Davor Ivankovac: Ponedeljek (2017)

Nagrada Lapis Histriae 2017

Davor Ivankovac

Ponedeljek

Vagon se je skozi predmestje blago nagibal v desno, ko pa se je kmalu zatem vzravnal, se je vzhodno nebo pokazalo na levi. Močno je upočasnil in se ob prehodu skozi mrežo zapletenih tirnic zazibal, kar je bil znak, da se približujemo postaji. Kot večina sopotnikov sem gledal na levo, proti vzhodu. V minutah pred svitanjem so se pričeli kazati obrisi stanovanjskih zgradb: takoj v predmestju najprej pritlične hiše, razmaknjene in dolge ulice, ki so segale v črna polja, tu in tam konica cerkvenega zvonika ali industrijskega dimnika, nato nižje enonadstropnice, za njimi nebotičniki v urbanem središču predmestja. Vzhodni pogled sta naglo zastrli masivni silhueti dveh silosov, ki sta se nenadoma pojavila ob tirih in v katerih senci smo utonili v popolno temo, proga pa se je nadaljevala ob zidovih tovarniških poslopij, ogromnih objektov za rečnim pristaniščem, nad katerim so se vili čudežni žerjavi, potem pa se je pogled spet odprl na svetlečo površino velike reke. Ko sem se malo nagnil, sem daleč naprej videl druge stavbe, za katerimi je bilo središče mesta, toda kakšnih dvesto metrov pred najbližjim nebotičnikom je vlak naglo upočasnil in se na glavni postaji ustavil. Potopljena v sence je postajna zgradba nezgrešljivo razkrivala staro avstro-ogrsko gradnjo, ampak s tem se nisem ukvarjal, saj je nekdo od sopotnikov predlagal, da gremo vsi skupaj v postajni bife na zajtrk in jutranjo kavo: šele okoli pet je bilo, naša izmena pa bi se morala pričeti ob šestih. Obrnil sem se in se napotil za ostalimi.

Prijavili smo se na razpis za delavca v tovarni avtomobilskih gum in drugih gumarskih izdelkov in čez petnajst dni so nas poklicali na „poskusno delo“, kakor so to imenovali. Okrog dvajset nas je bilo, kolikor sem mogel videti tisto jutro, dvajset še zaspanih, krmežljavih in rahlo prezeblih moških in žensk, ki smo na petem tiru levo čakali redni zgodnjejutranji vlak za bližnje, sosednje mesto, šestnajst kilometrov proti vzhodu: bilo je nekaj čez četrto zjutraj, nekateri so stopicali na nočni svežini, drugi so že kadili z rokami globoko v žepih. Po telefonu nismo izvedeli kaj dosti, samo, da se moramo zglasiti ob šestih pri vhodu v tovarno, potem pa nas bo poslovodja razporedil in uvedel v delo. Delovne izkušnje nepomebne, je pisalo v razpisu, to je ponovil tudi človek po telefonu, vozniška ni potrebna, namestitve ni, potni stroški delno kriti.

