Člani strokovne žirije natečaja Lapis Histriae 2026 sta pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović.

Rezultati natečaja Lapis Histriae 2026 bodo objavljeni 29. 5. 2026 na Forumu Tomizza v Umagu in na naši spletni strani.

Vsem cenjenim avtorjem in avtoricam se za poslane zgodbe iskreno zahvaljujemo!

Tea Tulić (Reka, 1978), pisateljica. Od leta 2008 je dejavna v društvu Katapult kot projektna vodja, organizatorka literarnih večerov in selektorica rokopisov za objavo. Prozo je objavljala v različnih domačih in tujih literarnih revijah, njene kratke zgodbe pa so bile prevedene v angleščino, francoščino, slovenščino in poljščino. Leta 2011 je prejela nagrado Prozak za najboljši rokopis avtorja do 35 let. V okviru te nagrade je objavila fragmentarni roman »Kosa posvuda«. Bila je prva štipendistka literarne rezidence KROKODIL v Beogradu, kjer ji je bila prav tako objavljena knjiga. Je članica neformalne reške literarne skupine RiLit in ena od avtoric njihove skupne zbirke kratkih zgodb. Drugi roman »Maksimum jata« je objavila leta 2017, tretjega »Strvinari staroga svijeta« pa leta 2023. Roman » Strvinari staroga svijeta « je prejel nagrado Kamov Hrvaškega društva pisateljev za najboljšo knjigo leta ter tportalovo nagrado za najboljši hrvaški roman, ki vključuje tudi realizacijo avdioknjige v izdaji platforme book&zvook – interpretatorka romana je znana hrvaška igralka Lucija Šerbedžija.

Goran Vojnović (rojen leta 1980 v Ljubljani) je filmski in televizijski režiser in scenarist. Režiral je štiri kratke filme (Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak in Kitajci prihajajo), z Markom Šantićem pa napisal scenarij za film Sretan put Nedine, ki je osvojil nagrado Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije. Leta 2010 napisal scenarij in režiral svoj prvi celovečerni film Piran/Pirano, ki je na 13. Festivalu slovenskega filma prejel tri nagrade vesna, med drugim tudi za najboljši scenarij. Kot filmski publicist sodeluje s številnimi filmskimi revijami in časopisom Dnevnik. Leta 2010 so njegove kolumne izšle v zbirki Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Leta 1998 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Lep je ta svet. Čefurji raus! je njegov izjemno uspešni prozni prvenec, za katerega je leta 2009 prejel nagrado kresnik, leta 2013 pa je po romanu zrežiral celovečerni film. Leta 2011 je izšel njegov drugi roman Jugoslavija, moja dežela, ki je nemudoma postal uspešnica med slovenskimi bralci. Zanj je nagrado kresnik prejel leta 2013. Leta 2016 je izšel njegov tretji roman, Figa, za katerega je prav tako prejel nagrado kresnik. Romana Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela so uprizorili v gledališču. Lani je posnel svoj tretji celovečerni film film z naslovom Nekoč so bili ljudje.

Letos so bila podeljena tri priznanja. Žirija se je odločila, da PRVO NAGRADO podeli Pavlu Aleksiću (Beograd, Aljaska) za zgodbo “Island“ (Islandija). Prva nagrada Lapis Histriae 2025 znaša 1.000,00 evrov, obsega tudi skulpturo, ki je delo kiparja Ljube de Karine. DRUGO NAGRADO (600,00 evrov) je prejela Estella Veronica Grubač (Ivanec, Varaždin) za zgodbo “Jedan dan van tijela radnice“ (En dan zunaj telesa delavke). TRETJO NAGRADO (400,00 EUR) je prejela Marijana Čanak (Novi Žednik, Subotica) za zgodbo “Pisma drugoj“ (Pisma drugi).

