Lapis Histriae 2024: rezultati

Letos smo povabili avtorje, naj se s kratko zgodbo prijavijo na natečaj  SLOVNICA POZABE.

V petek, 24. maja 2024, je strokovna žirija literarnega natečaja Lapis Histriae 2024, ki jo sestavljajo pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović, razglasila razultate natečaja na Forumu Tomizza v Umagu.

Na 19. Mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga razpisuje Forum Tomizza, je letos prispelo 233 besedil v hrvaškem, slovenskem, italijanskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku.

Letos se podeljujejo tri nagrade. Žirija je odločila, da PRVO NAGRADO prejme Zvjezdana Jembrih (Zagreb) za zgodbo „Cvita“. Prva nagrada Lapis Histriae 2024 znaša 1.000 evrov. Skulptura, ki spremlja prvo nagrado, je delo ak. kiparja Ljuba de Karine.

DRUGO NAGRADO v znesku 600 evrov dobi Alja Gudžević (Berlin, Atene) za zgodbo „Mir je kad se drugdje puca“/„Mir je, ko se strelja drugje“.

TRETJO NAGRADO v višini 400 evrov prejme Pavle Aleksić (Beograd, Aljaska) za zgodbo „I pas me više neće voleti“/„Tudi pes me več ne bo imel rad“.

Zgodbe, izbrane za objavo v knjigi Lapis Histriae 2024

V končni izbor 19. natečaja Lapisa Histriae se je uvrstilo dvanajst zgodb. Poleg nagrajenih so bile za knjigo Lapis Histriae 2024, ki bo izšla do konca leta v založništvu Mestne knjižnice Umag, izbrane še naslednje zgodbe: „Ćakula“/„Čenča“ Antonije Jolić (Šibenik), „Startna linija“ Žarka Jovanovskega (Zagreb), „Prejedanje mušmulama“/„Prenajedanje z nešpljami“ Branke Selaković (Beograd), „Sto minuta samoce“/„Sto minut samote“ Marija Glavaša (Split), „Spaseni pomorci“/„Rešeni pomorščaki“ Danila Lučića (Beograd), „In če vsi pozabijo“ Selme Skenderović (Ljubljana), „Bivši“/„Nekdanji“ Jelene Benčić (Zagreb), „Dimentica, guarisci, ricorda“/„Pozabi, pozdravi, spominjaj se“ Benedette Barbetti (Osimo) in „Čistilište“/„Vice“ Kristine Gavran (Birmingham).

Obrazložitev nagrad

PRVA NAGRADA

V zgodbi „Cvita“ Zvjezdane Jembrih pripovedovalka raziskuje družinsko skrivnost: vzroke samomora sorodnice, mladega dekleta Cvite, ki se je zgodil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v kmečkem okolju dalmatinskega zaledja. Pri tem se sooča z različnimi oblikami molka in hotene pozabe – tradicionalna vaška skupnost ne želi, da se ohranja spomin na to „sramoto“. Pripovedovanje je zaradi vseh teh preprek izrazito fragmentarno, vsak izsek je odkrušek, nov poskus sestavljanja zgodbe o pozabljeni Cviti. Pisanje je podobno prebijanju skozi goščavo, spotikanju po dalmatinskem kamenju v iskanju neoznačenega Cvitinega groba. Zgodba „Cvita“ Zvjezdane Jembrih nastaja na sami meji med molkom in govorom, umetnost pisanja pa se dviguje k neutrudni borbi za dostojanstvo spomina na obstoj ženske in njene ljubezni. Žirija dodeljuje prvo nagrado Zvjezdani Jembrih zato, ker nas s svojo zgodbo opozarja, kako lahko neka obrobna usoda, tudi kadar je utišana in zatrta, lahko veliko pove o družbi in času, v katerem je ugasnila, pa tudi o nas v današnjem času.

