi – sa kapije baba viče da se sklone sa sunca. On se pojavljuje sav usnuo, u stranom, kao da i nije tu, stoji na dovratku bos još uvek naspram dvorišta. „Šta je ćale?”

Drži se za stomak, gleda napolje: „A gde je Rada?”

Još čekam veče da zahladi, da uhvati vetar, da nakupim svu travu na gomilu. Da upalim vatru.

Osamdeset i šest godina ima. Do pre deset godina je radio. Rada je šezdeset godina jurcala oko njega. Na njegov imendan, pre šest godina, prešli su zauvek ovde, u praznu kuću, iz Beograda. Ostavili stan tamo Peđi, i njegovoj deci. Za mene to su bile poslednje godine Vankuvera. Stvari su onda još neko kratko vreme bile dovoljno dobre.

Sada: psi laju pred kapijom, on stoji nad kapijom – zviždi:

„Što ih gnjaviš, pusti ih.”

Prilazim s kolicima da izađem, da iznesem travu kraj kanala na gomilu – ali zastanem pred kapijom, hvata me sada strah pred tim psima, sav u trenutku odjednom. Naginje se, smeje, psuje ih, oni laju uz kapiju, njih dvojica:

„Ajde ćale, ajde da jedeš. Ajde sad će i vesti.”

Kasnije stojim ispred dvorišta uz kanal uz vatru, grabuljam travu u plamen, ne dam vatri da se prospe dalje. Ubrzo priđu deca, okruže i zapitkuju, sve su bliža vatri a ja vičem: „Izgorećeš, beži, sklanjaj se odatle.” Psi što su bili i lajali više nisu, u travi su kraj puta, leže u daljini, čekaju. Udaljeni glas žene viče sa prozora deci, govori da se sklone od vatre, da uđu u kuću i to traje. Za njima odu i psi. Dve ptice prelete nisko nad ulicom i nestanu duž ivice šume. Potom nestaju glasovi dece što ulaze u kuću. I lavež negde daleko u dolini, što se jedva drži, skoro da ga i nema, nestaje. I što je skoro vetar, što huče dolinom kao reka, slabi. I na kraju, skoro a onda skroz i odjednom – sve mi se vrati: osećaj da mi je život u plamenu i da sve gori, a mi smo predaleko od vode, bez vatrogasca na vidiku – potpuno smo i savršeno sami. Sitni plamičci što se cepe od plamena i u vazduhu se gase i u travi nestaju – a on sedi kroz vatru gore, sa slamenim šeširom što sam mu malopre našao u ormanu, sedi kao brdo, kao dolina, kao poslednja stalna stvar koja to nije.

Okrenem se, pogledam gde i on gleda, preko ulice – oblaci kao rumeni obrazi nad vrhovima brda, u drveću, nad dolinom:

tiho, tiho pada dan.

To je predvečerje.

Po gašenju vatre odem i pobacam sve cigare u đubre. Uzmem iz frižidera belo vino, kiselu vodu, sednem pored njega za stolom u dvorištu, govori kako su se očerupale ruže duž staze. Govori kako nije mogao da me odvoji od tih ruža kad sam bio mali, da sam šutirao loptu u njih.

„To je Peđa”, kažem, „Nisam to bio ja.”

Spušta mi ruku na koleno pa je tu drži, mljacka ustima kao da razmišlja. Pita gde je Rada. „Još je nema”, kaže.

„Nema, sutra će ona.”

„Šta će sutra, što sutra?”

„Ne znam ćale, pusti me…”

Vraća ruku, ja ćutim, da ne govorim, kao da će da zaboravi. Ali nedostajanje mu ne ide nikuda.

„A Tanja, gde ti je ona?”

Pale se ulična svetla preko doline. Od daljine, posle tolike žege, trepere svetla kuća sa druge strane niz ogromnu padinu davno okrenutu od sunca, ocrtavaju placeve sa drvoredima i linije zemlje niz brdo.

„Jel se ti sećaš kad ste bili mali kad smo vas dovodili preko leta, pa si video jagnje kod Miše, zaglavilo se u tarabi a ti je vučeš, ono skamuče, Miša viče pusti je, sad će slava za koji dan, a ti plačeš jadan, detence malo?”

Meko otiče dan kao voda. Ponestaje mi šta da radim da ukrotim vreme, da mi bude dan. Spuštam laktove na kolena, glavu u ruke: sunce se spušta i spusti nisko, isuviše nisko da ne može više opet da stane na noge – udaram u zid negde u sebi, na nekom mestu gde dugo nisam bio, negde gde se nikada nisam zadržavao, gde nije ostalo ništa više za čoveka da se uhvati – i nemam kud sa tim; a on žmirka u predvečerju, i zakopčava košulju, i talas raste kao oblak, kao tišina, i raste brdo, na pogrešnoj strani od sunca – i diže se vetar, i raste, raste ogromna udaljenost do sledećeg dana:

„Imao sam baš lošu godinu ćale.”

Na tom mjestu gdje je posječeno javorje i sjene hrastovih stabala, ušutkan šapat korova i tjednima dubljena zemlja da bi se omogućilo mjesto vojnoj bolnici, tu je prije rata bilo radničko naselje. Male limene kuće nalik barakama, tankih zidova kroz koje je putovao zvuk starog posuđa i tihih molitvi, danas bi zbunile slučajne pješake. Trošne i pune vlage zbog blizine kanala rijeke prkosile su neizbježnim zimama i s večeri pružale utjehu potonulim radnicima koji bi se stropoštali u krevet po završetku trinaestosatne radne smjene nakon što tjednima do njih ne bi dopro trak sunca. Stanovnici centra danas taj dio grada zovu opasnim, turskim, arapskim, rjeđe samo periferijom. Pročelje današnje bolnice podsjeća na blokove kontejnera na teretnom brodu. Tu je ponekad moguće zateći dječake kako se nadvikuju i igraju na olupini brodića podno brdašca uz bolnicu. Brdašce je umjetno, čine ga ostaci ljudskih tijela koja ovaj svijet nisu napustila smrću koju u gradu zovu prirodnom. U posljednje vrijeme naselje je oblijepljeno naljepnicama, išarano parolama, ponekad se osjeti miris zapaljenih automobila, s bolničkih prozora lakše je uočiti policijsku patrolu od slučajnih trkača. Mjesta za slučajni susret nema, tek pokoja klupa i telegrafski stup uz rijeku s obavijestima o odbjeglim mačkama i psima. Mnogo rjeđe se tu zalijepi osmrtnica, obavijest o nestaloj osobi ili tjeralica.

***

16. 5. 2021.

Sjedi u čekaonici bez prozora i osluškuje šum jake proljetne kiše, iščekuje novu dozu cjepiva protiv tetanusa. Jučer je napunila dvanaest dana bolničkog staža, od jutros leži u krevetu na trećem katu na odjelu za hitne slučajeve jer za kosti polomljene policijskim napadom odjela nema. U čekaonici otkopčani šlic, klopot požutjelih klompi, gaze koje se jedva drže pred konačnim padom, ljudi u kolicima bez udova, plavokosi dječak ne skida oči s nje, kad mu se nasmije djeluje kao da ga je probudila. Krivo srasle kosti, pogrešan izgovor prezimena. Nekoliko izmrvljenih, tegobno izgovorenih riječi, kašalj iza zatvorenih vrata, škriput. U sobi ustajao i topao zrak, stane pred doktora, prstima nabora kožu na trbuhu i nijemo gleda kako igla razuvjerava tetanus od njenih modrica. Svakog se jutra posljednjih tjedana taj susret uvježbava kao probe koreografija socijalističke omladine, dogodi se i prođe. Spusti majicu, tijelo se giba kroz sobu bez prozora praćeno sestrinim pogledom prema izlazu doktorske sobe. Prigušene riječi, zveket alata i krhotine šaptaja, potom lift koji svaki put zvuči kao grmljavina što prostruji zgradom i svrši se bljeskom pri otvaranju vrata. Stisne tipku s brojem tri, dlanove zagura pod pazuhe, sklopi oči i približava se prozorima s pogledom na kišovit dan. Sve što se odavde čuje: jeka koraka, odumirući glasovi, dobovanje kiše. Prođe pored sobe za molitvu. Obrisi predmeta u bolnici koji s odlaskom dana napuštaju svoje polusjene, malo toga preostalog za dezinfekciju. Slučajno je ovdje, nije tražila da se tu zatekne; ruka koja se istrgla tren pred napad policajca koji ju je oborio na tlo i pretukao presudila je danima koje provodi pod nadzorom. Jutros su je preselili u treću sobu otkako je u bolničkom krevetu više nego van njega, a otad je u prizemlju dvaput kupila paprat koja izgledom ne odgovara svom taksonomskom imenu i prezimenu Nephrolepis exaltata. Svaki pitar košta euro. U prizemlju sve biljke liče na plastično cvijeće.

Na mobitelu znak za bezvučno i prizori dnevnih vijesti na zaslonu ‒ djeca mašu plastičnim posudama, prazne su, zatim jedno dijete govori, majka s razvezanom maramom preko glave i ramena, tijelo djeteta na njenim dlanovima, suze joj se miješaju s prašinom i krvi. Na dnu ekrana prijevod toga što unesrećena žena govori na engleskom. U sobi nije sama, još uvijek je ne uspijeva nazvati svojom ni njihovom, taj kojeg bi trebala zvati cimerom drijema. Odustaje od vijesti, prstima prelazi po ekranu i glas Kourosha Yaghmaeia poput toplog mlijeka sa šećerom karamelizira dan

  Kad bijes sruči se s mojih trepavica,

  Ta bujica jada već nam je uništila grad.

Na stolici uz bolnički krevet drži knjigu, dvije naranče, punjač, oznojenu potkošulju, duhan i pasoš. Moja oka dva… prekrivena kišom, prigušen glas dopire ispod plahte. Pogleda prema njemu, nepomičan je, opružen, kosa mu proviruje iz plahte. Zastane i čeka da nastavi. Želi se uvjeriti da joj se nije pričinilo. Tiho zapjeva trudeći se ne nadglasati glas iz zvučnika, zatim strese glavom kao da se pita otkud to i nelagoda joj blago otvori usta, nabora čelo kao vodu u lavoru ostavljenom u dvorištu kad naiđe vjetar.

Sestra mi je udana za Iranca iz Isfahana, uvijek je pušta kad je dobre volje, kaže ne mijenjajući položaj pod tom plahtom pod kojom ga grije dah. Stoput sam je čuo, doda i ne podiže glavu, ne naslanja je na jastuk, još uvijek ukočenih ramena, sad ipak čuje njegov udah. Zatim slijedi dvadesetak beskrajno otegnutih sekundi tišine, zna na kojem je odjelu. Iz plahte napokon izmili tamnoputo lice žućkastog sjaja i natprosječno crnih očiju, duga i gusta, kovrčava kosa zatalasa se za glavom, nagne se prema njoj, potom cijelo tijelo osloni na bok i rukom podupre glavu. Autoportret oboljelog, nedostaje tek dozrelo grožđe na plahti pred prsima.

Pluća, duboko izdahne pa upita, a ti?

Polizei, odgovori nakon nekoliko sekundi premišljanja kako da kaže da je pretučena na protestu i iskrivi usne.