Zgodbe izbrane za objavo v knjigi Lapis Histriae 2025

V finale 20. natečaja Lapisa Histriae se je uvrstilo še 3 besedil. Poleg nagrajenih zgodb so bile za knjigo Lapis Histriae 2025, ki bo do konca leta izšla pri Mestni knjižnici Umag, izbrane še zgodbe: “Princes krofna” Tamare Stojanović (Beograd), “Šta sve pada” Jadranke Milenković (Niš), “Ritual točke” Davorina Lenka (Solčava), “Panin z jabukama” Dalena Belića (Pazin), “Mjesec je nedužan” Lejle Kalamujić (Sarajevo), “Reciklažni center” Viktorije Majačić (Županja), “Gluho bilo” Aide Šečić Nezirević (Sarajevo), “Drvo spoznaje gospođe H.” Dragana Radovančevića (Sremska Mitrovica) “Sipe” Jelene Benčić (Varaždin, Berlin) in “La bestia” Lorelle Franco (Ronchi dei Legionari (GO)).

Utemeljitve nagrad

PRVA NAGRADA

V zgodbi “Island” Pavla Aleksića neimenovani glavni junak, sedeminšestdesetletnik, pripoveduje o dogodkih nekega zimskega dne, tri dni pred pravoslavnim božičem, ki se zgodijo v zasneženi vasi, nekje na planoti v notranjosti Srbije. Glavnina dogajanja se odvija v hiši staršev in okoli nje, kjer glavni junak neguje skoraj sto let starega očeta, ki boleha že sedemnajst let. Skozi protagonistovo pripoved so subtilno orisana njegova spreminjajoča se čustvena stanja: od strahu, tesnobe, upanja, jeze do nostalgije in kesanja. Ta dan namreč izstopa iz vsakdanje rutine. Tistega večera naj bi v njuno hišo prvič stopila Ljubica, junakova nekdanja sodelavka, s katero sta se začela zbliževati neke jeseni po smrti njenega moža, in za katero ima pripravljeno božično darilo: knjigo pesmi. Ljubičina hčerka živi na Islandiji, kamor si želi tudi sama: “…naj zapade še toliko snega, ga takoj, ko pride do tal, počistijo, mi pa se, tule zataknjeni, takoj ko ga malo zapade, ne premaknemo nikamor.” Glavni junak, ki ga vznemirjajo nasprotujoča si čustva, predvsem pa možnost, da začne novo življenje, manično čisti sneg okoli hiše, čisti dovoz za svoj avto in dom pripravlja na težko pričakovani prihod drage gosje. A ko se bliža večer, se očetu poslabša zdravstveno stanje, srečanje odpade, glavni junak pa si pripravlja stvari za odhod v zdravstveni dom…
Pavle Aleksić v zgodbi “Island” gradi izjemno atmosfero izgubljenega, zamrznjenega osebnega življenja, ki korespondira s trenutnimi pretresi v Srbiji, z razpadom družbenih struktur, blokadami, pa tudi z utopičnim duhom. Pripovedovanje o “Islandiji” izhaja predvsem iz notranje motivacije glavnega junaka, ki v svoji “norosti” sliši glas drugega človeka in odgovorno sprejme skrb za življenje svojega bližnjega. Za današnji “vrednostni sistem” je to, kot kaže, nekaj najbolj norega.

DRUGA NAGRADA

V zgodbi “En dan zunaj telesa delavke” Estelle Veronike Grubač je pripovedovalec delavka, ki se vrača iz službe. Dogodka sta dva: natrpan mestni tramvaj in kopalnica s kadjo. V tramvaju nam Grubač hiperbolično pokaže, kako fizična utrujenost uničuje pripovedovalkino integriteto v srhljivih sinestetičnih prizorih neustavljivega procesa razkroja delavskega telesa, v uporu mesa, ki v svoji figurativnosti združuje industrijske in sakralne konotacije. V prelivanju od pretirane utrujenosti telo maže vse, dotakne se vseh ljudi, ki še naprej po mestu “s čevlji nezavedno puščajo rdeče sledi”. Kopalnica s kadjo v središču postane prostor ponovne integracije, oblikovanja in očiščenja v nežnosti in ljubezni. Zgodba Estelle Veronike Grubač je močna in pretresljiva v svoji kratkosti: glavna junakinja nima časa za ta upor mesa, jutri mora spet delati.

