Lapis Histriae 2023: rezultati

Letos smo povabili avtorje, naj se s kratko zgodbo prijavijo na natečaj s temo

KARNEVAL BREZ MEJA.

V petek, 19.5. 2023, je strokovna žirija literarnega natečaja Lapis Histriae 2023, ki jo sestavljajo pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović, razglasila rezultate natečaja na Forumu Tomizza v Umagu.

Ugotovili so, da je letos na 18. mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga organizira Forum Tomizza, prispelo 239 besedil na temo KARNEVAL BREZ MEJA v hrvaškem, italijanskem, slovenskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku.

Žirija se je odločila, da letošnjo nagrado prejme Alena Begić (Ljubljana) za zgodbo „Neočekivana smrt“. Nagrada Lapis Histriae 2023 znaša 1.400 evrov. Skulptura je delo kiparja Ljuba de Karine.

Izbrane zgodbe

V ožji izbor za nagrado so se uvrstile zgodbe: „Metamorfoze“ Ane Kutleša (Zagreb), „Sva lica ubice“ Emine Đelilović-Kevrić (Sarajevo), „Sebi za života“ Marije Ratković (Beograd), „O čemu šutim kad govorim o drkanju“ Maje Urban in „Najnpipl“ Pavla Lazarevića (Beograd).

Za knjigo Lapis Histriae 2023, ki bo izžla do konca leta v založništvu Mestne knjižnice Umag, smo izbrali še naslednje zgodbe: „Ovo mesto, zimi“ Pavla Aleksića (Aljaska, Beograd), „S prave strane žice“ Slađana Lipovca (Čazma), „Vrtoglavica“ Dušana Šarotarja (Ljubljana), „Plavi paun“ Marije Rakić Mimica (Split), „Povratak i spovid Valentina Boškovića“ Nemanje Carevića (Beograd), „Dolinci/Dolinzi – podaljšana sekunda“ Manke Kremenšek Križman (Ljubljana), „Piše mi se kad sam s tobom“ Jelene Benčić (Zagreb) in „La tournée“ Erike Šporčić Calabrò (Umag).

Obrazložitev nagrade

Pripovedovalka zgodbe Alene Begić Neočekivana smrt (Nepričakovana smrt) sprva obravnava temo „Karneval brez meja“ na zelo abstraktni, spekulativni, gnoseološki, torej „filozofski“ ravni. „Na živce ji gre resničnost“, v kateri živijo ljudje okrog nje, ta „kvazi resnica“, ki si jo delijo. To jim namreč onemogoča, da bi razumeli usodo glavnega junaka njene zgodbe – njenega soproga. Njen mož že dvajset let sedi pred televizijo in molči. In pri tem niti nima pojma, kaj gleda, samo zapravlja svojo življenjsko energijo za to, da „sledi podobam, ki se izmenjujejo na ekranu“. Kot nam razloži pripovedovalka, je to „permanentno rastlinsko življenje“ v njegovi naravi že od rojstva, problem pa je v „svetu, kot je ta“, ki od njega nenehno nekaj zahteva in ga sili k neomejenemu prevzemanju novih in novih vlog. Do „usodnega“ preobrata v tej zgodbi pride v trenutku, ko se pripovedovalka odloči, da bo v temelju spremenila svoj odnos do soproga, saj pozna njegovo „skivnost“, in ga začne odkrito spodbujati, naj bo to, kar je – „človek-rastlina“.

Pripovedni čas v zgodbi „Neočekivana smrt“ določa pričakovanje dogodka, ki je izpostavljen že v naslovu. Pripovedovalka nam ponuja niz argumentov za „hipotezo“, da je prav takšen konec za njenega soproga najbolj „naraven“. Na začetku zgodbe se pripovedovalka pritožuje zaradi ljudi, ki jo pogosto obtožujejo, da „kar vnaprej nekaj priklicuje“ – kot da je kaka „vedeževalka“. A na koncu zgodbe nas opozarja, da ima „dar, ki ga drugi nimajo“, namreč, da lahko „vnaprej začuti, za koga je naravno, da živi in za koga je naravno, da umre.“ Ko se zgodba razvija, bralec z nasmeškom in vse večjo nejevero sledi pripovedi te pripovedovalke, ki že leta obiskuje psihologa, preventivno, „preden se ji zmeša“.

To pa je raven, na kateri se dogaja druga vrsta preobrata v tej zgodbi – bralec odkriva, da glavni junak zgodbe pravzaprav ni soprog temveč pripovedovalka sama. Ta, ki nam v svoji logorejični spekulativni naraciji razodene svoj celotni svetovni nazor, neomajno in brezprizivno, ta, ki nima živcev za pravi pogovor niti s svojim psihologom, ne z možem, niti z ljudmi, ki jo obdajajo. Temeljno vprašanje ni več soprogova skrivnost, temveč skrivnost njegove prezgovorne žene. Ko smo brali, kako njen mož polagoma umira, smo se bridko nasmihali. Zdaj se soočamo z likom pripovedovalke, ne brez občutka, da smo soudeleženci, odgovorni za smrt nekega človeka, pa četudi je bil to „človek-rastlina“.

Vabljiva „vedeževalkina“ zgodba je maska, ki jo pisateljica  Alena Begić postavlja pred naša oči kot narativni biser, v roke pa – kot vroč kostanj.

O prejemnici nagrade

Alena Begić se je rodila leta 1997 v Nemčiji. Odraščala je v Bosni i Hercegovini, živi v Sloveniji. Dokončuje magisterij iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poezijo in prozo so ji objavili na več regionalnih portalih, v časopisih in zbornikih. Leta 2020 se je uvrstila v finale Lapisa Histriae, na 19. festivalu evropske kratke zgodbe v Zagrebu pa je osvojila drugo mesto. Objavila je zbirko zgodb „Dan za ispravljanje“ (Durieux, Zagreb, 2022).