Hrobat Virloget, Katja: Kaos / Kairos (2022)

FORUM TOMIZZA 2022

SIMPOZIJ KAOS KAIROS

SKUPNOST ITALIJANOV V UMAGU "FULVIO TOMIZZA"

Katja Hrobat Virloget

Kaos / Kairos

Ko sem dobila kot izziv, naj razmišljam o Kairosu kot rešitvi iz Kaosa, sem bila najprej presenečena. Že toliko let se ukvarjam le z antropološko-zgodovinsko raziskavo, praktično sem že ujeta vanjo, vendar prišla sem do točke, ko moram vendarle reflektirati nekaj več od tistega, kar je bilo vedno moje ozko področje poznavanja. In kjer se počutim varno, jaz, brez pretvarjanja, iskrena, ker sem tam »doma«. V raziskavi ti. istrskega eksodusa. V redu, torej točka preloma zame, Kairos, če ga prav razumem, trenutek, ki ga je potrebno ujeti, da prestopim meje meni znanega, točka preobrata… Ko je mogoče iz vsakdanjega kaosa izcimiti Kairos. In dati novo upanje. Prav to je odlika človeka, iz kaosa ustvariti kozmos, in to v najbolj nemogočih razmerah, takrat človek pokaže, da je človek… Tako kot je Tomizza uspel. Ko je v najbolj nemogočih razmerah, ko mu je tudi njemu zmanjkovalo trdnih tal pod nogami, ko je tudi on postal eden izmed ezulov, ni pisal o zameri, sovraštvu, kar so mnogi občutili, ampak o ljubezni, o človeški izkušnji, o medetničnem sobivanju, o strpnosti… Pa glede na izkušeno, bi imel vso pravico pisati drugače o svoji izkušnji življenja v Istri in migranta iz Materade…

Izhajam najprej iz svoje raziskave. Tišina, vseprisotna tišina, ki je zajela Istro po eksodusu. 200-300.000 ljudi se izseli iz svoje rodne grude, kot bi rekli v javnem diskurzu, »prostovoljno«. Prvo vprašanje, ki se mi je zastavilo in ki je bilo vzpodbuda za raziskavo, osnoven človeški premislek…. Kako lahko 200.000 ljudi prostovoljno zapusti svoj dom, dom, kjer si odrastel, kjer so tvoji starši in dedki odrasli, kjer poznaš vsak kamen, bi rekel moj sogovornik, vsak vogal hiše, komu pripada in kaj se je v tisti hiši dogajalo, kjer je vse odtis tebe, tvoje družine, tvojih prijateljev … Zapustiti prostor, ki je del tebe…Kot so vedno govorili prostovoljno. Sama zase si take prostovoljne odločitve ne bi mogla nikoli predstavljati, vsak, ki je ukoreninjen v svojem kraju, si jo težko…Pa vendar je bil tako splošno sprejet ta diskurz o prostovoljnosti, da se nihče ni niti drznil pomisliti, preizprašati… Z izjemo nekaj pisateljev leposlovnih del.

Ko sem govorila z ljudmi o tem, kakšno družbeno zarezo je pustil eksodus v Istri, predvsem v mestih, sem naletela na nepredstavljivo tišino. Molk kot odraz konflikta med individualnimi spomini in kolektivnimi, med individualno izkušnjo in javno naracijo. Ter še huje, molk kot izraz nepredelane bolečine, otroške bolečine, zaradi stigmatizacij, zaradi izgube svojega intimnega otroškega sveta, kjer postaneš nezaželen tujec v lastnem domu…Ki tako ni več tisti isti »tvoj« dom…

Klasična zgodba ljudi ob mejah ali ljudi na spornih območjih, torej etnično mešanih območjih, za katera se po logiki sodobne ideje nacionalizma borijo države ene in druge strani. Tako kot v Ukrajini, tako kot v Bosni in Hercegovini, na Cipru… Obmejni ljudje, ki so vedno znova ujeti v prisilne nacionalne identifikacije, vsakič ko pride do spremembe državnega sistema, ki ne dopušča fluidnih, hibridnih in nedoločljivih etničnih identitet. Kot napiše Tomizza v knjigi Boljše življenje:

Bili smo v vojni, še zmeraj smo bili v pravi vojni, in sicer samo zaradi večnega vprašanja, ali smo Italijani ali Hrvati ali Slovenci, pa čeprav v resnici nismo bili nič drugega kot mešanci.