TRETJA NAGRADA

Zgodba Marijane Čanak “Pisma drugi” se začne z izmenjavo pisem med prijateljicama Morano in Romano, vse dokler se slednji ne “posreči” in zanosi z dolgoletnim partnerjem Jordanom. Dopisovanje je zaupno in odprto: Romana poskuša z mislimi o sreči potolažiti svojo prijateljico Morano, ki je v odnosu z Dojranom razočarana na vseh ravneh, še posebej na intimnem področju. Z nizom izvirnih, humornih preobratov avtorica svojo junakinjo Morano rešuje iz norosti vloge »prisilne kuharice« in brezna eksistencialne odvisnosti od moškega. S tehnično pomočjo Tinderja Morana postane samostojna podjetnica, ki služi denar na moških fetiših in slabostih. Zgodba “Pisma drugi” je virtuozna orkestracija raznolikih pripovednih glasov in osvobajajoč spektakel spreminjajočih se pogledov na žensko prikrajšanost.

Kratke biografije nagrajencev

Pavle Aleksić se je rodil leta 1993 v Beogradu, kjer je končal srednjo šolo in pričel študirati. Pri devetnajstih je odšel v Ameriko, kjer še vedno živi brez stalnega naslova in dela po barih ter se seli iz kraja v kraj, največ na Aljaski. Je dobitnik nagrade “Đura Đukanov” za zbirko “Tamo je more”. Izbrane zgodbe iz te zbirke je objavil v knjigi “Hartvorm” (2021). Leta 2022 je prejel prvo nagrado na 21. Festivalu evropske kratke zgodbe v Zagrebu, leta 2024 pa tretjo nagrado na natečaju Lapis Histriae.

Estella Veronica Grubač se je rodila leta 2004 v Zagrebu. Živi v Ivancu, majhnem mestu blizu Varaždina, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Danes študira nemščino in anglistiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Piše prozo in poezijo od desetega leta starosti, dosega rezultate na različnih tekmovanjih (LiDraNo, Poezitiva, Tipka), s svojimi prispevki sodeluje pri revijah Libromanija (Gimnazija Ivanec) in Germanist (Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete v Zagrebu).

Marijana Čanak se je rodila leta 1982 v Subotici. Študij književnosti je končala v Novem Sadu. Piše prozo. Je dvakratna dobitnica literarne nagrade “Laza K. Lazarević” za najboljšo neobjavljeno sodobno kratko zgodbo in prva nagrajenka nagrade “Voja Čolanović” za najboljšo knjigo kratkih zgodb (2023). Posamezne zgodbe so prevedene v angleščino, nemščino, makedonščino in albanščino. Izdala je knjigo proze “Ulični prodavci ulica” (2002), zbirko zgodb “Pramatere” (2019 prva izd., 2023 razširjena izd.), roman “Klara, Klarisa” (2022), ki je bil v finalu nagrad NIN in Vital, zbirko zgodb “Put od crvene cigle” (2023) in roman “Svetlo trojstvo” (2024). Živi kot samostojna ustvarjalka v Novem Žedniku.

V petek, 24. maja 2024, je strokovna žirija literarnega natečaja Lapis Histriae 2024, ki jo sestavljajo pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović, razglasila razultate natečaja na Forumu Tomizza v Umagu.

Na 19. Mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga razpisuje Forum Tomizza, je letos prispelo 233 besedil v hrvaškem, slovenskem, italijanskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku.

Letos se podeljujejo tri nagrade. Žirija je odločila, da PRVO NAGRADO prejme Zvjezdana Jembrih (Zagreb) za zgodbo „Cvita“. Prva nagrada Lapis Histriae 2024 znaša 1.000 evrov. Skulptura, ki spremlja prvo nagrado, je delo ak. kiparja Ljuba de Karine.

DRUGO NAGRADO v znesku 600 evrov dobi Alja Gudžević (Berlin, Atene) za zgodbo „Mir je kad se drugdje puca“/„Mir je, ko se strelja drugje“.

