Federica Marzi: Razpoke (2016)

Nagrada Lapis Histriae 2016

Federica Marzi 

RAZPOKE

 

            Stara je bila dvanajst let, ko je tudi ona prispela v kasarno. Vse se je zgodilo sredi noči nekega mrzlega januarja, zdelo se ji je, da je bilo proti koncu meseca.

            Ko so izstopili iz avtobusa, je begunce obstopil kordon vojakov, novinarjev in sanitetno-medicinskega osebja. Obrazi slednjih so govorili, da so bili iztrgani iz ne ravno krepčilnega sna, ki pa so si ga vendarle lahko privoščili, zdaj pa so zadobili zmeden izraz nagle skrbnosti, usmiljenja in dobre volje. Njihove roke so frenetično razkladale revno zavite škatle, zlizane kovčke, v katere je ljudem uspelo stlačiti album s starimi fotografijami, servis kavnih skodelic, fotografijo očeta ali matere, ki sta ostala v zahodni Bosni ali sta bila že mrtva, pa tudi piratske CD-je in videokasete, walkmane, fotoaparate. Zraven se je znašel še srbsko-hrvaško-italijanski slovar, plačan v teži v nemških markah, na črnem trgu, poln besed sedaj že neobstoječega jezika. Vojaki so nerodno jemali v roke otroke, ki so jim jih matere ponujale v solzah, samo za hip ali za posnetek s flešem, kot da bi taka gesta lahko bila dober znak. Potem so ženske hitro spet jemale otroke nazaj, jih spustile na tla in jim omogočile, da naredijo prve korake na novi zemlji. Če niso hoteli hoditi, so jih udarile po ritki in gremo. Hajde.

            „Why are you laughing?“ je neka novinarka nenadoma vprašala prelepo dekle, ki je pod roko držala svojo najboljšo prijateljico.

            In zakaj se ne bi smejala? Bilo pa je za jokat!

            Čeprav dekle zagotovo ni odgovorilo tako. Nasprotno, približno je pojasnilo stanje v Bosni in Hercegovini, v tako brezhibni angleščini, da je novinarki postalo nerodno.

            Bučne družine iz Doboja so pospremili do vhoda, kjer so jih zaupali prostovoljcem, ki jim bodo postregli mlačne testenine na krožniku, potegnjenem iz plastičnih posod in ovitih v celofan, kakršne so naslednje dni videvali v velikih količinah, v času, za katerega si niso mogli predstavljati, da bo tako dolg. V času, o katerem se še ni moglo razmišljati.

            Azra si je Italijo predstavljala kot deželo sonca, tiste noči pa ji je na glavo gosto snežilo. Snežinke se niso oprijemale tal, temveč so se topile, čim so se jih dotaknile. Drugorazredni, razvodenel sneg, kakršnega še nikoli ni videla. Takrat je pomislila, da je Italija neka dežela in konec, ne prav posebna, ne toliko boljša kot njena, z edino razliko, da tu ni bilo vojne, ona in njeni pa bodo v njej našli neko obliko človekoljubne zaščite. Kaj to pomeni, še ni točno vedela, nekaj grdega ni moglo biti, nasprotno.

            Ko se je možnost odhoda v Italijo uresničila in je na prehodu šestega nadstropja to zaupala prijateljici Saneli, jo je imelo, da bi kar pomišljala, čeprav so zunaj ostrostrelci streljali brez prekinitve. Zanjo je bilo pomembno, da ne konča v kateri od držav na severu Evrope, kamor so se zatekli mnogi njeni sonarodnjaki, od katerih se prav nihče ni dobro znašel. Ljudje so preveč zaprti, se je govorilo, slaba hrana, družba toga, čeprav učinkovita in jih za nič ni prikrajšala. Pa tudi mraz, kot v Bosni.

            Ko so prečkali avstrijsko mejo, je Azra z olajšanjem vzdihnila. Do zadnjega se je bala, da jo bodo ustavili, kot se je to zgodilo njenim sorodnikom. Ona pa je zase hotela nekaj drugega. Hotela je proti morju. Toda bolj kot je pritiskala čelo na steklo okenca, bolj je v njej raslo razočaranje, ker so okoli nje rasle samo gore.

