Črnič, Aleš: Laž ima nemara res kratke, a pogosto močne in izjemno vzdržljive noge (2017)

Laž je očitno sestavni del človeka kot bitja, nekakšno antropološko dejstvo. Kljub temu pa je vprašanje laži relevantno skozi celotno zgodovino – pereče aktualno je tudi danes, v času post-resnice in t.i. »alternativnih dejstev« (kako fascinantna skovanka!).

Zadnje ameriške volitve so npr. popolnoma zasenčile podnebno konferenco v Marakešu, ki je na dan Trumpove izvolitve objavila ugotovitev, da so prejšnje napovedi glede globalnega segrevanja občutno preoptimistične in da bi že v nekaj letih število ekoloških beguncev samo iz Bangladeša lahko preseglo današnje število vseh beguncev na svetu. Trump je v naslednjih tednih direktorje vseh ameriških okoljskih institucij zamenjal s t.i. podnebnimi skeptiki, kot imenujejo radikalne zanikovalce znanstveno dokazanih nevarnih sprememb okolja, ki jih povzročamo ljudje. Ampak to najbrž ni tako neverjetno presenečenje v državi, v kateri dandanes  v javnih šolah Darwinovo teorijo evolucije poučujejo kot zgolj eno izmed hipotez, enakovredno t.i. hipotezi inteligentnega načrta, zgolj v kvazi znanstveni jezik zaviti kreacionistični dogmi.

Ali pa druga, še veliko bolj nevprašljiva dogma, ki ne kraljuje le ZDA, ampak celotni globalni ureditvi: mit o večni rasti. Ne glede na očitne okoljske, pa tudi socialne meje te že kar neverjetne ideje (ki jih brez težav razume moj sedemletni sin), je rast BDP še zmeraj daleč glavno merilo razvoja družb (vsi alternativni instrumenti, kot je npr. indeks človekovega razvoja, so bolj ali manj za okras). Radikalni, že kar fundamentalistični ekonomizem suvereno vlada na vseh področjih naših življenj. Ne le, da smo izumili koncept pravne osebe, ki omogoča kapitalu, da zahteva celo pravice (ne le interese, ameriška sodišča pravnim osebam priznavajo človekove pravice)! Ekonomski kriterij je postal ne le glavno, ampak pogosto edino merilo za vrednotenje vseh področij človekovega delovanja in življenja. Nedavno smo npr. na fakulteti izvedli okroglo mizo o različnih problemih umetniškega delovanja, na kateri je ugledni ekonomist, in to niti približno kak neoliberalec, temveč javno izpostavljen levičar, mimogrede kot samoumevnost navrgel, kako si mora vsak »… umetniški izdelek pridobiti LEGITIMNOST na trgu…«! Smisel, celo pravico do obstoja vsakršne človekove dejavnosti, tudi umetniške, naj bi potrjeval le trg!?

Še en boleč primer aktualnosti vprašanja laži bomo lahko doživeli že nocoj, ko se bomo v Umag odpeljali mimo rezilne žice, ki se ji je dolgo reklo bodeča žica, v novoreku pa se imenuje tehnična ovira. Spomin na neko drugo žico, ki je pred sedmimi desetletji globoko zarezala v slovensko identiteto – tisto okoli okupirane Ljubljane, mesta heroj – letos z eksplicitnim poudarkom predsednika vlade obeležujemo z zgolj športnim tekom in pohodom okoli naše prestolnice. Za zdravo telo! Zdrav duh, ki ga brez spominov (pa tudi tovarištva) pač ne more biti, je očitno zastarela vrednota.

V teh tednih prvič tudi pri nas beremo izvirne članke, ki eksplicitno zanikajo holokavst – Judi naj bi sami organizirali in financirali holokavst, da bi tako pridobili mednarodno podporo sionizmu, tj. ustanovitvi države Izrael!? Vodja opozicije – paradigmatski primer kariernega lažnivca – pa v evropskem parlamentu nad socialistično skupino pošilja tvite s fotografijo žrtev holokavsta, ki jih sam brezskrupulozno pripisuje dediščini rdeče zvezde.

Najbrž ima vsako obdobje svojo veliko laž. Za SFRJ so bili to povojni poboji, ki nas preganjajo vse do danes. Za neodvisno Slovenijo so to izbrisani. A v evropskem prostoru ugleden konservativen politik, ki je vodil vlado v času izbrisa, zmeraj znova poniglavo zavrača kakršno koli odgovornost zanj. Kasnejši notranji minister, ki je – skupaj s tedanjim predsednikom parlamenta, danes in bržkone tudi v naslednjem mandatu predsednikom države (oba ponosna samodeklarirana levičarja) – vešče zaobšel izvršitev odločbe ustavnega sodišča za odpravo krivic žrtvam izbrisa, pa ravno te dni promovira svojo novo knjigo z naslovom Družbena odgovornost, v njej predlaga »nov razvojni model Slovenije, ki temelji na splošno sprejetih vrednotah 21. st.« in eksplicitno poudarja »odgovornost in integriteto javnih funkcionarjev«.

