Renata Salecl (1962, Slovenj Gradec), filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka. Dokončala je študij filozofije, doktorirala pa iz sociologije. Danes je višja znanstvenica na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in profesorica na Birkbeck Collegeu na londonski univerzi. Njen interdisciplinarni znanstveni interes povezuje pravo, kriminologijo, politologijo in psihoanalizo. Leta 2010 je bila razglašena za slovensko znanstvenico leta in decembra jo je časopis Delo izbral za slovensko osebnost leta. Marca 2011 je bila razglašena za najuspešnejšo žensko v Sloveniji. Njene knjige so prevedene v petnajst jezikov. Na Hrvaškem so bile doslej objavljene: Proti ravnodušnosti (2002), Tiranija izbire (2012), Človek človeku virus (2021) in Strast do neznanja (2022). http://renatasalecl.com

Marcel Štefančič jr. (Brežice, 1960), filmski kritik, televizijski voditelj in publicist (Mladina, Global). Magistriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je eden od najplodovitejših in najlucidnejših slovenskih esejistov. Napisal je skoraj sto knjig o filmu, književnosti, pop-kulturi in aktualnih družbeno-političnih dogajanjih. Štefančič je vrhunski amerikanolog, njegova monumentalna knjiga v dveh delih “Zadnji film: o vzponu in propadu novega Hollywooda” (2007) je nespregledljiva filmološka referenca. Enako epohalna je tudi  njegova  knjiga o slovenskem filmu v socializmu  z naslovom “Maškerada” (2013). Svoje najboljše eseje o sociokulturoloških fenomenih XX. stoletja je ovekovečil v knjigi “Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo”. Štefančič v njej domiselno in z veliko ironije piše o Amy Winehouse, Romanu Polanskem, Hunterju S. Thompsonu, Simone de Beauvoir, J. D. Salingerju, Normanu Mailerju … in odkrito polemizira z nasilnim amerikanizmom. V zadnjih letih sta največ pozornosti pritegnili dve njegovi knjigi o osrednjih slovenskih temah: “Ivan Cankar: eseji o največjem” (2018) in “Slovenski sen: eseji o nas” (2021).

Rosanna Turcinovich Giuricin, novinarka in pisateljica. Rojena je bila v Rovinju. Poklicno se je izpopolnjevala pri časopisu La Voce del Popolo, bila je dopisnica iz Trsta (2006–2020). Sodelovala je še s Trieste Oggi, Il Meridiano, Il Piccolo-Istria Amica, Telequattro e TeleCapodistria. Bila je tudi urednica časopisov La Voce di Fiume in Eccellenze/Excellency. Objavila je več knjig o kulturi in zgodovini Istre. Njeni novejši romani so Magdalena ima vijolične oči (2015, angleški prevod 2022), eksperimentalni roman Mediteranske oči, v soavtorstvu s Christophe Palomar in Dariom Fertilio (2019), Vse, kar sem videla: pripoveduje Maria Pasquinelli, v sodelovanju z Rossano Poletti (2020), Dvakratni begunci (2021). Do sedaj je objavila okoli sto intervjujev z udeleženci in potomci narodov vzhodnega Jadrana, ki so po drugi svetovni vojni odšli v begunstvo po svetu – v iskanju boljše prihodnosti. Rosanna Turcinovich Giuricin je večkrat nagrajena ustvarjalka v hrvaški Istri in v Italiji; leta 2021 je dobila nagrado Tomizza, ki jo dodeljuje Lions Club v Trstu.

Goran Vojnović (rojen leta 1980 v Ljubljani) je filmski in televizijski režiser in scenarist. Režiral je štiri kratke filme (Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak in Kitajci prihajajo), z Markom Šantićem pa napisal scenarij za film Sretan put Nedine, ki je osvojil nagrado Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije. Leta 2010 napisal scenarij in režiral svoj prvi celovečerni film Piran/Pirano, ki je na 13. Festivalu slovenskega filma prejel tri nagrade vesna, med drugim tudi za najboljši scenarij. Kot filmski publicist sodeluje s številnimi filmskimi revijami in časopisom Dnevnik. Leta 2010 so njegove kolumne izšle v zbirki Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Leta 1998 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Lep je ta svet. Čefurji raus! je njegov izjemno uspešni prozni prvenec, za katerega je leta 2009 prejel nagrado kresnik, leta 2013 pa je po romanu zrežiral celovečerni film. Leta 2011 je izšel njegov drugi roman Jugoslavija, moja dežela, ki je nemudoma postal uspešnica med slovenskimi bralci. Zanj je nagrado kresnik prejel leta 2013. Leta 2016 je izšel njegov tretji roman, Figa, za katerega je prav tako prejel nagrado kresnik. Romana Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela so uprizorili v gledališču. Lani je posnel svoj tretji celovečerni film film z naslovom Nekoč so bili ljudje.

Pripravil je veliko število razstav in pri mnogih strokovno sodeloval, večinoma na temo slovenske literarne in kulturne  zgodovine, tako v Narodni in univerzitetni knjižnici kot drugod (Moderna galerija, Narodna galerija, Cankarjev dom, Plečnikova hiša, Mestni muzej). Sodeloval je s številnimi  ustanovami (Inštitut za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Filozofska fakulteta, muzeji, knjižnice, Društvo za domače raziskave, Literaturhaus (Dunaj)…) pri različnih raziskovalnih in razstavnih projektih. Objavlja esejistiko, študije v katalogih, spremne besede, strokovno publicistiko v revijah in časopisih, sodeluje pri snemanju dokumentarnih filmov ter predstavlja problematiko literarne dediščine z referati in predavanji na simpozijih doma in v tujini.