DRUGA NAGRADA

Alja Gudžević v zgodbi „Mir je kad se drugdje puca“/„Mir je, ko se strelja drugje“ dogajanje postavi v berlinsko vojaško bolnišnico, v čas štirih dni: od 16. do 19. maja 2021. V tem kratkem času se spoznata junaka zgodbe Mahsa in Walid na oddelku za nujne primere. Walid, ki je smrtno obolel za rakom pljuč, je arabskega porekla in je zaposlen na javni televiziji, medtem ko je Mahsa, aktivistka iranskega porekla, v bolnici zato, ker ji je berlinska policija dobesedno „polomila kosti“ na nedavnih demonstracijah. V zgodbi se na fascinanten način izmjenjujejo stališča obeh junakov, fragmenti njune preteklosti in aktualni dogodki ter grozljivi posnetki prizorov neusmiljenih spopadov izraelske vojske s palestinskimi bojevniki, ki so se prav tega leta 2021 razplamteli. Kratko in boleče zadržano spoznavanje teh dveh berlinskih tujcev z islamskega Vzhoda – s cigaretami, a brez objema – se konča z Walidovo smrtjo in novim policijskim sledenjem, ki Mahsi odkriva politično stran Walidovega delovanja v medijih. Polizei, berlinska policija, in iranska „moralna policija“ sta glavni junakinji neprestano za petama: živi u strahu in samoti brez zaščite, kot v nočni mori. Mahsa poskuša pozabiti domovino, ki jo je zapustila, vendar ta ne zapušča nje. Alja Gudžević na književno suveren način združuje angažiranost in naklonjenost do imigrantov iz islamskih dežel v zahodnem velemestu.

TRETJA NAGRADA

Glavni junak in pripovedovalec v zgodbi „I pas me više neće voleti“/„Tudi pes me več ne bo imel rad“  Pavla Aleksića skrbi za dementnega očeta na vasi, v počitniški hiši njegove sicer beograjske družine. Dogajanje se odvija v enem samem dnevu, v katerem glavni junak po „slabem letu“, preživetem v kanadskem Vancouvru, opravlja dela v hiši in okoli nje. Aleksić je mojster elipse, privzdignjene atmosfere neizrečenosti. Pripoved občuteno poudarja, ritmizira pretok časa in poglablja melanholijo glavnega junaka. V „ogromni daljavi“, daleč od ponorelega sveta današnjega dne, oče in sin preizkušata lastno oddaljenost, „polno in popolno“ samoto.

Kratke biografije prejemnikov nagrad

Zvjezdana Jembrih je bila rojena leta 1965 v Zagrebu. Leta 1990 je diplomirala na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti in magistrirala iz restavriranja lesenih skulptur leta 2000 na MKU v Budimpešti. Od leta 1993 je zaposlena kot konzervatorka-restavratorka, od 2020 pa je redna profesorica na Akademiji likovnih umetnosti Vseučilišča v Zagrebu, na Oddelku za konzerviranje in restavriranje umetnin. Doslej je sodelovala na na tridesetih samostojnih in na številnih skupinskih razstavah ter izpeljala triintrideset land art del (krajinskih umetnosti). Piše in objavlja strokovne članke, poezijo in prozo. Objavila je tri knjige poezije: „Ljubavnici Kraljica Glad“ (2007), „Sve jedno“ (2014) in „Oko Ogorja“ (2023); zbirko kratkih zgodb „Janusove kćeri sestre nevjeste“ (2001); knjigo potopisov „Ljetopisi“ (2008) in grafično-pesniško mapo „Tragovi“ (z Jurom Kokezom, 2014.). Prejela je nekaj nagrad za svoje likovno udejstvovanje (1. nagrada za slikarstvo Ex tempore Opatija – Mandrać 1994), za književno delovanje (nagrada strokovne komisije Franjo Horvat Kiš za hrvaški književni potopis 2008, 2016 i 2017; 3. nagrada za kratko zgodbo na Festivalu evropske kratke zgodbe leta  2017) ter  za svoje strokovno delo (letna nagrada Društva umetnostnih zgodovinarjev Hrvaške za zaščito kulturne dediščine leta 2022).

Alja Gudžević je bila rojena v Berlinu leta 1992.  Odraščala je v Berlinu, Neaplju, Zagrebu. Diplomirala je iz tujih jezikov in književnosti, iz etnologije in kulturne antropologije, družbenih znanosti in filmske  pripovedi. Dela na području književnega prevajanja in audiovizualnih umetnosti. Živi in dela v Berlinu in Atenah.

Pavle Aleksić je bil rojen leta 1993 v Beogradu, kjer je končal srednjo šolo in začel študij. Devetnajstleten je odšel v Ameriko, kjer živi tudi danes, brez stalnega naslova, in dela v barih, od mesta do mesta. Je dobitnik nagrade Đura Đukanov za zbirko „Tamo je more“; izbrane zgodbe iz te zbirke je objavil v knjigi „Hartvorm“ (2021). Leta 2022 je osvojil prvo nagrado na natečaju 21. Festivala evropske kratke zgodbe v Zagrebu.