TRETJO NAGRADO v višini 400 evrov prejme Pavle Aleksić (Beograd, Aljaska) za zgodbo „I pas me više neće voleti“/„Tudi pes me več ne bo imel rad“.

Zgodbe, izbrane za objavo v knjigi Lapis Histriae 2024

V končni izbor 19. natečaja Lapisa Histriae se je uvrstilo dvanajst zgodb. Poleg nagrajenih so bile za knjigo Lapis Histriae 2024, ki bo izšla do konca leta v založništvu Mestne knjižnice Umag, izbrane še naslednje zgodbe: „Ćakula“/„Čenča“ Antonije Jolić (Šibenik), „Startna linija“ Žarka Jovanovskega (Zagreb), „Prejedanje mušmulama“/„Prenajedanje z nešpljami“ Branke Selaković (Beograd), „Sto minuta samoce“/„Sto minut samote“ Marija Glavaša (Split), „Spaseni pomorci“/„Rešeni pomorščaki“ Danila Lučića (Beograd), „In če vsi pozabijo“ Selme Skenderović (Ljubljana), „Bivši“/„Nekdanji“ Jelene Benčić (Zagreb), „Dimentica, guarisci, ricorda“/„Pozabi, pozdravi, spominjaj se“ Benedette Barbetti (Osimo) in „Čistilište“/„Vice“ Kristine Gavran (Birmingham).

Obrazložitev nagrad

PRVA NAGRADA

V zgodbi „Cvita“ Zvjezdane Jembrih pripovedovalka raziskuje družinsko skrivnost: vzroke samomora sorodnice, mladega dekleta Cvite, ki se je zgodil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v kmečkem okolju dalmatinskega zaledja. Pri tem se sooča z različnimi oblikami molka in hotene pozabe – tradicionalna vaška skupnost ne želi, da se ohranja spomin na to „sramoto“. Pripovedovanje je zaradi vseh teh preprek izrazito fragmentarno, vsak izsek je odkrušek, nov poskus sestavljanja zgodbe o pozabljeni Cviti. Pisanje je podobno prebijanju skozi goščavo, spotikanju po dalmatinskem kamenju v iskanju neoznačenega Cvitinega groba. Zgodba „Cvita“ Zvjezdane Jembrih nastaja na sami meji med molkom in govorom, umetnost pisanja pa se dviguje k neutrudni borbi za dostojanstvo spomina na obstoj ženske in njene ljubezni. Žirija dodeljuje prvo nagrado Zvjezdani Jembrih zato, ker nas s svojo zgodbo opozarja, kako lahko neka obrobna usoda, tudi kadar je utišana in zatrta, lahko veliko pove o družbi in času, v katerem je ugasnila, pa tudi o nas v današnjem času.

DRUGA NAGRADA

Alja Gudžević v zgodbi „Mir je kad se drugdje puca“/„Mir je, ko se strelja drugje“ dogajanje postavi v berlinsko vojaško bolnišnico, v čas štirih dni: od 16. do 19. maja 2021. V tem kratkem času se spoznata junaka zgodbe Mahsa in Walid na oddelku za nujne primere. Walid, ki je smrtno obolel za rakom pljuč, je arabskega porekla in je zaposlen na javni televiziji, medtem ko je Mahsa, aktivistka iranskega porekla, v bolnici zato, ker ji je berlinska policija dobesedno „polomila kosti“ na nedavnih demonstracijah. V zgodbi se na fascinanten način izmjenjujejo stališča obeh junakov, fragmenti njune preteklosti in aktualni dogodki ter grozljivi posnetki prizorov neusmiljenih spopadov izraelske vojske s palestinskimi bojevniki, ki so se prav tega leta 2021 razplamteli. Kratko in boleče zadržano spoznavanje teh dveh berlinskih tujcev z islamskega Vzhoda – s cigaretami, a brez objema – se konča z Walidovo smrtjo in novim policijskim sledenjem, ki Mahsi odkriva politično stran Walidovega delovanja v medijih. Polizei, berlinska policija, in iranska „moralna policija“ sta glavni junakinji neprestano za petama: živi u strahu in samoti brez zaščite, kot v nočni mori. Mahsa poskuša pozabiti domovino, ki jo je zapustila, vendar ta ne zapušča nje. Alja Gudžević na književno suveren način združuje angažiranost in naklonjenost do imigrantov iz islamskih dežel v zahodnem velemestu.

