Nikola Vučić (Mostar, 1995), novinar, televizijski voditelj, raziskovalec. Končal je študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Sarajevu. V okviru diplomskega dela je preučil družbena in akademska spoznanja Deklaracije o skupnem jeziku, katere podpisnik je in tudi eden od avtorjev prve verzije dokumenta iz leta 2017. Med študijem književnosti je delal kot novinar in voditelj Dnevnika na Zvezni televiziji v Sarajevu, od koder leta 2016 preide na televizijo N1, kjer opravlja poročevalske, promocijske in uredniške naloge v informativnem programu. Sodeluje z lokalnimi in mednarodnimi organizacijami civilne družbe s ciljem vgraditve mirovnih in feminističnih projektov vanje. Raziskuje sodobno kulturo, politike identitete in družbene prakse, o čemer objavlja dela in publikacije v različnih medijih in časnikih. Je tudi avtor študije „Kritika toksične muškosti“ (2021), ki jo je objavila ugledna nemška organizacija Friedrich Ebert Stiftung.

Loredana Bogliun (Pulj, 1955), pesnica, psihologinja, sociologinja. Doktorirala je iz psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predavala je psihologijo in  sociologijo na univerzah v Pulju, na Reki in v Trstu. Poezijo piše v vodnjanskem (istroromanskem) narečju in v italijanskem standardnem jeziku. Njene pesmi so prevedene v hrvaški, slovenski, makedonski, romunski in hindujski jezik ter v istrsko čakavsko narečje. Loredana Bogliun je dobitnica vrste književnih nagrad na Hrvaškem in v Italiji. Izpostavljamo naslednje zbirke njenih pesmi: „Poesie“ (1988), trojezično izdajo „Mazere / Gromače / Muri a secco“ (1993), „La peicia“ (1997), „La trasparenza  – cinque poesie cinque incisioni“ (1997), „Soun la poiana / Sulla poiana“ (2000), „Graspi / Grappoli“ (2013), „Sfisse / fessure spiragli“ (2016), „Per Creisto inseina imbroio“ (2021).

Vid Karlovšek (2000), koprski pesnik. Študira svetovno književnost in slovenistiko v Ljubljani. Revialno objavlja prozo in literarne ocene, predvsem pa pesmi, polne mladostnega iskanja in pomenskih presenečenj. Lani je bil med nominiranci lanskega festivala mlade literature Urška. Ob koncu lanskega leta smo ga srečali na interdisciplinarnem večeru Pesniške mnogoživke v koprskem Libertasu. Je član pesniškega kolektiva Pero Srce, ki je izdal dva zbornika (Mohito z limeto in Sex on the beach).

Gorazd Kovačič (1977), sociolog. Poučuje na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskuje sociološko in politično ­teorijo. Leta 2010 je doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Raziskovalno se ukvarja s sociološko teorijo, politično teorijo, politično sociologijo, analizo političnih ideologij, državljansko vzgojo, študiji medijskih diskurzov in študiji evro-atlantskih integracij. Sodeloval je v več raziskovalnih in izobraževalnih projektih Mirovnega inštituta, inštituta za sodobne družbene in politične študije.

Federica Marzi (Trst, 1974.), spisateljica i talijanistica. Doktorirala je talijanistiku na Tršćanskom sveučilištu i na Sveučilištu Heinricha Heinea u Düsseldorfu. Objavila je znanstvenu studiju “In terra straniera” (2014.) o književnosti talijanskih emigranata u Njemačkoj. Njezine pripovijetke objavljivane su u talijanskim antologijama i časopisima, a hrvatski prijevodi u Novoj Istri i na književnom portalu Strane. S pripovijetkom „Crepi“ (Pukotine) osvojila je nagradu Lapis Histriae 2016. godine. Gostovala je na književnoj rezidenciji u pazinskoj Kući za pisce – Hiži od besid, gdje je napisala dio svog pograničnog romana “La mia casa altrove” (2021.). U pripremi su hrvatski, slovenski i engleski prijevod.