Prej se nismo poznali, ampak čim sem iz podhoda stopil na peron in videl skupino ljudi, sem vedel, da gredo tja kot jaz: na tem kolodvoru redko vidiš dvajset ljudi, še ob treh ne, ko se ljudje vračajo z dela, kaj šele ob štirih zjutraj. Takoj sem se primaknil k nekaj tipom, ne preblizu, da ne bi bilo vsiljivo, ampak dovolj, da sem lahko slišal, kaj govorijo. Eden je bil presenečen, da tam izdelujejo avtomobilske gume, drugi se je spraševal, kakšne natančno, in se malo bal celega procesa, saj kaj takega nikoli ni delal; tretji je bil mnenja, da so avtomobilske gume manjši del proizvodnje, da jih delajo samo po naročilu, večji del pa je proizvodnja drugih gumarskih izdelkov. Mogoče samo navadna brezoblična surovina, je rekel eden. Medtem ko so se oni izgubljali v domnevah in pogledovali proti zahodu, od koder bi moral priti naš vlak, sem na eni od tras z vzhoda opazil prihajajočo lokomotivo, potem pa še célo kompozicijo: minuto zatem so ga zaslišali vsi in se obrnili: vlak, očitno ne potniški, je ob vhodu na postajo le za spoznanje upočasnil in postalo je jasno, da se ne bo ustavil. Peljal je po četrtem tiru in takrat smo dojeli, da gre za organiziran potniški vlak, prepoln beguncev, ki so brez postanka nadaljevali naprej, proti zahodu, še vedno zagrnjenem v temo. Razpadajoči vagoni so bili verjetno najstarejši, kar jih je bilo mogoče najti na Balkanu, kupeji so bili natlačeni: ženske, otroci, mladeniči in starci so se stiskali na hodniku in oknih in nas opazovali. Mi smo opazovali njih. Z roko sem pomahal v pozdrav in osupnil, ko mi je nekdo iz vagona pokazal sredinec in očitno žaljiv komentar. Od nekod je priletela zmečkana cigaretna škatlica in plastenka z malo soka na dnu. Ozrl sem se okoli in ugotovil, da je nekaj fantov s perona dvignilo roko z iztegnjenim prstom, kar je očitno izzvalo nekaj potnikov, oni med njimi pa ni „odgovoril“ meni, temveč tistim za menoj. Prežel me je sram, kot da bi bil z zamahom storil nekaj groznega. Bil sem neločljiv del gmote, samo to, in tu ni bilo opravičila. Kasneje so modeli v vlaku govorili, da so muslimani iz vagona prvi začeli z izzivanjem in da so jim oni v resnici le vrnili, ampak o tem nisem bil prepričan. Vsi so se hahljali, kot da bi dosegli nekakšno zmago, nevemkakšno bitko. Samo mene je bilo sram in sem se v vagonu, ki je bil namenjen na vzhod, kar po naših progah traja več kot pol ure, odločil, da bom skušal malo zaspati.

„Postajni bife“ je bil pravzaprav bliže stanovanjskim zgradbam kot pa samemu poslopju postaje in v nasprotni smeri od tovarne, v katero smo bili poklicani. Verjetno je bil to kolodvoru najbližji lokal in se je zato imenoval postajni, in imel je tisto zgodnjejutranje, jugoslovansko delavsko vzdušje, na kakršno sem bil navajen kot mulc, ko sem se z očetom, tedaj skladiščnikom, klatil v neki bližnji tovarni. Samo da je bil lokal tokrat prežet z balkansko politično in narodno folkloro. Tu in tam je po zidovih visel domoljubni in verski kič, nad šankom pa uokvirjen portret vojnega zločinca. Trdo kuhana jajca in hrenovke, redka črna kava, preveč sladkana, zgleda, da je vsem bilo všeč piti tisto drisko. Kakšni so ljudje, ki to zlivajo vase? Ko smo se po zajtrku po isti poti vračali, ko se je že na pol zdanilo, smo opazili, da so okna kolodvorske stavbe še vedno temna; čisto blizu je bil vrh zgradbe nepravilno nazobčan, enako kot vrh dimnika, ki je štrlel malce nad zidovi: tisto, kar se mi je v popolni temi zdelo kot obris strehe, so bile v resnici krošnje dreves, ki so rasla v prostorih, okna pa so bila le luknje v načetih zidovih, z lesenimi ostanki namesto okenskih kril. V tišini smo obšli na pol porušeno postajno poslopje, prečkali prazno štiripasovnico in počasi nadaljevali navzdol, proti štirikotnemu pročelju velike tovarne, na katerem so se tu in tam izmenično prižigale rumenkaste in modrikaste luči. Bližala se je šesta ura.