            V sprejemnem centru so iz sosednjih sob stopili ljudje, da bi videli nove prišleke. Azri se je zazdelo, da sliši preklinjanje svojega očeta, sicer mirnega človeka. On je bil meščan, občinski uradnik v Doboju. Ni prenašal ljudi s podeželja, vse pa je kazalo, da so tile sosedje tu bili prav to. Prispeli so iz vseh krajev okupirane Bosne, mnoge je oče prepoznal na prvi pogled. Z njimi bo moral deliti celo kopalnico.

            Ko je odprla vrata stranišča, je Azra prvič zaznala smrad urina. Postan urin, na katerega so vsi scali. Urin na urin, da amoniak sploh ni mogel izhlapeti. Zadržala je dih, da se ne bi onesvestila, in pohitela, ne da bi se česa dotaknila. Ko se je vrnila v sobo, ki jim je bila dodeljena, je oče sedel za mizo in preučeval nerazumljive papirje, njena sestra Majda je že zasedla gornje ležišče, mama  pa ji je obrnila hrbet in sedela v dnu prostora, na tistem, kar je bilo  najprej postelja, potem divan, njen zasebni kotiček, njeno pribežališče, njena bolezen, njena majhna Italija. Strmela je v zid pred sabo, brez besed. Na umazano belem zidu se je odprla razpoka, čist in globok podolgovat rez, proti kateremu so se z desne strani stekali komaj opazni pritoki, ki so se med seboj v nekaterih točkah sekali in oblikovali nepravilen trapez. Kot zemljevid Bosne, je pomislila Azra.

            Mogoče je to mislila tudi mati. Mogoče se zato ni premaknila od tam in se je začela starati pred njihovimi očmi.

            Azra se je obupano ozrla okoli sebe, da bi videla tisto, kar bi moral biti njihov novi dom.

            Dom?

            Celoten smisel skupnega življenja štiričlanske družine se je zožil na izbo v kasarni, kjer so funkcionalni in zasebni prostori izbrisani, pohištvo pa skrčeno na pograd in dve postelji, kovinsko omaro, mizo in par stolov.  V tistem hipu je Azra za vselej razumela razliko med glagoloma živeti in stanovati. Razlika obstaja v vseh jezikih, tudi v njenem, tudi v italijanskem, sedaj je vedela tudi zakaj.

            Azra je vprašala očeta, ali je morje blizu. Očetu se je zdelo, da je.    Zdelo? Kaj ni vedel niti, kam so jih pripeljali?

            Ampak oče je bil vedno tako prepričan o svojih rečeh! Kaj se dogaja v njegovi notranjosti? Kaj se jim je zgodilo?

Kakorkoli, prispeli so na cilj. Kraj se je, tako je Azra odkrila kasneje, imenoval Caorle. In resnično je bil ob obali.

 

            Azra je celo zimo hodila na plavalni tečaj. Del brezplačnega rekreacijskega programa za otroke beguncev, ki so v dar dobili kopalke in natikače. Šušljalo se je, da je to del zalog blaga z napako ali da gre za ostanke iz skladišča, ki se ga je neko beneško podjetje hotelo znebiti. In res, že po nekaj urah tečaja se je Azri rob na zadnji strani kopalk razparal, čeprav je bilo to zanjo pravo olajšanje, da se je rešila tiste strašne reči, ki je vlekla prav po intimnih delih in jih spreminjala v neke vrste omleto. Tako si je morala kupiti čisto nove kopalke, take po meri, v barvi, ki ji je bila všeč: izbrala je belo-rdeče, in to je bil zanjo praznik. Ves večer jih je vrtela po rokah in jih na koncu spravila pod vzglavnik.

