Lea Ypi je angleška avtorica albanskega rodu, profesorica, predavateljica in avtorica številnih esejističnih knjig ter avtofikcijskih romanov Svobodna in Pokončna. V delu Pokončna rekonstruira življenje svoje babice Leman Ypi ob sledenju njene poti skozi vojno, migracijo, ljubezen in ideološke pretrese Evrope 20. stoletja. V prepletu filozofije in intimne družinske zgodovine knjiga nagovarja vprašanja dostojanstva, moralne odgovornosti in moči politične presoje.

Lea Ypi je profesorica politične teorije na Londonski šoli za ekonomijo in politologijo in častna profesorica filozofije na Avstralski državni univerzi. Rojena je v Albaniji, diplomirala je iz filozofije in književnosti na rimski univerzi La Sapienza, doktorirala na European University Institut in bila podoktorska raziskovalka na Nuffield College Univerze v Oxfordu. Je avtorica knjig Global Justice and Avant-Garde Political Agency, The Meaning of Partisanship (z Jonathanom Whitom) in The Architectonic of Reason, ki so izšle pri založbi Oxford University Press. Njena knjiga Svobodna (Free) je v izvirniku izšla pri založbi Penguin Press; leta 2022 je zanjo prejela Ondaatjejevo nagrado in nagrado za najboljšo biografsko knjigo Slightly Foxed First Biography Prize; prevedena je v trideset jezikov. Na akademskem področju je prejemnica nagrade Britanske akademije za odličnost v političnih znanostih in nagrade Leverhulme za izjemne raziskovalne dosežke. Je sourednica revije Political Philosophy in občasno piše za The Guardian in Financial Times.

Milan Rakovac, pisatelj, pesnik, novinar (1939, Rahovci pri Poreču). Osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Pulju in Zagrebu. Diplomiral na Vojaški pomorski akademiji v Splitu. Po kratki karieri v mornarici politično deluje v Pulju in na Reki. Bil je glavni urednik puljskega dnevnika Glas Istre. Do upokojitve urednik v dokumentarnem programu Hrvaške televizije. Urednik in avtor prodornih dokumentarnih filmov, reportaž in intervjujev.  Trajno prisoten v javnem in kulturnem življenju s temami istarske in širše “jadranske” identitete, mej, hrvaško-italijansko-slovenskih odnosov, zgodovine fašizma in antifašizma. Aktiven v  projektih Čakavskega sabora, Matice hrvatske, Društva hrvaških književnikov in Hrvaškega društva pisateljev. Član uredništev revij Istra, Nova Istra in La Battana, kolumnist Glasa Istre, Primorskih novic, Primorskega dnevnika, Lavoce del popolo in dr. Pobudnik in programski vodja Mednarodnih obmejnih srečanj Forum Tomizza (Umag, Koper, Trst). Soavtor ali avtor monografij, glasbenih besedil, prevajalec iz italijanščine (F. Tomizza, Bolji život; P. Parovel, Izbrisani identitet, A. Vivante, Jadranski iredentizam i dr.). Avtor scenarija za filme režiserja V. Fulgosija Grgo gre u Pazin (Televizija Zagreb, 1983) in Na istarski način (Adria film, Zagreb, 1986). Več njegovih besedil je gledališko uprizorjenih ‘Riva i druži, Blak, Sliparija…).

Milan Rakovac se je ideološko oblikoval na stiku dediščine istrsko-narodnjaškega in komunističnega antifašizma ter vrednot liberalne demokracije in multikulturalizma, ob anarhističnih obratih in kritiki neoliberalne  paradigme, pri tem pa ostal edennajpomembnejših zagovornikov medkulturnega dialoga in kritik nacionalističnih redukcij tako v Istri kot tudi v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije. Kot literarni ustvarjalec in družbeni komentator se je R. oblikoval ob bralskih obsesijah svoje generacije šestdesetih let dvajsetega stoletja, na valovih ameriškega zrelega modernizma (realizem, tok zavesti in  socialni pesimizem Johna Dos Passosa) in tradicije domačih prevladujočih predelav ekspresionistične avantgarde (Krleža in drugi, vse do slovarja t. i. proze v kavbojkah), pri čemer je z regionalno zavzetostjo in jezikovnimi izbori zavaroval svoj izdvojen položaj v korpusu sodobne hrvaške književnosti. S forsiranjem neoavantgardne (ali blago konkretistične) izkušnje jezika je razdelal lastni in podedovani narečni izraz, pri čemer se je tako v poeziji kot tudi v prozi spustil v igro, kalambur, invencijo. Provokacija, slojevita jezikovna igra, (re)konstrukcija hibridne obmejnosti, grenka humornost v analizi usode “malega” posameznika v objemu “velike” zgodovine ter politična intervencija v polje književnosti ostajajo njegove trajne literarne teme. 