Velika laž današnjega trenutka pa so begunci. Ne le zato, ker jih velika večina nima nič s terorizmom, ker je med njimi veliko kristjanov in kar nekaj ateistov. In ker nikakor ne gre za orkestriran pohod islama nad krščansko Evropo, kot lahko pogosto slišimo in beremo. Evropa je kulturno in zgodovinsko seveda tudi krščanska, kdor misli drugače, ima bodisi težave s poznavanjem zgodovine in razumevanjem sedanjosti bodisi skrite ideološke ali druge interese. A ob tem ne moremo spregledati predhodnih antičnih in kasnejših renesančnih ter humanističnih in številnih drugih virov evropske kulture, med njimi tudi islamskih! V našem svetu načrtno pozabljamo skoraj 8. stoletij cvetoče islamske civilizacije na Iberskem polotoku (711-1492), ki je bila v svojem času veliko bolj napredna od katerega koli drugega ozemlja, ki ga danes razumemo pod imenom Evropa. In več kot 600 let kontinuirane zgodovine muslimanov v Bosni ali recimo v Litvi. Ne dve ali tri generacije, temveč polnih šest stoletij, pa muslimane v naši kulturi še zmeraj razumemo kot radikalne tujke!?

Predvsem pa je sodobna Evropa razsvetljensko sekularna. Načelo ločitve vrednostnih sfer, torej emancipacija družbenih in kulturnih področij izpod religijske dogme, je glavni razlog za novoveško prevlado Zahoda in nastanek današnje globalne zahodnistične civilizacije (kot nam je to prepričljivo pokazal Aleš Debeljak v knjigi z naslovom Knjiga, križ, polmesec). Pri čemer velja poudariti, da to razsvetljensko načelo ni religiji sovražno. Ravno nasprotno, načelo ločitve države in religije šele omogoča sodoben koncept religijske svobode – ki seveda ni zgolj svoboda za največjo ali na nekem ozemlju »avtohtono« religijo, temveč mora biti svoboda za vse, tudi za manjšinske, nenavadne, nemara v očeh večine čudne religijske, pa tudi nereligijske svetovne nazore!

Begunska laž se neposredno napaja iz zloglasne vilenske izjave, v kateri je l. 2003 tudi moja država sprejela ameriške argumente o tem, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Čeprav že zelo dolgo vemo, da so nas ti argumenti prepričali, še preden so nam jih dejansko predstavili, takratni (in večkratni) zunanji minister ostaja neomajen in bi še danes ravnal enako! Današnji begunski val, kot mu radi rečejo z naravno metaforo, ima zelo jasen nenaraven neposreden vir, in to je napad na Irak l. 2003 in kasnejše iz tega nastale kolobocije. Laž ima nemara res kratke, a pogosto očitno tudi močne in izjemno vzdržljive noge.

Predvsem pa so begunci v mediteranskem morju in na ožičenih evropskih mejah velika laž najbolj gorečih branilcev evropske krščanske kulture. Najprej zato, ker je ideja o Evropi kot čisti krščanski civilizaciji fikcija. Civilizacije se zmeraj stikajo, komunicirajo, včasih tudi konfliktno; predvsem pa se medsebojno oplajajo – in si s tem šele zagotavljajo svojo vitalnost in dolgoročno preživetje. Islamisti danes napadajo zahodnjaški multikulturalizem zaradi njegove domnevne grešnosti, v imenu enega samega, edinega pravega načina življenja – ampak enako počnejo fundamentalistični branilci domnevno čiste krščanske Evrope. In s tem neprimerno bolj od muslimanov ogrožajo temeljne evropske vrednote! Teh namreč ne predstavlja izključno krščanstvo, temveč predvsem kulturna in vsakršna pluralnost, ki jo zagotavlja šele ločenost vrednostnih sfer, tj. države in religije.

Drugi razlog, zakaj so begunci predvsem laž fudamentalističnih varuhov krščanske Evrope, pa tiči v samem bistvu krščanstva. Ki je, kolikor ga razumem sam, ljubezen. Prehod od starozaveznega »zob za zob, oko za oko« k novozaveznemu (in torej krščanskemu) »ljubi svojega bližnjega«, tistemu pa, ki »te udari po enem licu, nastavi še drugega« – to je revolucija, ki je spremenila svet. V kolikor ta Bog (ki je ljubezen) zares obstaja, tistim, ki se imenujejo z imenom njegovega sina, današnjega globoko lažnivega odnosa do beguncev ne bo spregledal.

