Cvetka

Lapis Histriae 2024: PRVA NAGRADA/PRIMO PREMIO

I.

Cvetka je bila ljepa. Utopila se je v vodnjaku, bilo je pred Božič. Imela je šestnajst let. Ne ve se, kje je njen grob, ker so ozke stare grobove s kamnitimi ploščami pri vzglavju in vznožju prekrili novi grobovi ali pa so potonili v tla. Ali pa se ne ve, kje je njen grob, ker je sploh niso pokopali na pokopališču, temveč morda na zunanji strani pokopališke ograje. Ne ve se in nihče ne pričuje o tem.

*

Peter pravi (momlja s svojim otožnim glasom osamljenca): Poznam tega človeka, ma ni to človek, on ni človek. Umrl je in njegova družina je žalostno končala, seme se mu je spridilo. On je kriv za Cvetko, na.

V vasi so mi rekli: tistega dne je bilo pred Božičem, ovce so se vračale pred večer, znenada so se ženske razkropile: Cvetka se je utopila, v vodnjaku, pa jok in stok

In da je Marjan rekel nekaj grdega, ona pa je odšla gor do vodnjaka, pred sam Božič je bilo. Zvon svetega Jurija je nabijal tri dni zapovrstjo.

*

Cvetka je bila ljepa. Skoraj nič drugega ni ostalo, le ta izjava, na katero sem naletela. Tu ni bolečine. Vsakdanjik je pogoltnil bolečino kakor kača kuščarja. Vsakdanjik je pogoltnil vse odvečne poganjke življenja in pustil samo najnujnejše. Živeti, delati, kaj pa. Spomin je okras, objest, luxuria. Molk je višja oblika obstoja.

Nekaj od vsega tega je mogoče strpati v škrte Očenaše in Zdravamarije, toda Očenaši in Zdravamarije so za nedeljo. Je treba je delat, se je treba borit.

Tu ni ne omembe ne zapisa. Ni pričevanja (morda v župnijski knjigi? Leta 1965? Ali 1962? ‒ ne vem niti leta. Ali v kakem miličniškem zapisniku?), ni predmetov, ni družinskih fotografij. Nikakršnih spominov. Ni zgodbe. Tisto, o čemer se govori, je zgolj izseček, bežen spomin, še spomin ne, temveč neki zaostanek, tisto, kar kdo vendarle pove, ker ni mogoče, da ne bi povedal. To je ta splošna misel, okamnina, zarjavelo izročilo v službi resnice, tisto, kar so vedeli vsi (čeprav nihče ni zares vedel). Nič več. Pravzaprav nič.

Cvetka je bila ljepa. Ja, utopila se je, gor pri vodnjaku. Kako? Ne ve se, utopila se je, globoka voda je bila, deževno obdobje, ah uboga Cvetka, mlada je bila, niti sedemnajst.

Nekdo to izusti, in molk. Stavek se komaj prične, pa že zastane. Po takšnem molku se ne postavlja vprašanj.

*

Gor nad trafo postajo, nad cesto, je vodnjak. Vodnjak je ogromen betonski  vodni zbiralnik, zgrajen za vso vas. Vhod je pokrit, z zarjavelimi železnimi vrati. (Vhod v temačni Had, v katerega se spušča Perzefona z betvico cvetja.) Puščoben kraj, toda vse naokrog je prav tako puščobno, vodnjak je zgolj še ena puščobna platforma, okrog katere raste kržljavo rastlinje. Ob trafo postaji, v visoki travi na drugi strani ceste, že nerazpoznavni kamni ‒počivala. Tu so si nekoč, ko so nosili mrtve dol z vasi, iz Svilaje, spočili. Kamen za k glavi, kamen za k nogam. Sem in tja na kakem kamnu vrez, znak, nečitljiva črka. Tu je ta sveti kraj ‒ob trafo postaji, potopljen v travo. Na drugi strani ceste pa je ta vodnjak.

*

Cvetka je bila ljepa. Pravi Marijana, Cvetka je ime s katerim tukaj povezujemo lepoto. Češ da so bile vse Cvetke lepe. Sem imela eno teto po materi, ne spomnim se je, ime ji je bilo Cvetka, in zanjo so govorili, da je lepa. Plavolasa. In nikoli se ni omožila.

Je bila ta Cvetka plavolasa? Svetle polti? Skladna? Kakšna?

Edinole Iva in Ankica se je še spominjata. To je nevarno. Bolje je nič spraševati. Bolje je molčati, da se ne bom osramotila, ko bom izustila nekaj, česar se ne sprašuje. Ali pa velja dobro izbrati, koga in kako boš vprašal.

Ali – bolje je pisati brez vprašanj, po sledi molka – po sledi neke druge bolečine, ne tiste, ki se po-vrača, po sledi nekega povsem drugega neznanja, nerazumevanja, ne spraševati, ne pisati. Kot sled razlite deževnice, ki jo bo vpila zemlja. Bržkone je bolje pisati tako. Vse drugo je zapozneli romantizem, naracija kiča, blasfemija, pisanje, namenjeno branju in vohljanju za drugimi … da bi bralci izvedeli … Kaj je bilo? Kako se je vrgla? Se je ubila? Je bila noseča? V katerem mesecu nosečnosti? Kje so bili drugi? Mati? Sestre? Je oče Marjan medtem kartal z župnikom? Je prišla milica na preiskavo? Zametujem številne poganjke zgodbe, v členkih prstov nad tipkovnico me grabi krč, bi si morala umiti roke? Ali odnehati? Bridko je tako pisati. Dotikati se bridkega trnja, špargljevine med kamenjem.

*

Jêsen cveti, ves gozd je vzcvetel. Vse zeleni. Karkoli boš posadil v zemljo – bo vzkalilo. Ob svetem Juriju se veja razcvetele rašeljike zatakne nad vrata v hišo. Najmlajša godna mladenka v vasi vstane zgodaj zjutraj, pred soncem, in zatika veje za  oboj.  Češnje so se že obrodile, dosti jih bo. Samo, pravijo – ko jêsen tako bujno cveti, bo leto nerodovitno.

*

Morda se je Cvetka ob svetem Juriju prvič podala v kólo. Surovo je to kólo, fant in dekle se primeta za roke in skačeta: kadisamlanitancala, hop hop hop hop,hitro in surovo, na soncu, na Kolarišču pred cerkvijo, nekateri so pražnje oblečeni, rdeče, modro, belo, z resicami in srebrnimi gumbi, ni še čas folklornih shodov ne kulturno-umetniških društev, dvainšestdeseto je, v vasi še ni televizije, nekateri so že odvrgli in prodali noše, prihajali so tudi tisti tam iz muzeja in kupovali noše in preslice in stare sukance, mnogi so že v kupljeni opravi, najlonske srajce in cvetlične bluze iz Trsta, tudi ti skačejo, in Cvetka ima nove najlonke in novo roza bluzo, treba je plesati, to je kot nekakšen sladek val, gledajo te, fantova roka te ujame za pas, nebo se vrti in sonca se množijo – kot bi bilo troje sonc, četvero sonc (tri sonca bo izpila kača, kot v tisti davni bajki), in krošnje zelenijo, sonce je zeleno in belo in rdeče, moški pojejo pod krošnjo hojlahojtiangelmoj, potem pa fantje pod drugo krošnjo: mala moja sijejo mi sonca tri, ko me pogledajo tvoje oči. Cvetka povesi pogled.

*

Na božični večer, tako pravijo, ovco, ki se prva vrne v obor, pričakajo z bokalom vina, da se ovca napije, naj tudi živina ve, da je Božič.

II.

Kaj sploh delam tukaj? V tem pisanju? Tisto, o čemer se ne govori, o tistem se molči (to smo menda že ugotovili). Pisanje je molk, če imamo dovolj molka, dovolj pikrega in dobrega molka. Lahko o tistem, o čemer ni mogoče govoriti, pišemo? Prebijam se skozi grobo tkanje tega molka – pred več kot petdesetimi leti se je Cvetka utopila in to je vse, kaj bi še lahko rekli o tem. (Ante pravi – po smrti ni nič, Iva pravi– mora biti nekaj, neka sila, kaj jaz vem – njihova vera je kratka in jedrnata in ne prežema je nič baročnega – tu ni metafor, ni ovinkov, ni niti debate.) Jaz pa se smukam kot lisica, kot psica, kot kača – ne bi smela – skozi ta gosti gozd, skozi ta gosti molk, kot skozi zarasle poti, kot da iščem šparglje med kamenjem, jaz, ki ničesar ne vem, brez kakršnegakoli koncepta, brez želje po zgodbi, formi, brez namere; hodim skozi goščavo in se spotikam, izpisujem delčke, jih, ko zastanem in vdihnem, ločujem z zvezdico ali rimsko številko, in spet. Evo, to delam.

*

Izsečki se mi izmikajo ali pa me zalezujejo. Nono Marjan je kartal z župnikom po tri dni in tri noči, pri hiši ni nikoli ničesar manjkalo, Marjan je sem ter tja klofnil nono Lezo, a bolj poredko, samo, kadar je bila kriva, Leza je, ko je nono Marjan umrl, prevzela okopavanje vinograda, ni odnehala ne po dežju ne po soncu, v črnini, belega obraza, zaustavljena, zledenela v tem večnem kopanju. Njena slika je na nagrobni plošči – s črno ruto, rahlim nasmeškom, stisnjenimi ustnicami, prodornim pogledom, kot bi vedela več kot sme, pa vendar – ne govori se, ker se, evo, ne govori. Lezi so dali sliko na grob, o Cvetkinem grobu pa niti sledi? Mama in hči v razponu od ene do druge smrti … Nono Marjan je bil glava družine. Lezi in Marjanu se je rodil edini sin, ob sedmih hčerah. Njega je na gmajni raznesla bomba, po drugi vojni, našel jo je nekje med kamenjem in mu je eksplodirala v roki, bilo mu je trinajst let. Cvetka pa se je utopila. Dvainšestdesetega. Bil pa je še eden, Ive, umrl je kot otrok, pomodrel je in umrl. In šest hčera. Ne sedem, šest jih je bilo.

*

Spomin je razsut kot črepinje grobe keramike, ki prihaja na plano ob robu obzidja pod Gradiščem. Štiri tisoč let – pravijo arheologi. Rjavordeča keramika, grobo žgana, razsuta povsod, vse dol do polja, pomešana z rdečkasto zemljo, zdrobljenim kamenjem, koreninicami in strtimi polžjimi hišicami, na njej pelod in prah. Pepel z nekih davnih pogorišč ali ognjišč. Spomin se drobi, postaja bolj in bolj droban in tako izginja. Jaz pa se pri tem niti nimam česa spominjati. Zato tavam. Zato menda pišem.

*

Morda bi spet vprašala Petra? Ali Ankico. Ali Milico? Ona je tukaj najstarejša, a se je naučila, da govori (pa tudi misli) samo tisto, kar sama hoče. Menda zato tako dolgo živi.

III.

Ni bilo tako. Vsaj en del vsega tega ni takšen. A ne vem, ali je to pomembno. V zgodbi je pomembno, a vse se, ker to ni zgodba, razliva in spet narašča kot nek val, vse, kar je izrečeno in ni izrečeno, kar se, ko hodim skozi pokrajino, korak za korakom, sestavlja v besede, odlomke in ritme, ki jih tako ali tako ne bom nikoli zapisala.  Nič se ne spremeni – ker to niti ni zgodba. Zapisala bom nekaj drugega, neke ostanke, kot raztkano prejo, skuzmano od vetra, zmršeno in nepotrebno, ne blaga ne obleke iz nje.

*

Bila sem pri Ivi gor v Karanih. Sedemdeset let ima. Kako se je ne bi spomnila – ona je letnik petinštirideset,  jaz oseminštirideset, ko je šla v šolo, se je vedno oglasila pri moji materi in snela tiste volnene nogavice, za katere ji je mama rekla, da jih mora nositi, da se ne bo prehladila, in pri moji materi je pred šolo oblekla tiste tanke, fine, iz najlona … Bila je črna, takšne lase je imela, v zrak (Iva opisuje avreolo nad svojo ostarelo glavo), lepa kot slika … Ni bila plava, črna je bila. Eh, čeča, vse je odnesla s sabo, vse. Jutri ti bom pokazala njen grob, vem, kje je, vsega se spominjam, še malo pa ne bo nihče več vedel nič. Pa ti kupi tam v trgovini nekaj cvetja, svilenega, pa ga zatakni, vem jaz, kje je njen grob, takoj pri cerkvi, ob vratih na drugi strani, jutri po maši ti bom pokazala.  Ti pa pridi enkrat k meni pa se bova lepo usedli, vse ti bom povedala, ko ne bo nikogar, v miru ti bom pripovedovala. To se je zgodilo na sam božični večer, moj bog, kako je to bilo! Vse je odnesla s sabo. Tudi milica je prišla, kaj pa, tudi mene so spraševali, tako sem se tresla od strahu. Da je bil fantek v njej. Vse je odnesla s sabo.

Lahko me slikaš, samo počakaj, da se počešem, zdaj bom … No, zdaj me lahko slikaš.

Iva je v rdečem puloverju in hlačah, zlate uhane ima, jadrno govori brez prestanka, po zidovih v hiši slike svetnikov, v vazi vrtnice, Iva hrani ovce, sedemindvajset ovac ima in petnajst janjcev, vsako nedeljo in ob mladih petkih je v cerkvi. Ob mladih petkih, e, mi to spoštujemo … Kot se reče, mrtvi molčijo, treba je spoštovati. Lepa je bila. Vse je odnesla s sabo, vse.

Kaj pa je njena mati, pokojna Laza, pretrpela! Mali Ive ji je umrl, ko je bil v zibki, šla je v Svilajo po drva, pustila ga je, najbrž ga ni dovolj nahranila, jokal je pa se je nekako zahlipnil in umrl, pomodrel je. Ne, to je bil sin, majhen je bil, pozneje pa je bomba vzela Jura, to veš. Šest hčera, e, šest jih je bilo. Šest.

*

Šest, sedem – tisto nekrščeno sem si izmislila, najbrž sem jih potrebovala sedem, mitskih sedem, da bi se nekako po usodi zaprl (ali odprl) ta prostor za pričevanje o teh hčerah, sestrah, ki si ga ne upam, ki ga ne znam dokončati, pa dodajam še par besed, samo toliko, da se mi ne zatakne, če sem se že lotila.