Tukaj se bomo ustavili in malo počakali, je rekel majhen debelušen tip. Izkazalo se je, da je on nekakšen „nadzornik“ in da moramo tam počakati na „šefa“. Stali smo na majhnem križišču dvesto metrov od tovarne. V skupini so se zaslišali glasovi, da smo se po telefonu pravzaprav pogovarjali z njim, s tem tipom tu, ki je ves čas med nami, da pa nas bo „gazda“ pričakal s kamiončkom, kombijem ali pa da se bo samo pojavil in nam izrekel dobrodošlico. Čez deset minut so posvetili avtomobilski žarometi: kaže, da bo samo dobrodošlica. Iz BMW-ja je izstopil visok, rahlo siv, brkat tip v poznih petdesetih. Takoj sem ga prepoznal. To je bil Milan, znani vaški kavboj, ki so ga vsi klicali Bojevnik, upokojen, čeprav delovno sposoben invalid in lokalni politični konvertit. Večinoma je preletaval med frakcijami Pravaške stranke, takšnega sem poznal in to mi je zadostovalo. Popadel me je dvom. V zgodnjih jutrih sem ga videval v oštariji: vstopal je vpijoč pozdrav in meril vse prisotne. Potem je s časopisom pod pazduho, ki ga ni bral, sedel k mizi z že zbrano ekipo upokojenih veteranov, prejemnikov kmetijskih subvencij: na ves glas so komentirali dnevno politiko, vremenske razmere, davno minule vojne in si od mize k mizi podajali vesele domislice o Srbih in ostalih komunistih. V zadnjem času je na ves glas agitiral za Trumpa, kot bi se ga to neposredno dotikalo, kot da bi mu meksiški emigranti in narko karteli gazili po poljih in kot da ima kdo tu sploh pravico glasovati v ZDA. Kolikor sem vedel, je tip „osvojil“ le nekaj okoliških vasi, njegova noga pa še ni stopila v tujino, še manj na luno. Če se bo pri nas zakonsko prepovedal splav, je zatrjeval, bo Trumpova Amerika vložila milijarde v naše gospodarstvo in vojsko. No, saj smo že zastonj dobili najmodernejše helikopterje, šušlja pa se tudi o bojnih ladjah. Informacija „od zgoraj“. Vse to pa zahvaljujoč lobiranju njegove politične opcije. Ampak ob jutrih so v želodcih imeli v glavnem Srbe. Kaj tale počne tu, ob zori, na tej ledini, na križišču sredi opustelih polj, nedaleč od podrte postaje in obnovljene tovarne? Obrnil sem se proti vzhodu, tja, kjer je bilo najbolj svetlo, in v daljavi ugledal luško dvigalo, na pol prelomljeno in obešeno. Tvorilo je nekaj, kar je bilo podobno številki sedem, medtem ko bi bilo drugo, še pokončno, lahko enica. Sedemnajst? Bojevnik je še malo zbijal šale z nadzornikom in delavci, potem pa je sedel v avto in krenil po cesti nasprotno od tovarne. Izkazalo se je, da moramo pešačiti za njim, pa ne daleč, je rekel nadzornik, le kakih sto metrov. Nihče ni imel pojma, kaj se dogaja in kam nas vodi. Mogoče na streljanje, se je nekdo pošalil. Hotel sem se obrniti in oditi, toda radovednost in nekakšno zrnce upanja sta me gnali naprej.

Vseeno smo hodili dobrih petnajst minut po cesti, ki je postajala vse bolj prašna: bel, droben prah iz malte, ki se je očitno že leta nabiral z ometa zidov, ki smo jih levo in desno gledali v robidi in plevelu. Videlo se je, da so tu nekoč stali nekakšni prostori in hale, nekatere tudi zelo velike, celo polkletne, in da so od njih ostali samo zasuti temelji in tlaki in ostanki zidov, le meter visoki. Po poti sta se mi pridružila Alen in Marijo, dva mlajša modela, ki sta se očitno poznala že od prej: pripovedovala sta o riti neke Nikoline, pa malo o koeficientih za Ligo prvakov, pa o delu, ki nas čaka, in o plači. Potem o ritnicah in joških neke Mirjane ali Marijane. Nenehno sta pljuvala naokoli. Popolnoma se je že zdanilo, ko smo na vsaki strani ceste zagledali dva visoka betonska stebra. Levi je bil nižji, na obeh vrhovih pa je cvetela zarjavela armatura kot nekakšna morbidna rastlina. To je bil vhod v tovarno. Tu ni nobene tovarne gum, mi je šepnil Alen. Kar mene vprašaj, jaz že vem. Ni mi ga bilo treba spraševati, sam je govoril. Tu imaš le „jebodrom“, neosvetljene ceste in potke za nočne izlete z avtom, je rekel. Tu ni ničesar, je ponovil to, kar je bilo očitno, samo zajebana goščava in ruševine. Zajebali so nas in prevarali, je rekel Marijo. Med delavci se je zaslišal šum in negodovanje, tu in tam je bilo slišati vprašanja in psovke. Bojevnik je izstopil iz avta in nekaj govoril z nadzornikom in par delavci ter pogledoval proti nam. Pet ali šest se jih je že obrnilo po cesti nazaj proti križišču.