            Odraslim pa so ponudili večerne tečaje italijanščine. Ženske, ki niso imele svoje kuhinje, so imele možnost, da se enkrat mesečno dobivajo v kakšnem društvu in kuhajo z drugimi italijanskimi ženskami. Vsem je pripadalo začasno dovoljenje človekoljubne zaščite, ki ni dovoljevala zaposlovanja. Tako sta se tudi Azrina starša odločila za delo na črno, ko jima je uspelo najti katero od najbolj pogostih del: gradbeništvo in čiščenje. Kmalu sta opustila tečaj italijanščine in se namesto tega od delodajalca ali sodelavca, četudi ta ni bil tujec, naučila kakšne narečne besede. Toliko, kolikor je bilo pravzaprav dovolj za sporazumevanje z delavci sprejemnega centra ali supermarketa. Za vse ostalo sta bili tu hčerki, ki sta hodili v šolo in sta jima lahko odlično prevajali.

            V preostalem prostem času je Azrin oče na satelitski televiziji s strahom sledil poročilom o Bosni, dešifriral zemljevide, obrazce, pisma, ki so jih pošiljali  tisti, ki so ostali, bral časopise, hodil telefonirat, se sestajal z nekimi sonarodnjaki, z njimi razpravljal o bosanski situaciji in na ta način vsak dan drsel v svoj košček vojne in pogosto trpel, ker ni tam. Njegovi ženi pa se, nasprotno, ni uspelo vključiti v nobeno realnost. Kadar je nejevoljno opravila delo v katerem domačih hotelov in so vsi odšli po svoje, je sedla na posteljo in preostalemu svetu obrnila hrbet, ne glede na to, ali je bil ta svet Italija ali Bosna. Prekrižanih rok je natančno opazovala zid. Misli so sledile čudnim črtam razpoke, ki je postajala, kot kaže, vse bolj fino, tanko in zavozlano razvejana. Njene misli so spremljale nedoumljiva križišča, tavale po sledeh počasnega in neusmiljenega gibanja resničnih in umišljenih črt. Nihče ni mogel vstopiti v to zasebno arabesko, niti vedeti, ali se na koncu poti vrača v izhodiščno točko ali ji uspe prispeti na neko novo mesto. Tudi zato, ker so bili vsi poskusi, da bi se premaknila, zaman.

            „Mama, vsi so že doli v menzi,“ je vpila Azra, ko se je lačna kot volk iz šole vračala domov, na široko odpirala vrata in v hodnik z nogo brcala nahrbtnik. Že grem, že grem, se ji je zdelo, da sliši slaboten in zategnjen glas.

            Čeprav je bilo potem spet treba poonoviti: „Mama! Mama!“

            Včasih je Majda sedla poleg nje, se ji z glavo vrgla v naročje in ji pustila, da ji je celo popoldne božala lase, da se je izgubila v igri rok, ki so se lovile v ritmu otroških pesmic ali starih bosanskih zgodb in prepletale volnene niti. Toda Azra ni imela namena pristati na to noro igro. V tistem obdobju je bilo življenje pred njo, čas je letel, ona pa je morala biti hitrejša od časa.

            Počasi, počasi je mlajša sestra tako postala mamina ljubljenka.  Med njima se je vzpostavilo posebno razumevanje, sestavljeno iz pristnosti, iz katere je bila druga sestra avtomatično izključena. Majda je znala najti pravi kanal za komunikacijo z materjo, Azri pa se je zdelo škoda napora, da bi pritegnila njeno pozornost h konkretnim dnevnim dejstvom, edinim, ki poganjajo življenje, tu in tam prekinjeno s kakšnim nenadnim udarom ali trzajem, za katera pogosto ni bilo zdravila.

            Mama, poglej, dobro oceno sem dobila.

            Mama, jutri je v šoli štrajk, če hočeš, ti bom pomagala v hotelu.

            Mama, v soboto sem povabljena na rojstni dan, ojej, moj Bog, nimam kaj obleči!

            Mama, poglej, v trgovini čez cesto imajo kavbojke na razprodaji. Sem jih že pomerila, odlične so, ne morem več v starih! Zlizane so prav zadaj, sram me je hodit okoli v njih. In ni res, da preveč zapravljam za garderobo. Mama! Mama!

