Anja Zag Golob (Slovenj Gradec, 1976) è una poetessa, scrittrice, drammaturga, traduttrice, editor, editorialista e attivista culturale slovena. Ha studiato filosofia e letterature comparate a Lubiana e ha iniziato la sua carriera professionale come critica teatrale e giornalista presso il quotidiano Večer. Anja Zag Golob è cofondatrice e direttrice editoriale della casa editrice indipendente VigeVageKnjige, specializzata in fumetti e graphic novel. Nel 2010 ha pubblicato la sua prima raccolta poetica V roki, seguita da Vesa v zgibi (2013), Didaskalije k dihanju (2016), da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a … (2019) e watson (2023). Nel 2024 ha inoltre pubblicato la raccolta di saggi Poskus vsakdanjosti: prosti spisi. Oltre alla poesia, scrive testi teatrali, saggi e colonne giornalistiche, e traduce dal tedesco e dall’inglese. Per il suo lavoro ha ricevuto due premi Jenk e il riconoscimento Kritiško sito. La sua poesia è stata tradotta in numerose lingue. Vive e lavora a Maribor.

Lidija Dimkovska (Skopje, 1971) è poetessa, prosatrice e traduttrice di letteratura rumena e slovena in lingua macedone. Presso la Facoltà di Filologia di Skopje si è laureata in Letteratura comparata, mentre presso la Facoltà di Filologia di Bucarest ha conseguito il dottorato in Letteratura rumena ed è stata lettrice di lingua e letteratura macedone. Ha pubblicato sette raccolte di poesie, cinque romanzi, un diario americano e una raccolta di racconti brevi. Ha inoltre curato quattro antologie. I suoi libri sono stati tradotti in numerose lingue straniere. In sloveno sono stati tradotti le raccolte di poesia Nobel proti Nobelu, pH nevtralna za življenje in smrt, Črno na belem e Mejno stanje e i romanzi Skrita kamera, Rezervno življenje, Non-Oui e EMŠO. Ha ricevuto numerosi premi letterari internazionali per la poesia e la prosa e, per il romanzo Rezervno življenje (2012), ha ottenuto nel 2013 il prestigioso Premio dell’Unione europea per la letteratura. Il suo ultimo romanzo, EMŠO ha vinto il premio letterario regionale Štefica Cvek e il premio per il romanzo dell’anno in Macedonia. Vive a Lubiana, scrive e traduce letteratura rumena e slovena in lingua macedone.

Rosanna Bubola (Buje, 1975) je igralka, pisateljica in novinarka na RTV Capodistria. Študirala je na Filozofski fakulteti v Trstu, igralsko znanje pa je izpopolnjevala v gledališki skupini Teatro Incontro pod vodstvom režiserja Spira Dalla Porte Xydiasa. V Trstu je sodelovala tudi z gledališko skupino Gruppo Teatrale per il Dialetto. V sezoni 1999/2000 je začela sodelovati z Italijansko dramo Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki. Leta 2003 je diplomirala iz moderne književnosti na Filozofski fakulteti v Trstu. Kot avtorica in režiserka ustvarja besedila, posvečena Istri, njenim legendam in zgodovini. Med njenimi zadnjimi gledališkimi vlogami pa je nastop v predstavi Sliparija (Istarsko narodno gledališče, 2020) po romanu Milana Rakovca v režiji Matije Debeljuha. Je večkratna nagrajenka natečaja Istria Nobilissima, kjer je prejela priznanja za literarno ustvarjanje v italijanskem jeziku.

16.30-18.30  PESNIK NA CESTI

(dvorišče društva PINA, Gortanov trg 15 in vrt družine Čalija, Ul. Agrarne reforme 6)

Aida Bagić, Boris Dežulović, Claudio Geissa, Marko Matičetov, Francisco Tomsich, Alferija Bržan, Ahmed Burić

Aida Bagić (1965), hrvaška pesnica, je diplomirala iz obče lingvistike in filozofije na filozofski fakulteti v Zagrebu in magistrirala iz političnih znanosti na Univerzi Massachusetts. Sodelovala pri ustanavljanju feminističnih in mirovnih organizacij. Objavila je zbirko poezije Ako se zovem Sylvia (Aora, Zagreb, 2007) in Tijela su laka meta (Mala zvona, Zagreb, 2014) ter zbirko kratke proze Znam li ja gdje živim (Zoro, Zagreb, 2012). Je udeleženka šole za integrativni osebni razvoj in terapevtsko delo Centra za integrativni razvoj v Zagrebu, deluje kot raziskovalka in svetovalka.