Cijela soba škripi od pomicanja tijela. Većina u bolničkim sobama zna za proteste koji su ispunili Berlin posljednjih tjedana. Više je ništa ne pita. Perzijski puni sobu tihim stihovima, on se načas prepusti tihim vijestima na zaslonu, brojevi: šezdeset pet tisuća bombi, osam tisuća šest stotina šezdeset troje djece, sto trideset dva izvora vode. Prstom dotakne desni dio ekrana, prekinuta predstava, ponovno udesno, bojkot lučkih radnika protiv ispostave oružja.

Bio si pušač?, iznenadi ga pitanjem. Oblači trenirku pa vjetrovku, ne gleda u njega.

Još uvijek jesam, tad pogleda prema njemu, dohvati duhan, pruži mu ga i podignutih obrva ponudi da zapali s njom.

Posjedne ga u kolica i dok to čini odozgo mu promatra kosu, nema sijedih, nagne se prema njemu i upita kako se zoveš, Walid, a ti, zdravo, ja sam Mahsa, zdravo, freut mich, i skrene pogled s ogledala u liftu kojim ga vodi pred bolnicu; tamo dijele duhan i gledaju kako se patke stapaju s bezličnim zdanjima blokova boje pijeska nakon kiše i olovnim nebom. Cjepkaju priču bez žurbe, pušači koji često pletu nit u tuđini prostora, aerodroma, kolodvora, bolnica; s večeri kad čitavi gradovi padnu u komu, ponekad i čitave zemlje; oboje znaju značenje riječi el ghurba bez da su to međusobno provjerili, nešto kao ljudi koji najednom pronađu utjehu u tikovima koje dijele sa strancem što sjedi u jutarnjem vlaku, uvjere se da nisu jedini odrasli na planini, bez majke ili u kući s malo prozora. Ljudi koji su nekoć možda negdje i pripadali, sad više ne pripadaju.

Razgovor teče bez zatečenosti, priča i duhan suše grlo. Odrastao je u Tunisu, u Menzel Bourguibi, roditelji su se tu doselili i zaposlili kao metalurški radnik i profesorica francuskog, majka mu još uvijek živi između tuge i napadaja panike na krajnjem sjeveru u umjetno stvorenom mediteranskom gradu za nekadašnje radništvo koje se danas ne može pohvaliti penzijom, samo raspršenom djecom i bijedom koja i mnoge među roditeljima tjera na trula obećanja Zapada, i tako krajem prvog desetljeća toga zastrašujućeg tisućljeća u koje su tek zakoračili seli u Pariz, potom u Berlin, upisuje medicinu, nakon tri godine napušta studij skrivajući to od oca još naredne tri, postaje otac djevojčice čiju je majku do trenutka začeća vidio tek jednom, mala Amal više nije tako mala, sad ima devet godina i ne zna točno zašto je otac žut, mršav i teško govori, trudi se držati je podalje od rendgenskih snimki svojih pluća i razloga za odbijanje kemoterapije, često se vraća u krajeve gdje toplina smjesta po izlasku iz aviona napadne putnika i čije tamnozeleno šiblje naviklo na to prašnjavo tlo i prastaro kamenje sad podsjeća na njegovu tamnu put koju žutilo polako prekriva kao plahta mrtvaca, načas se zaustavlja i djeluje kao da su mu se misli razbistrile, želi izbrisati izgovoreno i istrijebiti prezent iz riječi, govora, povratiti ga u ustaljenu priču o ono malo slika u koje razvijemo život kad ga poželimo na brzinu izvjesiti kao oprane zavjese s početkom proljeća, taj prezent što koristi dok priča o sebi i što u grlo nadolazi poput jecaja koji je ipak moguće potisnuti, zatim je pita vjeruje li da se pred smrt zaista redaju slike kao pisma i reklame što poštar jedno za drugim gura kroz prorez na vratima ili je to sekunda u kojoj ne razaznajemo ništa, poništenje, blještavilo, prasak i bijeli šum, ona tad ugleda njegove požutjele zube i pomisli treba li mu sada kazati što je o tome slušala od starijih, no preduhitri je i najednom u prošlom vremenu spomene svoj posao, nije bilo jasno što je to točno radio, nešto na televiziji, spomene riječ broadcasting, je li bio novinar ili urednik, pa doda ma nevažno, komplicirano je, možda je bio snimatelj, prevoditelj, možda ipak nešto u produkciji, ljudi koji obično ne kažu točno kako zarađuju za život po svoj prilici ne vole to što rade, a nju nije pretjerano zanimalo tko ga je i gdje tjerao da provodi sate, kao mali je htio biti boksač, pa glumac, nikako doktor, i tad istim, potpuno mirnim tonom doda da nije priželjkivao ni ostati u Berlinu i možda ga je to obnavljanje pokušaja bijega bacilo u samoću, samoća u pušenje, pušenje u bolest i iščekivanu smrt, a možda je sve to bila utjeha da se štogod ipak sastavi u priču od koje pušače sad obuzima nespokoj. Osim pacijenata s cigaretama, tek pokoji šetač s psom. Pita ga  što mu je ovdje najgore. On skupi oči kao da mu se pred nataloženim kapcima ukazao odgovor i izusti vjerojatno viza.

Prije šest mjeseci predvidjeli su mu dva, otad je promijenio tri bolnice, rak mu je proždro pluća. Što li se dogodi s rakom kad čovjek umre, pomisli da je sigurno imao vremena da se to pita, ali to se ne pita. Nada koja sad zaudara na cinizam, natjerala ga je da povjeruje da će mu škripa tog kreveta na hitnom odjelu biti posljednja. Nije djelovao kao nesretan čovjek, više kao netko tko je iskusio bol i možda ga mjesecima znao cijediti, pravilno raspoređivati po predvečerjima. Lepet krila nad kanalom.

A ima li nešto da ti baš znači otkad si ovdje?, odmah je poželjela vratiti pitanje, izbrisati ga u obliku koji je sad neminovno čekao da bude propucan odgovorom.

Cigarete, njegov izraz lica poništi njezinu nelagodu.

Mahsa odvaja polutke šipka i rukama što mirišu na duhan vadi zrna ploda i pruža mu ih. Dok ga sluša, osjeti nalet tjeskobe zbog slike oca koji je umro od srčanog udara prije dolaska na sud za vrijeme procesa za skrbništvo nad njom i mlađom sestrom.

A kako si završio ovdje?, upita.

Slučajno, nisam namjeravao ostati, zavalio se u kolica bez uzvraćenog pitanja. Znaš kako kažu, putnici nikamo ne kreću misleći na povratak, doda i okrene se prema bolnici.

Pitanje se odnosilo na njegov dolazak u bolnicu. Zgnječila je cigaretu i odgurala ga do lifta, potom niz hodnik do sobe, a onda u tišini do kreveta.

***

17. 5. 2021.

Donese oprane trešnje, stavlja ih na tanjur koji položi na stolicu pored njegova kreveta. Pita ga želi li s njom sići i zapaliti. On cokne. Lijevom rukom otkine trešnju i niz vilicu mu se sruči kiselina. Iz mobitela se začuje vriska, tup zvuk i bučanje aviona. Prstima odlučno stiša zvuk. Ona siđe pred bolnicu i prije dima udahne miris lipe koju je nanio vjetar. Jako sunce i dioptrija, izmaglica oko stabala s druge strane kanala i oblak komaraca nad površinom, svakog časa će se rasplinuti. Rukama obgrli koljena i zatvori oči, udahne prvi dim. Pročitala je negdje da su se tu nekoć nalazila vrata grada. Ovaj grad malo što pamti od davnašnjih vremena. Cigareta obješena o usne, jedno oko zatvoreno da dimu zapriječi put u oko, najava tjeskobe. Ispljune gorak okus duhana i trešanja i odlazi po dnevnu dozu cjepiva i pregled. Danas nema pacijenata, u čekaonici nitko, kuca na vrata i sestra dobacuje Moment, bitte!, zatim izlazi majka s dječakom, majka se okreće i zahvaljuje doktoru milujući dječakovu kosu, ulazi ona. Proceduralno, bez mnogo riječi, ubod, otrov ubrizgan u labirinte krvi, opipavanje tamnih otoka na koži, pitanje, kratak odgovor, najava novog rendgena, uputa, zatim ponovna razmjena pogleda s ubogim starcima u predvorju bolnice.

Walid piše desnom rukom, zdesna nalijevo, ona s kreveta vidi da su papiri ispunjeni izblijedjelim linijama. Uzima knjigu, trudi se čitati, i bol zna za teatralnost, čita svoje misli, korice su joj štit da je ništa ne omete, izmakne ih da vidi što radi. On uzima kompjuter, kuca po tastaturi pa čita, potom ga sklapa i sprema uz krevet. Mahsa poželi uzeti mobitel u ruke i zumirati papir da vidi što piše, odatle izgleda da piše posvuda, ostavlja tragove gdje se papir bijeli. Uzbuđenje prerasta u ogorčenje. Zazvoni joj mobitel, najprije sluša glas s druge strane slušalice. Walid je ulovi pogledom, doima mu se manjom nego što je jučer bila, sluša kako se njen engleski izmjenjuje s nerazgovijetnim piskavim glasom s druge strane slušalice. Pokušava se sjetiti na koga ga podsjeća njezin naglasak. Volio bi zapaliti cigaretu i prepustiti se slušanju njenog glasa, misliti na ljude i naglaske koji ih odaju. Dok sluša, uzima mobitel i otvara Instagram. Tri blaga udarca prstom po ekranu uprizore: dječaka koji prodaje korijandar na razrušenoj ulici i govori o cijenama, muškarca koji se s kćeri kupa u moru i govori da vode nema, njemačke ministre kulture kako nešto govore gledajući čas u kameru, čas u novinara, plješću, zatim ne plješću, sve praćeno ozbiljnim izrazima lica.

Završava razgovor naslonjena na jastuk što je brani od hladnoće metalnog kreveta i kroz smijeh mu kaže da je osjetila zaljubljenost u glas kolege s posla.

Ne sjećam se uopće kako tip izgleda, ali taj glas i govor, čovječe, kao kad se zaljubiš, a ne znaš u koga, Walid promatra kako se rumeni postajući glasnija dok ismijava čas sebe, čas svoju simpatiju.

Ispriča joj kako je u srednjoj školi na satu arapskog napamet naučio Ibn Hazijevu pjesmu iz knjige Golubov prsten, Ṭawq al-Ḥamāmah, o mogućnosti čovjekova zaljubljivanja u glas, rukopis, sliku, u misao. Pjesnik se zaljubljuje u sve to bez da ikad pred sobom ugleda ljudski lik. Tih dana mu je Mansour, prijatelj iz razreda, poklonio fotografiju djevojke izrezane iz nekih novina, duge smeđe kose i zelenih očiju, blistavih bijelih zuba i njemu tada nepoznata izraza lica ispod kojeg je pisalo Evropska djevojka. Rekao mu je da mu je dosadila, da se ne želi više dopisivati s njom i da mu prepušta druženje preko tastature. Bile su to prve godine interneta i bio je to prvi put da se zaljubio u nekoga sa slike.