*

In ko bom spet prišla, bom ob vzglavni kamen zataknila šopek umetnega cvetja – ker tukaj nima smisla saditi pravega cvetja, poleti bi ga požgalo sonce, pozimi burja. In odšla bom gor k Ivi, v Karane, obljubila sem.

*

Lidija pravi, zasadi peruniko na grob.

*

Enkrat bom šla gor k Ivi, v Karane.

v slovenščino prevedla Bojana Vajt

Zastao sam, okrenuo se, čekao ga dok je silazio niz brdo – zasenjen naspram sutonskog neba, silazio je sa štapom niz tamnu stranu brda, a onda purpurni trag aviona iza njegovih leđa što se diže iz daleka, dok je on zalazio sve dublje pod senku a avion nastavljao da se diže, diže, diže u nebo.

Tog jutra ću da ustanem i ubiću psa – i pas me više neće voleti.

Vratiću se i ići po dvorištu, pre nego što operem ruke popiću rakiju, tražiću upaljač po kuhinji pa ću šetati sa upaljačem bos po još mokroj jutarnjoj travi i setiću se da sam ostavio lopatu tamo gore na brdu – a onda ću da upalim cigaru što sve vreme žvaćem u ustima i sešću na stepenice zagledan u linije blata u linijama života u rukama – onda ću da odem i da operem ruke, i da bacim netaknutu cigaru u đubre, i žar će sagorevati kroz kesu – i sve to pre doručka:

sada spremam doručak.

Gledam vodu dok ne provri. I sa vrata njegove sobe – gledam ga dok još uvek spava. Pokriven do vrha spava, kao usred zime, tupo mrda ustima, a ja uđem i širim zavese po sobi, otvaram prozore, slažem mu stvari i šta će da obuče; on se budi, zakašlje:

„Kol’ko je to sati, kasnim?”

„Ustaj ajde da jedemo.”

Uzima naočare, gleda na sat.

„Jel mi stiglo iz suda nešto, treba da mi stigne…”

„Nema šta da ti stigne, ajde ustaj.”

Ostavljam ga dok se polako pridiže. Postavljam mu sto u kuhinji. Onda sedim za stolom dok je on još u kupatilu. Voda teče, stavlja zube, kašlje, doručak mu propada. Gledam na sat više zbog sebe no zbog njega, ustajem i stojim kraj otvorenih vrata u dvorište i gledam kako vetar smenjuje vreme. Na kraju mili kad se pojavi, seda za sto.

„Jedi sad, propade ti sve dok se ti spremiš.”

Stavljam mu džemper oko ramena, i opet vodu za čaj da provri, pre no što kaže bilo šta. A onda uzimam i sebi i jedem sa nogu nad sudoperom. Između zalogaja, govori: „Zato te i boli stomak. Sedi lepo…”

„Ajde ćale jedi samo molim te.”

On žvaće staro i mrljavo i u pauzama nastavlja da govori. Skupljam sudove i perem i trljam da operem ruke i blato u tankim pukotinama u šakama. Puštam vrelu vodu niz prste zamišljen nad svime što se u poslednje vreme dogodilo, a on opet o pošti i o sudu, kao da ga još uvek to drži i i dalje čeka nešto.

„Ama šta da ti stigne, nije ništa stiglo – jedi samo!”

Voda vri i nastavi da vri. Puštam ga da pomene nešto ali ne govori više ništa. Skuplja mrve oko tanjira salvetom. Vraćam mu nazad čaj za sto, on žvaće, gleda napolje. Kažem da ću da idem da kosim uskoro. Pitam šta da mu donesem iz prodavnice. Kažem da treba da se očisti boks i da držimo od sada drva u boksu. Stojim nad njim, gledam u njega.

„Nemoj samo da rintaš puno.”

Jede.

A kroz otvorena vrata u dvorište, gde zavesa oko ivica vrata vuče i vijori napolje, i gde na stolu ispred u dvorištu, sva u jutarnjem vetru i u pozno-letnjem suncu poluzatvorenih očiju sedi jedna siva mačka, rep joj visi sa stola, sedi i sklapa oči sporo, i oči gledaju ka nama. Uvija rep niz sto, svaki delić dlake pojedinačno njiše se, povija suncu, kako se i dugo nekošene travke povijaju u ogromnom polju iza nje u koje ni ne gleda, iz kojeg kao da izvire, a preko kojeg neumoljivo sporo a vidno prelaze samalački oblaci, i trava podrhtava od vetra, i kuća stoji preko i sa druge strane tog polja, i stoji pod oblakom što preko kuće prelazi, a ja stojim sa krpom u rukama nakon što sam krenuo da brišem sudoperu, a u stvari ne znam kuda sam krenuo tog jutra, i gledam tupo u tu mačku i to polje i tu kuću i tu senku oblaka nad kućom što se kao čaršav povlači, i povlači preko polja i ostavlja kuću obasjanu pod suncem, sa cvećem na terasi i sa nekim što otvara prozore na spratu kuće. Zakoračim, krenem – mačka raširi oči, ukruti, pa za sledećim korakom već skače sa stola i za vratima nestaje. Oblak se kao talas preko mladog polja približava, sto je sada prazan, zavesa – sve se menja. Menja se.

Oblaci kao sante leda. U suvoj, visokoj travi, među šipražjem. Vodi staza. Zov insekata i nagli daleki lavež, i vezane krave u polju. Odlazim u prodavnicu preko polja i vraćam se znojav i sa lubenicom. Sečem je da stane u frižider i pijem hladne vode i kašiku kiselog mleka. Navire vrućina preko dana, preko suve zemlje, kao da navire niz brdo. Po životinjama i po ljudima. On u sobi, iza zatvorenih vrata, verovatno spava.

Posle doručka i posle prodavnice, kosim donju polovinu dvorišta da završim pre velike vrućine, oko prilaza i kanala i ispred ograde. Gledam samo par koraka ispred sebe. Visi radio o kosilici. Dižem pogled i vidim ga u gaćama i u majici, stoji kraj stola u dvorištu bez ideje o mestu, saginje glavu koliko može i po žbunju traži nešto. Gasim kosilicu i čuje se muzika u podne dok jurim prema njemu:

„Pa što si go sada šta radiš?!”

Diže ruke ispred grudi, zove me Peđinim imenom. „Tražim…”, kaže, pa smišlja, „Pantalone tražim.” U crnim je čarapama na betonu, tako na suncu noge su mu bele, pretanke, stoji kao da stoji na ledu. „Gde si mi stavio pantalone?”

Vodim ga unutra, prostirem pantalone na patos, stavljam ga da sedne na krevet, dižem mu jednu po jednu nogu. Promukao dok ga oblačim, viče: „Pa šta jao bože, šta ja da radim!”

„Čekaj, drži se za mene. Čekaj ćale, čekaj!”

„Ne mogu samo da ležim po ceo božiji dan.”

„Hoćeš napolje il’ ćeš unutra, odluči se?”

Gleda po sobi kao da gleda u mraku. U stranu pa dole po podu: „Ti se samo dereš”, kaže. „Kao da sam ja lud.”

„Ne derem se nego ne čuješ.”

„Stalno si ljut nešto… Sve vreme. Šta, šta ja da radim više…”

„Ne ljutim se, pitam te – ako hoćeš napolje daj da te obučemo i sedi u dvorištu.”

Masira, gura prste u oči.

„Ima lubenice. Kupio sam ti lubenicu. Dođi sedi u dvorište, taman dok ja kosim da se o’ladi malo u frižideru. Ajde.”

Oblačim mu košulju, uzimam ga za ruke da ustane.

„Ajde, lepo je vreme, toplo je napolju.”

Vodim ga za sto napolju gde seda i sledećih sat vremena sedi za stolom, čita novine, sklapa oči polako i diže oči u nebo. Sav u suncu, gleda niz dvorište u mene kako kosim.

Ovo je kuća koju je izgradio. „Ovo je sve naše”, govori – kao da smo u Sokobanji. Ali naša je zemlja samo uzani pojas na pola brda, nekoliko desetina ari. Među svom tom tuđom zemljom. Na tom je mestu pre četrdeset godina iznedrio letnju kuću u kojoj sada on i ja živimo, u proleće, i u leto, u jesen, zimu. I tako od zimus. Kuća pod brdom i za brdom zaseok – govorio sam: „Tu sam sada”, kad po selu pitaju koliko ostajem.

Posle podneva, šeta oko kuće po betonskoj stazi gde je još hladovina. Gledajući od kuće uz brdo, visoka trava – krzno na vetru. Sve što je u selu je na drugoj strani i svakoga jutra idem preko brda. Kasnije sedimo za stolom u dvorištu, iseckana mu lubenica uz krišku hleba – jede s’ hlebom kao što jede grožđe.

„Šta ćeš da jedeš sutra?”

Sleže ramenima. Iz dana u dan izvlačim stvari iz njega.

Srče sok, crveno mu niz bradu, među belim dlačicama što treba da mu obrijem – klima glavom.

„Šta?”

Sleću mu muve, rasterujem mu sa tanjira, on briše usta: „Šta god ima”, kaže.

Sedimo i mirišem travu, tek pokošenu. Kad sam bio mali, kad je kosio, govorio je to trava zove upomoć. Sad kaže to je poslednji trzaj žive biljke. Kao kad muva sleće na prste.

Penjem se na brdo po lopatu i kad se vratim pale latice ruža su pseći jezici u raskopanoj zemlji. Naprežem sebe da ne vidim. On unutra leži i u hladovini spava. Novine mu preko stomaka, gledam ga kroz prozor. Čitav dan da ne kaže ništa. Kasnije, dok grabuljam košenu travu na gomile, komšija prilazi putem, naginje se preko ograde, govori teško je to, selo nije prijalo psu, ovo je najbolje što sam mogao i da je šteta što je baš na mene palo tako nešto. Pita kako je sudija.

Kada ode stavim kafu, sedim za stolom napolju, čitam novine. Vrućina jenjava, oseća se na letnji kraj. Na ulici jure deca, šutiraju loptu o ogradu, za njima jure psi – sa kapije baba viče da se sklone sa sunca. On se pojavljuje sav usnuo, u stranom, kao da i nije tu, stoji na dovratku bos još uvek naspram dvorišta. „Šta je ćale?”

Drži se za stomak, gleda napolje: „A gde je Rada?”

Još čekam veče da zahladi, da uhvati vetar, da nakupim svu travu na gomilu. Da upalim vatru.

Osamdeset i šest godina ima. Do pre deset godina je radio. Rada je šezdeset godina jurcala oko njega. Na njegov imendan, pre šest godina, prešli su zauvek ovde, u praznu kuću, iz Beograda. Ostavili stan tamo Peđi, i njegovoj deci. Za mene to su bile poslednje godine Vankuvera. Stvari su onda još neko kratko vreme bile dovoljno dobre.

Sada: psi laju pred kapijom, on stoji nad kapijom – zviždi:

„Što ih gnjaviš, pusti ih.”

Prilazim s kolicima da izađem, da iznesem travu kraj kanala na gomilu – ali zastanem pred kapijom, hvata me sada strah pred tim psima, sav u trenutku odjednom. Naginje se, smeje, psuje ih, oni laju uz kapiju, njih dvojica:

„Ajde ćale, ajde da jedeš. Ajde sad će i vesti.”

Kasnije stojim ispred dvorišta uz kanal uz vatru, grabuljam travu u plamen, ne dam vatri da se prospe dalje. Ubrzo priđu deca, okruže i zapitkuju, sve su bliža vatri a ja vičem: „Izgorećeš, beži, sklanjaj se odatle.” Psi što su bili i lajali više nisu, u travi su kraj puta, leže u daljini, čekaju. Udaljeni glas žene viče sa prozora deci, govori da se sklone od vatre, da uđu u kuću i to traje. Za njima odu i psi. Dve ptice prelete nisko nad ulicom i nestanu duž ivice šume. Potom nestaju glasovi dece što ulaze u kuću. I lavež negde daleko u dolini, što se jedva drži, skoro da ga i nema, nestaje. I što je skoro vetar, što huče dolinom kao reka, slabi. I na kraju, skoro a onda skroz i odjednom – sve mi se vrati: osećaj da mi je život u plamenu i da sve gori, a mi smo predaleko od vode, bez vatrogasca na vidiku – potpuno smo i savršeno sami. Sitni plamičci što se cepe od plamena i u vazduhu se gase i u travi nestaju – a on sedi kroz vatru gore, sa slamenim šeširom što sam mu malopre našao u ormanu, sedi kao brdo, kao dolina, kao poslednja stalna stvar koja to nije.

Okrenem se, pogledam gde i on gleda, preko ulice – oblaci kao rumeni obrazi nad vrhovima brda, u drveću, nad dolinom:

tiho, tiho pada dan.

To je predvečerje.

Po gašenju vatre odem i pobacam sve cigare u đubre. Uzmem iz frižidera belo vino, kiselu vodu, sednem pored njega za stolom u dvorištu, govori kako su se očerupale ruže duž staze. Govori kako nije mogao da me odvoji od tih ruža kad sam bio mali, da sam šutirao loptu u njih.

„To je Peđa”, kažem, „Nisam to bio ja.”

Spušta mi ruku na koleno pa je tu drži, mljacka ustima kao da razmišlja. Pita gde je Rada. „Još je nema”, kaže.

„Nema, sutra će ona.”

„Šta će sutra, što sutra?”

„Ne znam ćale, pusti me…”

Vraća ruku, ja ćutim, da ne govorim, kao da će da zaboravi. Ali nedostajanje mu ne ide nikuda.

„A Tanja, gde ti je ona?”

Pale se ulična svetla preko doline. Od daljine, posle tolike žege, trepere svetla kuća sa druge strane niz ogromnu padinu davno okrenutu od sunca, ocrtavaju placeve sa drvoredima i linije zemlje niz brdo.

„Jel se ti sećaš kad ste bili mali kad smo vas dovodili preko leta, pa si video jagnje kod Miše, zaglavilo se u tarabi a ti je vučeš, ono skamuče, Miša viče pusti je, sad će slava za koji dan, a ti plačeš jadan, detence malo?”