            Mati je komaj reagirala, kot bi ji govorili z drugega planeta, potegnila je le kakšen bankovec starih lir, da je lahko hitreje končala pogovor. Vsako njeno dejanje je bilo previdno. Hodila je po površini stvari, kot da ne bi želela motiti ali, bolje, kot da ne želi, da bi jo motili. Azra se je odrekla poskusom, da bi spremenila dejstva in značaj oseb tistega dne, ko je iz kopalnice kot običajno vpila „Mama! Mama!“ in ni prišel nihče, da bi občudoval krvave madeže na njenih hlačkah, če takoj izvzame sto ljudi, ki so živeli v kasarni. Tistega dne ji nihče ni pomagal pri soočanju z novostjo, v nekakšni primopredaji na ženski način, z nekakšnim obredom iniciacije, ki prinaša srečo.

            Gledala se je v ogledalu in z zadovoljstvom ugotovila, da so ji prsi še malo zrasle, se celo zaoblile. Poslednjič je skušala doklicati njo, ki je že nekaj časa na vsa njena vprašanja odgovarjala raztreseno. Potem je skomignila z rameni, misleč, kako bo spet napravila po svoje, še preveč prepričana, da je dekle, ki čvrsto stoji na svojih nogah in na katero je moč računati. Potem je stopila k očetu. Z odločnim glasom, ki ne dovoljuje vmešavanja in ugovorov, ga je prosila za denar za vložke.

                 „Poklical je stric iz Sarajeva, vsi so živi, dobro jim je, kaže, da premirje še traja,“ je bil način, s katerim je oče komentiral dejstvo, da je postala ženska. Vprašanje se je navsezadnje tako tudi zaključilo, brez radosti in brez obžalovanja, na obeh straneh.  

            Azra je pomislila, da morajo včasih stvari iti tako. In konec. Potem na čisto nič ni več mislila. Samo na tisti svoj prirojeni občutek za odgovornost, ki se je kdaj pa kdaj pomešal z nezasitnim nagonom, da je življenje treba zgrabiti, kakor pride. V takih trenutkih se ji je za spoznanje zameglil pogled, kar se njenim vrstnikom ni dogajalo, ali vsaj ne tako, in to jo je spravljalo v bes. Odkar je kot begunka prišla v Italijo, je silno zasovražila vsako obliko sladkobne otožnosti.

            Maja je Azra končala tretji razred nižje srednje šole. Prijatelji so govorili o počitnicah in zabavi v krajih daleč od Caorleja in samo mimogrede o nalogah čez poletje. Ona bo pomagala mami pri težjih opravilih in čiščenju po hotelih, tega ne bi govorila vsakomur, tudi okoli nalog za napredovanje v italijanščini se bo trudila, to je treba držati v še strožji tajnosti. V njeni družini se morajo v poletnih mesecih, ko turistična destinacija oživi in je dela na pretek, vsi truditi tako, da lahko danar prihranijo za kasneje. Ko bo konec vojne, bo treba misliti o novem domu, čeprav nihče v družini nikoli ni pojasnil, ali bo to v Italiji ali Bosni.

            No, ves preostali čas bo samo Azrin in nihče ji ga ne bo mogel vzeti. To bo čas na morju. Pod sončnikom, ki si ga je že rezervirala in za katerega je hranila vsak novčič od tistega, kar, navzlic dogovoru, ni predala mami. Brati knjige. Tudi v angleščini in nemščini, za sprostitev. Sončiti se. Si kupiti bikini na obroke, z denarjem, ki ji ga bo posodila prijateljica, čim prej je treba zamenjati tistega belo-rdečega, ki so se mu nekatere sošolke posmehovale. Se greti na soncu, dolgo plavati in z malimi požirki okušati morsko vodo, jo potem v brizgih izpljuniti, vse dokler je ne bi opijanila, kakor si je vedno predstavljala. To poletje bo samo njeno.  To je bilo njeno prvo poletje. Sama pa se je čutila bolj svobodno kot kdajkoli.