Mahsa se smije. Na vrhu otkriva mali vrt i pogled na krovove zapadnog Berlina, možda je to pred njom napokon točna definicija toga što ljudi zovu downtown. Potom popuši dvije cigarete i prošvrlja bolničkim katovima. Vrati se u sobu, nema ga. Odšeće do prozora. Otamo prizor slučajnih šetača uz rijeku, zamagljena stakla na parkiranom automobilu, sve osunčano. Na njegovu krevetu nekoliko papira, pored kreveta svežanj upisanog. Osvrne se da provjeri da nije iza nje. Pogledom prijeđe po papirima i prepozna njemački, prekrižene riječi, u kutu papira arapski dijakritici, na vrhu stranice naslov Nur über meine Leiche.1 Jedan od papira nije ispisan kaligrafijom; formular s pitanjima, Osjećate li vrtoglavicu ili patite od mučnina? Patite li od neke kronične bolesti? Pored svakog pitanja dva mala kvadrata □□ za mogućnost izbora između da i ne. Svi kvadrati u stupcu pod odgovorom da su prekriženi. Pogleda prema svežnju pored kreveta i tu zadrži pogled.

Sad si postala i svjedokom, dobaci joj s vrata i nasmiješi se, rukama načini polukrug i odgurne kolica. Ona se ukopa i osjeti nalet nelagode na licu.

Svjedokom čega?, okrene se prema prozoru pa naredi sebi da ne skriva pogled i uperi ga prema njemu premda sigurna da je još rumena.

Ti jednog testamenta, ja jedne špijunaže, namigne joj, skupi papire i legne u krevet.

Provela je poslijepodne gledajući rasprsnuta tijela, bešumni plač ljudi pred gubitkom svijesti i svoju nelagodu.

Dugo ne može zaspati. Odsjaj ulične rasvjete s kanala prodire u kut sobe. Ne vidi obrise tijela na krevetu. Tiho upita spava li. Nema odgovora. U nekom trenutku on promrmlja nešto u snu, kao da riječi grgore iz bunara.

Ponovno tišina.

San.

***

18. 5. 2021.

Dok mu pomaže rotirati tijelo da padne na leđa, sjeti se pokreta skakača s kopljem i njihovih gipkih leđa. On propada u svoju tjeskobu i svakom minutom čini krevet lakšim.

Leže, svatko u svom krevetu, pod plastičnim oblakom tišine koji odagna tek prolazak neke medicinske sestre ili pisak kola hitne pomoći parkirana pred bolnicom. Kao zaklon od zaraze i pogleda oboje drže mobitel pred sobom. Kod nje: bijeli fosfor poput šećera u prahu pada i raspršuje se na grad, doktor oživljava djevojčicu na jurećim nosilima, tenkovi na obzoru sela, sveučilišna profesorica koja uz kratak opis u gornjem dijelu ekrana govori o svom otkazu zbog otvorene kritike te mašine smrti, vojnici puškama guraju nenaoružane muškarce, u Napulju crtači grafita u solidarnosti s globalnim jugom, u Iranu teokrati dali veće ovlasti moralnoj policiji.

Jesi bio kad u Iranu?, izroni glas i prene ga u gledanju vijesti (u tom trenutku dizalica ruši osnovnu školu; neće ugledati pucanj vojnika u oca koji se opire rušenju). Spusti mobitel na trbuh, pogleda je i u prsima osjeti natruhu zahvalnosti što ga je u tom času omela u gledanju prizora koji odatle ne može vrisnuti, iz tmine žuči, tog otvorenog mora ispod bolesnih pluća u kojem osjeća potop sidrenih blokova što bešumno tonu na dno.

Jesam, ali davno. Zagleda se u nju pa upita, A kad si ti otišla iz Irana?

Tog časa htjela mu je kazati nikad, ali pomisli da nikad rastužuje čovjeka dupkom punog tog odgovora. Nije mogla zaboraviti dan kad je njeno ime dobilo nov izgovor i postalo Makze Noroutzpour vibrirajućeg r, vedar dan ranog ljeta na sjeveru kad je avionom dospjela u grad bez planina, bez magle i bez stabala gorkih naranči poredanih uz goleme vijadukte pune propagandnih plakata protiv Zapada, bez mukarni i golemih, oblih kupola, bez neplanske gradnje, grad u kojem se rolete ne spuštaju i u kojem nema žena koje skidaju hidžab u autu u inat suputnicima, grad bez topline, opsjednut sobom i svojom poviješću.

Nekad mislim da nije moguće otići iz Irana, premda već deset godina nisam tamo, kaže.

Naslutio je odmah što želi reći. Smrt je bila tajanstvena, nedokučiva, odlazak iz zemlje nije.

Napustila sam zemlju, ali nikako da oni napuste mene, uzme duhan i počne motati cigaretu. Nabora čelo i ponudi ga.

Oni?, odbije naglim pogledom nagore.

Moralna policija, kaže dok oblizuje ljepilo rizle. Mjesecima me prate, i tad ga na tren pogleda u oči u kojima nasluti njegovo zanimanje za njenu priču, kao da je pita kako to zna.

U tom času zamisli kako da čovjeku u kojem se svakog trenutka odvija regionalna invazija na obližnje tkivo elegantno ispriča o siluetama u zoru i predvečerje jer tad strah nabrekne i lako dopusti pjenu na usta, o strahu od nepoznatih muškaraca u automobilima nečitljivih registracija, strahu od brzih koraka i okrznutih ramena u podzemnoj, na stubištu, u snu, strahu od svog odraza u ogledalu i naglo ošišane kose, prevelikih kapa da je pokriju, strahu od tuđe odjeće i neulegnutih kreveta, od buđenja u privremenim prenoćištima i trenucima pred zoru kad razaznaje posve bijele prostore i tijela, o strahu od ruke na ustima i nečujnog krika, o želji za zubima i krvi iz ruke, o ptičjem osjećaju neprekidnog straha sklonjenom u tijelo bez utočišta.

Gledaj, sestrična mi je izgubila život zbog snimanja policije na ulici tu noć kad su oborili putnički avion, bijes je govorio iz nje. Gubimo živote zbog snimke mobitelom, a potom nešto tiše dodala, ili zbog straha od tih snimaka.

Htio joj je reći da dobro zna za taj strah. Svijet pun snimki i fotografija i zapisa i knjiga i priča, pravde nije pun. Ni to nije rekao. Mogao ju je upitati tko je od njenih poznanika bio na ulicama kad su ubili Minu, za koga drhti kad pucaju na ljude, kako dolazi do majčinog glasa kad ugase internet u čitavoj zemlji, gdje skrivaju stvari znajući da im policija može upasti u stan i zaplijeniti dnevnike i fotografske negative, ali je samo kimnuo i iskrivio usne u nešto nalik jadu. Mogao joj je kazati da dobro zna kako je doživjeti dan koji bi mogao biti posljednji. Zamisli da joj to kažem, prošlo mu je kroz misli ‒ glupavo, neukusno mudrovanje i lekcije o životu koje će dotjerati bolesnika na samrti i ljestvicu patnje. Uz lutanje misli, sobu je ispunila napukla fiziologija i kroćenje temperamenta.

Poželio je da ona neprestano govori. Njene blijede usne htjele su se obračunavati s gradovima i ljudima do kojih mu sad nije moglo biti stalo kao prije karcinoma, nije ih dovoljno poznavao niti je imao snage zamišljati ih kako se iznureno kreću kroz tunele priča. Promatrao je kako joj benigni pokreti ruke prate dikciju. Njezine buljave oči boje zemlje blistale su u slučajnostima koje ostavlja za sobom; bio je čovjek pogođen svojim nestankom. U iscrpljeno sjećanje fiksirao je njene kovrdže i crte lica, ono nužno da bi je dodao u projekciju nasumičnog redoslijeda oštećenih negativa.

Htio joj je reći da ga zagrli, da ga mrvu jače stisne dok ga tako grli i izrekne mu tiho utjehu, da otrgne komadić svog entuzijazma za životom i postavi na panj stabla koji za njim ostaje, među godove i neočekivani lišaj, htio je da mu kaže da će njegova kći izabrati lijep kurziv kad jednom pažljivo bude prepisivala njegova pisma, da će zaboraviti zagasita jezera pod njegovim očima i sate svake njihove razdvojenosti, da će se kilometri bijega skupiti u oblak koji će uništiti posve običan, sunčan dan, htio je da mu omogući još jedan udisaj da u potpunosti ispune pluća planinskim zrakom po završetku pljuska, da mu obeća kontrakciju tim umirućim plućima nalik tektonskim pločama nakon potresa, trenutak prije nego će napustiti svoju sjenu kao natopljenu rukavicu na pultu dok oni sad novim medicinskim postupcima provjeravaju je li još uvijek živ prije nego sa sigurnošću upišu vrijeme smrti i nečitljivo se potpišu, htio je da ga uvjeri da će se nasukati na arhipelage tuđih sjećanja, umjesto toga zakašljao je i rekao Molim te, mogu li te zamoliti da otvoriš prozor i dodaš mi čašu vode?

Naravno, razveselilo ju je to, odala ju je boja glasa.

Otvorila je prozor, prišla mu s čašom vode i tad je osjetio miris njene odjeće. Tko zna počine li i mirisi suicid uz slabašan vjetar za koji kažu da prati posljednje slike djetinjstva tik pred smrt.

Brzo je utonuo u san. U zoru je čuo zvuk kotačića transportnih nosila i viku medicinskih sestara. Dan je bio vedar.

***

19. 5. 2021.

Kucanje na vratima istrgne je iz sna. Okreće glavu na drugu stranu i primijeti da Walida nema. Sat pokazuje devet i dvadeset. Ponovno kucanje. Da? Uđite. Dva policajca i doktor kojeg ne poznaje na vratima. Osvrću se po sobi kao da ne traže nju, zatim je fiksiraju pogledom i kažu dobar dan. Uzvrati i dlanom prelazi preko lica želeći s lica ukloniti umor, iznenađenost i provjeriti prepoznaje li ikoga od prisutnih. Doktor kratko kaže da je moli da prije doručka popriča s policajcima, moraju je ispitati, neće dugo. Želi ih upitati gdje je Walid, ali samo kimne. Uspravi se, osjeća nelagodu i poželi da je razgovor već svršen. Predstavljaju se, došli su je kratko ispitati o njenom bolničkom cimeru koji je jutros preminuo (ne dodaju nažalost, nema sućuti, nema formula za smrt), nekoliko trenutaka svi šute, ona očekuje da jedan od trojice nastavi i spomene njene hematome, njihovog kolegu na njenim leđima ili bar izvještaj o prosvjedima, a kad se to ne ostvari, zamoli doktora da ode na toalet na katu i odmah se vraća, što i učini. Osjeti kako joj nemoć preplavi čitavu površinu tijela pod kožom. Kad se vrati, počnu je ispitivati, gotovo naizmjenično postavljaju pitanja nakon upozorenja da im ispriča sve što zna o Walidu.