Meko otiče dan kao voda. Ponestaje mi šta da radim da ukrotim vreme, da mi bude dan. Spuštam laktove na kolena, glavu u ruke: sunce se spušta i spusti nisko, isuviše nisko da ne može više opet da stane na noge – udaram u zid negde u sebi, na nekom mestu gde dugo nisam bio, negde gde se nikada nisam zadržavao, gde nije ostalo ništa više za čoveka da se uhvati – i nemam kud sa tim; a on žmirka u predvečerju, i zakopčava košulju, i talas raste kao oblak, kao tišina, i raste brdo, na pogrešnoj strani od sunca – i diže se vetar, i raste, raste ogromna udaljenost do sledećeg dana:

„Imao sam baš lošu godinu ćale.”

Na tom mjestu gdje je posječeno javorje i sjene hrastovih stabala, ušutkan šapat korova i tjednima dubljena zemlja da bi se omogućilo mjesto vojnoj bolnici, tu je prije rata bilo radničko naselje. Male limene kuće nalik barakama, tankih zidova kroz koje je putovao zvuk starog posuđa i tihih molitvi, danas bi zbunile slučajne pješake. Trošne i pune vlage zbog blizine kanala rijeke prkosile su neizbježnim zimama i s večeri pružale utjehu potonulim radnicima koji bi se stropoštali u krevet po završetku trinaestosatne radne smjene nakon što tjednima do njih ne bi dopro trak sunca. Stanovnici centra danas taj dio grada zovu opasnim, turskim, arapskim, rjeđe samo periferijom. Pročelje današnje bolnice podsjeća na blokove kontejnera na teretnom brodu. Tu je ponekad moguće zateći dječake kako se nadvikuju i igraju na olupini brodića podno brdašca uz bolnicu. Brdašce je umjetno, čine ga ostaci ljudskih tijela koja ovaj svijet nisu napustila smrću koju u gradu zovu prirodnom. U posljednje vrijeme naselje je oblijepljeno naljepnicama, išarano parolama, ponekad se osjeti miris zapaljenih automobila, s bolničkih prozora lakše je uočiti policijsku patrolu od slučajnih trkača. Mjesta za slučajni susret nema, tek pokoja klupa i telegrafski stup uz rijeku s obavijestima o odbjeglim mačkama i psima. Mnogo rjeđe se tu zalijepi osmrtnica, obavijest o nestaloj osobi ili tjeralica.

***

16. 5. 2021.

Sjedi u čekaonici bez prozora i osluškuje šum jake proljetne kiše, iščekuje novu dozu cjepiva protiv tetanusa. Jučer je napunila dvanaest dana bolničkog staža, od jutros leži u krevetu na trećem katu na odjelu za hitne slučajeve jer za kosti polomljene policijskim napadom odjela nema. U čekaonici otkopčani šlic, klopot požutjelih klompi, gaze koje se jedva drže pred konačnim padom, ljudi u kolicima bez udova, plavokosi dječak ne skida oči s nje, kad mu se nasmije djeluje kao da ga je probudila. Krivo srasle kosti, pogrešan izgovor prezimena. Nekoliko izmrvljenih, tegobno izgovorenih riječi, kašalj iza zatvorenih vrata, škriput. U sobi ustajao i topao zrak, stane pred doktora, prstima nabora kožu na trbuhu i nijemo gleda kako igla razuvjerava tetanus od njenih modrica. Svakog se jutra posljednjih tjedana taj susret uvježbava kao probe koreografija socijalističke omladine, dogodi se i prođe. Spusti majicu, tijelo se giba kroz sobu bez prozora praćeno sestrinim pogledom prema izlazu doktorske sobe. Prigušene riječi, zveket alata i krhotine šaptaja, potom lift koji svaki put zvuči kao grmljavina što prostruji zgradom i svrši se bljeskom pri otvaranju vrata. Stisne tipku s brojem tri, dlanove zagura pod pazuhe, sklopi oči i približava se prozorima s pogledom na kišovit dan. Sve što se odavde čuje: jeka koraka, odumirući glasovi, dobovanje kiše. Prođe pored sobe za molitvu. Obrisi predmeta u bolnici koji s odlaskom dana napuštaju svoje polusjene, malo toga preostalog za dezinfekciju. Slučajno je ovdje, nije tražila da se tu zatekne; ruka koja se istrgla tren pred napad policajca koji ju je oborio na tlo i pretukao presudila je danima koje provodi pod nadzorom. Jutros su je preselili u treću sobu otkako je u bolničkom krevetu više nego van njega, a otad je u prizemlju dvaput kupila paprat koja izgledom ne odgovara svom taksonomskom imenu i prezimenu Nephrolepis exaltata. Svaki pitar košta euro. U prizemlju sve biljke liče na plastično cvijeće.

Na mobitelu znak za bezvučno i prizori dnevnih vijesti na zaslonu ‒ djeca mašu plastičnim posudama, prazne su, zatim jedno dijete govori, majka s razvezanom maramom preko glave i ramena, tijelo djeteta na njenim dlanovima, suze joj se miješaju s prašinom i krvi. Na dnu ekrana prijevod toga što unesrećena žena govori na engleskom. U sobi nije sama, još uvijek je ne uspijeva nazvati svojom ni njihovom, taj kojeg bi trebala zvati cimerom drijema. Odustaje od vijesti, prstima prelazi po ekranu i glas Kourosha Yaghmaeia poput toplog mlijeka sa šećerom karamelizira dan

  Kad bijes sruči se s mojih trepavica,

  Ta bujica jada već nam je uništila grad.

Na stolici uz bolnički krevet drži knjigu, dvije naranče, punjač, oznojenu potkošulju, duhan i pasoš. Moja oka dva… prekrivena kišom, prigušen glas dopire ispod plahte. Pogleda prema njemu, nepomičan je, opružen, kosa mu proviruje iz plahte. Zastane i čeka da nastavi. Želi se uvjeriti da joj se nije pričinilo. Tiho zapjeva trudeći se ne nadglasati glas iz zvučnika, zatim strese glavom kao da se pita otkud to i nelagoda joj blago otvori usta, nabora čelo kao vodu u lavoru ostavljenom u dvorištu kad naiđe vjetar.

Sestra mi je udana za Iranca iz Isfahana, uvijek je pušta kad je dobre volje, kaže ne mijenjajući položaj pod tom plahtom pod kojom ga grije dah. Stoput sam je čuo, doda i ne podiže glavu, ne naslanja je na jastuk, još uvijek ukočenih ramena, sad ipak čuje njegov udah. Zatim slijedi dvadesetak beskrajno otegnutih sekundi tišine, zna na kojem je odjelu. Iz plahte napokon izmili tamnoputo lice žućkastog sjaja i natprosječno crnih očiju, duga i gusta, kovrčava kosa zatalasa se za glavom, nagne se prema njoj, potom cijelo tijelo osloni na bok i rukom podupre glavu. Autoportret oboljelog, nedostaje tek dozrelo grožđe na plahti pred prsima.

Pluća, duboko izdahne pa upita, a ti?

Polizei, odgovori nakon nekoliko sekundi premišljanja kako da kaže da je pretučena na protestu i iskrivi usne.

Cijela soba škripi od pomicanja tijela. Većina u bolničkim sobama zna za proteste koji su ispunili Berlin posljednjih tjedana. Više je ništa ne pita. Perzijski puni sobu tihim stihovima, on se načas prepusti tihim vijestima na zaslonu, brojevi: šezdeset pet tisuća bombi, osam tisuća šest stotina šezdeset troje djece, sto trideset dva izvora vode. Prstom dotakne desni dio ekrana, prekinuta predstava, ponovno udesno, bojkot lučkih radnika protiv ispostave oružja.

Bio si pušač?, iznenadi ga pitanjem. Oblači trenirku pa vjetrovku, ne gleda u njega.

Još uvijek jesam, tad pogleda prema njemu, dohvati duhan, pruži mu ga i podignutih obrva ponudi da zapali s njom.

Posjedne ga u kolica i dok to čini odozgo mu promatra kosu, nema sijedih, nagne se prema njemu i upita kako se zoveš, Walid, a ti, zdravo, ja sam Mahsa, zdravo, freut mich, i skrene pogled s ogledala u liftu kojim ga vodi pred bolnicu; tamo dijele duhan i gledaju kako se patke stapaju s bezličnim zdanjima blokova boje pijeska nakon kiše i olovnim nebom. Cjepkaju priču bez žurbe, pušači koji često pletu nit u tuđini prostora, aerodroma, kolodvora, bolnica; s večeri kad čitavi gradovi padnu u komu, ponekad i čitave zemlje; oboje znaju značenje riječi el ghurba bez da su to međusobno provjerili, nešto kao ljudi koji najednom pronađu utjehu u tikovima koje dijele sa strancem što sjedi u jutarnjem vlaku, uvjere se da nisu jedini odrasli na planini, bez majke ili u kući s malo prozora. Ljudi koji su nekoć možda negdje i pripadali, sad više ne pripadaju.

Razgovor teče bez zatečenosti, priča i duhan suše grlo. Odrastao je u Tunisu, u Menzel Bourguibi, roditelji su se tu doselili i zaposlili kao metalurški radnik i profesorica francuskog, majka mu još uvijek živi između tuge i napadaja panike na krajnjem sjeveru u umjetno stvorenom mediteranskom gradu za nekadašnje radništvo koje se danas ne može pohvaliti penzijom, samo raspršenom djecom i bijedom koja i mnoge među roditeljima tjera na trula obećanja Zapada, i tako krajem prvog desetljeća toga zastrašujućeg tisućljeća u koje su tek zakoračili seli u Pariz, potom u Berlin, upisuje medicinu, nakon tri godine napušta studij skrivajući to od oca još naredne tri, postaje otac djevojčice čiju je majku do trenutka začeća vidio tek jednom, mala Amal više nije tako mala, sad ima devet godina i ne zna točno zašto je otac žut, mršav i teško govori, trudi se držati je podalje od rendgenskih snimki svojih pluća i razloga za odbijanje kemoterapije, često se vraća u krajeve gdje toplina smjesta po izlasku iz aviona napadne putnika i čije tamnozeleno šiblje naviklo na to prašnjavo tlo i prastaro kamenje sad podsjeća na njegovu tamnu put koju žutilo polako prekriva kao plahta mrtvaca, načas se zaustavlja i djeluje kao da su mu se misli razbistrile, želi izbrisati izgovoreno i istrijebiti prezent iz riječi, govora, povratiti ga u ustaljenu priču o ono malo slika u koje razvijemo život kad ga poželimo na brzinu izvjesiti kao oprane zavjese s početkom proljeća, taj prezent što koristi dok priča o sebi i što u grlo nadolazi poput jecaja koji je ipak moguće potisnuti, zatim je pita vjeruje li da se pred smrt zaista redaju slike kao pisma i reklame što poštar jedno za drugim gura kroz prorez na vratima ili je to sekunda u kojoj ne razaznajemo ništa, poništenje, blještavilo, prasak i bijeli šum, ona tad ugleda njegove požutjele zube i pomisli treba li mu sada kazati što je o tome slušala od starijih, no preduhitri je i najednom u prošlom vremenu spomene svoj posao, nije bilo jasno što je to točno radio, nešto na televiziji, spomene riječ broadcasting, je li bio novinar ili urednik, pa doda ma nevažno, komplicirano je, možda je bio snimatelj, prevoditelj, možda ipak nešto u produkciji, ljudi koji obično ne kažu točno kako zarađuju za život po svoj prilici ne vole to što rade, a nju nije pretjerano zanimalo tko ga je i gdje tjerao da provodi sate, kao mali je htio biti boksač, pa glumac, nikako doktor, i tad istim, potpuno mirnim tonom doda da nije priželjkivao ni ostati u Berlinu i možda ga je to obnavljanje pokušaja bijega bacilo u samoću, samoća u pušenje, pušenje u bolest i iščekivanu smrt, a možda je sve to bila utjeha da se štogod ipak sastavi u priču od koje pušače sad obuzima nespokoj. Osim pacijenata s cigaretama, tek pokoji šetač s psom. Pita ga  što mu je ovdje najgore. On skupi oči kao da mu se pred nataloženim kapcima ukazao odgovor i izusti vjerojatno viza.

Prije šest mjeseci predvidjeli su mu dva, otad je promijenio tri bolnice, rak mu je proždro pluća. Što li se dogodi s rakom kad čovjek umre, pomisli da je sigurno imao vremena da se to pita, ali to se ne pita. Nada koja sad zaudara na cinizam, natjerala ga je da povjeruje da će mu škripa tog kreveta na hitnom odjelu biti posljednja. Nije djelovao kao nesretan čovjek, više kao netko tko je iskusio bol i možda ga mjesecima znao cijediti, pravilno raspoređivati po predvečerjima. Lepet krila nad kanalom.

A ima li nešto da ti baš znači otkad si ovdje?, odmah je poželjela vratiti pitanje, izbrisati ga u obliku koji je sad neminovno čekao da bude propucan odgovorom.

Cigarete, njegov izraz lica poništi njezinu nelagodu.

Mahsa odvaja polutke šipka i rukama što mirišu na duhan vadi zrna ploda i pruža mu ih. Dok ga sluša, osjeti nalet tjeskobe zbog slike oca koji je umro od srčanog udara prije dolaska na sud za vrijeme procesa za skrbništvo nad njom i mlađom sestrom.

A kako si završio ovdje?, upita.

Slučajno, nisam namjeravao ostati, zavalio se u kolica bez uzvraćenog pitanja. Znaš kako kažu, putnici nikamo ne kreću misleći na povratak, doda i okrene se prema bolnici.

Pitanje se odnosilo na njegov dolazak u bolnicu. Zgnječila je cigaretu i odgurala ga do lifta, potom niz hodnik do sobe, a onda u tišini do kreveta.

***

17. 5. 2021.

Donese oprane trešnje, stavlja ih na tanjur koji položi na stolicu pored njegova kreveta. Pita ga želi li s njom sići i zapaliti. On cokne. Lijevom rukom otkine trešnju i niz vilicu mu se sruči kiselina. Iz mobitela se začuje vriska, tup zvuk i bučanje aviona. Prstima odlučno stiša zvuk. Ona siđe pred bolnicu i prije dima udahne miris lipe koju je nanio vjetar. Jako sunce i dioptrija, izmaglica oko stabala s druge strane kanala i oblak komaraca nad površinom, svakog časa će se rasplinuti. Rukama obgrli koljena i zatvori oči, udahne prvi dim. Pročitala je negdje da su se tu nekoć nalazila vrata grada. Ovaj grad malo što pamti od davnašnjih vremena. Cigareta obješena o usne, jedno oko zatvoreno da dimu zapriječi put u oko, najava tjeskobe. Ispljune gorak okus duhana i trešanja i odlazi po dnevnu dozu cjepiva i pregled. Danas nema pacijenata, u čekaonici nitko, kuca na vrata i sestra dobacuje Moment, bitte!, zatim izlazi majka s dječakom, majka se okreće i zahvaljuje doktoru milujući dječakovu kosu, ulazi ona. Proceduralno, bez mnogo riječi, ubod, otrov ubrizgan u labirinte krvi, opipavanje tamnih otoka na koži, pitanje, kratak odgovor, najava novog rendgena, uputa, zatim ponovna razmjena pogleda s ubogim starcima u predvorju bolnice.