TRETJA NAGRADA

Glavni junak in pripovedovalec v zgodbi „I pas me više neće voleti“/„Tudi pes me več ne bo imel rad“  Pavla Aleksića skrbi za dementnega očeta na vasi, v počitniški hiši njegove sicer beograjske družine. Dogajanje se odvija v enem samem dnevu, v katerem glavni junak po „slabem letu“, preživetem v kanadskem Vancouvru, opravlja dela v hiši in okoli nje. Aleksić je mojster elipse, privzdignjene atmosfere neizrečenosti. Pripoved občuteno poudarja, ritmizira pretok časa in poglablja melanholijo glavnega junaka. V „ogromni daljavi“, daleč od ponorelega sveta današnjega dne, oče in sin preizkušata lastno oddaljenost, „polno in popolno“ samoto.

Kratke biografije prejemnikov nagrad

Zvjezdana Jembrih je bila rojena leta 1965 v Zagrebu. Leta 1990 je diplomirala na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti in magistrirala iz restavriranja lesenih skulptur leta 2000 na MKU v Budimpešti. Od leta 1993 je zaposlena kot konzervatorka-restavratorka, od 2020 pa je redna profesorica na Akademiji likovnih umetnosti Vseučilišča v Zagrebu, na Oddelku za konzerviranje in restavriranje umetnin. Doslej je sodelovala na na tridesetih samostojnih in na številnih skupinskih razstavah ter izpeljala triintrideset land art del (krajinskih umetnosti). Piše in objavlja strokovne članke, poezijo in prozo. Objavila je tri knjige poezije: „Ljubavnici Kraljica Glad“ (2007), „Sve jedno“ (2014) in „Oko Ogorja“ (2023); zbirko kratkih zgodb „Janusove kćeri sestre nevjeste“ (2001); knjigo potopisov „Ljetopisi“ (2008) in grafično-pesniško mapo „Tragovi“ (z Jurom Kokezom, 2014.). Prejela je nekaj nagrad za svoje likovno udejstvovanje (1. nagrada za slikarstvo Ex tempore Opatija – Mandrać 1994), za književno delovanje (nagrada strokovne komisije Franjo Horvat Kiš za hrvaški književni potopis 2008, 2016 i 2017; 3. nagrada za kratko zgodbo na Festivalu evropske kratke zgodbe leta  2017) ter  za svoje strokovno delo (letna nagrada Društva umetnostnih zgodovinarjev Hrvaške za zaščito kulturne dediščine leta 2022).

Alja Gudžević je bila rojena v Berlinu leta 1992.  Odraščala je v Berlinu, Neaplju, Zagrebu. Diplomirala je iz tujih jezikov in književnosti, iz etnologije in kulturne antropologije, družbenih znanosti in filmske  pripovedi. Dela na području književnega prevajanja in audiovizualnih umetnosti. Živi in dela v Berlinu in Atenah.

Pavle Aleksić je bil rojen leta 1993 v Beogradu, kjer je končal srednjo šolo in začel študij. Devetnajstleten je odšel v Ameriko, kjer živi tudi danes, brez stalnega naslova, in dela v barih, od mesta do mesta. Je dobitnik nagrade Đura Đukanov za zbirko „Tamo je more“; izbrane zgodbe iz te zbirke je objavil v knjigi „Hartvorm“ (2021). Leta 2022 je osvojil prvo nagrado na natečaju 21. Festivala evropske kratke zgodbe v Zagrebu.

KARNEVAL BREZ MEJA.

V petek, 19.5. 2023, je strokovna žirija literarnega natečaja Lapis Histriae 2023, ki jo sestavljajo pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović, razglasila rezultate natečaja na Forumu Tomizza v Umagu.