Nekoliko trenutaka šuti, usta su joj sad napola otvorena, gleda u doktora koji ustaje i odlazi do prozora, tad počne govoriti o jutrima i cjepivima protiv tetanusa, čini joj se da nije išao na kemoterapije, bio je otac, pomisli tad da je bio otac koji je negdje ostavio oporuku, ali to preskoči u grozdu priča iz skorašnje prošlosti; bio je mlad, kaže. Lecne se i uzvrati pitanjem što će im sve to. Policajci se načas pogledaju, onda jedan pogleda u strop ili zakoluta očima i udahne, potom mlađi i bljeđi kaže da istražuju kako je došlo do toga da zaposlenik javne televizije izbjegne potpisati kodeks ponašanja prema izvještavanju o Izraelu i tako bez cenzure objavi intervju vođen s palestinskim novinarom u Jordanu. Koji novinar, upita ona, policajac pogleda u stranu kao da nešto traži u kutu oka, zatim vadi papir s nalogom. Novinar se zove Ali Hasan Abusaylam i prije tjedan dana je čula dio tog intervjua na Instagramu, no u njemu tad nije mogla prepoznati Walidov glas ni ime u opisu pod videom.

 Bio je to tek početak njegovih problema. Znala je da je to jedna od propisanih priča o moći. U djetinjstvu se naslušala priča o moći, sve  perzijske bajke o moći počinju rečenicom Bilo je tamo i bivanja i nebivanja, ničeg drugog nije bilo osim Boga.

Kad su završili s ispitivanjem, a ona s polovičnim odgovorima, doktor joj je kratko zahvalio, podsjetio je na doručak i najavio dolazak dva nova pacijenta u sobu. Imala je još nepuna tri dana u bolnici pred otpust.

Provela je dan gledajući vijesti na mobitelu i pušeći pred bolnicom. Na malom zaslonu gledala je usporenu snimku bombe koja pogađa bolnicu, bolnica se raspline u bezbroj komadića poput toksina u plućima pušača na samrti; raspadnuti aparati, komadi tijela, beživotni udovi pod ruševinama sivog betona, glasovi do kojih nitko neće doprijeti. Tu gdje je do pred koju sekundu stajala bolnica, sad nema ni kapi anestezije ni vode. Tu kuda su jučer vodili hodnici sad nečujno teče samo krv.

Legla je u krevet i počela jecati. Onda je ustala i umila se, više puta vlažeći lice vodom, potom je ručnikom do očiju prekrila lice i pogledala se u ogledalo. Ne sjeća se kad se zadnji put zagledala u svoj odraz u ogledalu. Nije osjećala olakšanje zbog nastavka svog postojanja. Žuč joj je proizvodila valove pri pomisli koliko je gorak, sramotan opstanak kad je izboren u samoći.

Popila je tablete za spavanje. Tišina se opet nametnula, skliznula je u noćnu moru o kojoj  je ujutro nitko od novih cimera u sobi ništa nije pitao.

SIMPOZIJ SLOVNICA POZABE

SKUPNOST ITALIJANOV „FULVIO TOMIZZA“, UMAG

Nikoli nisem kaj posebej ljubil slovnice … Bolj kakor železna hierarhija jezikovnih ravnin, zakonov, norm, predpisov, kakor mrtvo okostje sklonov, naklonov, časov in načinov mi je bila pri srcu dinamična tvar jezika, v času nenehno spremenljiva, magmatična glasba govorice, živa melodija De Saussurejeve »parole« prej ko abstraktno sistemske »langue«. Zato bo najbrž že res – če verjamem cvetu psiholoških in psihoanalitičnih ved, od Freuda, Ferenczija, Lacana do Winnicotta, Ricourja ali Bourdina ‒, da premore tudi pozaba svojo »slovnico«, svoj – če slovarsko prikrojim ‒ »sistem protispominskih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov«, ki delujejo po deloma ponovljivih, standardnih, znanstveno opisljivih vzorcih in načinih tako v intimi posameznika kakor v kolektivnih imaginarijih skupnosti. A prepričan sem tudi, da živega, zmuzljivega psihološkega vesolja pozabe ni možno docela in brez ostanka prikleniti na Prokrustovo posteljo pozitivistično eksaktne, izmerljive vednosti. Zato bom namesto slovnice pod besedno lupo tu raje vzel govorico pozabe. In ji ‒ kakor pač v meni odzvanja ‒ poskusil prisluhniti.

»In un mio libro dicevo: per la gente semplice, il ricordo e l’oblio sono così pressanti che devono aspettare il loro turno. La gente deve continuare a vivere dimenticando, deve però anche ricordare.« Ljudje morajo pozabiti, da bi lahko živeli dalje, a hkrati morajo gojiti tudi spomin. Tako je v zapisu Raccontare e testimoniare (Pripoved in pričevanje), le dve leti pred smrtjo, 1997., pronicljivo pomodroval o temi današnjega forumskega disputa sam Fulvio Tomizza. V sozvočju z Anaksimandrovimi enantía je z zavestjo istrskega slehernika, ki je na lastni koži izkusil protislovne nemeze zgodovine, naglasil antitetično soodvisnost, janusno zrcalnost, siamsko dvojčičnost pozabe in spomina, a hkrati podčrtal tudi njuno vzajemno neobhodnost, dopolnjevalno nujnost v horizontu človeškega. Tako posamezniki kot skupnosti potrebujemo namreč oboje: spomin, da nas iz Kaosa neobstoja prikliče v imensko, kozmično zavest bivanja in trajanja, da nas istovetnostno konstituira, osmišlja in stebrì, da nam iz preteklosti kuje danes in jutri; in pozabo, da nas odtegne bolečini doživete travme, morda nečedju storjene krivice, da nam zaceli rane, povrne duševni pokoj, omogoči spravo z nekdanjimi zoprniki in mir nadaljnjega sobivanja.

Čeprav se zdi, da prisega današnji svet zaradi vrtoglavo naraščajoče inflacije komercialno vnovčljivih virtualnih pomnikov neprimerno bolj na spomin kot na pozabo, čeprav sredi mnemonskega neizbrisja kompjuterstva marsikdo zdaj paradoksno izhrepeneva po antični damnatio memoriae, ni govorica pozabe danes nič manj povedna in neobhodna kakor takrat, ko smo vzklikali s Cervantesovim Don Kihotom: »Oh memoria, enemiga mortal de mi descanso!« Pozaba je namreč – tako Milan Kundera v Umetnosti romana ‒ »najhujša krivica in najgloblja tolažba obenem.« Ni potemtakem nikakršno čudo, če je ob romanih, kot so Pozaba Elie Wiesela, Dežela pozabe Sergeja Lebedeva, Otok pozabe Bojana Bizjaka, Angel pozabe Maje Haderlap, ob pesniških zbirkah, kot je Čas pozabe Ferija Lainščka in Milana Vincetiča, kratkoproznih knjigah, kot je Pozlata pozabe Igorja Bratoža in ob še mnogih drugih tu pozabljenih pomnikih literarnih pozab, brati npr. izpod peresa Davida Rieffa tudi kako erazmovsko neobičajno Hvalnico pozabe, epilogno v njej pa takšenle esejistični izziv: »Ko bi ne imeli vsaj možnosti pozabe, bi bili ranjeni stvori, ki ne zmorejo ne dati ne prejeti odpuščanja.«

A kakor pravi Bartolov alamutski motto in kot v omenjenem navedku s harmonično simbiozo spomina in pozabe posredno prikimava tudi Tomizza: »Omnia in numero et mensura – Vse v številu in meri!« Tako ob spominu kakor pozabi bi kazalo namreč ubrati srednjo etično pot latinskega »in medio stat virtus«. Kajti danes se v svetu ob vsakem koraku bolj in bolj srečujemo le še s skrajnostma: s hipertrofijo spomina po eni strani in z apoteozo pozabe po drugi.

Sredi triumfa spletne večnosti informacij, podatkov, slik, videov, bitov živimo kakor Borgesov leposlovni Funes. Zaradi padca s konja in posledične poškodbe mu je umanjkala zmožnost pozabe, prelevil se je v živ človeški snemalnik, v neizbrisljivi arhiv vsega doživetega, videnega, izrečenega, slišanega. Kakor uročen v večni loop časa, v do pičice enako podoživljanje preteklosti ni bil zato več sposoben nikakršne nove komunikacije, selekcije, spominskega sežetka, nadgradnje in sublimacije minulega, zato pa ne napredka ali, enostavneje, življenja. A diktatura spomina zna biti enako smrtna kakor trinoštvo pozabe.

Tudi to je namreč danes na zrcalnem svetovnem pohodu. Njegovo hunovstvo pustoši v maski tisočerih protislovij vesoljno družbeno etiko, mednarodno sožitje, pravico, resnico. Že res, kar je v znamenitem 1984 doslutil Orwell, namreč, da totalitarna oblast vselej manipulira s pozabo, da je v vsakem politično, ideološko, gospodarsko ali družbeno represivnem sistemu na delu kako Ministrstvo za Resnico, ki dejstva prikraja lastnim nameram in ciljem. A današnja virtualizacija resničnosti kot še nikoli prej v človeški zgodovini pospešuje tovrstno manipulativnost do radikalnih ekstremov. Le ozrimo se na tukajšnjo zgornjejadransko leho!

Politično, često volilno manipuliranje zgodovine, ki s pozabo vzpostavlja selektivni, nacionalno mitotvorni spomin, je danes domala vsakdanja praksa: v sicer nezadržno reko časa, v Heraklitov »Panta rei« povsem noro zakoličiš steber, fiksno točko in od tam dalje –pozabljaje vse prej in potem ‒ gradiš svojo enostransko, manipulativno naracijo, svoje zgodovinsko alzheimerjevstvo. Zdaj je to pripoved o demokratičnem, multikulturnem avstrijstvu ali nemštvu, ki pozablja na nekdanji, imperialistični »Drang nach Osten«, na habsburško »ječo narodov«, nacionalsocializem, Hitlerja in Auschwitz. Zdaj je to bajka o v zgodovini vselej krotkih, miroljubnih, poljedelskih Slovencih ali Hrvatih, ki pozablja na že Linhartu znano krvoločnost njihovih prednikov, na zasužnjenje staroselcev ob naselitvi, na klanje in asimilacijo Keltov, Ilirov, Japodov. Zdaj je to s filmsko propagando kakega Il cuore nel pozzo ali Red land-Rosso Istria podprta pravljica o Del Bocovih »dobrih Italijanih«, o nedolžnih, v fojbe pometanih žrtvah slovanskega barbarstva, ki mirno pozablja na storjeno gorje, na krvavo rimsko ali beneško okupacijo gornjega Jadrana, rasistični iredentizem, zavojevalni fašizem, upepeljenje Narodnega doma, usvinčenje Gortana ali bazovskih junakov, krematorij Rižarne, pokole v Lipi ali Gramozni Jami, stradežno iztrebljanje »ušivih slovanskih stenic« v Gonarsu, Viscu, Renicciju ali na Rabu. Takšna je pač slovnica, ali bolje govorica pozabe: neprijetno potlačim z Lacanom v molk podzavesti ali potopim z Dantejem v reko Lete, koristno povzdignem v svetlo luč spomina. In ker je spomin rezultanta pozab, sežetek subjektivnega izbora dejstev, interpretacija resnice, potem je na dlani tudi odgovor, zakaj je en sam, skupen in zveličaven, vsem lasten, morda celo zgodovinarsko usklajen ali uradno, državno blagoslovljen spomin nemogoč. Obstajajo lahko le okruški, opilki: posamični ali kolektivni, individualni ali nacionalni prebliski spomina in pozabe. Iz njih kujemo zgodovino, ki ni resnica, ampak tolmačenje preteklosti. Saj je vedel tudi Nietzsche: »Ni dejstev, obstajajo le interpretacije.«

A nekaj je kljub nezakoličljivosti absolutuma v deročo reko relativnosti človeku (tudi tukajšnjemu), narodom (tudi tukajšnjim) in državam (tudi tukajšnjim) nujno potrebno, pravzaprav neodložljivo: doreči vsaj skupno idejno osnovo visokih vrednot, usklajeno etiko humanizma, župančičevsko moralno »daljo in nebesno stran«, ki lahko ob siju vodilnih severnic svobode, miru, pravice, resnice, empatije posameznikom in skupnostim prisveti izgubljeno bivanjsko smer, ontološki smisel. Naj se zdi namreč še tako paradoksno in protislovno: brez utopije ni stvarnosti, brez ideala ni življenja.