Walid piše desnom rukom, zdesna nalijevo, ona s kreveta vidi da su papiri ispunjeni izblijedjelim linijama. Uzima knjigu, trudi se čitati, i bol zna za teatralnost, čita svoje misli, korice su joj štit da je ništa ne omete, izmakne ih da vidi što radi. On uzima kompjuter, kuca po tastaturi pa čita, potom ga sklapa i sprema uz krevet. Mahsa poželi uzeti mobitel u ruke i zumirati papir da vidi što piše, odatle izgleda da piše posvuda, ostavlja tragove gdje se papir bijeli. Uzbuđenje prerasta u ogorčenje. Zazvoni joj mobitel, najprije sluša glas s druge strane slušalice. Walid je ulovi pogledom, doima mu se manjom nego što je jučer bila, sluša kako se njen engleski izmjenjuje s nerazgovijetnim piskavim glasom s druge strane slušalice. Pokušava se sjetiti na koga ga podsjeća njezin naglasak. Volio bi zapaliti cigaretu i prepustiti se slušanju njenog glasa, misliti na ljude i naglaske koji ih odaju. Dok sluša, uzima mobitel i otvara Instagram. Tri blaga udarca prstom po ekranu uprizore: dječaka koji prodaje korijandar na razrušenoj ulici i govori o cijenama, muškarca koji se s kćeri kupa u moru i govori da vode nema, njemačke ministre kulture kako nešto govore gledajući čas u kameru, čas u novinara, plješću, zatim ne plješću, sve praćeno ozbiljnim izrazima lica.

Završava razgovor naslonjena na jastuk što je brani od hladnoće metalnog kreveta i kroz smijeh mu kaže da je osjetila zaljubljenost u glas kolege s posla.

Ne sjećam se uopće kako tip izgleda, ali taj glas i govor, čovječe, kao kad se zaljubiš, a ne znaš u koga, Walid promatra kako se rumeni postajući glasnija dok ismijava čas sebe, čas svoju simpatiju.

Ispriča joj kako je u srednjoj školi na satu arapskog napamet naučio Ibn Hazijevu pjesmu iz knjige Golubov prsten, Ṭawq al-Ḥamāmah, o mogućnosti čovjekova zaljubljivanja u glas, rukopis, sliku, u misao. Pjesnik se zaljubljuje u sve to bez da ikad pred sobom ugleda ljudski lik. Tih dana mu je Mansour, prijatelj iz razreda, poklonio fotografiju djevojke izrezane iz nekih novina, duge smeđe kose i zelenih očiju, blistavih bijelih zuba i njemu tada nepoznata izraza lica ispod kojeg je pisalo Evropska djevojka. Rekao mu je da mu je dosadila, da se ne želi više dopisivati s njom i da mu prepušta druženje preko tastature. Bile su to prve godine interneta i bio je to prvi put da se zaljubio u nekoga sa slike.

Mahsa se smije. Na vrhu otkriva mali vrt i pogled na krovove zapadnog Berlina, možda je to pred njom napokon točna definicija toga što ljudi zovu downtown. Potom popuši dvije cigarete i prošvrlja bolničkim katovima. Vrati se u sobu, nema ga. Odšeće do prozora. Otamo prizor slučajnih šetača uz rijeku, zamagljena stakla na parkiranom automobilu, sve osunčano. Na njegovu krevetu nekoliko papira, pored kreveta svežanj upisanog. Osvrne se da provjeri da nije iza nje. Pogledom prijeđe po papirima i prepozna njemački, prekrižene riječi, u kutu papira arapski dijakritici, na vrhu stranice naslov Nur über meine Leiche.1 Jedan od papira nije ispisan kaligrafijom; formular s pitanjima, Osjećate li vrtoglavicu ili patite od mučnina? Patite li od neke kronične bolesti? Pored svakog pitanja dva mala kvadrata □□ za mogućnost izbora između da i ne. Svi kvadrati u stupcu pod odgovorom da su prekriženi. Pogleda prema svežnju pored kreveta i tu zadrži pogled.

Sad si postala i svjedokom, dobaci joj s vrata i nasmiješi se, rukama načini polukrug i odgurne kolica. Ona se ukopa i osjeti nalet nelagode na licu.

Svjedokom čega?, okrene se prema prozoru pa naredi sebi da ne skriva pogled i uperi ga prema njemu premda sigurna da je još rumena.

Ti jednog testamenta, ja jedne špijunaže, namigne joj, skupi papire i legne u krevet.

Provela je poslijepodne gledajući rasprsnuta tijela, bešumni plač ljudi pred gubitkom svijesti i svoju nelagodu.

Dugo ne može zaspati. Odsjaj ulične rasvjete s kanala prodire u kut sobe. Ne vidi obrise tijela na krevetu. Tiho upita spava li. Nema odgovora. U nekom trenutku on promrmlja nešto u snu, kao da riječi grgore iz bunara.

Ponovno tišina.

San.

***

18. 5. 2021.

Dok mu pomaže rotirati tijelo da padne na leđa, sjeti se pokreta skakača s kopljem i njihovih gipkih leđa. On propada u svoju tjeskobu i svakom minutom čini krevet lakšim.

Leže, svatko u svom krevetu, pod plastičnim oblakom tišine koji odagna tek prolazak neke medicinske sestre ili pisak kola hitne pomoći parkirana pred bolnicom. Kao zaklon od zaraze i pogleda oboje drže mobitel pred sobom. Kod nje: bijeli fosfor poput šećera u prahu pada i raspršuje se na grad, doktor oživljava djevojčicu na jurećim nosilima, tenkovi na obzoru sela, sveučilišna profesorica koja uz kratak opis u gornjem dijelu ekrana govori o svom otkazu zbog otvorene kritike te mašine smrti, vojnici puškama guraju nenaoružane muškarce, u Napulju crtači grafita u solidarnosti s globalnim jugom, u Iranu teokrati dali veće ovlasti moralnoj policiji.

Jesi bio kad u Iranu?, izroni glas i prene ga u gledanju vijesti (u tom trenutku dizalica ruši osnovnu školu; neće ugledati pucanj vojnika u oca koji se opire rušenju). Spusti mobitel na trbuh, pogleda je i u prsima osjeti natruhu zahvalnosti što ga je u tom času omela u gledanju prizora koji odatle ne može vrisnuti, iz tmine žuči, tog otvorenog mora ispod bolesnih pluća u kojem osjeća potop sidrenih blokova što bešumno tonu na dno.

Jesam, ali davno. Zagleda se u nju pa upita, A kad si ti otišla iz Irana?

Tog časa htjela mu je kazati nikad, ali pomisli da nikad rastužuje čovjeka dupkom punog tog odgovora. Nije mogla zaboraviti dan kad je njeno ime dobilo nov izgovor i postalo Makze Noroutzpour vibrirajućeg r, vedar dan ranog ljeta na sjeveru kad je avionom dospjela u grad bez planina, bez magle i bez stabala gorkih naranči poredanih uz goleme vijadukte pune propagandnih plakata protiv Zapada, bez mukarni i golemih, oblih kupola, bez neplanske gradnje, grad u kojem se rolete ne spuštaju i u kojem nema žena koje skidaju hidžab u autu u inat suputnicima, grad bez topline, opsjednut sobom i svojom poviješću.

Nekad mislim da nije moguće otići iz Irana, premda već deset godina nisam tamo, kaže.

Naslutio je odmah što želi reći. Smrt je bila tajanstvena, nedokučiva, odlazak iz zemlje nije.

Napustila sam zemlju, ali nikako da oni napuste mene, uzme duhan i počne motati cigaretu. Nabora čelo i ponudi ga.

Oni?, odbije naglim pogledom nagore.

Moralna policija, kaže dok oblizuje ljepilo rizle. Mjesecima me prate, i tad ga na tren pogleda u oči u kojima nasluti njegovo zanimanje za njenu priču, kao da je pita kako to zna.

U tom času zamisli kako da čovjeku u kojem se svakog trenutka odvija regionalna invazija na obližnje tkivo elegantno ispriča o siluetama u zoru i predvečerje jer tad strah nabrekne i lako dopusti pjenu na usta, o strahu od nepoznatih muškaraca u automobilima nečitljivih registracija, strahu od brzih koraka i okrznutih ramena u podzemnoj, na stubištu, u snu, strahu od svog odraza u ogledalu i naglo ošišane kose, prevelikih kapa da je pokriju, strahu od tuđe odjeće i neulegnutih kreveta, od buđenja u privremenim prenoćištima i trenucima pred zoru kad razaznaje posve bijele prostore i tijela, o strahu od ruke na ustima i nečujnog krika, o želji za zubima i krvi iz ruke, o ptičjem osjećaju neprekidnog straha sklonjenom u tijelo bez utočišta.

Gledaj, sestrična mi je izgubila život zbog snimanja policije na ulici tu noć kad su oborili putnički avion, bijes je govorio iz nje. Gubimo živote zbog snimke mobitelom, a potom nešto tiše dodala, ili zbog straha od tih snimaka.

Htio joj je reći da dobro zna za taj strah. Svijet pun snimki i fotografija i zapisa i knjiga i priča, pravde nije pun. Ni to nije rekao. Mogao ju je upitati tko je od njenih poznanika bio na ulicama kad su ubili Minu, za koga drhti kad pucaju na ljude, kako dolazi do majčinog glasa kad ugase internet u čitavoj zemlji, gdje skrivaju stvari znajući da im policija može upasti u stan i zaplijeniti dnevnike i fotografske negative, ali je samo kimnuo i iskrivio usne u nešto nalik jadu. Mogao joj je kazati da dobro zna kako je doživjeti dan koji bi mogao biti posljednji. Zamisli da joj to kažem, prošlo mu je kroz misli ‒ glupavo, neukusno mudrovanje i lekcije o životu koje će dotjerati bolesnika na samrti i ljestvicu patnje. Uz lutanje misli, sobu je ispunila napukla fiziologija i kroćenje temperamenta.

Poželio je da ona neprestano govori. Njene blijede usne htjele su se obračunavati s gradovima i ljudima do kojih mu sad nije moglo biti stalo kao prije karcinoma, nije ih dovoljno poznavao niti je imao snage zamišljati ih kako se iznureno kreću kroz tunele priča. Promatrao je kako joj benigni pokreti ruke prate dikciju. Njezine buljave oči boje zemlje blistale su u slučajnostima koje ostavlja za sobom; bio je čovjek pogođen svojim nestankom. U iscrpljeno sjećanje fiksirao je njene kovrdže i crte lica, ono nužno da bi je dodao u projekciju nasumičnog redoslijeda oštećenih negativa.

Htio joj je reći da ga zagrli, da ga mrvu jače stisne dok ga tako grli i izrekne mu tiho utjehu, da otrgne komadić svog entuzijazma za životom i postavi na panj stabla koji za njim ostaje, među godove i neočekivani lišaj, htio je da mu kaže da će njegova kći izabrati lijep kurziv kad jednom pažljivo bude prepisivala njegova pisma, da će zaboraviti zagasita jezera pod njegovim očima i sate svake njihove razdvojenosti, da će se kilometri bijega skupiti u oblak koji će uništiti posve običan, sunčan dan, htio je da mu omogući još jedan udisaj da u potpunosti ispune pluća planinskim zrakom po završetku pljuska, da mu obeća kontrakciju tim umirućim plućima nalik tektonskim pločama nakon potresa, trenutak prije nego će napustiti svoju sjenu kao natopljenu rukavicu na pultu dok oni sad novim medicinskim postupcima provjeravaju je li još uvijek živ prije nego sa sigurnošću upišu vrijeme smrti i nečitljivo se potpišu, htio je da ga uvjeri da će se nasukati na arhipelage tuđih sjećanja, umjesto toga zakašljao je i rekao Molim te, mogu li te zamoliti da otvoriš prozor i dodaš mi čašu vode?

Naravno, razveselilo ju je to, odala ju je boja glasa.

Otvorila je prozor, prišla mu s čašom vode i tad je osjetio miris njene odjeće. Tko zna počine li i mirisi suicid uz slabašan vjetar za koji kažu da prati posljednje slike djetinjstva tik pred smrt.

Brzo je utonuo u san. U zoru je čuo zvuk kotačića transportnih nosila i viku medicinskih sestara. Dan je bio vedar.

***

19. 5. 2021.

Kucanje na vratima istrgne je iz sna. Okreće glavu na drugu stranu i primijeti da Walida nema. Sat pokazuje devet i dvadeset. Ponovno kucanje. Da? Uđite. Dva policajca i doktor kojeg ne poznaje na vratima. Osvrću se po sobi kao da ne traže nju, zatim je fiksiraju pogledom i kažu dobar dan. Uzvrati i dlanom prelazi preko lica želeći s lica ukloniti umor, iznenađenost i provjeriti prepoznaje li ikoga od prisutnih. Doktor kratko kaže da je moli da prije doručka popriča s policajcima, moraju je ispitati, neće dugo. Želi ih upitati gdje je Walid, ali samo kimne. Uspravi se, osjeća nelagodu i poželi da je razgovor već svršen. Predstavljaju se, došli su je kratko ispitati o njenom bolničkom cimeru koji je jutros preminuo (ne dodaju nažalost, nema sućuti, nema formula za smrt), nekoliko trenutaka svi šute, ona očekuje da jedan od trojice nastavi i spomene njene hematome, njihovog kolegu na njenim leđima ili bar izvještaj o prosvjedima, a kad se to ne ostvari, zamoli doktora da ode na toalet na katu i odmah se vraća, što i učini. Osjeti kako joj nemoć preplavi čitavu površinu tijela pod kožom. Kad se vrati, počnu je ispitivati, gotovo naizmjenično postavljaju pitanja nakon upozorenja da im ispriča sve što zna o Walidu.