            Tisto poletje je spoznala fanta iz šole. Nicola ni bil na dobrem glasu, govorili so, da je huligan, nepridiprav, tip, ki so ga začasno oddaljili iz šole in je potem padel. Opazila je, da ji je pogovor z njim vse bolj všeč, čeprav sta govorila o vsem in ničemer, tipično za mulce, kot je bil on, vedno namrščen, vedno pripravljen dokazati svojo večvrednost in skriti lastne hibe.  

            Avgusta, ko je zahajajoče sonce hitelo naznanjati konec poletja in je bilo videti, kot da pada in tone v morje, Nicoli pa se je končala izmena pomožnega varnostnika in je vstal z ležalnika, na katerem se je pražil in razkazoval ves dan, sta se dobila pred valobranom. Nicola je kadil in tudi njej ponudil kakšen dim. Azra ni v tem videla nič slabega, bila je prepričana, da njene bosanske vrstnice, razsute po celi Evropi, že kadijo, še bolj pa tiste, ki so ostale doma. Tudi zanjo je prišel čas, da postane enaka drugim.  

            Nekega popoldneva se je Nicola zdel še posebej zatopljen v mladostniške misli, sedel je preblizu dekletu na obrežju, z boki, ki so se jima skoraj dotikali, tako da je Azro oblila kurja polt. Videti je bilo popolno, kot da se mora končno zgoditi, da jo bo Nicola končno vprašal, ali želi hoditi z njim. A je bilo prej treba iz čevlja odstraniti še zadnji kamenček.

            „A si ti  muslimanka?“ je s tonom človeka, ki je prišel do zaključka, zinil Nicola in frcnil ogorek v morje.

            „Ja, a je to pomembno?“ je odvrnila Azra in kopala po pesku, kot bi si hotela zviti zapestje. V sebi je umirala.

            „Ne, samo nisem vedel. Povedal mi je starejši bratranec, ki je bil vojak v Bosni, razložil mi je etnično čiščenje, ja, ne vem, on tako pravi …,“ je rekel, komaj zadržujoč izraz, ki je nihal med usmiljenjem in odporom.

            „In? Kaj nisi vedel, da je v moji državi bila vojna?“

            „Samo nisem vedel za to zgodbo o Srbih, Hrvatih in muslimanih, sploh nisem vedel, da so pri vas muslimani!“ je dejal Nicola zmedeno. Glas mu je drgetal, medtem ko je, ves vijoličast, vedel, da je na tankem ledu in da ne zmore zbrati poguma, da bi jasno rekel, da je med njima konec, kakor mu je ukazal tisti njegov starejši bratranec. Zaradi predsodka o muslimanskih dekletih, ki pa si jih sedaj ni znal razložiti.

            „Dokler se ni začela vojna, še sama nisem vedela, da sem muslimanka! Glej, nisem to, kar si misliš, ti umazani rasistični drek!“ je zatulila Azra, vrgla vanj pesek in stekla proč. Brez obračanja, v duši je prosila, da bi ji Nicola sledil, jo prijel za roko, stisnil k sebi. Toda nič se ni zgodilo.

            Zakaj je za Nicolo pomembno, da je muslimanka? Še kako je pomembno, no, zato.

            Od tedaj je Nicola ni več iskal. Celo odmaknil se je za nekaj opazovalnic. Če sta se srečala, je komaj zamrmral Ciao, kako si, ne da bi počakal na odgovor. Še nikoli se ji ni zdel tako top. In vendar to ni bilo dovolj, da bi ublažilo njeno ljubezensko bolečino.

            Prišlo je prvo septembrsko deževje. Azra je dokončala svoje poletne naloge. Nobenega dela ni imela razen čakanja, da se bo nekaj zgodilo. Prvikrat se ji je zdelo, da nima več ne česa pričakovati ne v kaj upati. Kajti to, da jo je Nicola zapustil, je bilo huje od vsega: od bega pred vojno, življenja v begunskem taborišču, biti nepismena v novem jeziku, vsak dan gledati, kako starši  tonejo proti nerazumljivim blodnjam. Še nikoli se ni počutila tako.

