Milan Rakovac, pisatelj, pesnik, novinar (1939, Rakovci pri Poreču). Dve leti je bil glavni urednik puljskega dnevnega časopisa Glas Istre (1973–1975). Večino delovne dobe do upokojitve je delal na Televiziji Zagreb (hrvaški televiziji) kot urednik in avtor opaženih dokumentarnih filmov, reportaž in intervjujev. Na njegovo pobudo so bila leta 2000 osnovana Mednarodna obmejna srečanja Forum Tomizza, ki se odvijajo v Umagu, Kopru in Trstu, ter predstavljajo družbeni in kulturni dialog v obmejnem prostoru in širši regiji.

Iz italijanščine v hrvaščino je prevedel roman Boljše življenje Fulvia Tomizze (Pula-Rijeka, 1980), dokumentarno knjigo Izbrisana identiteta Paola Parovela (Pazin, 1993) in študijo Jadranski iredentizem Angela Vivanteja (Zagreb, 2002). Milan Rakovac je avtor ali soavtor raznih monografij, scenarijev za filme, več njegovih besedil pa je doživelo tudi gledališke uprizoritve.

Izbrana dela Milana Rakovca so izšla leta 2015 pri založbi V. B. Z. v Zagrebu v štirih knjigah in predstavljajo zbir njegovega petdesetletnega ustvarjanja kot enega najpomembnejših istrskih avtorjev, književnega inovatorja in avantgardista.

Med njegova književna dela sodijo poezija, eseji, potopisi in proza: Preko Učke (1980), Sik (1980), Obala in družeti ali Kako so naši otroci (1983), Haluj ali Sonce je zlato ditesino (1986), Sleparija (1986), Snovid (1987), Istragram; štorije in uganke (2000), Cha for kids (2004), Triestina (2006), Kvarnerski otoški lucidar (2006), Besida priletuća (2009), Sinovi Istre (2009), Jadranske razglednice, ki jih je napisal skupaj z Jovanom Nikolaidisom (2021), ter Slovo Bosni (2022).

Slovenski pesnik iz Trsta je rojen leta1943. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se po vrnitvi v Trst uveljavil ko najvidnejši tržaški slovenski pesnik vsaj dvajsetih zbirk, ki jih odlikuje izjemna ritmična prožnost, besedna radoživost in v humor ovita nostalgija. Je avtor številnih knjig za otroke, pripovednih in pesniških, prevajalec iz italijanščine in tudi pripovednik za odrasle. Aktivno sodeluje na slovenskem literarnem polju (predsednik PEN, tajnik Društva slovenskih pisateljev, živahen predsednik Bralne značke Slovenija) in na Tržaškem (urednik Založništva tržaškega tiska, predsedoval je Slavističnemu društvu v Trstu Slovenskemu klubu v Trstu in Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji). Je prejemnik mnogih nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada za zbirko Tretje oko (1982), nominacija za nagrado Prešernovega sklada (1999) za pripoved Kratki časi – Trst iz žabje perspektive, italijansko nagrado Astrolabio d’oro (2000) in nagrado Zlatnik poezije leta 2016. Njegove pesmi so prevedene v 30 jezikov.

Marcel Štefančič jr. (Brežice, 1960), filmski kritik, televizijski voditelj in publicist (Mladina, Global). Magistriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je eden od najplodovitejših in najlucidnejših slovenskih esejistov. Napisal je skoraj sto knjig o filmu, književnosti, pop-kulturi in aktualnih družbeno-političnih dogajanjih. Štefančič je vrhunski amerikanolog, njegova monumentalna knjiga v dveh delih “Zadnji film: o vzponu in propadu novega Hollywooda” (2007) je nespregledljiva filmološka referenca. Enako epohalna je tudi  njegova  knjiga o slovenskem filmu v socializmu  z naslovom “Maškerada” (2013). Svoje najboljše eseje o sociokulturoloških fenomenih XX. stoletja je ovekovečil v knjigi “Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo”. Štefančič v njej domiselno in z veliko ironije piše o Amy Winehouse, Romanu Polanskem, Hunterju S. Thompsonu, Simone de Beauvoir, J. D. Salingerju, Normanu Mailerju … in odkrito polemizira z nasilnim amerikanizmom. V zadnjih letih sta največ pozornosti pritegnili dve njegovi knjigi o osrednjih slovenskih temah: “Ivan Cankar: eseji o največjem” (2018) in “Slovenski sen: eseji o nas” (2021).