Nekoliko trenutaka šuti, usta su joj sad napola otvorena, gleda u doktora koji ustaje i odlazi do prozora, tad počne govoriti o jutrima i cjepivima protiv tetanusa, čini joj se da nije išao na kemoterapije, bio je otac, pomisli tad da je bio otac koji je negdje ostavio oporuku, ali to preskoči u grozdu priča iz skorašnje prošlosti; bio je mlad, kaže. Lecne se i uzvrati pitanjem što će im sve to. Policajci se načas pogledaju, onda jedan pogleda u strop ili zakoluta očima i udahne, potom mlađi i bljeđi kaže da istražuju kako je došlo do toga da zaposlenik javne televizije izbjegne potpisati kodeks ponašanja prema izvještavanju o Izraelu i tako bez cenzure objavi intervju vođen s palestinskim novinarom u Jordanu. Koji novinar, upita ona, policajac pogleda u stranu kao da nešto traži u kutu oka, zatim vadi papir s nalogom. Novinar se zove Ali Hasan Abusaylam i prije tjedan dana je čula dio tog intervjua na Instagramu, no u njemu tad nije mogla prepoznati Walidov glas ni ime u opisu pod videom.

 Bio je to tek početak njegovih problema. Znala je da je to jedna od propisanih priča o moći. U djetinjstvu se naslušala priča o moći, sve  perzijske bajke o moći počinju rečenicom Bilo je tamo i bivanja i nebivanja, ničeg drugog nije bilo osim Boga.

Kad su završili s ispitivanjem, a ona s polovičnim odgovorima, doktor joj je kratko zahvalio, podsjetio je na doručak i najavio dolazak dva nova pacijenta u sobu. Imala je još nepuna tri dana u bolnici pred otpust.

Provela je dan gledajući vijesti na mobitelu i pušeći pred bolnicom. Na malom zaslonu gledala je usporenu snimku bombe koja pogađa bolnicu, bolnica se raspline u bezbroj komadića poput toksina u plućima pušača na samrti; raspadnuti aparati, komadi tijela, beživotni udovi pod ruševinama sivog betona, glasovi do kojih nitko neće doprijeti. Tu gdje je do pred koju sekundu stajala bolnica, sad nema ni kapi anestezije ni vode. Tu kuda su jučer vodili hodnici sad nečujno teče samo krv.

Legla je u krevet i počela jecati. Onda je ustala i umila se, više puta vlažeći lice vodom, potom je ručnikom do očiju prekrila lice i pogledala se u ogledalo. Ne sjeća se kad se zadnji put zagledala u svoj odraz u ogledalu. Nije osjećala olakšanje zbog nastavka svog postojanja. Žuč joj je proizvodila valove pri pomisli koliko je gorak, sramotan opstanak kad je izboren u samoći.

Popila je tablete za spavanje. Tišina se opet nametnula, skliznula je u noćnu moru o kojoj  je ujutro nitko od novih cimera u sobi ništa nije pitao.

MANKA KREMENŠEK KRIŽMAN

Potovanje k drugemu

Naredili so vse, kar je bilo v njihovi moči, so rekli. In naj pridem čim prej, ker… Besede so se kopičile, bilo jih je več in več, stiskale so me, dušile. Mrzlično sem razmišljala o tem, da moram nekaj reči, nekaj vprašati, se odzvati, to verjetno pričakujejo, to bo prerezalo val, ki me je zalil, spet bom lahko zadihala, spet bom… Ko bom izgovorila besedo… Dovolj bo ena sama, morda… Zid. Ničesar nisem spravila iz sebe. Nenadoma me je obšla fizična potreba, da bi se nečesa oprijela, nečesa trdnega, stola, mize, stene, česarkoli. Predmeti okoli mene so spreminjali obliko, se verižili, krivenčili, vse je postalo drugačno, tudi njihova barva in otip. Po nevidnih vrveh se je na stvari okoli mene spustil težak, temno siv žamet. »Gospa…, gospa…« Glas na drugi strani se je izgubljal.  

Ko sem prišla k sebi, sem sedla v avto in se odpeljala v bolnišnico. Kolesa avtomobila so goltala bele razmejitvene črte. Pred očmi se je vrtel film. Kader za kadrom. Film o nas treh. Ker najprej smo bili samo mi trije, vse ostalo je prišlo kasneje. Jaz, on in ona. Ona, jaz in on. Oče, mama in jaz. Družina. Različne kombinacije. V vseh kadrih sem jaz, ker so to moji spomini. Kot bi bilo njeno ali njegovo bivanje pogojeno z menoj, kot bi ju brez mene ne bilo. Mame ni več in… Ni res, da bi bilo njeno bivanje pogojeno z menoj. Ostala sva sama, moj oče in jaz. Tudi njegovo bivanje ni, ne bo pogojeno z menoj, ostala bom… V mislih sem predevala besedo. Sama. Brez nje in zdaj tudi brez njega. Brez tistega, kar je predstavljalo srčiko mojega otroštva. Podvojena samost. SAMA.

Niso me spustili k njemu. Lahko sem ga opazovala skozi steno iz stekla, to je bilo vse. Pomemben in zelo sam se je zdel sredi vseh tistih aparatov in cevk in ljudi v skafandrih. Njegov obraz je bil spokojen. Kot bi bilo vse to že za njim. Kot bi bil že onkraj vsega, v svetu, ki ni od tukaj.  Žarek svetlobe je s police zdrsnil na tla. In se povzpel nazaj. In še enkrat dol in nazaj gor. Kot nihaj. Guganje. Nehaj lahkotnega je bilo v njegovem poplesavanju. Mene je vleklo k tlom.           

******

Glava je težka. To čutim, čeprav sem čisto pri miru. Kot bi bila iz svinca. Napnem žile na vratu, ampak se nič ne zgodi, ne morem je obrniti. Poskusim še enkrat. Nič. Ne premakne se niti za milimeter. Kot tujek je. Kot da z menoj ne bi imela niti najmanjše povezave.

To se mi zdi sprva smešno, potem nič več. Nekaj mora biti hudo narobe. Zajame me nemir. Hočem zavpiti pa ne morem. Moja usta so polna nečesa. Z jezikom se dotaknem tistega. Komaj ga lahko premikam, ker je vsega toliko. Vso ustno votlino imam zadelano z neko plastiko. Potem me spreleti, da lahko plastiko ali kar pač je le zatipam, ne morem pa je okusiti. Ker je brez okusa? Ali mogoče zato, ker preprosto ne morem več okušati stvari? Napenjam se, da bi spustil glas mimo tistega nekaj v ustih in grlu in… Nič. Pogreznem se nazaj v blazino. Skušam se spomniti, od kdaj sem tak. Paraliziran. Od danes? Od včeraj? Od prejšnjega meseca? Sem bil v komi? Sem…? Ženski glas reče: »Zbudil se je.«

******

Vse delam napol. Spim napol, na površini, kot bi si ne upala dol, v globine, kot da mi je zaukazano, naj bom ves čas na preži. Zbujam se utrujena. Pojem nekaj malega, nimam apetita. Odpeljem se v službo. Tudi delam napol. Dolgo rabim, da se zberem, da vidim besede v tem ali onem jeziku in jih sestavim v nekaj smiselnega. Bela stran na računalniškem ekranu se le počasi polni. Zbranost kmalu popusti, trdno jedro misli se raztopil v nekakšno brezoblično lužo. Vse, kar počnem, spominja na premikanje skozi nekaj nejasnega, meglenega, zapacanega.

Velikokrat si zaželim, da bi bilo vse to za menoj. Naj se že zgodi. Karkoli. Tudi smrt. Na vse se prej ali slej navadimo. Tudi na odsotnosti. Če se ne bo zgodilo zdaj, se bo čez nekaj let, oče jih ima skoraj devetdeset.

Včasih se zalotim, kako v mislih oblikujem seznam opravkov. O njegovi smrti bom morala obvestiti sorodnike. Potrebno bo naročiti parto v časopisu in venec in urediti zadeve okoli pokopa. Nekoč mi je omenil, da si želi raztros, nobenih posmrtnih obeležij. Moram biti pripravljena. Moram. Potem me strese. Ni še konec, on je vendar živ! Živ! Občutek sramu. Krivde. Potapljanje.

'Vse bo v redu, mami, dedi je močan', slišim kdaj pa kdaj reči Katarino ali Veroniko. Tudi ta 'vse bo v redu' je napol, neprepričljiv skupek praznih besed, se mi zdi. V njunem glasu čutim, da temu niti sami ne verjameta.

VERONIKA SIMONITI

Drevesa v Berlinu

Sedita v letališkem baru in On s plastično žličko pomeša po kavi. Naključja se menda dogajajo samo ljudem, ki so k naključjem nagnjeni, Ji reče, in včasih so zgovorna in pomenljiva  …  mislim, res: kaj naj rečem na to, da se reka, ki teče skozi berlinski Grunewald imenuje Havel? In da se prav tam dogaja roman Veliki rajh 1964, v katerem nastopa Odilo Globočnik, vrhovni rabelj v Rižarni?

֍

Čisto na skrivaj verjamem, da se mrtvi v dneh po tem, ko so odšli s tega sveta oglasijo. In vendar: On se mi ni oglasil. Mogoče zato, ker je bil že tako angelska figura za časa življenja, mogoče zato, ker bi se mu po moško to zdelo preveč razčustvovano: posloviti se z onstranskimi znamenji, ma lepo te prosim, kje si to prebrala …

Šele na koncu se mi je posvetilo, da se pravzaprav je oglasil. Da je dal znak. Ta znak je bil: Napiši zgodbo o tistem potovanju. Ampak drugače, bolj resnično, ne tako, kot si jo zastavila dober teden, preden si sploh vedela, da sem bolan in da bom zelo na hitro umrl. In opusti tisto zamisel o dveh ornitologih, ki potujeta na kongres v tujino, pa pozabi na znanstveno metaforo v zvezi s ptiči. Ohrani samo tisto čarobno in nadresnično atmosfero. In ne naštej čisto vseh naključij, ki so se nama zgodila, saj veš, preveč resničnih naključij je kič in nas pisatelje samo spravljajo v zadrego.

Tako kakor nas spravlja v zadrego povrnljivost: nekatere stvari so pač enkratne in na srečo naj se Odilo Globočnik ne bi vračal, čeprav se ponavlja to, kar je simboliziral.

Če pa pomislim na Nikolino – ona se vendarle je vrnila … 

Ampak če mi boš to zgodbo posvetila, lepo prosim, napiši to na šele koncu.

֍

V zgodbo priplava ženski glas iz zvočnikov, čedalje bolj nasilen je, ponavlja številke letov in imena imenitnih mest, evropskih prestolnic ali podnebnih križišč, ki so bila zgrajena samo zato, da tam prestopiš: če si skrenil, imaš tu še zadnjo priložnost, da se utiriš na pravo pot in končaš v kakem mestu s spodobnejšim pedigrejem ali deželi, ki obeta nove začetke.

On s plastično žličko spet pomeša po espressu v debeli keramični skodelici. Kava se zavrti in požene zgodbo v tek, On jo začne z besedami, lahkotnimi kakor dlan, ki porine vrtiljak v en krog, pa v še enega in še enega … Govori o naključjih in omeni mladega šoferja, ki Ju je navsezgodaj zjutraj pripeljal sem, na zagrebško letališče, med vožnjo kako uro pred tem pa za kratek, a dovolj opazen trenutek skoraj izgubil nadzor nad gabariti voznega pasu in ki je nazadnje priznal, da zaradi vožnje že dvajset ur ni spal, skoraj ponosno, kot da bi se pohvalil, da je bil vso noč na sijajni zabavi.

Zasmejeta se, zdaj ko sta na varnem; prej pa, ko jima je šofer to zaupal, mu je On ponudil, da se za četrt ure ustavijo, čeprav je bilo časa na knap. Ampak voznik se ni dal – in zdaj sta tu, s tem prvim spominom potovanja, v plastificiranem baru zagrebškega letališča, kjer se vsa oprema zdi, kot da so jo sem postavili samo zanju in za trenutne potnike in ga bojo že jutri demontirali in odnesli na kak drug konec, mogoče v čajno kuhinjo kake banke ali celo na center za ponovno uporabo.

Ona na mizo položi Ulico ribjih konzerv, v strahu, da bi se verižica besed zavozlala in obstala: še zmeraj bi lahko segla po knjigi in se delala, da bere; ali pa bi, če bi On zakinkal, imela v njej zatočišče. Prelepa izdaja iz šestdesetih je to, s Ciuhovo naslovnico, ampak družba Doca in Dore Flood tu sploh ni potrebna, kajti On in Njegovi stavki, izrečeni v živo, drsijo sami od sebe, kot jadrnica v vetru, ki se ne zdi močen, pa jo vseeno v tako kratkem času pririne čez rt, da si rečeš: Ampak kako je mogoče?

Skoraj neslišna sta, pisatelja na poti, med močnim šumenjem aparata za espresso in žvenketanjem robatih skodelic, ki jih ne more okrušiti noben trk, ampak Njun pogovor vztraja, nepretrgan, naraven, napaja se sam iz sebe. All passengers for Vienna … A Onadva ne gresta tja, vsaj tako sta ta hip prepričana v svoji domnevni nepovrnljivosti.

      ֍

Sedita na letalu, vsak na drugem koncu, ker je pač taka rezervacija in sploh ne nameravata spreminjati teh nepomembnih usodnosti. On je pravzaprav en tak Steinbeck, pomisli Ona, tudi osebe v Njegovih zgodbah in romanih so tako občutljive, tako pretanjeno človeške, tudi On jim daje glas in s tem prostor v svetu, ki bi jih najrajši odrinil … ha, in oba imata brke. Samo da je Steinbeckov Flight beg, in ne polet.  

Letita daleč, letita nad pograbljenimi njivami, s sivo obrizganimi gorami in državnimi mejami. Zdaj Ji tukaj, čisto sami, med dvema tujcema, ni do branja. Ulico, v kateri bo leta za tem našla prtiček z logotipom letalske kompanije, pospravi v torbo in gleda v oblake. Potem opazuje strast leve sopotnice, ki kupuje mednarodno letalsko srečko.