Ugotovili so, da je letos na 18. mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga organizira Forum Tomizza, prispelo 239 besedil na temo KARNEVAL BREZ MEJA v hrvaškem, italijanskem, slovenskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku.

Žirija se je odločila, da letošnjo nagrado prejme Alena Begić (Ljubljana) za zgodbo „Neočekivana smrt“. Nagrada Lapis Histriae 2023 znaša 1.400 evrov. Skulptura je delo kiparja Ljuba de Karine.

Izbrane zgodbe

V ožji izbor za nagrado so se uvrstile zgodbe: „Metamorfoze“ Ane Kutleša (Zagreb), „Sva lica ubice“ Emine Đelilović-Kevrić (Sarajevo), „Sebi za života“ Marije Ratković (Beograd), „O čemu šutim kad govorim o drkanju“ Maje Urban in „Najnpipl“ Pavla Lazarevića (Beograd).

Za knjigo Lapis Histriae 2023, ki bo izžla do konca leta v založništvu Mestne knjižnice Umag, smo izbrali še naslednje zgodbe: „Ovo mesto, zimi“ Pavla Aleksića (Aljaska, Beograd), „S prave strane žice“ Slađana Lipovca (Čazma), „Vrtoglavica“ Dušana Šarotarja (Ljubljana), „Plavi paun“ Marije Rakić Mimica (Split), „Povratak i spovid Valentina Boškovića“ Nemanje Carevića (Beograd), „Dolinci/Dolinzi – podaljšana sekunda“ Manke Kremenšek Križman (Ljubljana), „Piše mi se kad sam s tobom“ Jelene Benčić (Zagreb) in „La tournée“ Erike Šporčić Calabrò (Umag).

Obrazložitev nagrade

Pripovedovalka zgodbe Alene Begić Neočekivana smrt (Nepričakovana smrt) sprva obravnava temo „Karneval brez meja“ na zelo abstraktni, spekulativni, gnoseološki, torej „filozofski“ ravni. „Na živce ji gre resničnost“, v kateri živijo ljudje okrog nje, ta „kvazi resnica“, ki si jo delijo. To jim namreč onemogoča, da bi razumeli usodo glavnega junaka njene zgodbe – njenega soproga. Njen mož že dvajset let sedi pred televizijo in molči. In pri tem niti nima pojma, kaj gleda, samo zapravlja svojo življenjsko energijo za to, da „sledi podobam, ki se izmenjujejo na ekranu“. Kot nam razloži pripovedovalka, je to „permanentno rastlinsko življenje“ v njegovi naravi že od rojstva, problem pa je v „svetu, kot je ta“, ki od njega nenehno nekaj zahteva in ga sili k neomejenemu prevzemanju novih in novih vlog. Do „usodnega“ preobrata v tej zgodbi pride v trenutku, ko se pripovedovalka odloči, da bo v temelju spremenila svoj odnos do soproga, saj pozna njegovo „skivnost“, in ga začne odkrito spodbujati, naj bo to, kar je – „človek-rastlina“.

Pripovedni čas v zgodbi „Neočekivana smrt“ določa pričakovanje dogodka, ki je izpostavljen že v naslovu. Pripovedovalka nam ponuja niz argumentov za „hipotezo“, da je prav takšen konec za njenega soproga najbolj „naraven“. Na začetku zgodbe se pripovedovalka pritožuje zaradi ljudi, ki jo pogosto obtožujejo, da „kar vnaprej nekaj priklicuje“ – kot da je kaka „vedeževalka“. A na koncu zgodbe nas opozarja, da ima „dar, ki ga drugi nimajo“, namreč, da lahko „vnaprej začuti, za koga je naravno, da živi in za koga je naravno, da umre.“ Ko se zgodba razvija, bralec z nasmeškom in vse večjo nejevero sledi pripovedi te pripovedovalke, ki že leta obiskuje psihologa, preventivno, „preden se ji zmeša“.