Doslej objavil: Haluj ili Sunce je ditesino zlatno (roman), Pulj 1986. (knjiga vsebuje tudi scensko igro Politeama ili lokalno-globalni patatrac), Priko Učke (poezija, eseji, potopisi, zapisi), Pulk – Reka 1980, ‘Riva i druži ili, caco su nassa dizza (roman), Zagreb 1983. [1982.], ‘Riva i druži ili, caco su nassa dizza (roman; druga, dopolnjena izdaja), Pulj 1984, Sik (pesmi), Reka 1980, Sliparija (roman), Zagreb, 1986, Snovid (roman), Zagreb, 1987, Istragram: štorije i uganke (kratke zgodbe),Zagreb, 2000, Sliparija (obnovljeno), Pula, 2004., Cha for kids, Zagreb, 2004., La Triestina (roman), Rijeka, 2006, Kvarnerski otočni lucidar (zbirka polihistoričnih esejev in glos), Zagreb, 2006. Besida priletuća (poezija), Zagreb, 2009, Sinovi Istre  (eseji), Pula, 2011, Izbrano delo, Zagreb, 2015, Daša: spomenar Zagreb, 2018, Adrijanske kartoline, Reka, 2020, Slovo Bosni, Reka, 2023, Kužina prvanja, Reka, 2025.

(Aljoša Pužar)

Milan Rakovac, pisatelj, pesnik, novinar (1939, Rakovci pri Poreču). Dve leti je bil glavni urednik puljskega dnevnega časopisa Glas Istre (1973–1975). Večino delovne dobe do upokojitve je delal na Televiziji Zagreb (hrvaški televiziji) kot urednik in avtor opaženih dokumentarnih filmov, reportaž in intervjujev. Na njegovo pobudo so bila leta 2000 osnovana Mednarodna obmejna srečanja Forum Tomizza, ki se odvijajo v Umagu, Kopru in Trstu, ter predstavljajo družbeni in kulturni dialog v obmejnem prostoru in širši regiji.

Iz italijanščine v hrvaščino je prevedel roman Boljše življenje Fulvia Tomizze (Pula-Rijeka, 1980), dokumentarno knjigo Izbrisana identiteta Paola Parovela (Pazin, 1993) in študijo Jadranski iredentizem Angela Vivanteja (Zagreb, 2002). Milan Rakovac je avtor ali soavtor raznih monografij, scenarijev za filme, več njegovih besedil pa je doživelo tudi gledališke uprizoritve.

Izbrana dela Milana Rakovca so izšla leta 2015 pri založbi V. B. Z. v Zagrebu v štirih knjigah in predstavljajo zbir njegovega petdesetletnega ustvarjanja kot enega najpomembnejših istrskih avtorjev, književnega inovatorja in avantgardista.

Med njegova književna dela sodijo poezija, eseji, potopisi in proza: Preko Učke (1980), Sik (1980), Obala in družeti ali Kako so naši otroci (1983), Haluj ali Sonce je zlato ditesino (1986), Sleparija (1986), Snovid (1987), Istragram; štorije in uganke (2000), Cha for kids (2004), Triestina (2006), Kvarnerski otoški lucidar (2006), Besida priletuća (2009), Sinovi Istre (2009), Jadranske razglednice, ki jih je napisal skupaj z Jovanom Nikolaidisom (2021), ter Slovo Bosni (2022).

Fulvio Tomizza: “Non è stata peraltro la singolarità di un destino privato a invogliarmi a questa specie di autobiografia esasperata, quanto la consapevolezza che questo cammino solitario aveva dovuto far sempre i conti (fino ad esserne intimamente condizionato) con la recente storia di una città al confine, contesa da due Paesi di formazione e di ideologia diverse, che fungevano a loro volta da avamposti di due emisferi antitetici, l’occidentale e quello dell’Est europeo. Antitetici a oltranza ma anche compenetrabili, e a volte addirittura in collusione, se visti da una città composita come Trieste e, in particolare, se soppesati in un persistente odio-amore da uno come me, nato in un paesino dell’interno, italiano e slavo, cattolico e pagano, padronale e proletario.”