Pristajajo. Letališka ploščad se skozi debelo okence zdi zelenkasto, kot da so pristali na travniku, ki se bo mogoče vsak hip prelomil ali pa ga bojo prerezale velikanske Josipinine škarje.

      ֍

Sedanjik je Njegov priljubljen čas: skoraj vsa njegova dela so napisana v tem glagolskem tempusu. Sedanjik je, ko že dve uri po pristanku čakata na kovčka, ki sta ju nepraktično, kot se umetnikom pritiče, dala odnesti v letalski trup, namesto da bi ju prijavila kot ročno prtljago. Potniki skoz velikansko šipo opazujejo voziček z grmado kovčkov, ki sameva na asfaltirani ploščadi, kjer so jo iz protesta zapustili podplačani delavci nizkocenovnih družb, večinoma tujci: reveži, uboge pare, marginalci, take kot jih On tako rad popisuje v svojih delih – v sedanjiku.

Letališka steza se spremeni v morje, na njej pristajajo galebi.

Na elektronskem traku potujoče oglate črke iz rdečih zrn obveščajo o Lack of personal. Dovolj bi bilo, da bi nekdo na oni strani zmetal prtljago na zunanji del tekočega traku in pritisnil na gumb, da bi se skozi odprtino pripeljala v čakalnico. Sedanjik postaja historičen.

      ֍

N. se ju razveseli, kot da Ju ne bi bila dve uri čakala pred glavnim vhodom na letališče. Diši po vanilji in je oblečena v pastelne rožice in pozabljene retro rokave, ki v teh časih izpadejo zelo domiselno, starinski čevlji imajo obarvano špico, posuta je s pegicami in zdi se, da njeni pšenični lasje puhasto zapolnjujejo redke proste vrzeli v natrpanem avtobusu, ki povezuje letališče s prestolnico. Mesto je blokirano, ker je na obisku Erdoğan, Jima pojasni. Prav počasi se prebijajo do hotela, govorijo o brinovcu in dnevni sobi zanesenjaka, ki Ju bo še isti dan gostil na literarnem večeru.

Hotel, po katerem so razpostavljeni kipci zelenih žab iz lakirane keramike, se imenuje po bratih pravljičarjih, ki sta skozi stoletja vnaprej napredla, da se to potovanje tako sanjsko zapleta.

      ֍

Kovčka sta na varnem in misel na literarni salon je v polju neverjetnega: severnjaški zanesenjak v svojo dnevno sobo enkrat na mesec spusti druge severnjaške zanesenjake, ki pridejo poslušat neznance iz evropskega roba, to je povsem noro, noro za nekoga, ki prihaja iz družbe robov in meja, ki mu jih rišejo tisti, ki nočejo razumeti in čutiti.    

Z N. sedijo v restavraciji Sali e Tabacchi (ah, vsi trije so povezani z Mediteranom, ki je od tod čisto drugačen) in se med pogovorom delajo, da pri sosednji mizi ne opazijo ženske z modrimi očmi in hudo iznakaženim licem in zgornjo ustnico, tam je s partnerjem in prijateljico, v naročju ima velikega dojenčka: razpre zgornji del zelene obleke in z veliko belo dojko poteši malega. Prelepa je bila, iznakažena mama, ugotavlja On, ko pridejo iz lokala na Rudi-Dutschke Strasse. Na zidu sosednje stavbe je plakat, ki oznanja poslednjo turo Ennia Morriconeja: The Farewell Tour.

      ֍

Se spomniš, kako lepa je bila iznakažena mama? In kako srečna? Zavedala se je svoje sreče. Trapa, ti pa tukaj jokaš, ko pišeš o tem, mi reče, in o meni, ki me ni več, čeprav sem še zmeraj. Ne bodi žalostna, mi reče. Si pomislila, da je žalost tako zelo sebična?

In si prižge cigareto.

          ֍

Hotelski počitek na razkuženi posteljnini. Pogled skozi okno na simetrično urejeno dvorišče in druge hotelske sobe, vse zamejene z estetskimi francoskimi balkoni. V diskretno brnenje klimatske naprave, ki spominja na zamolkli zvok ladijskih motorjev, zareže telefonsko zvonjenje. N. sporoči, da je dnevno sobo severnjaškega zanesenjaka poplavilo: poplava, to se ni še nikoli zgodilo. Zarotile so se nedoumljive napeljave, zemljevid speljanih cevi, po katerem teče tekočina življenja in ki spominja na zapletene metrojske linije (na njem ljudi iz gledališča in literature zmeraj fascinirajo usodna križanja in imena postaj).

Novico, da večer v Helmutovem salonu odpade, razumeta kot doslednost v premočrtnem slogu, ki ga je ubralo Njuno potovanje. In ker ima to potovanje čisto poseben slog, to je zdaj že jasno, se je treba samo še prepustiti pisanemu vzdušju.

          ֍

– Ampak, oprosti, da te prekinjam, kako si vedela, da bom umrl?

– Saj nisem.

– Zakaj pa si potem teden pred mojo smrtjo začela pisati ponarejeno zgodbo o tem potovanju, o ornitologih namesto dveh pisateljih na gostovanju in se namenila raziskati metafore o pticah?

– Ker ne vem, ali bi vsi razumeli te skoraj neverjetne zarotitve in znamenja, šoferja, ki mu je volan ušel na odstavni pas, vzdušje najinih pogovorov, ki so gladki in lahkotni, pa ne površinski, napetost ob Erdoğanu v mestu, dojko iznakažene ženske v zeleni obleki in poplavljeno dnevno sobo severnjaškega zanesenjaka, balerino … balerino na vlaku.

   – Če jo napišeš v sedanjiku, jo bojo razumeli.

          ֍

Če je v mestu Erdoğan, je treba podpreti njegove ljudi tukaj, z mislijo tisoče turških intelektualcev v zaporih. On, N. in Ona večerjajo v turški restavraciji: jedilnica se odpira proti kuhinji, iz katere se kadi kot iz pekla. Utrujenost lega na koščena lica in ramena v pozabljenih retro rokavih in gležnje v čevljih z obarvano špico.

          ֍

Berlinske krošnje mirujejo v septembrskem jutru. You are leaving the American sector, piše – zakaj pa je potem povsod samo starbuckovska kava? Espresso spijeta v Einstein Cafeju, tam še vejo, kaj je pravo. Ampak v kavarni je preveč ljudi in pogled skozi velikansko šipo kvari famozni napis in Ona se ne more upreti banalnemu vzgibu, da ga ne bi slikala s telefonom.

Že dolgo si je želela v Martin Gropius Bau, na razstavo od nacistov zaseženih in potem odkupljenih umetnin; Njegova naravnost, da gre z Njo in si razstavo ogleda tudi On, je zanjo čisto nekaj novega: nevsiljiva naravnost, želja, da bi bil udeležen pri neznanem užitku in ga s svojo prezenco podvojil – česa takega Ona sama ne zna. Monejevska jadrnica na sivem morju pred nevihto, cezannovska pokrajina, modro-rdeča matissovska hiša v Provansi, vse to si ogledata. Predstavljata si film: drm-drm-drm-drm, delajo kolesa vlaka po tračnicah, v kupe stopijo cariniki, Imate kaj prijaviti, gospod Gurlitt, dedič preprodajalca zaseženih umetnin pod nacizmom je miren, a hkrati negotov, zakaj tako menca, se vprašajo cariniki, in potem stvar postane sumljiva, pokažite nam dokumente, ampak on dokumentov nima že iz povojnega časa, čudak je, ki živi sam in samo od tega, da tuintam skrivaj proda kako sliko; v njegovi denarnici je tu na vlaku nenavadno veliko gotovine, to je kupnina za chagalčka, ampak tega carinikom ne more povedati.

Tako bi se začel Spielbergov film, a za holivud Njemu nikoli ni bilo mar, rajši se zateka v intimne slike, schulzevske pripovedi o prav posebnih tržaških poletjih.

Mesto, v katerem sta, bi lahko živelo od mogočega in od prodajanja zgodb.

              ֍

Na primer od zgodbe Petra Fechterja. Petra Fechterja so ustrelili leta 1962, ko je skušal prebežati na Zahod. Zdaj sta pod njegovim spomenikom, Petrovim kipom v nadnaravni velikosti, ki stoji na zidu samo z eno nogo, lovi ravnotežje na poti v svobodo in vsak hip ga lahko zamaje nazaj, tja, od koder prihaja in od koder hoče pobegniti. Zmeraj in za večno tam, ker svoboda ni nekaj samoumevnega, vsakokrat znova in vsak dan posebej si jo je treba izbojevati, v vseh slovničnih in zunajjezikovnih sedanjikih tega sveta.

Stojita pod kipom. Meja je nekaj, o čemer Ona samo od daleč razmišlja, in je nekaj, kar On živi: to, kar je od nekdaj oziroma od približno tistega časa, ko je umrl Peter Fechter, je On občutil na lastni tržaški koži, čeprav po obdobju Odila Globočnika.

Po tem, ko je že kazalo, da se meje brišejo, so se začele spet zapirati. In On je zdaj odšel tja, kjer jih ni. 

                 ֍

V primerjavi z Grunewald so drevesa, ki kot postrojeni vojaki rasejo na Unter den Linden, ogolela. Te lipe imajo spomin, pravijo namreč, da se drevesa pogovarjajo, zaskeli jih lahko bolečina ali navda veselje, menda jih lahko celo opeče sonce, čeprav se zdi tu na severu neverjetno, da jim od vročine tudi zguba lubje.

Če lipo napadejo škodljivci, oddaja vonjave in vsa bližnja drevesa v hipu zberejo v sebi grenčine, da bi jih odgnale. Tako si pomagajo, drugo drugemu dovajajo hranilne snovi in vodo, ljubeče skrbijo za mladike in negujejo betežne drevesne sosede.   

Tu sta, Onadva, sprehajata se pod njimi, daleč proč od kraških borov. In razpravljata o solidarnosti dreves.

                 ֍

On ima pokvarjen telefon in prosi Jo, da bi uporabil njenega. Zdaj so v arhivu Njenega telefona za vekomaj ostala zapisana sicer uradna sporočila poklicnim kolegom, a polna miline in mehkobe. Nihče ne zna več pisati takih sporočil, uradnih in srčnih hkrati, bo pomislila mesece pozneje, ko bo naletela nanje.

Po razstavi izrojene umetnosti postopata še po muzeju na prostem, ki obelodanja zgodovino znamenitega zidu. Preden se napotita naprej, Ona opazi, kako pretresen je On: nad drobnimi zgodbami, začrtanimi z zidovi in mejami kakor telo z ožiljem, brez katerega ni mogoče biti. Nekaj, kar Ona šteje za znano, naučeno, zgodovinsko in, se slepi, nepovrnljivo, Njega vsakokrat znova prizadene. 

Gresta do trgovine s telefonskimi napravami, On gre noter in Ona se usede na stopnice pred velikim trgom, polnim stojnic s ponarejenimi kučmami in sovjetskimi značkami z rdečo zvezdo, stojnic s sladkarijami in prestami. Tam na stopnicah jo prešine, kako zelo narobe je biti ne tako občutljiv in dober, kot je On.

In potem dolg sprehod, najprej skozi hladno četrt mimo gradbenih odrov, potem ob vojaško zeleni reki, med kramljanjem, mimo obeh velikih muzejev, med kramljanjem o lepoti, čisto iz firbca zaideta v moderen filmski center z zastekljenim ostankom fasade hotela Esplanade, kjer je nekoč prenočila Greta Garbo, in stopita na pivo v foyer Brechtovega teatra, kjer imajo božji točaji nektarja črne predpasnike z napisom Ganymed, hodita in hodita, med vznesenim kramljanjem o resnicah, ljudeh, občutkih, dimenzijah, in ker sta utrujena, kaj pozabita in včasih drug drugega vprašata kakšno stvar dvakrat, in potem se prizanesljivo nasmehneta, zdaj eden, zdaj drugi, saj ni pomembno, izčrpana sva od poti, ponovno si povesta, kar sta že povedala, saj ni pomembno, tudi pozabljanje nima smisla, je rekel tisti Rus, ker za pozabljanjem tako ali tako sledi smrt.   

              ֍

– Ko bom umrl, bo smrt postala bolj naravna in se je boš tudi ti manj bala, boš videla. Vse misli, sanje in spomine bom vzel s sabo, ampak poskrbel bom, da jih hkrati pustim tudi vsem vam. Vzel bom, pa nič odvzel ­– vse je mogoče.

– Nikoli nisi hlastal za stvarmi, čeprav si bil poln načrtov: loteval si se jih polagoma, a vztrajno, in nikoli ni nikjer zazevala nobena praznina.

Spokojna, diskretna, občutljiva strast do umetnosti. Pogrnjena miza, s katere si je treba postreči. Sanjski odnos do sveta. Milina, ki je obenem kritika ozvezdij.

              ֍

Tudi lipe na Unter den Linden kot vsa drevesa ljubeče skrbijo za svoj naraščaj in negujejo stare, betežne sosede: to je solidarnost, ki jo On razume, tudi tu, tisoč kilometrov od doma. On je pisatelj-drevo: pod svojim lubjem daje glas srečkotom in nesrečnikom, beguncem in posebnim otrokom, odganja grde sanje sirotam, postavlja jezike v enakopravnost in vleče ljudi iz brezen.

Kako nekih stvari nismo razumeli še pred nekaj leti, zdaj pa jih: na primer tega o lipah, ki jih je napadla rastlinska rja, ali ljudeh, ki odhajajo. Pa je prepozno.

              ֍

Imeti mirnost angleške turistke v galerijski kavarni, to Zanj ni vprašanje. Mešati kavo in prav počasi, kot v nekem znamenitem kadru v vroči pijači polagoma in brez nuje stopiti kocko sladkorja. Biti v sebi čist in spravljen s sabo in s svetom, čeprav ob tem zadnjem pogosto zmajuješ z glavo. Ne sramovati se besed, ki niso čisto po pravopisu. Z globokim glasom izgovarjati sočne šumnike, v njih je zvok sveta, kot bi moral biti, tu je On doma.   

N. že čaka v kinu Periskop, ki je v petem nadstropju stavbe brez dvigala. Sedeži v dvorani so vzidani v opečnate vrste. To mesto, ki ga kar naprej obnavljajo in dograjujejo, zaznamujeta opeka in beton, iz katerih se gradijo zidovi. Težko je verjeti, da je bil Peter Fechter po poklicu zidar.

