Svoje bogato literarno delo je začel z dvema romanesknima trilogijama: istrsko in avtobiografsko. Prvo sestavljajo romani “Materada” (1960), “Dekle iz Petrovije” (1963) in “Akacijev gozd” (1966). Drugo avtobiografsko trilogijo sestavljajo: “Peti letni čas” (1965), “Drevo sanj” (1969) in “Miriamino mesto” (1972).

Tomizza je leta 1977 prišel v središče italijanske in regionalne literarne javnosti z romanom “Bolji život”. Roman ponuja široko panoramo zgodovine župnije Materada v 20. stoletju skozi pripoved cerkovnika Martina Kružića. Čeprav subtilno oriše politična dogajanja, je avtor osredotočen predvsem na etično razsežnost medčloveških odnosov.

Med nizom del, ki so sledila kasneje, omenimo romane: “Zlo prihaja s severa” (1984), “Mladenci iz ulice Rossetti” (1986), “Ko je Bog zapustil cerkev” (1987), “Beneška dedinja” (1989 .) “Crossed Escapes” (1990), “Franciska” (1997) ter posthumno izdani The Visitor (2000) in Dalmatian Dream (2001).

Fulvio Tomizza je zapustil več dragocenih zbirk zgodb, poleg tega pa je pisal tudi dramska besedila, ki so jih nekoč uprizarjali po vsej Jugoslaviji. Najbolj znana je “Vera Verk” (1963), z značilno mitsko, mračno simboliko.

Je dobitnik precejšnjega števila literarnih nagrad, med drugim Premio Strega, najbolj znane italijanske literarne nagrade, ki jo je prejel za roman Bolji život leta 1977. Prevedena je v dvajset jezikov, največ v hrvaščino in slovenščino. Po njegovi smrti se je leta 2000 začela literarna prireditev Forum Tomizza, ki še danes vsako leto poteka v Trstu, Kopru in Umagu. Mestna knjižnica Umag od leta 2010 vsako drugo leto izda nov hrvaški prevod Fulvija Tomizze.