Da bi pa za razliko od Martina Crusicha tisto Tomizzevo »boljše življenje« lahko kdaj doživeli še pred smrtno uro, v očlovečenem tostranstvu, je potrebno verjeti v neverjetno: v Kosovelovega »novega človeka«, v nezverinsko globalnost, v gospodarski humanizem, v zeleni svet ali, na naši zgornjejadranski lehi denimo, v končno pomirjeno, spravno antifašistično sožitje, v nikoli uresničeno multikulturno Jugoslavijo ali v še sanjsko oddaljeno združeno Evropo. Na cankarjansko očiščevalni poti do teh prividno stvarnih ciljev pa sta človeku v srednji meri in isti sapi naravnost bistvena tako spomin kot pozaba. Natanko tako, kakor je svoj čas doslutil Fulvio, čigar uvodoma navedeno misel bi za sklep lahko ponovil tudi v obratni, zrcalni obliki in brez prevoda, ker je za vse čase vtkana v slovnico in govorico človeškega: »La gente deve ricordare, deve però anche continuare a vivere dimenticando« …

Svoje bogato literarno delo je začel z dvema romanesknima trilogijama: istrsko in avtobiografsko. Prvo sestavljajo romani “Materada” (1960), “Dekle iz Petrovije” (1963) in “Akacijev gozd” (1966). Drugo avtobiografsko trilogijo sestavljajo: “Peti letni čas” (1965), “Drevo sanj” (1969) in “Miriamino mesto” (1972).

Tomizza je leta 1977 prišel v središče italijanske in regionalne literarne javnosti z romanom “Bolji život”. Roman ponuja široko panoramo zgodovine župnije Materada v 20. stoletju skozi pripoved cerkovnika Martina Kružića. Čeprav subtilno oriše politična dogajanja, je avtor osredotočen predvsem na etično razsežnost medčloveških odnosov.

Med nizom del, ki so sledila kasneje, omenimo romane: “Zlo prihaja s severa” (1984), “Mladenci iz ulice Rossetti” (1986), “Ko je Bog zapustil cerkev” (1987), “Beneška dedinja” (1989 .) “Crossed Escapes” (1990), “Franciska” (1997) ter posthumno izdani The Visitor (2000) in Dalmatian Dream (2001).

Fulvio Tomizza je zapustil več dragocenih zbirk zgodb, poleg tega pa je pisal tudi dramska besedila, ki so jih nekoč uprizarjali po vsej Jugoslaviji. Najbolj znana je “Vera Verk” (1963), z značilno mitsko, mračno simboliko.

Je dobitnik precejšnjega števila literarnih nagrad, med drugim Premio Strega, najbolj znane italijanske literarne nagrade, ki jo je prejel za roman Bolji život leta 1977. Prevedena je v dvajset jezikov, največ v hrvaščino in slovenščino. Po njegovi smrti se je leta 2000 začela literarna prireditev Forum Tomizza, ki še danes vsako leto poteka v Trstu, Kopru in Umagu. Mestna knjižnica Umag od leta 2010 vsako drugo leto izda nov hrvaški prevod Fulvija Tomizze.

Pisatelj Fulvio Tomizza je umrl 21. maja 1999 v Trstu, od njega pa smo se poslovili 5. junija na pokopališču v Materadi pri Umagu. Na pobudo Milana Rakovca, istrskega pisatelja, prijatelja in prevajalca Fulvia Tomizze, se zbrani književniki in predstavniki uprave mesta Umag pogovarjali o organizaciji prihodnjega dogodka, ki bi bil vreden pomena del tega velikega italijanskega in istrskega pisatelja.

Ob prvi obletnici Tomizzove smrti je 27. in 28. maja 2000 v Umagu potekalo prvo mednarodno literarno srečanje, poimenovano »Tomizza in mi«. Iniciativni odbor srečanja so  sestavljali znani pisatelji, prijatelji Fulvia Tomizze: Milan Rakovac kot predsednik odbora in idejni pobudnik srečanja ter člani Nelida Milani-Kruljac, Ciril Zlobec, Ulderico Bernardi, Elvio Guagnini in Johann Strutz. V organizacijskem odboru pa so bili: Vlado Kraljević (župan mesta Umag), Floriana Bassanese Radin (Skupnost Italijanov Umag), Narcisa Bolšec-Ferri (Muzej mesta Umag) in Neda Fanuko (Ljudska univerza /Pučko otvoreno učilište »Ante Babić«). Pokrovitelja srečanja sta bila Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške in Istrska županija (pa tudi drugi), s svojo prisotnostjo pa so ga polepšali državni in županijski predstavniki. Simpozij se je zaključil s komemoracijo na Tomizzovem grobu v Materadi; ta običaj se ohranja še danes. Udeleženci srečanja so si ogledali njegovo hišo v bližnji Momikiji, kjer je napisal številne svoje romane.

Istega leta so se udeleženci srečanja dogovorili in izpeljali tudi prvi umaški založniški projekt, in sicer izid hrvaškega prevoda romana Fulvia Tomizze »Obiskovalka« (»La visitatrice«), iz italijanščine ga je prevedla Ljiljana Avirović. Novembra je bil predstavljen še zbornik predstavitvenih besedil s prvega simpozija. Ta zbornik je izhajal neprekinjeno štiri leta (2000– 2003), v letu 2008 pa so izšli tržaški referati s simpozija (2005–2007). V Umagu vse do danes neprekinjeno izhajajo hrvaški prevodi Tomizzovih del.

Glavni organizator srečanja v Umagu je Ljudska odprta univerza »Ante Babić«, velik osebni prispevek pa sta dali takratna ravnateljica dr. sc. Neda Fanuko (2000–2003) in vodja Mestne knjižnice Umag (ki je bila takrat del Univerze) Nives Franić. Od leta 2005 knjižnico vodi Neven Ušumović, Mestna knjižnica Umag pa je 1. oktobra 2006 postala samostojna ustanova in prevzela organizacijo srečanja. V letu 2018 je ta mlada institucija prejela priznanje stroke za sodelovanje pri organizaciji Foruma Tomizza: Društvo bibliotekarjev Istre je knjižnici Umag podelilo nagrado za NAJ projekt leta.

Prva tri leta (2000–2002) se je skupina intenzivneje ukvarjala s Tomizzovo življenjsko potjo in delom, po tem obdobju pa se je fokus preusmeril na tematizacijo fenomena meje v vseh njenih političnih, socioloških in kulturnih vidikih. To preusmeritev je poudarila sprememba imena iz »Tomizza in mi« (2000–2005) v »Forum Tomizza« leta 2006.

Za grafično podobo prireditve je do leta 2012 skrbel ugledni istrski fotograf in grafik Sergio Gobbo. Od leta 2013 pa vizualno podobo ustvarjata umetnostna zgodovinarka Maja Briski ter fotograf in grafični oblikovalec Zaneto Paulin.

KOPER, POTEM TRST!

Leta 2001 je prireditev »Tomizza in mi« odmevno vstopila v Koper. To je bil plod angažiranja vsestranske kulturnice Irene Urbič, predsednice organizacijskega odbora. Simpozij se je začel 1. junija 2001 v Mestni palači v Umagu in nadaljeval isti dan popoldne v Pretorski palači v Kopru. Srečanje so odprli visoki predstavniki države Slovenije in mesta Koper, organiziran pa je bil tudi obisk Radia Koper, kjer je Fulvio Tomizza delal kot mladenič. Pokrovitelja prireditve sta bila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Koper.

Ob koncu drugega leta prireditve se v Umagu odpre nov prostor za Tomizzo in njegove oboževalce. V spomin na velikega pisatelja je namreč od leta 2001 Skupnost Italijanov začela nositi njegovo ime. Nove, sodobno opremljene prostore Skupnosti Italijanov »Fulvio Tomizza« v Umagu so odprli 17. novembra 2001. Od leta 2002 poteka simpozij v Umagu v sodelovanju s tamkajšnjim Učiliščem in skupnostjo na tem območju.

Po zaslugi profesorice in prevajalke Ljiljane Avirović je leta 2002 obmejno literarno srečanje »Tomizza in mi« prvič potekalo na Visoki prevajalski šoli v Trstu. To je utrdilo Tomizzov biografski prostor in postavilo osnovno tridelno obliko tega dogodka. Na srečanje je prišel tudi konzul Republike Hrvaške v Trstu.

Po zaslugi Irene Urbič in zaradi posluha do njene pobude je leta 2002 glavni organizator srečanja v Sloveniji postala medijska hiša Primorske novice, vse večjo vlogo pa je imela Italijanska skupnost »Santorio Santorio« v Kopru in njen duhovni vodja Mario Steffè.

Od leta 2004 v navado prihajajo pesniško-glasbeni nastopi, ki vedno zaključijo to literarno-znanstveno srečanje. Pod imenom ISTRART (od leta 2006 ARTISTRA) so zasnovani večerni, prva leta maratonski nastopi pesnikov in glasbenikov, večinoma iz Istre in okoliških kulturnih regij. Na ta način se ta manifestacija “festivalizira” in odpira širši publiki.

Kako je osebna angažiranost odločilnega pomena za obstoj teh srečanj, pove tudi dejstvo, da se je šele leta 2005, ko se je organizaciji pridružila pesnica in prevajalka Patrizia Vascotto, kot predsednica kulturnega društva Gruppo 85 – Skupina 85 iz Trsta, vzpostavilo programsko “ravnovesje” med tremi Tomizzovimi mesti – Umagom, Koprom in Trstom. V letih 2003 in 2004 so namreč srečanja v Italiji potekala le s skromnim programom na Osnovni šoli »Fulvio Tomizza« v Dolini (San Dorligo della Valle). Poleg omenjenega društva, ki ga je vodila Patrizia Vascotto, se je leta 2005 kot soorganizator srečanj »Tomizza in mi« pridružilo še eno kulturno društvo iz Trsta – Altamarea.

