Mirana Likar Bajželj: Jutro zadnjega dne (2015)

Nagrada Lapis Histriae 2015

MIRANA LIKAR BAJŽELJ

JUTRO ZADNJEGA DNE

Kdo sem? V tej noči? Dnevu? Sicer? Kaj sem? Badanta. Orodje. Ležim na hodniku, ne vem čisto, ali sem budna ali spim, in se pregledujem v tihi prazni gluhi zatohli nočni sivini. Me žuli rjuha? Je še noč? Je že dan? Kateri dan?

Imam natančen vid ptičjih oči. Gledam se z višine. Ura je pet zjutraj. Petek. Okus ima po gorki kiselkasti kavi. Sedam v starega in rjastega twinga. Soseda me vsakič vzame s seboj. Deževna cesta se vije od Peroja do puljske avtobusne postaje. Neprespana sem. Razburjena. Nobeno noč pred odhodom ne spim. Boli me odhod. Žuli me. Grem v tragedijo. Ali pa je samo rjuha. Iz prtljažnika vzamem nakupovalni voziček. Vsaka badanta ga ima. Ali pa kovček na kolesih. Meni je ljubši voziček. Lažji je. Nanj sem navezala svileno mašno, ker je še lepota na svetu. Vanj sem dala stvari za štirinajst dni.

Kupim karto. Stane me en dan dela. Čao, poljubi soseda zrak ob mojem licu, pridem pote,  javi se. Ne pomaham ji. Ne morem. Pogled nanjo me hromi. Ona je svobodna. Ni ji treba iti. Še danes bo doma kuhala svojo krompirjevo juho. Še danes bo njena kuhinja dišala po svobodi in timijanu. Svojem. Lastnem. Z gredice pod oknom.

Dobro jutro, Marija, me pozdravi Oto, ki je hkrati sprevodnik in šofer. Moje ime je še moje ime. Štirinajst dni ga ne bom več slišala. Hiše ob poti so v temi. Na šipo padajo kapljice, ki se stekajo v curke. Hitrost ali pa jugo jih razmazuje vodoravno. Šipa diši po kovini, soli, igli in še nečem. Zakaj ima to, kar gledam, vonj? Če ne bi imela ptičjih oči, bi me lahko zabodel. Z nožem, vilicami, s čimerkoli, kar bi našel za zabadanje, ko mu obrnem hrbet. Ko zares zaprem oči. Ko ne gledam. Tudi s črepinjo?

Badanta sem. Imam gibčno kačje telo. Nimam okončin. Moje roke so žalostno in mrtvo povešene, noge odrezane.  Lahko se smukam v temi, z razcepljenim jezikom zaznavam prisotnost, njegovo, njeno, ona ni nevarna, začutim, kje valujeta in kako, ne da bi prižgala luč. Lahko postane oduren. Ne gledam ga v oči. Ne pustim, da bi kaj našel v njih. Kaj, na kar bi se obesil. Videti pa moram v noč. Če nepričakovano prižgem luč, lahko skoči, me spravi na tla, zaduši …  Še vedno je velik in močan. In nor. Močan norec.

Pomagam si s koledarjem. Vsak dan prečrtam en dan. Oddelam. Prečrtam. Grem naprej. Oddelam. Prečrtam. Grem. Naprej. Prvi petek. Zadnji petek. Prvi križec. Zadnji križec. In čakam zamenjavo. Čas je jara kača. Na njenem koncu je druga badanta. S Krasa. Ne pogovarjava se veliko. Ko pride, komaj zadržujem korak, da ne stečem ven. Voziček je čisto lahek. Pentlja frfota. Pa tudi, o čem bi govorili. Saj veva, kako je. Opravila sem. Zdaj je ona na vrsti. Predam ji žalost. Zdaj je vsa njena. V žepu imam 525 evrov. Zunaj je veter in sonce in vonj mesta in vonj soli. Avtobus odpelje ob dveh. Do takrat si lahko ogledujem izložbe. Sedim na klopci. Diham. Izjemoma si kupim sladoled. Še bolj izjemoma kavo. Oto me bo poklical po imenu. Pozdravljena, Marija, bo rekel. In, greva domov?

Imam sluh netopirja. Razlikujem stokanje juga, ki me je pripeljal, od burje, na katero se je obrnilo včeraj. Slišim gume Davidovega kolesa, dihanje asfalta, smeh, stopa z eno nogo na  sedež, naredi lastovko … Daje mi moč, da premagujem bolečino, gnus, strah, žalost … Avtobus vozi mimo marine, slišim ljudi drugačne vrste, morje, ki pljuska ob pomol San Carlo, golobe na trgu Unita … Če bi preslišala šumenje rjuhe, nočne korake, bi lahko preslišala tragedijo, katastrofo, dneve, ki jih ni in dneve, ki so … Lahko bi me poškodoval na kakršenkoli način, ona pa sploh ne bi dala glasu od sebe. Še zase ne ve, kaj šele zame.

Imam močno levje srce. Srce vsake badante je iz  drugih spominov. Moje je iz Davidovega pogleda, njegovih  rok, ki ob mojih nedeljah brišejo posodo, me posedajo na kavč in mi prinašajo kavo, on je moja moč, moje zdravje. Zaradi njega pustim jugu sluzavcu, da me potisne v marmorno vežo, v mrak, smrad, neobstoj. David mi pošilja kri po žilah, ko si natikam predpasnik. Zaradi njega brišem stare italijanske riti. Zaradi njega ne znorim. Prinesi to, odnesi ono, pobriši, operi … Zaradi njega pustim, da mi za petintrideset evrov dnevno gospodujejo oni, ki ničemur drugemu ne morejo več gospodovati, še svojim rokam ne. Zaradi njega naredim milijon korakov z odrezanimi nogami. Če ne bi bilo njega, bi že končala to stvar.