To so ti zafukani temelji zafukane jugoslovanske tovarne gum, zafukano sesute v vojni, je ponavljal Alen, medtem ko sva šla po cesti do križišča. Izkazalo se je, da naj bi Bojevnik menda kupil prostor nekdanje tovarne in ga nameraval očistiti: dočakalo nas je dvajset lopat, krampov, sekira, motorna žaga in nekaj kamionskih in traktorskih prikolic, v katere naj bi zmetali ves ta odpad. Iz vsega skupaj bi morali ločevati cele opeke in kose železa, po vsej verjetnosti tudi nažagati drevje za kurjavo. To je bilo to delo v „tovarni gum“. Okoli so nas prinesli, seveda, ampak brkač se je lahko gladko branil: v razpisu je pisalo „na tovarni gum“ in ne „v tovarni“. To so te jezikovne finese, ki v lokalnem govoru pomenijo razliko med resnico in „alternativno resnico“. Delo v tovarni smo si preprosto umislili, sem rekel, zazdelo se nam je. Z začudenjem so me pogledali. Deset obupancev je ostalo, kajti „delo je delo“, so rekli. Pomislil sem, kako je čudno, da je nekdo sploh objavil razpis za tole. Da lažje najde garače, je rekel nekdo, sedaj pa ga bo verjetno razveljavil in plačal na roko. Ali sem na glas razmišljal ali pa bledel. Kako lahko nekdo kaj takega dela, sem začel, potem zastal, saj je bilo jasno: kdo od nas siromakov si bo upal podati tožbo? Na križišču smo dojeli, da je „velika tovarna“ spredaj pravzaprav bočni zid trgovskega centra: vse luči so bile prižgane, dostavni kamioni su prihajali pred skladiščni prostor, kmalu bodo tu že prvi kupci. Krenil sem proti železniški, Marijo in Alen pa v središče mesta, na „protest za begunce“, sta rekla. Povabila sta tudi mene, klobase in vino bo, sta rekla, „vsega bo“, je rekel Alen. Pustil sem ju, da izrazita podporo tudi v mojem imenu, in brezvoljno odšel proti domu.

Ampak na ostanku postaje ni bilo ne vlaka, ne voznega reda, niti nikogar, ki bi ga lahko kaj vprašal. Ure in ure bi tu lahko čakal, sem pomislil, in tudi bi, če bi imel hrano in ležalnik v senci, ampak nisem. Mrtva zarjavela dvigala so se mi vila nad glavo, levo proti predmestju je stal masivni betonski silos z desetinami okroglih lukenj od granat; nekatere so bile nepravilnih oblik in velikosti in iz njih je zijala tema. Tja odhaja noč. To je poslednje, kar se skladišči tu, sem pomislil. Tik ob silosu je tekla proga, po kateri smo prispeli. Drugega silosa od tu ni bilo videti, med njima pa so stali požgani in rjasti zidovi velikih hal za remont vlakov, z udrtimi strehami, zvitimi kovinskimi okvirji in neštetimi stranskimi luknjami. Iz vsega in v vsem je raslo drevje, visoko drevje, robida in plevel. Rastline, povsod rastline, visoko in nizko zelenje, zgoščeno do neprozornosti, neprepoznavnosti. Diluvialna rast, praprot in oči v zapletenem šibju. Nenadoma se mi je pred očmi pojavila nekakšna osa in sem zamahnil z rokami. Ko pa se je vse spet umirilo, sem videl, da gre za ptiča, ki je daleč naprej poletel iz okrogle luknje na silosu. To me je pretreslo, zdramil sem se iz omamljenosti in zavil proti centru. Čakali so me dobri trije kilometri, več kot pol ure, mimo bolnice in tržnice, čez most na trg, skozi protest podpore in potem gor do avtobusne. Od tu sem videl samo bližnji nebotičnik, daleč dol hotel na obali, že v centru, še nižje ob rečnem ovinku visok stolp iz opeke in betona.