FORUM TOMIZZA, LAPIS HISTRIAE IN POTI

Leto 2006 je ključno za nov koncept te manifestacije, posvečene Fulviu Tomizzi: programske vsebine se odpirajo aktualnim temam, družbena in umetniška vpetost srečanja se krepita. To je označeno s spremembo imena dogodka iz »Tomizza in mi« v »Forum Tomizza«. Iščejo se novi načini za vključitev širšega občinstva v program ter izogibanje elitizmu in akademski zaprtosti: zastavila sta se dva nova projekta, ki se nadaljujeta do danes: mednarodni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae in Tomizzovi itinerarji.

Mednarodni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae ima enako ali podobno tematiko kot simpozijski del Foruma Tomizza. Tako imajo vsi pisci, ki pišejo v italijanskem, slovenskem, hrvaškem, srbskem, bosanskem ali črnogorskem jeziku, možnost poslati svoj prispevek k osrednji temi. Od leta 2006 dalje ob koncu vsakega leta izide izbor najboljših zgodb v knjigi.

V prvem letu literarnega natečaja Lapis Histriae so bile sicer predvidene tri nagrade, podeljeni pa sta bili dve, ena za zgodbe v »štokavskih jezikovnih različicah« (hrvaščina, srbščina, bosanščina, črnogorščina) in druga za zgodbe v italijanščini; prvo nagrado je sponzoriralo umaško podjetje Sipro, d. o. o. (direktorica Vesna Žmak), drugo pa kulturno društvo Altamarea iz Trsta (predsednica Rina Anna Rusconi). Nagrado v obliki skulpture pisala še vedno izdeluje akademski kipar Ljubo de Karina. Izbor najboljših zgodb je bil istega leta natisnjen kot donacija umaškega podjetja Etigraf, d. o. o.

Drugi projekt, Tomizzovi itinerarji, je bil najavljen na umaškem simpoziju leta 2005. Od leta 2006 je vsako od mest, vključenih v projekt, razvilo svojo različico itinerarja – glede na lokalne možnosti in okoliščine.

V Trstu sta imeli glavno vlogo pri oblikovanju itinerarja Patrizia Vascotto in novinarka Stella Rasman. V okviru Foruma Tomizza je 24. maja 2006 v Ljudskem domu v Trstu potekal bogat literarni večer na temo krajevnih točk, povezanih s Tomizzo. Tovrstna predavanja oz. branja so se v Trstu nadaljevala tudi v prihodnjih letih, hkrati pa so se začeli vodeni sprehodi. V Trstu je intenzivno ukvarjanje z itinerarji rodilo več tiskanih izdaj: leta 2009 je izšla italijansko-slovenska knjižica avtoric Rasman in Vascotto »Itinerari Tomizziani a Trieste / Tomizzove poti okoli Trsta«, leta 2013 pa je tržaška založba Comunicarte Edizioni (lastnik Massimiliano Schiozzi) v sodelovanju z Mestno knjižnico “Attilio Hortis” natisnila zloženke z načrti poti v več jezikih ter novo, prenovljeno italijansko-angleško izdajo prej omenjene knjige Stelle Rasman in Patrizie Vascotto.

V Kopru osnutek literarnega vodnika pripravlja slovenistka in italijanistka Jasna Čebron; od leta 2007 se udeleženci prireditve v okviru Foruma Tomizza podajajo na vodene sprehode, v katerih sodelujejo tako prebivalci mesta kot širša javnost. V letu 2014 je Kulturni klub Koper v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper in Skupnostjo Italijanov »Santorio Santorio« Koper v letu 2014 natisnilo tudi dvojezični prospekt z zemljevidom in bibliografskimi podatki z naslovom »Koper v pogledu Fulvia Tomizze”.

V Umagu organizacijo itinerarja prevzame Mestna knjižnica Umag v sodelovanju s Skupnostjo Italijanov »Fulvio Tomizza«. Pri itinerarju po Umagu je najbolj angažiran fotograf Gianfranco Abrami, nato takratni načelnik Upravnega oddelka za družbene dejavnosti mesta Umag Dimitrij Sušanj ter knjižničarka Ivana Martinčić in direktor knjižnice Neven Ušumović. Leta 2009 je ta ekipa izdala še italijansko-hrvaško knjigo »Tomizzini itinerari / Itinerari Tomizziani«. Natis je finančno podprlo mesto Umag. Itinerarji po Umagu in okolici so organizirani občasno; največji premik je bil narejen po zaslugi italijanistke dr. sc. Sanje Roić, ki skupaj s svojimi študenti (s Filozofske fakultete v Zagrebu) prihaja v Istro in organizira izlete po Tomizzovih poteh od Umaga do Trsta.

Leto 2006 si bomo zapomnili tudi po projektu »Pesniki dveh manjšin«, v okviru katerega so pesniki slovenske manjšine v Italiji in pesniki italijanske manjšine v Sloveniji nastopili skupaj v Trstu in Kopru.

Istega leta je bila v Umagu v Galeriji Marin prvič organizirana razstava in predstavitev knjige, ki jo je vodila likovna umetnica in performerka Slavica Marin. Ta galerija je do leta 2022 stalna postaja programa Forum Tomizza v Umagu, kjer se organizirajo razstave in performansi priznanih umetnikov, promovirajo knjige, povezane z dogodkom, in bere poezija. Sodelovanje s Slavico Marin se nadaljuje vse do danes, njeni provokativni nastopi pa odpirajo izvirne poglede na aktualno temo dogodka.

Leta 2007 je bila organizacija literarnega natečaja Lapis Histriae poenostavljena in vzpostavljen model, ki je trajal do leta 2024: žirija je sestavljena iz treh članov, podeli se le ena nagrada za vse tri jezikovne skupine, nagrado prispeva umaško podjetje SIPRO, d. o. o. (znesek nagrade se postopoma povečuje!). Prvi logotip Lapisa je ustvaril hrvaški oblikovalec Marko Mihalinec (ki je tudi avtor vizualne podobe Mestne knjižnice Umag). Ob koncu vsakega leta knjižnica izda izbor najboljših zgodb, prispelih na natečaj, tisk pa financira mesto Umag. Od leta 2008 na natečaj vsako leto prispe najmanj 100 kratkih zgodb.

Najpomembnejši premik v letu 2008 pomeni vključitev Univerze na Primorskem v Kopru v organizacijo simpozija. Močnejše in intenzivnejše sodelovanje z univerzami je eden od strateških ciljev Foruma Tomizza – dogodek je bil že od začetka zamišljen kot literarno-znanstveno srečanje. V različne programske vsebine dogodka je bilo namreč že dotlej vključenih veliko število profesorjev z univerz v Kopru, Trstu, Pulju, Reki, Zagrebu, Ljubljani in Benetkah.

V letu 2009 je Forum Tomizza obeležil desetletnico smrti Fulvia Tomizze in deset let obstoja srečanj. Ob tej priložnosti so na zid družinske grobnice Tomizza v Materadi vgradili trijezično spominsko ploščo z napisom: PASSÒ A MIGLIOR VITA – NAPREJ V BOLJŠE ŽIVLJENJE – ODŠEL V BOLJŠE ŽIVLJENJE – FULVIO TOMIZZA – SCRITTORE – KNJIŽEVNIK – PISATELJ … Ob odkritju plošče so organizatorji v treh jezikih prebrali zadnje stavke iz najbolj znanega Tomizzovega romana »Boljše življenje«.

Ob deseti obletnici je dogodek dobil tudi svojo spletno stran v hrvaškem, italijanskem in slovenskem jeziku: www.forumtomizza.com. Stran vzdržuje Mestna knjižnica Umag.

NOVE OBLIKE, NOVI POGLEDI

V letu 2010 so se v Umagu zgodile pomembne novosti: 29. maja se je z veliko slovesnostjo zaključil 11. Forum Tomizza z odkritjem doprsnega kipa Fulvia Tomizze, ki ga je izdelal akademski kipar Mato Čvrljak iz Labina. Doprsni kip sta odkrila pisateljeva vdova Laura Levi Tomizza in župan mesta Umag Vili Bassanese.

Mestna knjižnica Umag je ob finančni podpori mesta Umag in Istrske županije začela novo serijo prevodov del Fulvia Tomizze v hrvaščino. Od leta 2010 vsako drugo leto izda en prevod prevajalke Lorene Monice Kmet iz Buj, knjigo uredi italijanska pisateljica Sanja Roić in tudi vodi pogovor ob njenem izidu. Lektorsko in korektorsko delo opravljata umaški knjižničarki kroatistka Tihana Dežjot Alessio in italijanistka Ivana Martinčić ter ravnatelj Neven Ušumović. Avtor fotografije za naslovnico je Gianfranco Abrami, prelom in tisk pa naredijo v tiskarni Arty, d. o. o., v Umagu.

Leta 2010 se je začelo sodelovanje s kustosinjo Majo Briski in fotografom Zanetom Paulinom (Egoist Artz & Partz). V njuni organizaciji je tisto leto v večernem programu Mestne knjižnice Umag nastopil umetnik in performer Ivo Vrtarić. Konec leta Briski in Paulin prevzameta tudi grafično oblikovanje edicije Lapis Histriae. Leto za letom, vse do danes, širita in izpopolnjujeta umetniško in medijsko dimenzijo Foruma Tomizza.

Prevajalka Lorena Monica Kmet je maja 2011 prejela nagrado Istrske županije za prevod romana »Dekle iz Petrovije« Fulvia Tomizze, ki je izšla pri Mestni knjižnici Umag.

Z izidom »Akacijevega gozda« leta 2012 (prevod Lorena Monica Kmet, izdajatelj Mestna knjižnica Umag) je bila tako v hrvaščino prevedena celotna »Istrska trilogija« Fulvia Tomizze. Dve leti prej je namreč ista ekipa izdala »Dekle iz Petrovije«, prvi roman trilogije »Materada« pa je v hrvaščini izšel že leta 1986 v prevodu Mateja Marasa.

Leta 2013 se je vizualna podoba dogodka spremenila: Maja Briski in Zaneto Paulin (Egoist Artz & Partz), že omenjena umetnika in sodelavca Foruma Tomizza, sta posodobila celostno zasnovo tiskanih in digitalnih vsebin.

Istega leta, ob obletnici rojstva Sergia Endriga (1933–2005), slavnega italijanskega kantavtorja, ki je skupaj s številnimi rojaki leta 1947 zapustil rodni Pulj, je bil v Gledališču Koper organiziran spektakularen koncert v okviru Foruma Tomizza; izšla je dvojna zgoščenka »1947 – Hommage a Sergio Endrigo« z vrhunskimi glasbeniki, ki so se s svojimi umetniškimi interpretacijami poklonili slavnemu pevcu. Tega leta je režiserka Ines Pletikos dokončala dokumentarni film Endrigo 47 za hrvaško televizijo (RTH), prav tako posnet na Forumu Tomizza.

V letu 2014 so se organizacijska povezovanja okrepila: v Kopru vlogo nosilca organizacije srečanja prevzameta Kulturni klub Koper (društvo, ustanovljeno leta 2006, njegova članica Irena Urbič je glavna organizatorka Foruma Tomizza) in Skupnost Italijanov  »Santorio Santorio«, katerega predsednik je ugledni kulturni delavec Mario Steffè, tudi dolgoletni sodelavec Foruma Tomizza.

V Trstu se kot partner nosilca organizacije Foruma Tomizza na novo pojavlja združenje Gruppo 85 – Skupina 85 (ki jo zastopa Patrizia Vascotto), od prej pa sodeluje Circolo di Cultura Istro-Veneta »Istria«, katerega predsednik je Livio Dorigo.  