Imam železen volčji želodec. Zato zdaj ne bruham. Smrad je brutalen.  Dvignem se z zložljive postelje. Bosa sem. V temi neslišno odrinem priprta vrata. Na tleh se v ulični svetlobi svetlika luža. Spet si je izpulil kateter.

Ona sedi kot nemi Buda  na tleh,  gola je, z spalno srajco se briše po glavi. Tudi brez svojega izostrenega pasjega voha bi vedela, kaj je tisto, kar si je razmazala po laseh.

Obujem se. Odprem okno. Oblečem haljo.

Prižgem luč, najprej na hodniku, potem tisto majhno v njuni sobi, moj volčji želodec se štirioglato premakne. Zadržim sapo. Snela si je plenico. Spalna srajca je polna dreka, razmazala si ga je od las na glavi do nohtov na nogi. Ura je dve zjutraj.

Vznemirjen je. Preklinja. Zrastejo mi roke, zato grem po rokavice. Rečem mu, da je v redu. V redu je. Gremo. Bedasto in brezzobo se reži, ko jo peljem v kopalnico. Gremo. Porinem jo na stol pod tuš, srajco vržem v pralni stroj. Nastavim program. Posušim ji lase. Namestim plenico. Preoblečem jo v svežo spalno srajco, posadim pred televizor. Počakaj, rečem. Zdaj smrdim tudi sama. Gremo. Slečem haljo.

Pobrišem urin. Upam, da kislina ne bo prežrla mojega železnega volčjega želodca. Če ne bom jaz, bo kakšna Moldavka za manj. Služim svoj denar. Svoje mleko in kruh. Gremo. Če bi imela kje, bi rajši kradla. Gremo. Napnem se. Podstavim. Dvignem ga, posadim na fotelj, slečem mu pižamo, ne poslušam zmerjanja, samo naprej grem, obrišem ga z mokro brisačo, napnem se, podstavim, oblečem mu novo pižamo, zamenjam posteljnino, napnem se, podstavim, ga prestavim na posteljo, nastavim kateter, dobro je, dobro, ga mirim, gremo, pripeljem njo, jo položim poleg njega in ugasnem luč. Pozaprem okna. Stuširam se. Še vedno smrdim. Oblečem svežo trenirko. Ura je štiri. Nad Trstom se svetlika. Zrušim se na svoje ležišče v predsobi. Nimam več moči. Še dobro, da se je veter obrnil, prinaša sonce.

Sprašujem se, kako je mogoče. Kaj se je zgodilo? Kje zalomilo? Kdo je kriv? Več tisoč nas je. Iz Moldavije, Ukrajine, Romunije, Hrvaške, Slovenije … Zunaj se burja potika po ulicah, dviguje smeti in jih odnaša v morje. Pišem v temo. Pišem svojemu predsedniku, papežu, socialni delavki, svojim ljubim mrtvim, ministrom, Bogu: Socialisti ste, storite kaj za nas uboge … Ponižujete me ... Pišem in prebiram napisano. Dvesto evrov penzije? Ste vi normalni? In izvršba za petsto? Pridejo nove besede. Grde besede. Ki me zapečejo. Zakrknejo. Zapečena skušam zaspati, da bom lahko pred odhodom zloščila ostanke nesnage, zložila rjuhe, postregla zajtrk, prenesla žaljivke, pitala, likala, čistila. Moram zaspati, da bom čim prej Marija. Pozabila sem mu dati pomirjevalo. Pa saj spi. Ne bom ga budila.

Spanec pa ne pride in ne pride, zato vstanem, vzamem koledar,  prečrtam  nov datum. Danes  sem stara triinsedemdeset let … pet mesecev … in enajst dni. Tranzicijska upokojenka. Živa sem. Imam  Davida, svojega vnuka, ki poleg mene nima nikogar na svetu. Ležem. Zaprem oči. Prisluhnem. Zazrem se v svojo noč, v kateri so še zvezde na nebu. Se prepustim.  

V dihanju vetra ga slišim, vonjam, čutim.  Vstal je. Mimo mene gre. Kam? Zakaj? Tudi on vidi v temi. Urin spet kaplja na pod. Vsaka kaplja se raztrešči na tisoč smrdljivih delcev. Vrnil se je. Nekaj ima v roki. Težko je. Temno. Deska za rezanje? Oljka. Ima skoraj črne  letnice. Luknjico v ročaju. Žlebiček za odtekanje in zadrževanje tekočine. Vdolbino za sol v obliki polovice jajca. Pozabila sem jo na mizi. Ona ga v globini sobe brezzobo in  hahljajoče spodbuja. Ne morem odpreti oči. Pozabila sem … Raztreščil mi bo obraz. Razčesnil lobanjo. Ne morem se premakniti. Morda pa ni deska. Z nečim zamahuje. Morda je nož. Morda je blazina. Zdaj zdaj se bo zarilo, se ovilo, me zadušilo … Ne morem odpreti oči. Ne morem.

Mogoče pa ni nič. Mogoče lahko ostanejo zaprte. Mogoče. Nič. Mogoče je badanta samo pustila burji, da jo pomete v sanje, ker je že jutro zadnjega dne.