            Hotela je kričati v tisti veliki sobi, da bi vsi slišali nevihto, ki jo je nosila v sebi in ki bi preglasila njihove neumne in ponavljajoče se vsakdanje geste. Da bi se vsi stresli in izstopili iz takšnega stanja, da bi storili nekaj resničnega. Vendar ji je pogled na mater, ki je, kot vedno, nemočno buljila v zid in božala Majdine lase, zaprl usta, kot že tolikokrat, muka pa se je preusmerila v globino duše in tam besnela v tišini.

            Ko so leto kasneje mami počrneli zobje, jo je bilo treba nujno odpeljati v bolnico. Pravkar so bili podpisali Daytonski sporazum o trajnem miru v Bosni in Hercegovini. Bil je november. Lilo je kot iz škafa, čeprav ni bilo hladno. Toda Azrine matere ni zanimalo nič, ne mir, ne vojna, ne dež, ali pa je ni zanimalo sploh nič več, še najmanj, kako je sanjarila, rotila, upala in prosila skoraj dve leti, preživeti v blodnji po spletu stezic, ki jih je poznala samo ona. Bila je konfuzna in na roba živčnega zloma ni mogla dojeti, da se njenemu trpljenju bliža konec.

            Tudi ker se je začelo očetovo trpljenje, ki ga je Azra videla prvič, kako izgublja nadzor in pred okamenelima bolničarjema s pestmi tolče po zidu. Slišala ga je, kako v svojem jeziku, kot še nikoli poprej, preklinja vse matere in peklenske hudiče, kako kolne Italijo, ker jih je ves ta čas držala v negotovosti, kako samega sebe krivi, ker ni storil nič resnega, da bi se naučil živeti v Italiji, kako se je pridušal, da se bo vrnil, čim bo mogoče. V Bosno, seveda, ni važno kam, zagotovo ne v mesto in hišo, iz katerih so prišli, ampak v vsakem primeru, ne glede na to, kaj so naredili iz njegove dežele in kaj se bo z njo zgodilo: pomembno je bilo čim prej zapustiti Caorle, begunska taborišča in pričeti normalno življenje. Oče je govoril, izrekal kupe žaljivk, si dal duška in verjel, da je našel rešitev za vse. Azre ni nič vprašal: mnenje štirinajstletnice ni štelo.

            Po povratku iz bolnišnice je Azra zamrmrala opravičilo in se za uro izvlekla iz kasarne. Kot običajno je oče ni slišal. Lahko je odšla v igralnico, kjer je vedela, da bo našla Nicolo. Minilo je precej časa od skupaj preživetega poletja, spet sta kdaj pa kdaj pokadila kakšno cigareto ali pa tekmovala na igralnih avtomatih. Oba sta imela dovolj časa, da sta zgodbo o verozpovedi dala na stran, po glavi so se jima motale druge reči. Nicola se je klatil od enega do drugega posla in ni končal, kakor so vsi predvidevali: ni postal prestopnik. Preprosto znašel se je, kot mnogi drugi, brez večjih pričakovanj. Z Azro sta vzpostavila nenavadno pristnost, bila je posledica poletne platonske ljubezni, ki se je končala, še preden se je začela. A tudi kot posledica neke globoke različnosti.

            Toda Azra se je odločila, da je prišel trenutak, ko mora porušiti zid med njima in izgubiti nedolžnost. Pomislila je, da je Nicola pravi za uresničitev te namere. Ni bila več zaljubljena vanj. Samo všeč ji je bil. Morda sta si to bila tudi dolžna. Morda tudi ne. Mogoče je tudi to bila še ena neumnost. Preprosto ni bila več pripravljena kdo ve koliko čakati, da bi se naučila ljubiti se, glede na to, da se ji je odpirala možnost, da bo še kdo ve koliko let živela v negotovosti, v Bosni ali v Italiji, vselej sicer čvrsto na svojih nogah, v teku za svojimi starši, medtem ko zanjo nihče ni imel kakršnega koli resnega načrta.  