Boris Dežulović (1964), rojen v Splitu, novinar in pesnik, je začel novinarsko pot pri Nedjeljnji in Slobodni Dalmaciji, skupaj s pokojnim Predragom Lucićem pa je ustanovil satirični tednik Feral Tribune. Sedaj piše kolumne za hrvaški Globus (Ugovor s đavlom) in slovenski Dnevnik (Slovenija, moj deželovič). Leta 2016 sta s Predragom Lucićem na Forumu Tomizza v Umagu izvedla kabaret Pjesme žizze i Tomizze. Za zbirko družbenokritične poezije Pjesme iz Lore (2005) je prejel nagrado hrvaškega Helsinškega odbora, za roman Christkind (2003) pa nagrado hrvaškega Jutarnjega lista. Več njegovih kolumn je izšlo tudi v knjižni izdaji.

Claudio Geissa (1956, Pulj) od leta 1977 živi v Kopru, kjer je začel delati v italijanskem programu Radia Koper/Capodistria in sodelovati s koprsko samoupravno italijansko skupnostjo pri organiziranju gledališke dejavnosti. Bil je pobudnik Mednarodnega srečanja pisateljev ob meji v Portorožu (1988), ki je trajalo tri leta in je bilo zagotovo eden najpomembnejših literarnih in kulturnih dogodkov ne le v regiji, ampak po vsej Sloveniji. Že desetletja piše poezijo, večkrat je bil nagrajen na natečaju Istria Nobilissima. Objavil je pesniške zbirke: Storia di fughe e fragili utopie (2006), Nazional Mittel (2007), In Smemoriam (2010), Inseminazione patetica (2011), Spruzzi di ombre (2012).

Marko Matičetov (1984) je izdal štiri pesniške zbirke: V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009), Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013) in Na tleh je nastalo morje (2018). Nekaj njegovih pesmi je prevedenih v angleški, italijanski, španski, portugalski in srbski jezik. V knjižni obliki sta izšla portugalska prevoda pesmi Brazilija/Brasil (2016) in Boa noite do meu quarto, Brasil (2019) ter srbski prevod pesmi Srce u pesku Kopakabane: izabrane pesme (2017). Nekaj njegovih pesmi je v uglasbitvi Tea Collorija in Metoda Banka na albumu Pesem o morju, na koncertih pa jih s skupino Poetrio izvaja Mirjana Gvozdenac. Živi v Luciji in dela kot bibliotekar v Mestni knjižnici Piran.

Alferija Bržan (1946), dolgoletna koprska profesorica slovenščine, doma od Svetega Antona, je objavila dve knjigi narečne poezije, prevedeni v knjižni jezik: Čista voda (1997) in Ud kapca du murja (2001). Je avtorica številnih strokovnih zapisov o slovenski istrski književnosti, že dolga leta pa s koprsko knjigarno Libris snuje unikatno prireditev, t. i. Librisove poletne narečne večere, ki po trgih in dvoriščih istrskih vasi združujejo skupne nastope literarnih ustvarjalcev iz slovenskega in hrvaškega dela Istre.

Francisco Tomsich (1981, Urugvaj), potomec slovenskih izseljencev, likovni umetnik in literarni ustvarjalec; od leta 2003 piše in objavlja, razstavlja, dela za gledališče, raziskuje in oblikuje pedagoška orodja, pri čemer uporablja različne medije in jezike.  Je soustanovitelj več umetniških združenj v Južni Ameriki in Evropi. Prejel je številne nagrade, med drugim leta 2012 nacionalno nagrado za književnost urugvajskega ministrstva za izobraževanje in kulturo in FEFCA-štipendijo za mlade umetnike (2013). Živi v Izoli.

Ahmed Burić (1967, Sarajevo) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju bivše Jugoslavije, znan po duhovitih, pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko »Bog tranzicije« (2004), nato so sledile »Solze nafte in krvi« (2009) ter »Materni jezik« (2013).

16.30-18.30  PESNIK NA CESTI

(dvorišče palače De Franceschi, Tumova 2; vrt družine Čalija, Ul. Agrarne reforme 6)

Alessandro Salvi, Tanja Stupar Trifunović, Edelman Jurinčič, Slobodan Šnajder, Ahmed Burić, Tibor Hrs Pandur

Alessandro Salvi (1976.), vive da sempre a Rovigno, in Istria. Scrive versi e ha pubblicato la raccolta “Piovono formiche carnivore e altre inezie” (Aletti, Villalba di Guidonia, 2008), la plaquette “I fori nel mare” (En Avant! Produzioni, Pistoia, 2011), “Santuario del transitorio” (L’arcolaio, Forlì, 2014). Nel 2011 con la silloge “Eserciziario di metafisica per principianti” vince il IV premio ex-aequo al concorso Pubblica con noi, indetto da Fara Editore di Rimini. Una seconda edizione del suo libro d’esordio (Piovono formiche carnivore e altre inezie) è uscita nel mese di dicembre del 2011 per conto della casa editrice rovignese Apeiron, con traduzione croata del testo a fronte, per mano di Roman Karlović. Le sue poesie sono incluse in opere collettive e antologie: “Le parole rimaste” (Edit, Fiume 2010), “Il segreto delle fragole” (LietoColle, Faloppio 2009), “Creare mondi” (Fara, Rimini 2011), “La giusta collera” (CFR edizioni, Sondrio 2011), “Labyrinthi” (Limina Mentis, Villasanta 2012). I suoi versi, varie traduzioni e articoli di varia natura sono apparsi nelle seguenti riviste: La Battana (Fiume, Croazia), Le Voci della Luna (Sasso Marconi, BO), Nova Istra (Pola, Croazia), Zarez (Zagabria, Croazia),  Treći Trg (Belgrado, Serbia), Sovremenost (Skopje, Macedonia) e altrove.

