Golob, Anja: You Gotta Fight for Your Right to Lie (2017)

Postopek relativiziranja je eden pogostejših odgovorov na tesnobo bivanja v današnjem svetu. Četudi je kdaj mišljen kot tolažba, gre v bistvu za škodljivo, cinično, defetistično prakso; ko je namreč vse postalo relativno, ni več mogoče o ničemer zares reči ničesar. Problem nastane, ker siva barva ne relativizira ter s tem ukinja zgolj črne in bele, marveč skrajno učinkovito napada tudi vse ostale barve in jih, podobna Schopenhauerjevi vseobsegajoči Volji, požira vase. Kar nastane, je vladavina sive. Tu nekje smo ta čas.

Po drugi strani pa lahko v takem položaju vsak o vsem reče karkoli, saj vsakdo o vsem vsaj nekaj ve, kar je za to, da  proces relativizicije uspešno steče, že zadostni pogoj. Tako smo soočeni s pojmom ’kr neki’, ki je skrajno priročen izgovor, da ni potrebno prevzeti odgovornosti – ne zase ne za izrečene besede ali dejanja. Kjer je vse ’kr neki’, ni ničesar, kar bi bilo zares. Posledično ni nič povsem res. Če je tako, posledično tudi ni ničesar mogoče zares zanikati – in tako, strogo gledano, o ničemer ni mogoče zares lagati. Laž kot pojem ne obstaja več, bogato zalita in pognojena pa se v takem razbohotijo takozvana ”alternativna dejstva”.

Kot bi gledali Zlodeja v znamenitem monologu Pohujšanja (3. dejanje, 1. prizor): ”Zdaj bi le rad vedel — ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh? In če on ní, kar je, kdo je, kar on ni? In če je storil, kar bi ne smel storiti, če ni, kar bi bil — kaj bi porekel tisti, ki bi bil, kar pravi tisti, ki ní, da je! In če bi tisti, ki je, dasi ní, nenadoma nastopil in bi rekel tistemu, ki ni, dasi je: ti, ki si, dasi nisi ... o, zavozlána logika! Bog z njó! — Drugače je vse v redu: toliko je gotovo, da je pekèl blamiran.  /…/ Pekèl bo kmalu dolgočasnejši od nebes in grešnik se ne bo razločil od svetníka niti po obleki! Nebesa pekèl, pekèl nebesa — razvoj pleše v kolobarju; in komaj se zlodej zavé, je že svetnik; in komaj se svetnik pokriža, plane v greh ... Tako sem prišel, da bi ukanil, in strah mi sega v srce, da sem ukanjen! ...” Niti najmanj ni čudno, da Zlodeja v didaskaliji Cankar opiše kot ”podobo absolutne klavrnosti”.

Ko je vse relativno in laganje kot postopek v strogem smislu onemogočeno, saj se v takem niti zares lagati ne da, bi morala biti, vsaj v semantičnem smislu, raba pojma ”alternativno dejstvo” pravzaprav v zadoščenje, saj se najbrž edina še zmore dotakniti resnice: to namreč res ni laž. Ko v ’kr neki’ svetu poimenujemo laž za ”alternativno dejstvo”, torej govorimo po resnici, dejansko pa se nahajamo v cezuri, v katero se umesti plejada razlogov, ki omilijo, opravičijo, relativizirajo to, kar smo včasih poznali kot laž. Relativiziranje v, denimo, nenehnem sklicevanju na morebitne drugačne poglede, ki da prav tako obstajajo, evocira prisilo, dopustiti cvetenje sto cvetovom, iz tega pa vemo, kaj nastane: planinski čaj. Verjamem, da živ bog ni sposoben opisati njegovega okusa. Ker sicer ima okus, a ga hkrati v bistvu nima.

Pogoji možnosti za obstoj alternativnih dejstev, kakršnim smo priča ta čas, torej uničujejo pogoje možnosti za obstoj laži, ker je nadomeščajo in ker o njej ne lažejo, da bi tako lahko sama učinkoviteje potvarjala realnost. Prostodušnost alternativnih dejstev je njihovo najučinkovitejše orožje.

Za razkrinkanje njihove metode delovanja, je najbrž potrebno stopiti korak nazaj in preveriti vsaj ključni razlog za tako stanje. Omenja ga že Cankarjev Zlodej – korenini v strahu. Polnokrvno delovanje v svetu posameznici, posamezniku namreč nalaga tudi prevzemanje odgovornosti zase in za svoja dejanja. Seveda se človek, ko deluje, lahko tudi zmoti, kdor dela, kdaj tudi greši, popolnosti od ljudi pač ni pričakovati, a pomembno je delo. In tu leži srž problema. Strah pred odgovornostjo se v naši družbi sijajno veže na zavezanost lenobi (v negativnem smislu besede), predvsem mentalni. Relativiziranje omogoča lenobo, saj ničesar ni treba nikoli vedeti zares, ničemur se ni treba zares posvetiti, v nič ni treba investirati časa in energije. Saj je vse na internetu, treba je baje znati samo poiskati. Internet gotovo je koristna, dobrodošla iznajdba, sploh v sedanji, vsaj še do neke mere odprti obliki, toda vzgojni procesi v osnovni šoli, recimo, nujno morajo vključevati tudi – dril. Napor. Investicijo časa. Disciplino. Urjenje pomnjenja. To je naporno in je boleče – in ravno zato. Obstoj (omlednih) alternativnih dejstev nasproti (polnokrvni) laži jasno kaže, da človek ni narejen zgolj in samo za uživanje, da je bitje, ki med drugim napreduje s primerjavami skrajnosti, in da je za napredek potrebno delo, mestoma garanje. Še tako prepričljivo zagovarjanje ležernosti alternativnih dejstev ne more izničiti tega, kar jasno čutimo v sebi: da življenje pač ni potica. Histerična prizadevanja, prikriti to dejstvo, rodijo permisivno vzgojo, relativiziranje in – alternativna dejstva. Toda to ni realno življenje, v katerem bi se mogli stvari dejansko dotakniti in občutiti dotik, v katerem bi bila, denimo, mogoča poezija, umetnost nasploh. Cena, ki jo za poveličevanje užitka in opravičevanje odstopanje od napora pojma plačujemo kot družba, je nerealno visoka – življenje izgublja dimenzije, po katerih se je včasih, še v času moje mladosti, pravzaprav odlikovalo, in postaja uniformirano ponavljanje, pisano na kožo neoliberalnemu principu družbenega delovanja.

Sedanji čas glede na standarde, po katerih smo vzgojeni, na osnovne parametre vrednot, ki jim pripadamo, upravičeno imenujemo nor – oziroma, s Hamletom, iz sklepa spahnjen. Če je obstoj alternativnih dejstev dober za karkoli, je dober za to, da nas strezni. S svojo izrojeno prisotnostjo sijajno, nenehno opominjajo, kakšno je stanje in kaj nam je storiti. Precej noro, toda svet, v katerem ta čas živimo, je polje boja za vrnitev – polnokrvne laži. Tranströmerjeva pesem Air Mail se konča z verzi: ”Resnica je na tleh, / a si je nihče ne upa pobrati. / Resnica leži na cesti. / Nihče je ne vzame za svojo.” Najprej bo očitno treba zmagati v bitki za laž, da bi se sploh lahko začeli pogovarjati o njeni hrbtni plati, resnici. Bilo bi, menim, dobro, da se čimprej lotimo dela; da se kot družba nehamo opajati s strahom. Da vrnemo laži njeno mesto. We gotta fight for our right to lie.