To pa je raven, na kateri se dogaja druga vrsta preobrata v tej zgodbi – bralec odkriva, da glavni junak zgodbe pravzaprav ni soprog temveč pripovedovalka sama. Ta, ki nam v svoji logorejični spekulativni naraciji razodene svoj celotni svetovni nazor, neomajno in brezprizivno, ta, ki nima živcev za pravi pogovor niti s svojim psihologom, ne z možem, niti z ljudmi, ki jo obdajajo. Temeljno vprašanje ni več soprogova skrivnost, temveč skrivnost njegove prezgovorne žene. Ko smo brali, kako njen mož polagoma umira, smo se bridko nasmihali. Zdaj se soočamo z likom pripovedovalke, ne brez občutka, da smo soudeleženci, odgovorni za smrt nekega človeka, pa četudi je bil to „človek-rastlina“.

Vabljiva „vedeževalkina“ zgodba je maska, ki jo pisateljica  Alena Begić postavlja pred naša oči kot narativni biser, v roke pa – kot vroč kostanj.

O prejemnici nagrade

Alena Begić se je rodila leta 1997 v Nemčiji. Odraščala je v Bosni i Hercegovini, živi v Sloveniji. Dokončuje magisterij iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poezijo in prozo so ji objavili na več regionalnih portalih, v časopisih in zbornikih. Leta 2020 se je uvrstila v finale Lapisa Histriae, na 19. festivalu evropske kratke zgodbe v Zagrebu pa je osvojila drugo mesto. Objavila je zbirko zgodb „Dan za ispravljanje“ (Durieux, Zagreb, 2022).

Člani strokovne žirije natečaja Lapis Histriae 2025 sta pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović.

Rezultati natečaja Lapis Histriae 2025 bodo objavljeni 23. 5. 2025 na Forumu Tomizza v Umagu in na spletni strani www.forumtomizza.com

Vsem cenjenim avtorjem in avtoricam se za poslane zgodbe iskreno zahvaljujemo!

Prejemnik nagrade je gost Foruma Tomizza, nagrada pa mu je slovesno izročena v Umagu. Poleg lepega denarnega zneska nagrado zaznamuje tudi umetniški artefakt kiparja Ljube de Karine.

Dosedanji nagrajenci/-ke:

• 2024: Zvjezdana Jembrih (Zagreb / Zagabria)
• 2023: Alena Begić (Ljubljana / Lubiana)
• 2022: Lea Čorak (Zagreb / Zagabria)
• 2021: Bojan Krivokapić (Novi Sad)
• 2020: Fuad Hrustić (Gradačac, BiH)
• 2019: Monika Herceg (Zagreb / Zagabria)
• 2018: Stamen Milovanović (Niš)
• 2017: Davor Ivankovac (Nuštar)
• 2016: Federica Marzi (Trst / Trieste)
• 2015: Mirana Likar Bajželj (Ljubljana / Lubiana)
• 2014: Denis Peričić (Varaždin)
• 2013: Natalija Miletić (Sisak)
• 2012: Želimir Periš (Zadar / Zara)
• 2011: Darko Macan (Zagreb / Zagabria)
• 2010: Jelena Đokić (Beograd / Belgrado)
• 2009: Vesna Lemaić (Ljubljana / Lubiana)
• 2008: Ivana Peruško (Zagreb / Zagabria)
• 2007: Snježana Pejović Petraček (Buje / Buie) in Bogislav Marković (Beograd / Belgrado)
• 2006: Martina Gamboz (Portorož / Portorose) in Igor Grbić (Pula / Pola / Pulj)

Člani žirije:

2021. – 20__.: Laura Marchig, Tea Tulić, Goran Vojnović

2015. – 2020.: Laura Marchig, Marko Sosič, Tea Tulić

2012. – 2014.: Elis Deghenghi Olujić, Daša Drndić, Marcello Potocco

2008. – 2011.: Elis Deghenghi Olujić, Nataša Petrinjak, Marcello Potocco

2007.: Silvio Forza, Gašpar Malej, Aljoša Pužar

2006.: Loredana Bogliun, Miran Košuta, Gašpar Malej, Laura Marchig, Tonko Maroević, Milorad Stojević