Tanja Stupar Trifunović (1977), bosansko-hercegovska književnica. Rojena je bila v Zadru. Diplomirala je na Filološki fakulteti Banjaluki,  kjer tudi živi. Je urednica Časopisa za književnost, umetnost in kulturo Putevi (Poti). Piše poezijo (Kuća od slova/Hiša iz črk, 1999., Uspostavljanje ravnoteže/ Vzpostavljanje ravnotežja, 2002., O čemu misle varvari dok doručkuju /O čem mislijo barbari, medtem ko zajtrkujejo, 2008., Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću/  Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo, 2010.) in prozo (Adornova svraka/Adornova sraka 2007., kolumne; Satovi u majčinoj sobi/Ure v mamini sobi, 2016., roman). Zastopana je v več antologijah in izborih poezije in proze, doma in na tujem. Za svojo poezijo je prejela več nagrad in njena dela so bila prevedena v angleški, francoski, nemški, poljski, slovenski in danski jezik. Prejela je nekaj pomembnih nagrad za poezijo in prozo. Knjiga pesmi O čem misle varvari dok doručkuju/ O čem mislijo barbari, medtem ko zajtrkujejo je bila kot najboljša knjiga poezije, objavljena v BIH leta 2008, nominirana za literarno nagrado za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo (CEE LITERATURE AWARD) in je prišla v ožji izbor. Za roman Satovi u majčinoj sobi/ Ure v materini sobi je leta 2016 dobila Nagrado Evropske unije za književnost (EUPL).

Edelman Jurinčič (1952, Boršt pri Kopru) je slovenski pesnik in urednik, ki je leta 1972 debitiral pri Založništvu tržaškega tiska s Pesmimi v zbirki Pesniški list, nato pa objavil še pet samostojnih zbirk (med njimi Mladi junci v ritmu jeseni, 1986) in dve v soavtorstvu ter zbirko kratke proze Istrani (1991). Njegova najnovejša pesniška zbirka so Tamariske v laguni časa (2017). Piše v knjižni slovenščini, njegova besedila pa so prepletena z istrskimi narečnimi besedami. Na modernistični način tematizira eksistencialno stisko istrskega podeželana po drugi svetovni vojni spričo družbenih in ekonomskih sprememb, razmerje med podeželjem in mestom, naravo in kulturo ipd.

Slobodan Šnajder (1948) je hrvaški dramatik, pisatelj in publicist, znan po dramah Peto evanđelje in Kosti u kamenu. Najbolj razvpita je njegova znamenita drama Hrvatski faust, ki je bila prvič uprizorjena v Splitu 1982, več uprizoritev pa je, kot mnoga druga njegova dela, doživela tudi v tujini. Bil je ustanovitelj in dolgoletni urednik gledališke revije Prolog. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil za približno deset let izključen iz hrvaškega gledališkega življenja, njegovih dram niso uprizarjali, je bil pa v tistem času kolumnist časopisa Glas Slavonije in reškega Novega lista – njegove kolumne so kasneje izšle v knjigah Kardinalna greška in Umrijeti pod zvezdom. Prejel je vrsto domačih in tujih nagrad za dramsko ustvarjanje. Svoj prvi roman Morendo je objavil leta 2012, največji uspeh pa dosegel z romanom Doba mjedi (2015), ki je bil dvakrat ponatisnjen in je prejel vse najpomembnejše nacionalne literarne nagrade, zaobjema pa dogajanje, razpeto čez več stoletij in pokrajin, od Slavonije do Poljske.

Ahmed Burić (1967, Sarajevo) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju bivše Jugoslavije, znan po duhovitih, pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko »Bog tranzicije« (2004), nato so sledile »Solze nafte in krvi« (2009) ter »Materni jezik« (2013).

Tibor Hrs Pandur (1985, Maribor) je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Objavil je knjigo pesmi Enerđimašina (Center za slovensko književnost, 2010), prevedel Jima Morrisona (CSK, 2011), napisal dramo Sen 59 (2009), za katero je dobil nagrado za mladega dramatika (2013) na Tednu slovenske drame. Je eden od urednikov in soustanovitelj Paraliterarne organizacije in revije I.D.I.O.T.