Ivana  Bodrožić (Vukovar, 1982.) spisateljica. Magistrirala na studiju filozofije i kroatistike Sveučilišta u Zagrebu. Za zbirku poezije “Prvi korak u tamu” objavljenu 2005. godine nagrađena je uglednom književnom nagradom Goran za mlade pjesnike. Roman “Hotel Zagorje” (2010.) nagrađen je nagradama: Josip i Ivan Kozarac (Povelja uspješnosti); Kočićevo pero, Banjaluka – Beograd i Kiklop – za najbolje prozno djelo u 2010. godini. Dobitnica je Večernjakove nagrade „Ranko Marinković“ (2. mjesto) za najbolju kratku priču u 2011. godini. Godine 2012. objavljuje zbirku pjesama “Prijelaz za divlje životinje”. Slijede zbirka kratkih priča “100% pamuk” (2014.), s kojom je dobila nagradu Istarske županije Edo Budiša, te politički triler “Rupa” (2016.), zbirka pjesama “In a sentimental mood” (2017.), slikovnica “Klara Čudastvara” (2019.). Njezin posljedni roman “Sinovi, kćeri” (2020.) po recepciji i odjeku u književnom svijetu vrhunac je njezinog književnog stvaralaštva.

Goran Božičević (Zadar, 1962.) mirovni aktivist. Mirovnim se radom bavi od 1993. godine kao suosnivač Volonterskog Projekta Pakrac, Centra za mirovne studije, Zagreb 1996, Miramida Centra, Grožnjan 2002, Ustanove Politika nenasilja, Osijek 2021. Radi na cijelom post-YU prostoru, kao i u Ukrajini od 2013. godine, posvuda gdje ga pozovu. Vodi edukacije Izgradnje mira na Mirovnim studijima u Zagrebu te na Akademiji Forum ZFD u Kölnu. Piše #miramidalije na H-Alter.org od 2014. Autor je knjige „Gradnja Dijaloga – Izabrani primjeri rada na pomirenju u Hrvatskoj“ (2016.). U Istri živi od 1998. godine.

Isabella Flego (Raša, 1931), pesnica, pisateljica, poslanka, publicistka, učiteljica. Rojena v rudarski družini je v zgodnjih odraslih letih je prišla v Koper in kot učiteljica na italijanski osnovni šoli ustvarjalno delala do upokojitve. Za pet let je prekinila poučevanje, ko je odšla v Gano, kjer je mož Aurelio Flego vodil podjetje Tomos Ghana.  Po vrnitvi je aktivno vstopila v družbeno dogajanje kot koprska podžupanja in kot poslanka v prvem sklicu Državnega zbora Republike Slovenije. Sedaj vodi Društvo POEM, ki povezuje ustvarjalne ženske v Istri in na Tržaškem. Literarno ustvarjanje pesnice Isabelle Flego je razvejano in pogosto nagrajeno. Izdala je štiri zbirke pesmi in kratke proze (Il primo giorno, Oltre le pupille, Il monopattino e la bambola di pezza, Mate Masie, Alla finestra della vita), nekaj je prevedenih v slovenščino. Raziskovalno se je ukvarjala z uglednim Koprčanom Girolamom Gravisijem in o njem izdala obsežno monografijo. Uredila je več knjig literarnih esejev različnih avtoric in avtorjev, med njimi Personaggi femminili nella narativa di Fulvio Tomizza, o ženskih likih v pripovedi Fulvia Tomizze. Vsako leto pripravi s sodelavkami večjezični zbornik Društva POEM. Pripoved Memorie da sopra l’Equatore  je izšla leta 2017. V slovenskem prevodu Spomini iznad ekvatorja, 2019.

Jedrt Jež Furlan (Novo Mesto, 1970) je študirala na ljubljanski Filozofski fakulteti primerjalno književnost in sociologijo kulture. Od 1992 do 2008 je bila novinarka, redaktorica, kritičarka, urednica v redkaciji za kulturo na Radiu Študent in na Radioteleviziji Slovenija (Studio City, Kultura, Osmi dan, Odmevi, Dnevnik). Plesne in gledališke kritike, intervjuje z umetniki, zapise o kulturni politiki je objavljala je tudi v dnevnih časopisih in revijah (Razgledi, Slovenske novice, Finance, Dnevnik, Maska…). Kasneje je bila producentka gledaliških, plesnih predstav in skrbela za promocijo številnih umetniških projektov. Za Objektiv, sobotno izdajo Dnevnika, piše odmevno kolumno. Pri Založbi Goga skrbi za odnose z javnostmi in vodi festival Novo mesto short.