Bohemska kavarna kina Periskop je v rdečem, na balkon nasproti velikanske okrogle stavbe, ki je videti kot pozabljen planetarij, greš lahko kadit. Na usnjenem kavču v kavarni pred maloštevilno publiko On in Ona bereta svoje odlomke, tam jih mlada igralka doživeto prebere še v nemščini. In kaj bi rekla drug o drugem, za konec vpraša N. Ona Njega opiše kot mojstra občutljivca, kot zagovornika pregnancev, kot človeka, ki ne pomaga samo svojih likom, ampak vsem, ki jih pozna. In tudi kot zamejca.

Zamejca – to pa ne, Ji reče On po nastopu. Meja je samo črta: kaj je tukaj in kaj je tam?  Meja samo potrditev, da se čutiš tudi na drugi strani.   

Sledijo debate v veseli družbi v bližnjem lokalu ob lazanji in rdečem vinu, o Kataloncih, samoodločbi narodov, pravicah in tem, kar se je v resnici zgodilo, o zagretosti za ideje, ki niso nujno entuziazem v praksi. Vse se konča z espressom po večerji, espressom, kakršnega znajo pripraviti samo openske kafetarce, ki dobri dve leti pozneje v lokalnem časopisu objavijo oglas: V spomin Nanj darujejo kafetarce 110,00 evrov …

Čik pavza. 

              ֍

V hotelu, zadnja noč.

Na telefon prispe obvestilo, da je jutranji let odpovedan. Pravljičarja, po katerih se imenuje hotel, sta nasnula še zadnje zaplete. V ustih je okus po večerni kavi, sladki.

              ֍

In prezgodnja letališka kava na Teglu je vodéna. Vsi norijo, premnogim so odpovedali lete, ljudje so besni, resignirani, zmedeni, nekdo vpije na stevardeso za okencem.

Dogovorita se za let prek Frankfurta, ko pa hočeta čez pet minut kupiti karto, je tudi ta že razprodana. Potem se zadnji hip odločita za Dunaj in postaneta dva izmed all passengers for Vienna, ampak na ta let je treba čakati več ur. In kot da ne bi bilo vsega živčnega sveta okoli njiju, človeških kolon in utripanja elektronskih tabel in razmazanih kovinskih glasov po zvočnikih, kot da bi sedela na travniku na planoti nad morjem, sedeta na barske stolčke sredi velike hale, mirno srkata kavo in kramljata: o poteh, zasukih in koncih, o petju in svetlobi, o obronkih in jutrih. O mestu, ki ga ne zamejujejo zidovi, ampak kanali in katerega ime se prikaže na zaslonu: Zakaj pa se ne bi zapeljala še v Amsterdam?  

              ֍

Galeb se dvigne z morja v bonaci. Volare. Letita spet razsedena, kot poredna učenca, vsak na svojem koncu trupa.

Na Dunaju Ju taksist v divji vožnji, v kateri skuša zazankati skopi čas do odhoda vlaka, prepelje od letališča do Hofbahnhofa: avstrijski voznik je zrcalni junak zagrebškega nikija laude, ki je zaradi neprespanosti skoraj izgubil nadzor nad volanom. Vse je zrcalo, sešiti daljava in notranjost, obrisi svetlobe in senc, tu nekje in tam in onstran. Tržaški bori so enako zeleni na naši in na drugi strani. In tako kot se drevesa spomladi olistajo na Primorskem, se olistajo v Berlinu, samo malo pozneje.    

V naslednjem prizoru sedita na vlaku in se peljeta skoz strogo pokrajino. Gledata se, v zamolkli svetlobi iz socialističnih časov, oba pogršana in utrujena. Ampak še zmeraj kramljata, o knjigah, načrtih, presežnostih. O smrti: draga moja, to nič takega, smrt je kraj, kjer je vse mogoče. Pa o tem, kako lahko prikličeš svoje like, ki si si jih izmislil. O nelagodju svojcev, če se prepoznajo v tvojem pisanju. O staranju, ki je prelep čas zavedanja in čas zavesti o strašni minljivosti. O bolečinah, skoz katere greš z notranjim smehljajem, ki so ga rodili bogovi kdo ve od kod.

Takrat, na postaji Wiener Neustadt, vstopi Nikolina.

              ֍

Nikolina se ne ženira. Nikolina je iz Ogulina in to je rima tudi z balerina. Na oder kupeja, dame in gospodje, je pravkar čisto zares priplesala Balerina.

Oči ima mandljaste, a ni davnovka. Njeno dvajsetletno srce in knjiga njenega življenja sta na stežaj odprta, vse Jima pove, in to večkrat. Sopotnika jo radovedno opazujeta, Ona bolj tiho, On sprašuje, ampak tudi če je ne bi, bi Nikolina govorila, ker rada klepeta in nima skrivnosti. Da je epileptičarka. Da je iz Zagreba. Da jo bo na kolodvoru pričakal dečko. Razloži Jima vse o vsekrvi, o tati, ki mu zmeraj prinese steklenico avstrijskega vina, in on ga, čeprav obljubi, da ne bo, poloka še isti večer. O sorodnikih, ki ji ne dovolijo narediti četrtega letnika cvetličarske šole, ona pa ne razume, zakaj ne. Pa spet o avstrijskem vinu, o dečku, o aranžerski šoli, o božjasti, o zagrebškem peronu: Nikolina je vesela, ker jo tam nekdo čaka, Nikolina pleše, Nikolina iz Ogulina je oseba iz Njegovega romana, Nikolina je v resnici Balerina. 

              ֍

Z vlaka morata še na avtobus, ker progo popravljajo. On zakinka, Ona ga opazuje, v svetlobi mimohitečih avtomobilskih luči in ob počenih lajnah, ki prihajajo iz avtobusnega grundiga. Kar naenkrat se ji On zazdi tako star, On, ki prav takrat sanja o debelušni Nikolini in miniaturnem vlakcu, ki vozi v krogih.

Sedemnajst ur potovanja je za Njima, ampak iz tega avtobusa najrajši ne bi izstopila, kot da imata agorafobijo, kot Srečko, ki se je s cuhom peljal v Španjo in ves dan ostal na štacjonu, ker je bil pred štacjonom preveč prostran plac in se ni upal ven. In potem se je odpeljal nazaj. Od štacjona do štacjona. Sedemnajst ur cuga.

Ko pripelje taksi, priteče neka ženska in Jima ga zasede tik pred nosom. Z naslednjim imata več sreče. Hahljata se: na tem potovanju ni nič normalno, to potovanje je nadpotovanje – kaj takega lahko doživiš samo z nekom, ki je čist in odprt za svet, kot je On. Preveč se zabavata, nujno morata kmalu še v Amsterdam. Mogoče.

              ֍

– Zakaj ne napišeš kaj o Nikolini? Jo vpraša, v taksiju.

– Nikolino si že napisal ti, nepovrnljivo, čeprav se je vrnila, Mu odvrne Ona.

Napisati, da sta na tem potovanju res srečala Nikolino – tega ne bi verjel nihče. Lahko pa bi napisala o ženski v zeleni obleki z iznakaženim licem, ki je tako milo dojila otroka. Njeno zgodbo za nazaj, tako kot za umrle, ki ne morejo več pisati in ki bi jim bilo zato vsem treba dati glas, kot je to mojstrsko počel On, jim zapeti mašno pesem in v njej opevati vse, kar so bili njihovi vita, morte e miracoli. Popisati drobne usode – ni večjega pisateljskega angažmaja. 

              ֍

Veter šelesti med vejami dreves v Grunewaldu in lip na Unter den Linden, teh simbolnih in obrednih dreves: pod tako krošnjo bomo nekoč sedli, v senco za kamnito mizo, in opevali vita, morte e miracoli.

Prišla bojo nova jutra in nova naključja. Da je novo jutro, ve Balerina po tem, ker se je v postelji polulala. Pridejo nova jutra; novi dnevi in noči izginjajo onkraj krošenj in za Njegovimi koraki ostaja modrina, prekopane njive in potolažene sirote. Vsak spomin je kot še ena strelska krogla, ki se je tako posrečeno zagozdila v čeljusti, da lahko mirno živiš in pohajkuješ naprej, samo da so stvari odslej drugačne. Njegovi stavki so tako prehitro oddrseli čez rt kakor jadrnica v lahnem vetru, da si rečeš: Ampak kako je mogoče?

Markotu

ŠIFRA: Nikolina

Fuad Hrustić

MLADI LOSOSI

Dietrich in Omar sta po šoli prihajala k nam. Dečka sta v kuhinji jedla sendviče s tunino in zeleno solato ter potem šla v Omarjevo sobo. Ure in ure sta se igrala na računalniku in pila gazirani sok iz velike plastenke, vpila sta in se  glasno smejala. Oba sta imela rada vojne videoigre, v sobi je prasketalo orožje,  odmevali so rafali iz avtomatskih pušk in eksplozije topovskih granat kot nekoč daleč nazaj, v času obleganja v Sarajevu. Dietrichova starša nista imela nobenih pripomb na naše poreklo, nista mu branila, da bi se družil z Omarjem. Delala sta do večera in bila srečna, da njihov sin ne bo cele popoldneve v stanovanju prebil sam. Jaz sem tisto zimo ostala brez službe in sem lahko skrbela za fanta. Zelo hladno je bilo, čeprav je snežilo le poredkoma. Priganjala sem ju, naj pišeta matematične domače naloge, da bereta domače branje iz nemške književnosti. Prednju sem postavljala enciklopedije in ju spodbujala k preučevanju rastlin in živali.

         Selma se je z Omarjem k meni preselila septembra, po ločitvi. Takrat mi je rekla, naj je ničesar ne sprašujem in da se k možu ne bo več vrnila. Našla je novo delo, Amarja pa je vpisala v najbližjo šolo. Zaposlila se je v drugem mestu, kupila avtomobil in se vsak dan vozila na delo sto kilometrov v eno smer. Kljub vsem težavam je bilo zanjo najpomembnejše, da ji ni bilo treba skrbeti za Omarja. On je bil srečen pri meni, v novi šoli, z novimi prijatelji. Pogosto se mi je izpovedal, o svojem očetu je govoril brez solza. Moj zet Munib, katerega starši so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prišli v to državo, je pretepal Selmo. Čeprav je bil rojen v Nemčiji, je od nje zahteval, da pusti službo, da se zapre v hišo, da nikamor ne gre brez njega, da se zakrije, da nosi ruto. Grozil je, da jo bo ubil, po hiši je hodil z velikim nožem. Selma se mu ni podrejala, vzgajali smo jo, da bi bila svobodna, ne pa, da bi trpela nasilje, da bi sledila svojim sanjam.

         Živimo v stanovanju s pogledom na velik in lepo urejen mestni park. Na potkah so postavljene betonske kocke, poleg njih pa lesene klopi in koši za smeti. Bori, jelke in visoke platane so od božiča naprej okrašeni s svetlečimi se lampijoni. V dovršeno obrezanem grmovju se skrivajo mestne ptice. Nikjer umazanije in smeti, papirja in plastenk. Kljub temu si fanta nikoli nista zaželela iti ven in se igrati v parku. Nista se mogla ločiti od računalnika, od vojnih iger.  To stanovanje je v mojem lastništvu, vselila sem se pred desetimi leti, po Ibrahimove smrti. On je umrl na gradbišču, padel je z zidarskega odra na stanovanjski zgradbi. Ko smo iz Sarajeva prišli v Nemčijo, je delal kot pleskar in je dobro zaslužil. V resnici ni bil pleskar, celo življenje je delal kot novinar, pisal je za otroški tisk: časopisna poročila, zgodbe, pravljice, pesmi. Celotno vsoto nemškega zdravstvenega zavarovanja sem vložila v nakup tega stanovanja. Naša stara hiša v Sarajevu je bila porušena na začetku obleganja in je nikoli nisem prenovila.

         Omar in Dietrich se ločita pozno, ko se zmrači in mraz prične gristi, ko se prižgejo ulične luči. Na vratih se dolgo poslavljata, klepetata o novih videoigrah, delata načrte za jutrišnje druženje. Potem Omar steče na okno in spremlja njegovo drobno pojavo v parku, medtem ko ta hiti ob platanah, ovitih z lesketajočimi lučkami in ob temnih visokih jelkah, na katerih se sneg še ni stopil. Vse, dokler ne pride njegova mati, se Omar ne premakne od okna; čaka, da parkira avto, da izključi luči in ugasne motor. Selma je po napornem delu zelo utrujena. Poljubi nas, vpraša, kako nam je minil dan, se stušira, preobleče. Večerjamo skupaj. Njen telefon nenehno zvoni. Kličejo jo prijateljice. Od nedavnega je v zvezi z drugim moškim. On je Nemec. Naši je ne zanimajo več.

         Pred spanjem, ko je že utrujen in otožen, si Omar zaželi, da mu povem kaj iz časa, ko smo živeli v Sarajevu, ko je bila njegova mati stara toliko kot on zdaj.  Pripovedujem mu o njenih vragolijah, o življenju pod granatami, o obleganju mesta, o vojni, o dnevih v begunstvu. Na računalniku mu berem zgodbe, ki jih je napisal njegov ded, ko smo prišli sem. Ničesar nismo prinesli s seboj, Ibrahimovi stari teksti so bili uničeni, zgoreli so v knjižnici, ki jo je zažgala tankovska granata. Čim smo se tu ustalili, je nadaljeval s pisanjem, iz velike notranje nuje; s pisanjem se je reševal pred domotožjem in žalostjo za nekdanjim življenjem. Tu je bil nihče, navaden emigrant v breme državi. Zaposlil se je kot pleskar, z golimi rokami je služil za hrano, za stanovanje, za šolanje naše Selme. Tu ni mogel delati kot novinar in pisati za otroke. Vedel je, da njegovih zgodb nihče ne bi hotel tiskati. Pisal je zase, po napornem delu, zvečer, ko pogasnejo luči in v stanovanju zavlada mir. Sedel je za računalnikom globoko v noč in izpisoval stavke, predočeval slike rojstnega mesta, njegovih ulic, nemirne reke, modrega neba, zelenih planin. S pisanjem je zdravil nostalgijo, dušila ga je kot huda bolezen. Iz domovine je pobegnil, a v deželi, ki mu je dala zatočišče, duševnega miru in sreče ni našel. Tukaj je neskončno trpel. S pisanjem se je reševal pred norostjo.