Sanja Roić: „Čitali smo romane odrastanja, prepoznavali povijesne događaje ispod pripovjedne mreže poznatih i manje poznatih domaćih i stranih pisaca, doživjeli smo i mi, rođeni poslije Drugog svjetskog rata, nove promjene granica, društava i obrate pojedinaca. Pa ipak nas Stablo snova Fulvija Tomizze nemalo iznenađuje i izmješta iz naših uvriježenih čitalačkih i interpretativnih navika već od same posvete koja prethodi romanu, tri stiha iz VI. knjige Vergilijeve Eneide koju su nekada dječaci u bogoslovnim zavodima čitali u originalu, a tumačili su im je strogi vjeroučitelji. No dječak je upamtio i ponio sa sobom u odrasli život sliku sjenovitog brijesta (zanimljivo, u Istri je ‘briest’ bila i talijanska i ilirska, hrvatska riječ, o čemu je pisao Pietro Stankovich, svećenik i polihistor s prijelaza iz 18. u 19. stoljeće), brijesta koji svojim granama, na kojim navodno obitavaju snovi, obgrljuje okolni svijet. Je li taj briest/brijest u dječakovoj svijesti ostao upamćen kao domaće, istarsko stablo s jednog od polja njegove nekadašnje obitelji iz Juricana?

Tomizzin roman Stablo snova koji napokon, poslije gotovo šest desetljeća, imamo i na hrvatskom jeziku, kompleksna je knjiga koja, poput ranije Istarske trilogije, nije bila dobrodošla u zbilju s ove naše strane granice. Odmagalo je to što su godine o kojima pripovijeda turbulentno desetljeće između 1945. i 1955., a nije pomoglo ni to što je roman Peto godišnje doba, koji mu prethodi i čija radnja završava u jesen 1944., u nas preveden 1990. u jednoj manje vidljivoj zagrebačkoj ediciji namijenjenoj mladima. Znamo da je tek Bolji život, ovjenčan 1977. najvišom talijanskom književnom nagradom Strega i austrijskom Državnom nagradom za evropsku književnost 1979., Istraninu i Tršćaninu Tomizzi otvorio vrata u našu kulturu.

     Zasluga je Gradske knjižnice Umag što nakon prve, Istarske trilogije (Materada, Djevojka iz Petrovije, Bagremova šuma) posjedujemo sada na hrvatskom i drugu trilogiju čiji je protagonist književni lik Stefano Marcovich iz Juricana. Prva knjiga, Peto godišnje doba, otvara se njegovim djetinjstvom, napisana je u trećem licu i završava dječakovim pogledom na zavičaj iz autobusa kojim je krenuo u bogoslovni zavod, a nastavlja se dolaskom u taj zavod i godinama proteklim u različitim gradovima sve do njegove zrelosti i prve mladosti u Stablu snova. Taj je roman pak napisan u prvom licu kao svojevrsna “očajnička autobiografija”, zapravo metaautobiografija, jer su protagonist i osobe oko njega književni likovi, a i stvarni su događaji slobodno interpretirani. Kritika je visoko ocijenila to Tomizzino djelo, a 1969., godine kad je objavljen, ovjenčan je uglednom talijanskom književnom nagradom Viareggio. Druga trilogija završava događajima iz Stefanove zrele mladosti koja se odvija u Trstu, Miriaminom gradu. Napisan je također u prvom licu i objavljen 1972., a u nas je preveden 2016.

     U svome vremenu roman Stablo snova djelovao je poput paralelnog Novog vala u svijetu filma: donosi obračun s ocem koji se našao na krivoj strani povijesti, hrabar iskorak mladog protagonista na tragu evropskih događaja iz ’68., poveznice s Kafkom i Freudom, secira povijesne obrate u desetljeću između ’45. i ’55.  ključne za prostor i sudbinu stanovnika oko talijanske istočne granice. Zaplet se oslanja na proteklo razdoblje fašizma u istarskom selu sagledano očima djeteta Stefana u romanu koji mu prethodi, Petom godišnjem dobu, da bi se nastavio kroz njegovo školovanje, jedino moguće dječacima sa sela, u bogoslovnim zavodima u pograničnim gradovima Kopru i Gorici. Stefanov spoznajni i intelektualni razvoj odvest će ga na stranu dotad obespravljenih, u novom vremenu ne samo antagonista nego i tužitelja njegova oca, krivca, ali i žrtve i mučenika u sinovim očima. Taj se tragični obrat prepleće s povijesnim događajima vezanim za njihov zavičajni prostor nakon 1945.: ruralni stanovnici zapadne Istre, svojim drevnim podrijetlom Slaveni, a za venecijanske, austrijske i talijanske fašističke uprave nasilno izmijenjenih osobnih imena i sa zabranom uporabe “slavenskog“ jezika, suočeni s novim podjelama i novim opasnostima oko novouspostavljene granične crte, podijelit će se na one koji prihvaćaju novi režim i one koji se masovnom odlukom spremaju napustiti zavičaj nakon Pariškog mirovnog sporazuma 1947. i Londonskog memoranduma 1954.”