Iztok Osojnik (Ljubljana, 1951) je človek mnogih poklicnih identitet in eden najbolj polivalentnih akterjev na slovenskem literarnem polju. Filozof, doktor zgodovinske antropologije, komparativist, slikar, esejist, književni prevajalec, predavatelj, urednik, začetnik vrste umetniških gibanj in festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Zlati čoln, IA). V svojem več kot 40-letnem književnem ustvarjanju je objavil preko trideset avtorskih knjig in zanje prejel vrsto domačih in mednarodnih nagrad, mdr. Jenkovo, Veronikino, Župančičevo, nagrado KONS, Velenjico – čašo nesmrtnosti. Preveden je bil v več kot petindvajset jezikov. Njegova beseda, pisana ali govorjena vselej zareže ostro, brez ostanka, v njej pa ob žvižgaški nasladi prepoznamo predvsem globok eruditski humanizem in nepopustljivo zavezanost etosu.

Veronika Simoniti (Ljubljana, 1967.), spisateljica. Na ljubljanskom Filozofskom fakultetu diplomirala je romanistiku. Od 1994. prevela je s talijanskog i francuskog brojne autore (Calvino, Magris, Marani, Niffoi, Camilleri, Galimberti, Todorov). Objavila je pet proznih djela – romana i zbirki priča: „Zasukane štorije“ (2005.), „Hudičev jezik“ (2011.), „Kameno seme“ (2014.), „Ivana pred morjem“ (2019.) i „Fugato“ (2019.). Dobitnica je brojnih slovenskih književnih nagrada. Između ostalih, za „Ivanu pred morjem“ dobila je Nagradu Kresnik za roman godine, kao i nagradu Kritiško sito Udruge slovenskih književnih kritičara. Hrvatski prijevod romana „Ivana pred morem“ objavila je Fraktura 2021. godine, a milanski izdavač Morellini editore upravo je objavio talijanski prijevod pod nazivom “Ivana davanti al mare”. Veronika Simoniti uređuje dvojezični blog posvećen slovensko-talijanskoj književnoj suradnji La casa di carta – Papirnata hiša.

Selma Skenderović (2001), koprska pesnica in pisateljica. Študira svetovno književnost in slovenistiko v Ljubljani. Po pesniških začetkih v gimnazijskem Maestralu si je pridobila naziv »uršljanka 2020«, ko je zmagala na Festivalu mlade literature 2020 s kratkima pripovedma Brezimni obraz in Plitvine. Leto za tem je izšel njen prozni prvenec “Zakaj molčiš, Hava”. Spremno besedo je  napisala pisateljica Suzana Tratnik, izdal pa Javni sklad za kulturo leta 2021. Portret molčeče tujke med nami nas je pretresljivo ozavestil. Kot pesnica redno nastopa na festivalu Mlade rime, ki ga v Kopru pripravlja Center mladih Koper, in na drugih pesniških prireditvah po Sloveniji.

Agata Tomažič (Ljubljana, 1977) je vsestranska besedna ustvarjalka – novinarka, prevajalka in pisateljica. S svojimi pronicljivimi članki je polnila strani Dela in Pogledov, pri ZRS SAZU že leta skrbi za promocijo raziskovalnih rezultatov, prevaja humanistiko in leposlovje iz francoščine in angleščine. Literarne potopise je združila v knjigi Zakaj potujete v take dežele? (2016), zanjo je prejela krilato želvo, je tudi soavtorica žanrsko neujemljivega Blodnika po Istri (2019). Jedro njenega ustvarjanja tvorijo kratkoprozni zbirki Česar ne moreš povedati frizerki (2015) in Nož v ustih (2020) ter roman Tik pod nebom (2017). Njene pripovedi ostro zarežejo v iluzije, ki jih gojimo o svetu, ki ga soustvarjamo. Ne pristajajo na poštirkane dvojice dobrih in slabih, starih in mladih, digitalnih in analognih, grdih in lepih … Pisateljico zanima podtalje, kaj neobičajnega se dogaja običajnim ljudem, kaj brbota spodaj, kjer se skriva pristno življenje, kjer so tudi (sistemska) laž, (družbena) prevara, razočaranje, neuspeh, bolečina izgube, zagrenjenost, zlo, sovraštvo. Prav tam najde tudi črni humor.