Isto vprašanje danes. Kdo je Ukrajinec in kdo Rus? Raje vse ubiti, izmaličiti, uničiti, kot da bi Rus živel v državi, ki ni njegova… Človek se resnično sprašuje, tako ob pogledu na vojno v Ukrajini, tako ob spominu na vojno v Bosni ali ob istrskem eksodusu, kaj vendar pomeni ta nacija? Kot bi Benedict Andreson rekel, kako globoko vero je povzročila ta nacionalna ideologija, ki je za ti. »čisto kri« pripravljena žrtvovati svoje lastno življenje? Tržaški psihoanalitik Paolo Fonda to pojasnjuje z »mind at war«, ko vsakdanji ljubeč človek z družino, otroci, prijatelji pod vplivom političnih nacionalističnih diskurzov spremeni , stereotipizira »drugega« v objekt, manjvredno bitje in ga dehumanizira… Vsaka stran enako s svojim sovražnikom… Vsi Rusi kot agresorji in Ukrajinci kot fašisti… In tako je dana prosta pot ubijanju, posiljevanju, mučenju…

In tako nam postanejo jasne besede Milana Rakovca v »Riva i druži« ili, caco su nassa dizza:

Tako je to u historiji, moj barba, di se miješaju ljudi i granice, zar ne, a čovjek onda strada, i kako su se vama rugali pod Italijom da ste šćavo, tako su i njemu, a kako vama poslije govorili Talijan, tako su njemu u Jugoslaviji prije rata govorili da je Talijan, žabar, mačkožder, vidite vi to…

In zato postavljamo meje tako v glavah kot fizične v tem svetu brezmejnih oblik, kot zapiše Franco Juri v Vrnitev v Las Hurdes (205):

Meja prinaša obliko in red, opredeljuje in daje smisel, medtem ko brezmejnost preplavlja oblike, je neprilagojena, zbuja strah in je kraljestvo neznanega, barbarskega. /…/ Zato sta Istra in Bosna dobili svoje prečudovite meje: da bi jima odvzeli barbarskost, pripisali obliko in pomen. /…/ Raztelesimo ju z mejami, saj imajo nove meje menda svoj pomen, prejkone vsaj takšnega, da povečujejo iz proizvajajo razlike. Kajti razlike služijo moči…

Ta kaos, psihotična situacija vojne oz. tudi po-vojnih razmer, kot so bile v Istri, in kot so v Ukrajini, spominjajo hkrati na drugo travmo našega časa, epidemijo. Tako kot vojna je tudi ta pokazala vso nizkotnost človeškega ravnanja. Pa tu ne govorim samo o oblasti, temveč veliko huje, na ravni vsakdanjega človeka, soseda. Kolikokrat sem slišala po radiu obtožbe, prijave sosedov, ker nekateri prosto sprehajajo svoje pse. Dvakrat sem bila sama ovadena od neznanih sovaščanov, ker sem si v strogi karanteni drznila jahati in družiti v delovni akciji s konjeniki. Kdo so vendar ti ljudje, ki tako uživajo v ovajanju svojega soseda, ki mu v resnici s svojimi dejanji nič noče? Miha Mazzini je govoril o zavisti zagrenjenih pravičnikov. Ali po besedah psihiatra Željka Ćurića, »zelo pogosto so usodo v vojnah in tudi najhujših masakrih določali ravno prvi sosedje, ne glede na to, ali je šlo za rasizem, nacionalizem ali religijsko večvrednost«. (Lorenci 2020). Tako Jan Gross v knjigi Neigbours piše, da so v nekem kraju Poljaki brez nikakršne nacisitične prisile sosedje umorili svoje sosede, Jude. In tako so se Slovenci, Hrvati po »osvoboditvi« izživljali nad Italijani, se maščevali za vse bolečine fašizma in jim trkali ponoči na okna, naj se vendarle že poberejo. Sosed sosedu volk! Ni več virus sovražnik, niti vlada in njena represija ne, temveč ljudje sami, še huje, sosedje! To je ta Kaos, o katerem govorimo, družbena psihoza, ki iz človeka pritegne najnizkotnejše strasti…

