Kovačič, Gorazd: Anatomija janšizma (2022)

FORUM TOMIZZA 2022

SIMPOZIJ KAOS KAIROS

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Gorazd Kovačič

 “Anatomija janšizma / demokratičnega fašizma in strategija za njegovo omejevanje"

 (skica za referat)

Demokratični formi prilagojeni neofašizem v slovenski različici janšizma v boju za pridobitev oz. ohranitev in koncentracijo oblasti sistematično uporablja naslednje metode.

Sistematična konstrukcija alternativne realnosti, v kateri je svet manihejsko polariziran na zarote sebičnih in izprijenih elit proti poštenim ljudem na eni strani in na voditelja kot njihovega zaščitnika na drugi strani. Diabolizacija nasprotnika vs. kult osebnosti.

Sistematična uporaba sovražnega govora, žaljivk, sarkazma in cinizma na socialnih omrežjih in v konvencionalnih forumih izjavljanja. Spodkopavanje možnosti racionalnega javnega prostora, v katerem nosilci različnih stališč racionalno artikulirajo svoje argumente o javnih zadevah in drugih družbeno pomembnih stvareh. Ključna učinka nenehne produkcije sovražnega govora in žaljivk sta mobilizacija privržencev ter ustrahovanje, samocenzura in pasivizacija potencialnih kritikov.

Zgodovinski revizionizem v funkciji diabolizacije emancipacijskih dosežkov socializma in pridobitve žrtvene identitete in s tem legitimnosti, pa tudi mobilizacija ljudi prek njihovih travm.

Slovenski demokratični fašizem ni imperialističen, tako kot je bil zgodovinski fašizem, ker za to nima geopolitičnih pogojev, se pa občasno zateka k avtohtonistični (»najstarejši narod v Evropi«) in antisemitistični mitologiji. Bolj pomembna je psihoza nenehnega ustvarjanja notranjega sovražnika. Status sovražnika pripisuje določeni družbeni skupini, organizaciji ali posamezniku, včasih pa tudi imaginiranemu diskurzu/gibanju, ki v resnici ne obstaja niti v neki premeščeni obliki (npr. »kulturni marksizem«).

Skrajno desna demagogija parazitira na socialnih krizah ljudi (v Sloveniji nepravična privatizacija in koncentracija premoženja, deindustrializacija nekaterih regij, prekarnost, suspenz pravic iz dela, nizki dohodki, nedostopna stanovanja, čakalne vrste v zdravstvu, nezaupanje v institucije, zdaj še inflacija) premešča njihov fokus z realnih vzrokov za probleme na konstruirane elite in na pritrjevanje identitetnim pozicijam ljudi: »bodite, kar ste«, »lahko ste šovinisti«. V praksi sicer zagovarja in izvaja neoliberalne politike, ki koristijo bogatim in škodijo revnim, ki jih skrajna desnica nagovarja z identitetno demagogijo. Primer novele ZDoh.

Parazitiranje na javnem denarju in javnem premoženju. Politiki in strankarski nameščenci v javni upravi sistematično uporabljajo lažne profile na socialnih omrežjih in v odzivih bralcev na članke v spletnih izdajah konvencionalnih medijev, največ objav je s strežnikov javne uprave v službenem času. Odhajajoče vlade zaposlijo svoje medijske trole v javnih službah, da za davkoplačevalski denar rovarijo v korist stranke in zastrupljajo javni prostor. Parkiranje denarja in nekoč javnega premoženja pri slamnatih lastnikih, da nato financirajo dejavnosti stranke. Primer medijev SDS, ki so bili zaradi ekstremizma vedno nerentabilni in so zato potrebovali državne subvencije ali zasebne mecene. Portal Pod črto: ko je teh v Sloveniji zmanjkalo, so se zatekli k madžarskim sponzorjem in jim nato vračali usluge z ugodno prodajo državnega premoženja. Primer Rudolfovo in Parsifal.

Pohod skozi institucije, koncentracija oblasti v izvršni veji in vladajoči stranki, spodkopavanje ustavne razdelitve oblasti med tri veje (to je glavni razlog za vztrajno vladanje z odloki kljub dolgi seriji sodnih fiaskov) in spodkopavanje strokovne avtonomije institucij (policije, medijev, tožilstva, inšpekcij, agencij, NIJZ, kulturnih ustanov, NVO itd.) Če bi si podredila še sodstvo, bi se znašli v stanju Fraenklove »dvojne države«, kjer so sodišča z absurdnimi sodbami pomagala vladajoči stranki spodkopati pravni red in uveljaviti arbitrarne politične odločitve vladajoče stranke kot krovno pravno normo.

Predrznost akterjev demokratičnega fašizma v govorici in v uničevanju avtonomije in pristojnosti različnih institucij ima propagandno funkcijo: fascinira privržence in skuša paralizirati nasprotnike. Ima pa tudi materialne učinke, saj omogoča stopnjujočo koncentracijo oblasti in tudi nekaznovano korupcijo.

Prilagoditev formi liberalne demokracije. Sklicuje se na liberalno svobodo izražanja stališč. Uradno sprejema volilno proceduro in rezultate volitev, čeprav večkrat namiguje na njihovo spornost, zlasti pa na nelegitimnost nasprotnikov. Zlasti v 90. letih: kadar je bila SDS na oblasti, je aktualni politični režim razglašala za pristno demokratičnega, kadar so bili liberalci in/ali levičarji, pa je govorila, da gre za kontinuiteto komunističnega totalitarizma. Privatizacija pojma demokracija z imenom stranke. Pred in po letošnjih DZ volitvah serija provokativnih potez glede legitimnosti volilnega rezultata.

Množično gibanje s kapilarno organizacijo. Privrženci so sicer v manjšini, a jih je vseeno za ¼ volivcev, in imajo močna prepričanja. Omejitve propagandnega aparata ne bodo v celoti odpravile te podpore od spodaj.

Kako ustaviti janšizem? Kako defašizirati del slovenske družbe, ki verjame v janšistično konstrukcijo realnosti? 1.) Reševati realne probleme ljudi, učinkovitost, rezultati. 2.) Močneje regulirati javni govor, zlasti na socialnih omrežjih, od njihovih operaterjev zakonsko zahtevati aktivacijo algoritmov proti sovražnemu govoru in za brisanje lažnih profilov, sicer se socialno omrežje prepove. 3.) Preiskave korupcije in nezakonitega financiranja strankarske propagande. 4.) Okrepitev varovalk za avtonomijo sodne veje oblasti in strokovnih javnih institucij. 5.) Okrepitev strankarske strukture v liberalnem centru in na levici, saj janšizem lahko pride na oblast le tako, da izkoristi krizo strankarskega prizorišča. 6.) Zaveza za nesodelovanje s fašističnimi strankami in njihovimi kolaboranti, dokler se kadrovsko in diskurzivno ne prečistijo. Treba jih je izolirati od izvršne veje oblasti. 7.) Aktivno državljanstvo ves čas, ne le v sezoni majskih hroščev. 8.) V slovenski civilni družbi se je v zadnjem letu uspešno vzpostavil nov model, ki kombinira pravno in taktično dovršeno delovanje v sferi institucionalne politike (referendum o noveli Zakona o vodah, državljanske pobude za sprejem zakonov, npr. novele ZNB in zakona o odpravi škodljivih ukrepov vlade) ter množično mobilizacijo. To je zgled levim političnim strankam, da je forma stranke-gibanja še vedno mogoča in tudi potrebna kot odgovor na množično gibanje SDS in na preveliko omejenost levih strank samo na parlament in vlado.