Za nas, vse ostale, pa predlagam, da se najprej soočimo s še eno staro, naivno zmoto: da so razsvetljenske pridobitve izborjene enkrat za vselej. Zadnje desetletje bi moralo biti dovolj prepričljiv dokaz o tem, kar družboslovje že dolgo ve, državljanke in državljani pa kot da ne zmoremo verjeti: zgodovina se odvija v ciklih. In v našem tisočletju se po valu enega izmed njih več kot očitno strmo spuščamo. Številne že izborjene pravice in svoboščine so spet na udaru, pogosto v imenu lažne dileme med svobodo in varnostjo. Ideali svobode, enakosti, bratstva so ostali samo še to – ideali, ki si jih v realističnem svetu vse težje privoščimo. Postmoderni relativizem z radikalno dekonstrukcijo vsega maje celoten razsvetljenski projekt.

Medtem, ko na levici še zmeraj ne zmoremo učinkovito prerasti narcizmov malih razlik, so nam po desni osupljivo uspešno izpeljali neoliberalno revolucijo. Od leta 1979/80 z nastopom dvojca Teacher – Reagan (po mojem pa velja dodati še ajatolo Homeinija, ki je v istem času v Iranu izpeljal islamsko revolucijo, kar nemara nakazuje povezanost neoliberalizma in islamizma, da gre v bistvu za dve strani iste medalje) do danes je postala samoumevna ideologija pronicanja (»Trickle Down«). Z omogočanjem ekonomskemu vrhu družbene piramide (torej najbolj bogatim), da s čim manj ovirami dosegajo svoje kapitalske interese, naj bi po nekakšnem naravnem zakonu del tako nagrabljenega bogastva »pronical« tudi po družbeni strukturi navzdol, nazadnje vse do tistih najbolj revnih. A trda realnost širom sveta že dolgo nesporno in boleče dokazuje družbeno destruktivnost te ideologije, ki jo poganja pohlep (»pohlep je dober«, nas je leta l. 1987 prepričeval Gordon Gekko v filmu Wall Street). Antagonizem med enim odstotkom na eni in 99 odstotki svetovnega prebivalstva na drugi strani je bila še nedavno zgolj metafora – zdaj pa po raziskavah Oxfama že dve leti vemo, da velja skoraj dobesedno.

Levica v skoraj štirih desetletjih huronsko uspešne neoliberalne revolucije preprosto ni proizvedla nobene učinkovite konceptualne alternative. Namesto tega  je s  »tretjo potjo« sprejela osnovne postavke radikalnega ekonomizma in velik del ideologije neoliberalizma. S tem pa se je, kar je danes boleče očitno, nadvse uspešno samo-izrinila iz relevantnega političnega prostora. Desnica pa učinkovito deluje prek aktivnih politik strahu, posledice katerih je vseprežemajoča kultura strahu. Ljudstvo večinoma beži v zasebnost, hkrati pa v imenu depolitizacije zmeraj znova išče »apolitične« odrešenike, zato nam vlada domnevno neideološka radikalna sredina. Zaenkrat še slavimo vse tesnejše zmage ne-Wildersov in ne-Lepen nad sodobnimi neofašističnimi populisti. A vsak nadaljnji neuspešen mandat teh radikalnih sredincev zmanjšuje razliko. Populistični cunami ni več grožnja prihodnosti: Trump, Orban, Kacinski, Erdogan, Duerte… že vladajo.

To je današnja politična, ekonomska, in družbena resničnost. Ki menda nima alternative – saj poznate TINO (There Is No Alternative). Živimo v času boleče odsotnosti pozitivnih utopij. Kako drugačen svet je to od sveta moje rane mladosti v domnevno totalitarnem socializmu! Zato na koncu ne morem drugače, ko ta vsaj delno podvomim  o eni izmed sklepnih misli Hannah Arendt iz sicer izvrstne knjige Resnica in laž v politiki (1971): »Politično funkcijo pesnika lahko po Aristotlu razumemo kot katharsis, osvobajajoče prečiščevanje čustev, sočutja in strahu, ki hromijo človekovo delovanje. Politična funkcija pripovednika, zgodovinopisca in romanopisca pa je v tem, da nas naučijo sprijazniti se s stvarmi, kakršne so, in jih sprejeti. Temu sprijaznjenju bi lahko rekli tudi resnicoljubnost.«

Namesto takšne resnicoljubnosti, spoštovani pripovedniki, romanopisci in zgodovinopisci, predlagam moto, ki se je pred dobrimi štirimi desetletji rodil ravno tukaj, v Kopru: »Pljunimo tej istini u oči!« Odtrgajmo vsaj tu in tam poglede z zaslonov, dvignimo jih izza platnic in riti iz naslanjačev ter ukrenimo kaj proti stari, temeljni laži, da je družba nekaj vnaprej danega in nespremenljivega. Živimo v svetu, v katerem ni preveč, temveč odločno premalo politike! Naj v nas nad razbohotenim potrošnikom končno prevlada zoon politikon, homo politicus!