V Umagu se odpre fotogalerija Grin Photo Gallery, ki je v lasti fotografa in tiskarja Roberta Sironića. To omogoča dopolnjevanje likovne razsežnosti tiskanih izdaj literarnega natečaja Lapis Histriae, ki ga Briski in Paulin v sodelovanju s Sironićem od leta 2014 počasi osamosvajata in oblikujeta multimedijske razstave z isto tematiko kot literarni natečaj. Prvi korak je bil storjen konec leta z izidom publikacije »Lapis Histriae 2014«, ki je vključevala prispevke 14 priznanih umetnikov iz regije na temo natečaja »Hoja po rampi« (imena umetnikov so našteta v posebnem poglavju o Lapisu). V naslednjih letih se po zaslugi Italijanske skupnosti »Santorio Santorio« redno organizirajo razstave v Umagu in še bolj atraktivno v Kopru.

V letu 2014 je bila prvič uresničena ideja, da bi programske vsebine Foruma Tomizza razporedili skozi vse leto (seveda ob ohranitvi osrednje manifestacije v maju).

V začetku leta 2015 je Mestna knjižnica Umag prenovila način izvedbe literarnega natečaja Lapis Histriae, v katerega sta sedaj vključeni še Mestna knjižnica »Attilio Hortis« iz Trsta in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja iz Kopra. Sprejeta so bila nova določila natečaja, po katerih lahko avtorji svoja dela pošljejo tudi na naslove omenjenih knjižnic v Italiji in Sloveniji. Poleg tega so te knjižnice sodelovale tudi pri promociji natečaja, s čimer se je povečalo število kakovostnih besedil iz Italije in Slovenije, zaradi česar nagrade zdaj dobivajo tudi slovenski in italijanski pisci.

Leta 2015 so se Patrizii Vascotto pri ohranjanju programske kontinuitete v Trstu pridružili novinar in politik Marino Vocci, njegova hči novinarka Martina Vocci in pisatelj Marko Kravos.

Istega leta so v Kopru uvedli programsko novost: nastopanje pesnikov na različnih mestnih lokacijah pod imenom »Pesnik na cesti«. S tem se je formalizirala težnja po ločevanju pesnikov od glasbenikov v večernem programu Artistra, ki je zdaj rezerviran le za koncerte. »Pesnik na cesti« je neke vrste pesniško »osvajanje mesta«, zato ima tudi itinerarne razsežnosti.

Na meji s Hrvaško so slovenske oblasti jeseni 2015 na 219 kilometrih namestile rezilno žico zaradi t. i. »migrantske krize«. Že tisto leto so bili v Istri organizirani prvi protesti zaradi nevarne in dobesedno ostre razmejitve slovenske in hrvaške Istre, v katerih so sodelovali tudi organizatorji Foruma Tomizza. Varstveni režim je sedaj sicer nekoliko omiljen, a žica še danes stoji. Tematika izgnancev in beguncev postaja nov stalni motiv Foruma Tomizza. Leto 2016 si bomo zapomnili po satiričnem spektaklu Feralovcev Predraga Lucića in Borisa Dežulovića, ki sta v umaški gledališki dvorani nastopila s programom “Melodije Žizze in Tomizze”.

Forum Tomizza se je leta 2000 začel kot hommage Fulviu Tomizzi. Žal se je v zadnjih letih drugega desetletja več ožjih sodelavcev Foruma Tomizza preselilo v »boljše življenje«. V Trstu so umrli ključni ljudje za organizacijo dogodka: soorganizator in moderator Marino Vocci (1950 – 2017), kantavtor in izvajalec Alfredo Lacosegliaz (1953–2016) ter glavna organizatorka dogodka Patrizia Vascotto (1955 –2018). Umrla sta tudi velika Tomizzova prijatelja: Giuseppe Rota (1936–2015), gledališki režiser in dolgoletni predsednik Skupnosti Italijanov v Umagu, in Ciril Zlobec (1925–2018), veliki slovenski pisatelj, eden od pobudnikov Foruma Tomizza. Istega leta 2018 je umrla Daša Drndić (1946–2018), velika hrvaška in jugoslovanska pisateljica, sodelavka Foruma Tomizza od njegovih začetkov .

V letu 2019 smo z vrsto dogodkov obeležili dvajseto obletnico srečanj Forum Tomizza v Trstu, Kopru in Umagu. Največja slovesnost se je odvila čisto ob koncu leta, 15. decembra, na knjižnem sejmu v Pulju. Obeležili smo 80. rojstni dan Milana Rakovca (rojen v vasi Rakovci 12. decembra 1939), pobudnika Foruma Tomizza. Predstavljena je bila bogato ilustrirana trijezična monografija »Forum Tomizza : vent’anni di coraggio / dvadeset godina hrabrosti / dvajset let poguma«, ki je izšla v založništvu Mestne knjižnice Umag. Prvi del monografije sestavlja izbor 20 besedil 20 avtorjev, ki so sodelovali v simpozijskem delu. V drugem delu je z različnimi arhivskimi, besedilnimi in fotografskimi prispevki predstavljena zgodovina srečanj.

NI MEJA / NON C’E OR CONFINE C’E / NI MEJA JE

Nihče ni mogel slutiti, kaj nas čaka v letu 2020: epidemija koronavirusa je prestavila tudi Forum Tomizza. Prepoved potovanj in zaprte meje so nenadoma ogrozile obmejni koncept festivala. Organizacijska ekipa je na te izzive hitro odgovorila z novimi vsebinami v virtualni sferi. Pisatelji, pesniki, filozofi, sociologi, prevajalci, glasbeniki in umetniki, udeleženci naših prejšnjih programov, so z izvirnimi posnetki in besedili, z močjo umetniške besede obujali veličastne trenutke teh srečanj z videi, posnetimi ekskluzivno za YouTube kanal Forum Tomizza. Teh prispevkov je bilo kmalu toliko, da je bila v Noči knjige, 23. aprila 2020, premierno predvajana dolgometražna dokumentarna kompilacija v produkciji Mestne knjižnice Umag in Kulturnega kluba Koper. Tudi v tem koronskem letu je potekala kontinuiteta literarnega natečaja Lapis Histriae, 9. oktobra pa je bil v Umagu organiziran celodnevni program s simpozijem »Nova KORONArna izkušnja meje«.

Najbolj reprezentativen rezultat delovanja v virtualni sferi, predstavljen na YouTube kanalu Foruma Tomizza, pa je nastal v produkciji Kulturnega kluba Koper. To je kratki film, ki se nanaša na literarni natečaj Lapis Histriae, torej na rezultate natečaja v letu 2020, ko je bila razpisna tema »Domovina d. d.«. V napovedi je pisalo: »Sprva smo nameravali posneti le kratek promocijski video. Potem pa smo zadevo predali v roke profesionalcem in nastal je pravi kratki film.« Film sta zasnovali Irena Urbič in Jasna Čebron, realiziral pa ga je ugledni slovenski direktor fotografije Radovan Čok skupaj s sinom Izidorjem.

V letu 2021 smo iskali izhod iz krizne situacije s sodelovanjem na razpisih za sredstva Evropske unije v programu Ustvarjalna Evropa (Creative Europe Programme – CREA). Pobuda za prvi projekt je prišla iz Kopra, za drugega pa iz Novega Sada. Koprski projekt »Forum Babylon« je zasnovala glavna organizatorka Foruma Tomizza Irena Urbič in ta projekt predstavlja razširitev programskega modela in idej, preizkušenih v dvajsetih letih naših mednarodnih večjezičnih obmejnih srečanj. Nosilec projekta je bilo Kulturno umetniško društvo Zrakogled iz Kopra, ki ga vodi prevajalec, pesnik in založnik Gašper Malej.

Programske projekcije so zajemale sedem držav, partnerji projekta pa so bili poleg Mestne knjižnice Umag še založbe Buybook (Sarajevo), Partizanska knjiga (Kikinda) in kulturno združenje Poeteka (Tirana). Nosilec novosadskega projekta pa je bila madžarska kulturna ustanova Forum Könyvkiadó Intézet, projekt se je imenoval »Forum & Forum«, poleg Mestne knjižnice Umag (kot soorganizatorke Foruma Tomizza) pa je bil partner tudi revija Ex Symposion iz Veszpréma. Programske projekcije so vsebovale prevodne, manjšinske in regionalne literarne vsebine. Čeprav sredstva niso bila pridobljena, so ti projekti pokazali, kakšen ugled uživa Forum Tomizza v mednarodnem okviru in kakšen potencial nosijo njegovi programski modeli.

Tudi v letu 2021 je bil Forum Tomizza kot vedno načrtovan v mesecu maju, a je epidemija koronavirusa prestavila izvedbo dogodka. Kljub temu je bila v začetku oktobra (od 4. do 9. oktobra) v Umagu in Kopru izpeljana cela vrsta dogodkov v okviru jesenskega Foruma Tomizza. Dogodek je bil posvečen nedavno preminulemu pisatelju Marku Sosiču (1958–2021), članu žirije Lapis Histriae in dolgoletnemu sodelavcu Foruma Tomizza. Tema pove veliko o vzdušju srečanja: »Solidarité«.

V istem letu vidimo tudi nov zagon za projekt Tomizzovih itinerarijev v Umagu: Skupnost Italijanov »Fulvio Tomizza« je začela s projektom »Zgodovinsko-literarni itinerarij Fulvia Tomizze«, s podporo mesta Umag, Ljudske univerze v Trstu in Italijanske unije z Reke. Projekt je večkrat predstavila avtorica besedila in urednica knjižice Floriana Bassanese Radin, predsednica Skupnosti Italijanov v Umagu. Veliko vlogo pri projektu imajo Goran Blažević, potopisec in promotor počasnega posnetka iz Umaga, ki je prehodil pot in jo izrisal z GPS napravo, ter zaposleni v Mestni knjižnici Umag, ki kot organizatorji Foruma Tomizza  sodelujejo pri vsakem koraku realizacije.

Slovenski klub iz Trsta je bil v zadnjem desetletju partner pri organizaciji dogodka, od leta 2021 pa je prevzel pobudo pri oblikovanju tržaških programskih vsebin. Ožji organizacijski ekipi Foruma Tomizza se iz tega kluba pridružuje mladi Martin Lissiach (1986), sodelavec Slovenske kulturno-gospodarske zveze, krovne organizacije Slovencev v Italiji, v okviru katere vodi predvsem kulturne projekte. Lissiach je tudi urednik, moderator literarnih dogodkov in novinar slovenskega časnika Primorski dnevnik, ki izhaja v Trstu.

Leto 2022 je bil Forum Tomizza napovedan z velikim dogodkom v Gledališki dvorani »Antonio Coslovich« v Umagu. Slovensko stalno gledališče iz Trsta je 17. maja gostovalo s predstavo »Meja sneženja«. Predstavo je režiral znani pisatelj, scenarist in filmski režiser Goran Vojnović (1980) po dramskem besedilu nekdanjega umetniškega vodje tega gledališča, tržaškega pisatelja, režiserja in dramatika Marka Sosiča. Marko Sosič je bil član žirije mednarodnega natečaja za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga vsako leto razpišejo v okviru Foruma Tomizza; na tem mestu ga je nasledil Goran Vojnović.