            S solzami veselja se je vrnila v kasarno, toda ni bilo nikogar, ki bi se mu lahko zaupala. Sedla je na mamin prostor pred razpoke, med katere je bilo stlačeno in zadušeno celo življenje. Po dolgem opazovanju je Azra na svoje veliko začudenje dojela, kako so razpoke lahko tolažilne, kako so misli zavile v topel objem. Osredotočila se je na dolg navpičen rez in zdelo se ji je, da lahko ponikne v lastno globino, v napristnejše in najresničnejše dele sebe same. Zdelo se ji je, kot bi črta utripala, ji vračala čut popolnega užitka, ki ga je izkusila malo prej, ki ga je potem med nogami zamenjala ostra bolečina, ki je nikoli ni sprejela s toliko zadovoljstva.

            Dvajset let kasneje je Azra gor in dol hodila po pločniku pred isto kasarno, kamor je neke hladne januarske noči prišla z družino. Sedaj je nosila modre hlače, ki so komaj segale do gležnjev in dopuščale, da se vidi jermenček z bleščicami, ki je lepo objemal vitko nogo. Prevajalec je zamujal, ampak bil je lep sončen dan, obetaven za prihod na tak kraj in ni bilo neprijetno stati zunaj in brskati po starih spominih. Bila je živčna, kot bi morala sama prejeti obisk, in ne obratno.

            Po ustaljeni proceduri legitimiranja na vratarnici je z gotovim korakom stopila do sobe, kjer je živela z družino. Vrat ni bilo več, toda takoj je prepoznala površno pobeljen zid na dnu. Še vedno je bila blizu postelja, zadnja v nizu postelj za eno osebo, in pogradov, namenjenih novim beguncem iz Sirije. Na postelji, ki je bila nekoč mamina, je sedel mladenič, rahlo nagnjen naprej, z glavo, obrnjeno v zid. Azra je sedla poleg njega in z glavo dala znak prevajalcu, naj za hip počaka. Mladi iskalec azila je bil tako zatopljen v igrico na pametnem telefonu, da je komaj zaznal njeno prisotnost.

            Azra se je ozrla okoli sebe. Tu notri so se pomešali beda in nove tehnologije, smrdljive noge in obleke z zadnjo generacijo mobitelov. Takšen kaos je bil tu, da je bila njena prisotnost skoraj neopažena. Novi iskalci zatočišča so bili navajeni na obiske novinarjev in humanitarnih delavcev, pa tudi na dejstvo, da se z njihovim posredovanjem stvari ne bodo veliko spremenile, še manj pa bo njihovo bivanje v Italiji zaradi tega bolj gotovo. Ko se je nagnila naprej, je prepoznala nekaj niti stare intarzije razpok, ki so se risale pod opleskom. Do popolnosti je pomnila abstraktne črte, ki so se ji za vedno vtisnile v spomin. Nekatere razpoke so se stanjšale, podaljšale, da bi morda lahko pričale o novih različicah zgodb, ki so se enako ponavljale vsaj dvajset let.

            Odločila se je, da bo z intervjuji krenila od tu, od tega človeka, ki ga je nagovorila s prisrčnim pozdravom. Imel je lepe in globoke oči, pogled pa izgubljen. Nikoli se še ni čutila tako blizu neznanemu in ubogemu človeškemu bitju. On pa – nasprotno, zagotovo ni mogel vedeti, še približno slutiti ne, pa tudi nikakršna tolažba ne bi bila zanj, če bi vedel, da je tudi ona, danes ženska s kariero, elegantno oblečena in dovršeno naličena, nekoč kot on sedela  na istem mestu in da se je tu vse začelo, tudi tisto, kar je zanjo še danes najpomembnejše.

 

Iz italijanščine prevedla Irena Urbič.