In kje najti Kairos v tako dehumaniziranem svetu? Kje najti trenutek spreobrnitve, luči, točko preobrata – preobrata na bolje? V drobnih medsebojnih človeških dejanjih, dejanjih človečnosti in poguma, ki presežejo diktaturo misli. In širše gledano, prav kultura in kritična misel znanosti lahko presežeta to, kar je najbolj nizkotnega v človeku, ko to zavlada. V globokem razočaranju nad svetom, ko sem bila ovadena v že tako frustrirajoči vsakdanjosti, kjer si vsak človek na svoj način skuša poiskati svojo iskrico,  sem dobila zatočišče v literaturi, v kulturi. Kako je Hannah Arendt po izkušnji holokavsta, kako so francoska političarka Simone Veil in Primo Levi ter nam najbolj domači Boris Pahor kljub dehumanizirani izkušnji taborišča uspeli »ne-sovražiti«? Ne le to, se kljub vsemu doživetemu boriti za humanost, za človeške pravice, za združitev Evrope? V tem vidim Kairos… V notranji moči posameznika, ki preseže najbolj nizkotne strasti človeštva in se s pomočjo vere v ljubezni, humanost dvigne nad najbolj nizkotnimi strastmi družbe. Kako najti moč, da ne zapadeš v večen cikel maščevanja, v vojnah tudi trans generacijskega, da ne tudi ti obtožuješ, ovaduješ kot maščevanje drugemu? Preprosto, pa vendar težko – z ljubeznijo in odpuščanjem… Predvsem pa tako, da te moč humanosti dvigne nad najbolj nizkotne strasti človeštva. Moč globoko v sebi… In po pravici povedano, prav kultura, literarni pisci so tisti, iz katerih lahko danes črpamo to moč… Pisatelji so bili tisti, ki so si v vsemogočni tišini, prvi upali spregovoriti o ranah, ki jih je eksodus pustil za sabo, Tomizza, Rakovac, Ugussi, Nelida Milani itd. Primo Levi, Boris Pahor so najbolj nezamisljive ravni človeškega trpljenja, ki jih je človek sam povzročil, dvignili na raven umetnosti in čeprav sami dehumanizirani, zagovarjali humanost, človečnost, sobivanje, spoštovanje… Leposlovje je tisto, ki nam dejansko odpira oči in dviguje nad raven ne le nizkotnosti, ampak človeškega vsakdana, saj v njem išče višji pomen. Ga osmišlja… Pa tudi znanost, kot šibka sestrica leposlovja, »zadrgnjena«, omejena v svoji zavezi znanstveni metodologiji, pa vendar tudi znanost, tista znanost, ki ne zapopade nacionalističnim diskurzom in ohranja nadnacionalistično kritično misel… Naša sidrišča, ki spreminjajo svet iz Kaosa v Kozmos, ki Kaos osmišljajo…in tako postajajo Kairos.