Leto 2022 je bilo leto, v katerem je bil po obdobju pandemije programski model prireditve z bogatim programom v Trstu, Kopru in Umagu znova v običajnih majskih terminih. V tistem letu so bili izhodišče Foruma Tomizza, ki je nosil naslov »Kaos Kairos«, občutki negotovosti in nepredvidljivosti, ki sta jih v naša življenja prinesli pandemija in vojna v Ukrajini. V tem katastrofalnem kaosu se je iskala točka preobrata s Kairosom, simbolom srečnega trenutka. Razpravljalo in pisalo se je o spremembi, ki lahko da navdihujočo perspektivo našemu notranjemu in javnemu življenju ter nas popelje v novi čas.

Organizatorji Foruma Tomizza so ta občutek veselega trenutka doživeli na hrvaško-slovenskem mejnem prehodu Plovanija-Sečovlje, kjer so sodelovali na novoletnem praznovanju vstopa Hrvaške v Schengen. Forum Tomizza je opolnoči nazdravil Istri brez meja. Zdelo se je, kot da so se uresničile sanje Fulvia Tomizze.

Čeprav je poslanstvo Foruma Tomizza vlivati upanje v perspektivo in prihodnost skupnega življenja ne le na obmejnih prostorih, kjer manifestacija poteka, temveč tudi v širših regionalnih, pravzaprav evropskih in svetovnih razsežnostih, pa fokus programa nikoli ni zaobšel kompleksne realnosti aktualnega trenutka, z drugimi besedami, nikoli ni nasedel politični retoriki in iluzornim projekcijam boljšega življenja. To vsako leto poudarjajo teme simpozija, ki segajo po eni strani od zgoščenih stališč, ki z eno besedo postavljajo veliko vprašanj, po drugi strani pa segajo vse do provokativnih smešenj splošnih javnomnenjskih stališč.

Tako smo se ob aktualnem dogajanju poigrali s samim imenom dogodka in ga ustrezno preimenovali v »Mednarodna brezmejna srečanja« ter izbrali temo »Karneval brez meja«, s čimer namigujemo na ambivalentnost pomena karnevala, ki ga večina pogosto prinese le kozmetične spremembe, včasih pa ima lahko tudi katarzični učinek. Udeleženci in občinstvo so prepoznali edinstvenost tega zgodovinskega trenutka za življenje v istrskem zamejstvu, kar je pokazala odlična obiskanost vseh dogodkov v Trstu, Kopru in Umagu ter navdahnjeno vzdušje.

Petindvajseto obletnico dogodka obeležujemo s temo »Slovnica pozabe« in nizom novih utrinkov, ki prispevajo k razvoju dogodka. Vprašanje pozabe bo kot vedno sprožalo razpravo med udeleženci naših programov in občinstvom, ki spremlja naše dogodke. Jasno je, da so vsi naši dosedanji udeleženci že v osnovi aktivisti in ohranjevalci kulturnega spomina, borci proti režimski in medijski prisili pozabe. Umag obletnico praznuje z velikim dogodkom, saj so že v začetku pomladi 2024 po mestu in okolici postavili turistične kažipote (table v hrvaškem, italijanskem, slovenskem in angleškem jeziku ter prometne table) za Tomizzove itinerarje. Zaradi povečanega zanimanja za letošnji literarni natečaj Lapis Histriae (več kot 200 zgodb na leto!), ki ga v jubilejnem letu Foruma Tomizza organiziramo že devetnajstič, pa smo  spremenili sistem nagrajevanja, tako da bomo namesto ene nagrade odslej podeljevali tri.

Na splošno lahko v jubilejnem letu ugotovimo, da zanimanje za našo prireditev narašča in kar je najpomembnejše, da je to zanimanje mednarodnega in medgeneracijskega značaja. Žal na to vplivajo tudi nove negativne politične in družbene tendence v istrskem obmejstvu in v širši regiji, zaradi česar se tradicija naših »srečanj na meji« kaže kot kontinuiran izraz odpora do revizionizma, novega konservativizma in politične retorike in kot stalnica v projekcijah bogatih možnosti skupnega življenja na tem prostoru. Čeprav organizatorje vsako leto prevzame malodušje zaradi novih pojavov propada kulturnih in družbenih vrednot, ki jih Forum Tomizza iz leta v leto zagovarja, ta turobni čas novih družbenih konfliktov ostaja najboljša platforma za vztrajanje in pot naprej.

V „boljše življenje“ je prešel tudi naš Ulderico Bernardi (Oderzo, 1934 – Treviso, 2021), lucidni prenašalec Tomizzove ideje o „identiteti meje“ in naslednik najboljših premišljevalcev sožitja in večkulturnosti. Že leta 1996 je v luči tedaj živih idej evroregionalizma in evrointegracij objavil knjigo „La Babele possibile: per costruire insieme una società multietnica“ (Mogoči Babilon: za skupno oblikovanje večetnične družbe), s katero je ponudil preprost recept za ustvarjanje močne Evrope. Ne „melting pot“ , all'americana, temveč Evropa kot „macedonia“, sadna solata, ki jo tvorijo vse njene  civilizacijske sestavine: kulture, jeziki, zgodovine.

Leta 2000 so iniciativni odbor srečanj „Tomizza i mi“ (danes „Forum Tomizza“), sestavljali ugledni pisatelji in prijatelji Fulvia Tomizze. Poleg pobudnika Milana Rakovca, Nelide Milani-Kruljac, Cirila Zlobca, Elvia Guagninija in Johanna Strutza, je eno ključnih vlog imel tudi Ulderico Bernardi.

Bernardi je v simpozijskem delu obmejnih srečanj tvorno sodeloval v letih 2000, 2001, 2002, 2003, 2009 in 2016.

Njegovi prispevki so objavljeni v vseh štirih zbornikih simpozija „Tomizza in mi“ (2000 – 2003). Besedilo iz prvega zbornika „Valori e identità nell’impegno di Fulvio Tomizza“ (Vrednote in identiteta v zavezi Fulvia Tomizze) je bil objavljen tudi v knjigi „Forum Tomizza: vent'anni di coraggio – dvadeset godina hrabrosti – dvajset let poguma“, ki ga je ob 20-letnici Foruma Tomizza leta  2019 objavila Mestna knjižnica Umag.

Sociolog Ulderico Bernardi je bil eden od soustanoviteljev Foruma Tomizza in njegov neutrudni in dosledni atlant. Njegova avtorska, humanistična in moralna oporoka ostaja trajno zapisana v DNK obmejnih prostorov.  

Milan Rakovac

Gradska knjižnica Umag – Biblioteca civica Umago

Trgovačka / Via commerciale 6

52470 Umag / Umago

Tel: 00385 52 721 561

E-mail: knjiznica@gku-bcu.hr

M.B.: 02113309

OIB: 69807399024

Ravnatelj:

Neven Ušumović, prof.

E-mail: neven@gku-bcu.hr

Slovenija

Kulturni klub Koper

Irena Urbič

E-mail: irena.urbic@siol.net

Skupnost Italijanov "Santorio Santorio"

Ulica Osvobodilne Fronte 10

6000 Koper – Capodistria

Tel: 00386 5 627 9430

Predsednik: Mario Steffè

E-mail: comit.mario@siol.net

Italija

Gruppo 85 – Skupina 85

info@gruppo85.org

Do kraja godine, Gradska knjižnica Umag objavit će knjigu s izborom tekstova s ovogodišnjeg LAPIS HISTRIAE 2009. Osim navedenih 6, žiri je za ovo izdanje izabrao sljedeće tekstove: Raščupane muškatle Gordane Vlajić (Pančevo, srpski), Gospodin Valjak i gospođa Kalem Nemruth Dagi (Zagreb, hrvatski), Štiri Ane Srečka Gombača (Izola, slovenski), Natural Balance Shake Maje Gržina Cergolj (Kopar, talijanski), Nemoj pričati Ive Hlavač (Valpovo, hrvatski), Noć crvenih korseta Olivere Skoko (Zrenjanin, srpski), te dva teksta esejističkog karaktera: Hrvatske književnosti i srednjoeuropski doticaji  Dinka Krehe (Sarajevo, hrvatski) i Znamenje Lidije Bajuk (Zagreb, hrvatski).

Većina tekstova nudi zanimljiva, čak vrlo originalna poimanja pojma Crossover,  istražujući mogućnosti njegove razrade (s obzirom na rječničke definicije), kao i mogućnosti njegove literarizacije. U tom smislu, žiri svim autorima zahvaljujem i čestita na spremnosti da se uhvate u koštac s tom složenicom.

U skladu i s organizatorovom sugestijom značenja – kombiniranje značenja različitih žanrova i nova dinamičnost među nacionalnim kulturama, dodir i preplitanje više jezika, kulturnih identiteta – najveći broj radova su multijezični (hrvatski, talijanski, slovenski, srpski, razni dijalekti) i multižanrovski (kombiniranje poezije i proze, grafizmi, fotografije). Svjedočeći, međutim, o podudarnosti ljudskih imaginativnih napora, osobito zanimljivima pokazuju se radovi o iskustvu prelasku “na drugu stranu” (ne samo u slučaju smrti, nego i ljubavi!), neodređenost, strahotnost i istovremeno uzvišenost prolaska (odlaska/povratka) kojem se ne može odrediti ni mjesto ni vrijeme.

U odabiru četrnaest najboljih bitnim se pokazalo mjesto raskrižja na koje autor/ica dovodi čitatelja i trenutak životne odluke. Kod svih četrnaest, riječ je o vrlo originalnim rješenjima literarizacije crossovera koji nas spaja, prepliće, supostavlja, odvlači, udaljuje s/od Drugima/ih.

Vesna Lemaić (1981, Ljubljana), sve prepoznatljivija autorica mlađeg slovenskog proznog naraštaja, označila je svoj tekst Odlagališče (hrv. Odlagalište) kao „antiutopiju“. No, tekst se, kao futuristička fantastika koja na pogranično područje Istre smješta nekakav radni logor za žene u obliku deponija suvremene elektronike, više čini alegorijom ljudskih odnosa moći i njegove potrebe za preživljavanjem osuđene na propast. Uvjerljivost dobiva upravo preplitanjem toposa futurističke i antiutopijske književnosti s elementima i detaljima današnjice, tako da se tekst istovremeno može čitati kao ekološka kritika, kao slika više ili manje neuspješnih strategija preživljavanja i očajne potrebe za izlaskom, ili pak kao alegorija pojedinih društvenih i nacionalnih hijerarhija, na koje posebno aludira odnos između rukovodećeg kadra radnog logora i podređenih slavenskih radnica. U tom smislu tekst nam ukazuje i na onu manje idiličnu stranu etničkog miješanja na području Istre. Konačan rezultat besmislenog otpora, proračunatog čekanja na pravi trenutak ili skrivanja je isti. Put neopreznosti, koji vodi od slavljenja pobjede k vlastitom kraju, očito se prelazi za nekoliko kratkih sekundi. (Marcello Potocco)Vesna Lemaić dobitnica Lapisa Histriae 2009