Na trgu se je zbralo okoli trideset ljudi z nekaj transparenti: videti je bilo, da ne naslavljajo nikogar posebej, samo mimoidoče, ki so jih pogledovali, nenavajeni na proteste in kakršne koli dogodke. Zraven mostu sem kupil bedni hamburger s kosom smrdljivega mesa in zmečkanim listom solate, jedel sem ga in gledal protestnike. Več kot polovica je bilo žensk, precej študentov pa tudi nekaj sivolasih moških. S stališči, izpisanimi na transparentih, bi se lahko strinjal, ampak nisem imel volje niti časa, da bi se jim pridružil. Kepa v želodcu se je krčila in popuščala. Noži v prsih in zatilju. Na mostovih je viselo cvetje. Majhna reka se je zlivala v večjo. Zaslišal se je šum, hrum, nekdo je zmečkal mastno vrečko hamburgerja. Velik hotel na obali je bil skelet votlih okenskih duplin, poln teme. Ena od aktivistk je delila nekakšne letake, pristopil sem in ga vzel. Poceni natisnjen črno-beli propagandni letak, ki je v glavnem ponavljal tisto, kar so napisali na transparentih, spodaj je bil podpisan organizator, neka civilna iniciativa, za katero do takrat še nisem slišal. Verjetno so se ustanovili samo za to priložnost. Na hrbtni strani je bil iz nekega razloga odtisnjen poenostavljen načrt mesta, mogoče za somišljenike iz drugih krajev, za katere so upali, da bodo prišli. Punca je nekaj govorila, jaz pa sem gledal znan zemljevid, ki se je iz mojih rok širil kilometre naokoli in polnil z barvami, vonji, dogodki in spomini. Celo na zemljevidu je bilo slutiti grdoto tega mesta: neskončno dolge, slepe in enosmerne ulice brez prometnih znakov, v katerih bi se zlahka izgubili in kjer bi vas ob vrnitvi čakala policija; vijugaste, krive, kucljaste ulice, ki so se nenadoma končevale pred odsekanimi hribčki, podprtimi z betonskim zidovi; krožišča na ravnih cestah, nori prehodi med mestnimi naselji kot med vasmi; bližnjice do nikamor in podvozja pod ničemer; majhni skriti trgi, podobni notranjim dvoriščem brez stavb okoli; pritlične hiše brez fasad, tesnobni in zlovešči rudimenti rovtarskega baroka v centru in kaotični grozdi socialistične in industrijske gradnje povsod naokoli. Ta grdoba je enkrat morala ven iz ljudi, sem mislil, moralo se je nekako razgaliti; vse, kar se je desetletja nalagalo, se je enkrat preprosto izlilo. Ljudje so pokazali stanje svoje notranjosti, samo to, sem pomislil. Neverjetno grdo, sem rekel ali sem hotel reči dekletu, ki je še vedno nekaj govorilo, potem pa se je ton izključil. Čez njeno ramo je iz vzporedne ulice uletela skupina ljudi, večinoma mlajših moških, se je zdelo. Kakšnih deset jih je moralo biti. Bolj ko so se bližali, je postalo jasno, da so oboroženi s palicami, lesenimi letvami in verigami, in postalo je jasno, da tečejo proti nam, kar je v skupini za hip izzvalo zmedo. V zadnjih sekundah pred trčenjem sem pred občinsko stavbo in banko videl nekaj policistov – natlačili so se pred vrata, eden pa je govoril po mobitelu. Potem se je slika upočasnila. Zelo počasi se mi je bližal Alen, korak za korakom, s stisnjenimi pestmi in obrazom, spačenim v neartikuliran, zamrznjen, večni krik. Imel sem dovolj časa, da sem videl njegove zobe, da sem pomislil na stavbo železniške postaje in silos v ozadju, potem pa sem videl lastno pest, ki se je zarila v sredo njegovega obraza, bez tona, bez vonja, upočasnjeno, koža na njegovih licih je zelo počasi zadrhtela, zelo pravilno, kot na fotografijah padalcev, z valovi na lobanji. Prasnila je tekočina in v tistem trenutku je nekdo prižgal ton, čas in gravitacija sta ponovno začela delovati.

iz hrvaščine prevedla Irena Urbič