Drugi Kairos pa vidim v človeški empatiji. V sprevrženem svetu Kaosa, kjer se ustvarjajo belo-črne dihotomije, se moramo naučiti zaznavanja vseh vmesnih sivin in se upreti politiki ustvarjanja sovražnika znotraj nas samih.  Vsaka vojna, vsako povojno stanje sovražnosti, trpljenja, dehumanizacije ima dolgotrajne posledice, ki presegajo bolečine ene same generacije. Tako kot je v Istri stanje pripeljalo do vseprisotne tišine, moči neizgovorljivega, podobno lahko pričakujemo po vojni v Ukrajini, Afganistanu, Siriji in povsod drugod. Travme, nikoli ubesedene, ki se kljub svoji neizgovorljivosti na nezavedni ravni prenašajo iz generacije v generacijo. Tišina je namreč mogočna oblika komunikacije, je dejanje! Tako pri žrtvah kot pri krvnikih! Če spomin ne predela travm iz preteklosti, kar se pogosto dogaja pri preživelih iz koncentracijskih taborišč, žrtvah posilstva in drugih žrtev travme, obstaja nevarnost dogovora o molčanju (»conspiracy if silence«). Na ta način se travmatizirana oseba izogne ponovnem ponižanju in bolečini (Emrich 2010, 63) ali kot bi rekel Primo Levi, »kdor je bil ranjen, pogosto potlači spomin, da ne bi še bolj bolelo« (Levi 2003, 18). In tišina zato, da svoje najbližje zaščitimo pred bolečino. Po drugi strani pa podobno na strani krvnikov. Tudi njihove družine preganja delirij kolektivne krivde, kot recimo pri družinah nacistov. Fantomi, ki vdirajo v podzavest otrok in vnukov, zaradi katerih živijo pod bremenom preteklosti, ki ni njihova… In zaradi katerih pri mnogih Nemcih, ki pod težo kolektivne krivde za 2. sv. vojno niso nikoli predelali vojnih travm, ob doživljanju vojne v Ukrajini bruhajo potlačene travme. In krog se ponavlja…

Kot psihoanaliza trdi, da je nekaj lahko izbrisano, v tem primeru bolečina, ki proizvaja tišino, mora biti najprej »aktivirano« in »prepoznano«, torej tako preneseno iz nezavednega v zavedno (Emrich 2010, 64). In tu vidim priložnost našega Kairosa. Kairos, ki ga sestavlja tako humanost, človečnost, empatija, katere medij sta prav kultura in znanost. Ne le, da kultura in znanost v nehumanem kaosu dajeta uteho, ampak kultura in znanost sta tista, ki lahko nekaj nezavednega, bolečega, tihega, molčečega »ubesedita«, prepoznata, aktivirata… Ne le v vojnih in povojnih stanjih, temveč tudi v diktaturi in najrazličnejših sistemih, ki dehumanizirajo človeka, ima po besedah psihoanalitičarke Tatjane Pushkarove prav kultura (ps. in znanost) moč, da lahko odigra dvojno vlogo, in sicer zdravljenja in osmišljanja travmatičnih izkušenj. In tu naj dodam, moč odpiranja oči, opolnomočenja in senzibilnost, da zmoremo prisluhniti »drugemu« z empatijo do bolečine »drugega«.

Če je Kairos izmuzljiv trenutek točke preobrata, naj bo ta svetilnik upanja, ki se nam porodi v najtežjih trenutkih vsakdana, ko v sebi in svetu okrog sebe, v drobnih humanih dejanjih, v literaturi, umetnosti, kritični misli itd. najdemo luč človečnosti, ki nas dvigne iz najbolj temnih globin človeških izkušenj.

Končala bom z eno izmed zapisanih misli na čudovitem projektu v stari Gorici, kjer so na izložbah zapisane misli pisateljev in vsakdanjih ljudi o meji. Meji, s katero se je identificiral Tomizza, s katero se identificiramo vsi mi in vsi, ki prav zaradi nje prestajajo najhujše vojne travme…

Se ti sedessi su una nuvola

non vedresti la linea di confine

tra una nazione e l'altra.

Peccato che tu non possa  sedere su una nuvola… (forse…)

Storia da una città nel confine

… Naj se ta oblek brezmejnosti udejanji prek vseh meja…