Slovenski pesnik iz Trsta je rojen leta1943. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se po vrnitvi v Trst uveljavil ko najvidnejši tržaški slovenski pesnik vsaj dvajsetih zbirk, ki jih odlikuje izjemna ritmična prožnost, besedna radoživost in v humor ovita nostalgija. Je avtor številnih knjig za otroke, pripovednih in pesniških, prevajalec iz italijanščine in tudi pripovednik za odrasle. Aktivno sodeluje na slovenskem literarnem polju (predsednik PEN, tajnik Društva slovenskih pisateljev, živahen predsednik Bralne značke Slovenija) in na Tržaškem (urednik Založništva tržaškega tiska, predsedoval je Slavističnemu društvu v Trstu Slovenskemu klubu v Trstu in Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji). Je prejemnik mnogih nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada za zbirko Tretje oko (1982), nominacija za nagrado Prešernovega sklada (1999) za pripoved Kratki časi – Trst iz žabje perspektive, italijansko nagrado Astrolabio d’oro (2000) in nagrado Zlatnik poezije leta 2016. Njegove pesmi so prevedene v 30 jezikov.

Pristanišče srečanj, prihodov, odhodov. V tem živahnem, večjezičnem Trstu z začetka 20. stoletja se srečata irski učitelj James Joyce (1882–1941) in Tržačan Boris Furlan (1894–1957). Takrat ne moreta vedeti, kaj jima bo prinesla prihodnost. Bodoči velikan svetovne književnosti in bodoči dekan pravne fakultete v Ljubljani sta le učitelj angleščine in vedoželjni učenec, ki se srečujeta v Furlanovem stanovanju ob tržaškem Kanalu. Oba bosta čez nekaj let zapustila Trst, ker se v njem ne bosta več počutila doma. Joyce, ker bo po prihodu Italije pogrešal kozmopolitsko dušo mesta. Furlan, ker mu bo – zavednemu Slovencu – fašistični režim grozil z aretacijo. Zgodovina se bo neusmiljeno poigrala zlasti s Furlanom in ga ukleščila v kolesja ideologije. Slovenski pisatelj Drago Jančar ga bo, veliko let kasneje, z novelo Joyceov učenec za vedno postavil na zemljevid slovenske književnosti. Boris Furlan se s to trijezično knjižico, maja 2025, vrača domov, ob obalo Jadrana, v rojstni Trst.

Poljanka Dolhar (Trst Koper Umag)

Drago Jančar (1948) je slovenski pisatelj, dramatik in esejist, rojen v Mariboru. Velja za enega najbolj uveljavljenih in za najpogosteje prevajanega slovenskega pisatelja. V študentskih letih je bil zaradi »sovražne propagande« obsojen na zaporno kazen. Več kot trideset let je bil urednik in tajnik pri založbi Slovenska matica.

Njegove drame so uprizorila gledališča ne le v Sloveniji in po Jugoslaviji, ampak tudi v Avstriji, Italiji, Bolgariji, ZDA, na Madžarskem in drugod. Za svoje romane, zbirke kratke proze in drame je prejel najvidnejša slovenska priznanja, med temi štiri kresnike za najboljši slovenski roman leta in Prešernovo nagrado, ter mednarodne nagrade, kot je avstrijski častni križ za umetnost in znanost I. razreda. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Tematsko so v Jančarjevih delih v ospredju bivanjska vprašanja človeka, ki ga pogosto obvladujejo nenadzorljivi in nerazumljivi mehanizmi zgodovine. Različne zgodovinske tematike so okvir za eksistencialistično obravnavo individualnih usod, ki jih je družbeno kolesje zmlelo.