         Omar zelo slabo govori naš jezik, lahko bi rekli, da ga sploh ne razume. Vsako pripoved njegovega deda mu moram prevesti v nemščino. V teh pravljicah kraljeviči živijo v visokih gradovih in se poročajo z imenitnimi princesami, troglavi zmaji z žarečim ognjem požigajo vasi in mesta, drzni  pustolovci iščejo zaklade v temnih jamah, pogumni vitezi gredo v boj na hitrih konjih, hudobne čarovnice letijo na metlah in začarajo ljudi in živali. V najlepši zgodbi je najmlajši kraljevi sin ujel krilatega konja, ki je neke noči z nebesnih   jas prišel, da bi se napil vode v bistri reki. Princ je osedlal krilatega konja in postal junak, ki deli pravico po širokih cestah ter ozkih in neprehodnih stezah svoje domovine, ki rešuje princese iz temnih stolpov hudobnih čarovnikov, ki brani ubogo ljudstvo pred okrutnimi zavojevalci. Najpogosteje mu berem zgodbo o dečku, ki se je nenadoma znašel v vojni vihri. Pripoveduje, kako je nekoč v daljni deželi živel fantek, ki ni maral od doma, ki se ni ločil od knjig in ki je ves čas poslušal zgodbe svojega deda, svojega očeta, svoje matere. Deček ni živel v stvarnosti, domišljija je bila močnejša od resničnosti, kot bi hodil po oblakih. Minevala so leta in deček ni videl sprememb okrog sebe. Zamišljen in raztresen se je znašel v vrtincu krvave vojne. V njegovi domovini so gorela mesta in umirali ljudje.

         Deček je nekega dne stopil iz hiše in se odpravil na pot. Edino védenje, ki ga je imel o svetu, je bilo tisto iz pripovedk. Na poti je srečal oboroženega človeka. Presenečen je bil, ni vedel niti, kateri vojski pripada. Vojak je naperil puško vanj in rekel:

         ,,Ne moreš naprej, ubil te bom.“

         ,,Zakaj?“ je vprašal deček, ,,nikomur nisem storil nič žalega. Še mravlje nisem pohodil. V osamljeni hiši daleč od ljudi živim z dedom, ki me ima rad, z očetom, ki me ima rad, z mamo, ki me ima rada bolj kot vse na svetu. Ne sovražim niti enega človeka na svetu. Ne obstaja niti en utemeljen razlog, zaradi katerega bi mi lahko vzel življenje. Odpravil sem se odkrivat nove zgodbe o pogumnih vitezih in njihovih junaštvih.“

         Vojak mu je na to odgovoril: ,,Če ti ubijem starše, bo ugasnila tvoja ljubezen do ljudi in življenje boš nadaljeval v sovraštvu. Če ti požgem hišo, bo vsa ta zemlja, na kateri boš nekega dne sezidal nov dom, moja. Če ubijem tebe, ne bo več tvojih zgodb in uporniške vere v svobodo, ki jo pred pozabo varujejo samo te zgodbe in ki kot plamen tli le v njih. Ne obstaja niti en razlog, da bi živel, če hočem nad tvojim ljudstvom gospodariti dolgo in varno!“

         Vojak je vztrajal v nameri, da bi preprečil dečkovo pot. Pred puškino cevjo, v neposredni bližini smrti, je deček zaman čakal krilatega konja in srčnega  kraljeviča iz svojih pravljic.

         Po branju dolgo molčiva. Svet Ibrahimove domišljije naju je odnesel daleč iz sobe. Nikoli nisem mogla razbrati, kam potujejo Omarjeve misli. Lahko sem jih le zaslutila iz njegovih vprašanj.

         ,,So v vojni ubijali otroke?“ me je vprašal nekega večera, medtem ko sva čakala na Selmo.

         ,,Ja, vsak dan,“ sem odgovorila. Ne glede na njegovo občutljivost sem morala biti iskrena. Čeprav sem se nenehno zadrževala, sem ga varovala pred podrobnim opisovanjem vojnih grozot. Pazila sem nanj kot na punčico svojega očesa. Zame je bil skrivnost in nenehno sem se skušala prenikniti vanjo. Skušala  sem mu nuditi nežnost, skrb, ljubezen, vse tisto, česar nista storila njegova starša. Nista imela časa zanj, za njegovo odraščanje, za njegovo krhko telo in ranljivo dušo, za nešteto njegovih vprašanj o sebi in svetu. Sklepam, da zato, ker tudi sama nista dozorela, saj je oba povsem prevzelo hitenje in hrup pisanega sveta.

           Konec januarja so se v sosednjo stavbo naselili emigranti iz Sirije in Pakistana. Kakih deset družin, moških, žensk in majhnih otrok. Pri vseh stanovalcih našega bloka so vzbujali strah in sumničavost. Nenehno so se potikali po parku, glasno govorili, vlekli za sabo vreče s hrano in pijačo, odpadke metali na betonske steze in zelenico. Ob mraku so pred stavbo zanetili ogenj in nekaj žalobno prepevali. Dietrich in Omar sta bila tiste dni vidno vznemirjena, morala sem ju spremljati do šole in nazaj. Bala sta se temnih moških in žensk. Njihovih zanemarjenih otrok. Bila sta prepričana, da jim ti ljudje hočejo nekaj slabega. Hkrati sta bila sila radovedna, zastajala sta in opazovala otroke, skušala razvozlati smisel njihovih iger. Motilo ju je, ker se ti otroci skodranih las v izpranih oblačilih igrajo v njunem parku, ker kričijo in se ves dan podijo za žogo. Nikoli nista pokušala vzpostaviti stika z njimi, nobene naklonjenosti nista kazala.  Srečna sta bila, ko so prišli socialni delavci po emigrante in jih odpeljali drugam.

         ,,Prav dobro, da so odšli,“ je rekel Omar po njihovem odhodu.

         ,,Jaz sem jih sovražil,“ je rekel Dietrich.

         ,,Tudi jaz,“ je rekel Omar.

         ,,Zakaj?“ sem vprašala.

         ,,Umazani so, grdi in smrdijo,“ je rekel Omar.

         ,,Tudi mi smo bili videti kot oni, ko smo dvaindevetdesetega prišli iz Sarajeva. Jaz, tvoj dedek in tvoja mama smo nosili smrdljive in raztrgane obleke,“ sem rekla.

         ,,Vi niste bili videti kot oni!“ je zavpil vidno vznemirjen Omar.

         ,,Bili smo umazani in lačni,“ sem rekla, morala sem mu povedati resnico ne glede na posledice.

         ,,Niste, moja mama ni bila umazana!“ je zavpil še glasneje. Njegov obraz je bil rdeč od besa. Po licih so mu tekle solze.

         ,,Vsi ljudje, ki bežijo pred vojno, so enaki, lačni, zanemarjeni in umazani,“ sem rekla.

         ,,Niso, moja mama je bila vedno lepa,“ je rekel in prekinil pogovor. Zgrabil je Dietricha za roko in ga odvlekel v svojo sobo.

         Nekaj dni pozneje sem fantka spremljala iz šole. Na glavni ulici smo naleteli  na demonstracije stranke radikalne desnice. Umaknili smo se v ozek prehod med dvema trgovinama in čakali, da gredo demonstranti mimo. Stotine ljudi so korakale po sredi široke ulice, nosili so transparente, na katerih je pisalo ,,Tujci, ven“. Glasno so vpili, tolkli po bobnih, pihali v piščalke, nosili prižgane bakle, navijali glasbo, prepevali. Na križišču so jih ustavili policisti. Iz gruče so na njih začeli metati steklenice, kamenje, lesene predmete. Nedaleč od nas se je črnopolti moški polil z bencinom in proti množici stekel z vžigalnikom v roki. Policisti so mu pravočasno preprečili, da bi se zažgal. Iz skupine se je zaslišal jasen nacistični pozdrav. Mnogi so navdušeno dvignili desno roko v zrak.

       Dečka sta nemo opazovala zmedo na ulici. Bila sta bleda od strahu. Stiskala sta se ob meni kot dva negodna ptička. Objela sem ju in zakrila z rokami. Božala sem ju po vratu, ramenih, prsih. Dihala sta hitro, njuni majhni srci sta divje bíli, gledala sta me začudeno, s široko odprtimi očmi. ,,Ne bojta se, fanta,“ sem jima nenehno čebljala. Prispela je policija z vodnimi topovi in razgnala množico. Šele takrat smo lahko odšli v stanovanje. Čvrsto sem ju držala za roke in tekla za zakoncema srednjih let. Lahko smo slišali njun pogovor. Moški je ženski razlagal, da so se demonstracije začele že sinoči, po umoru nekega Nemca, pred največjo diskoteko v mestu. Obtožen je bil fant iz Sirije, ime mu je bilo Omar. V tem trenutku je Omar pogledal vame. Temna senca žalosti in razočaranja je prešla njegov bledi deški obraz. Začutila sem, kako stisk njegovih rok postaja močnejši. Sklonil je glavo. Kot bi se nečesa strahovito sramoval. Molčal je, medtem ko je Dietrich nenehno klepetal. Pred blokom se je tiho poslovil od njega, ni ga povabil k igranju. Ves popoldan ni prišel iz svoje sobe.

         Tistega večera sva bila sama v stanovanju. Selma se je zadržala na proslavi rojstnega dne nekega svojega kolega. Omar je brez pozdrava odšel spat. Pomislila sem, da je z njim vse v redu, da je pozabil na demonstrante. Prebudil me je po polnoči. Vidno vznemirjen. Pižama na njem je bila mokra od potu. Dvignila sem odejo in ulegel se je k meni. Ves se je tresel. Jokal je.

         ,,Kaj se je zgodilo?“ sem vprašala.

         ,,Tisti fant iz Sirije, morilec,“ je rekel skozi solze, ,,ima isto ime kot jaz.“

         ,,Mogoče ni on morilec. Najprej je treba opraviti temeljito preiskavo in pošteno sojenje,“ sem rekla.

         ,,Nočem se več klicati Omar,“ je rekel.

         ,,Imena so nepomembna,“ sem ga tolažila.

         ,,So pomembna. Dietrich se ne bo več hotel igrati z mano.“

         ,,Seveda se bo,“ sem zatrjevala.

         ,,Ne bo. Ker nimam nemškega imena. Imenujem se tako kot tisti umazani  emigrant.“

         ,,Tvoje ime je lepo.“

         ,,Nočem ga več,“ je rekel in se vse močneje tresel. Zbala sem se za njegovo zdravje. Pomislila sem, da bi utegnil zboleti.

         ,,Pomiri se. Vse bo še dobro. Dietrich bo jutri spet prišel. Nehaj jokati,“ sem ga prosila.

         ,,Me bodo tisti ljudje nagnali iz Nemčije?“

         ,,Ne, nikakor,“ sem mu poljubljala roke, lica, brisala solze.

         ,,Zakaj se človek iz Sirije kliče tako kot jaz? Je Nemčija moja domovina? Kje je moja domovina?“

         ,,Prepričana sem, da boš našel svojo domovino. Hočeš, da ti skuham čaj ali da ti berem dedove pripovedke?“ sem vprašala. Obupano sem iskala način, kako bi ga umirila.

         ,,Da,“ je rekel, ni nehal hlipati.

         ,,Ko boš zrasel, bova skupaj odšla v deželo dedovih pripovedk. Tam bo tvoja domovina. Si za to?“ sem vprašala.

         ,,Ja,“ je rekel in si obrisal solze.

         Potem sem prižgala televizijo, ker nikakor nisem mogla zaspati. Gledala sva dokumentarni film o lososih. Spremljala sva samice, ki so februarja polagale jajčeca na prodnato dno bistre gorske reke. Samci so jih prihajali oplodit. Potem, v začetku aprila, ko se voda ogreje, so iz jajčec prišle ribice nenavadnega videza, ki so na trebuhu imele veliko rumeno vrečico. Ribice so se sprva skrivale v produ in se hranile z rumenjakom na sebi, potem pa, ko so vrečke odvrgle, lovile žuželke in plankton. Hkrati so bile tudi same žrtve plenilcev, vodomcev, čapelj, vider. V začetku junija so se mlade ribe združile v jate in se odpravile navzdol, proti ustju reke, v morje. Na tej dolgi poti so morale obvladati številne prepreke, morale so skakati s slapov in preskakovati jezove, ki jih je zgradil človek, morale so se izmikati večjim ribam, pticam, prepredenim ribičem. Morale so mimo številnih držav, skozi katere je tekla reka. V času popotovanja so doživljale transformacijo, rasle so, izgubljale temne pege in pridobile srebrnkast lesk. Postajale so močne in hitre ribe. Najzapletenejše spremembe so doživljale na škrgah, ker so se morale prilagoditi življenju v slani vodi. Na koncu potovanja, na ustju reke, so bili mladi lososi popolnoma preobraženi. Bili so pripravljeni na življenje v morju. Širna vodna prostranstva so bila sedaj pred njimi, z nešteto možnostmi za življenje in prehranjevanje. Lahko so se prosto potopili v neizmerne globine modrega oceana in se prepustili vodnim tokovom, lahko so odplavali daleč, do najsevernejših meja Zemlje, na konec sveta. Nič več jih ni oviralo. Nagon, ki jih je gnal na potovanje, je bil močnejši od vseh ovir. Mladi lososi so v oceanu, v katerem so se znašli prvič, zlahka in brez napake preplavali na tisoče kilometrov. Znanstveniki se temu še danes čudijo, nagon za potovanja lososov še ni dokončno raziskan. Si morda pomagajo z Zemljinim magnetnim poljem, z oceanskimi tokovi, z Luno ali celo s sijajnimi zvezdami na nebu? Kdo bi to mogel vedeti?

         Po  dokumentarnem filma se je Omar povsem umiril. Kot bi pripovedovalec iz filma ves čas govoril o njem, o njegovem življenju, kot da mu je pošiljal skrivna sporočila. Mogoče ni mogel do konca doumeti njihovega smisla, morda se ni mogel dokopati do skritih pomenov. Da pa jih je s svojo nežno otroško dušo zaslutil, v to sem popolnoma prepričana. To sem vedela po njegovih široko odprtih očeh, po toplem zaupanju, ki se je zrcalilo v njih. Položila sem roko na njegovo čelo in zaprl je oči. Zaspal je in pričel dihati mirno in globoko.

 Prevedla Irena Urbič