Rupert, Marijan: V zakulisju karnevala (2023)

FORUM TOMIZZA 2023

SIMPOZIJ KARNEVAL BREZ MEJA

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Marijan Rupert

V zakulisju karnevala

Prva asociacija ob naslovu tokratnega srečanja Foruma Tomizza, zanimivo, ni bila literarna ampak glasbena. Genialni Robert Schumann je v ciklu klavirskih skladb, ki jim je nadel ime Karneval, natančno, pronicljivo obdelal posamezne človeške značaje, ki se razodevajo v človeški skupnosti, ali pa celo v enem posameznem subjektu. Pri tem je imel gotovo v mislih svojo zapleteno in pogosto nasprotujočo si osebo, ki je končala svoje življenje v duševni bolezni in v kateri so se skrivale mnoge osebnosti v celotnem bivanjskem spektru različnih razpoloženj: od  apoliničnega, dionizičnega do melanholičnega. Zdi se, kot da bi preko svoje glasbe že uvajal Nietschejeve pojme iz filozofskega dela Rojstvo tragedije iz duha glasbe, ki je nastalo šele desetletja po Schumannovih skladbah. Samega sebe je upodobil v dveh kontrastnih izmišljenih likih kot Eusebiusa in Florestana, prvega kot razmišljujočega, otožnega opazovalca sveta in drugega, kot dejavnega in živahnega ustvarjalca. Kratke klavirske skladbe, pravi pianistični dragulji, so mešanica že omenjenih različnih človeških stanj, tonalno pa segajo od nepričakovanih, hipnih in eksplozivnih fortissimo glasbenih prebliskov do nežnih in subtilnih muzikalnih pasusov. Čudovita paleta številnih likov kot upodobitev množice lastnih jazov, ki so morali po sili razmer bivati v Schumannovi mnogoteri in tragično razcepljeni notranjosti. Med njimi se po starodavni karnevalski logiki skriva množica stereotipnih likov, ki so v novodobni Evropi prerasli v stalne, večinoma gledališke persone kot trajne personifikacije človeške osebnosti : Pierrot, Pantalone in Colombina, Harlekin… Schumann popolnoma pripada svojemu glasbenemu umetniškemu izrazu, a je vendar na svoj poseben, glasbi imanenten tonalni način upodobil točno to, kar poskuša pisatelj narediti z besedami: roman, novela, črtica… so prozne forme, v katerih avtor s pomočjo literarnih junakov, nekakšnih eksperimentalnih jazov, egov, oblikuje nov vzporedni svet kot zrcalo realnemu svetu in v njem razmišlja o tematiki bivanja. Glasba seveda deluje predvsem na naše čute kot najbolj abstraktna umetniška forma, besede pa imajo na drugi strani svoj natančen, strogo določen pomen s katerim definirajo naše življenje in svet okoli nas. 

Zanimivo je, da Bahtin, ki sicer Schumanna ne omenja, uvede izraz polifoni roman na podobnih izhodiščih »kompozicije« oz. geneze literarnega teksta , kot se jih je lotil skladatelj. Izraz polifonija (oz. večglasje) je termin, ki po samem pomenu striktno pripada glasbeni umetnosti. Njegova teza v študiji Problemi poetike Dostojevskega je, da junaki v pisateljevih romanih avtorju uidejo izpod nadzora in zaživijo svoje lastno, samostojno življenje. Več kot pomenljivo pa je tudi dejstvo, da ravno v tem delu Bahtin razmišlja o značilnostih karnevala in karnevalizacije v literaturi.

Bahtin karneval razume kot (citiram) »odnos do sveta, ki človeka osvobaja od strahu, ki maksimalno zbližuje človeka in svet in ljudi med seboj, ter se s svojo radostjo sprememb in vesele relativnosti upira zgolj enostranski, mrki, iz strahu rojeni oficialni resnosti, ki je dogmatična, sovražna do nastajanja in sprememb in ki si prizadeva absolutizirati obstoječe stanje bivanja in družbenega sistema«. Prepričan sem, da tej Bahtinovi definiciji še danes ni potrebno dodati nič novega - predvsem po bridki in turobni izkušnji zadnjih par let, ki je s svojimi družbenimi protislovji včasih spominjala na karneval in včasih na njegovo popolno nasprotje. Vendar Bahtin v svoji daljnovidni študiji seveda še ni mogel poznati današnjega virtualnega spletnega sveta. Občutek imam, da so se nekatere značilnosti karnevala, ki jih z znanstveno doslednostjo našteva, v veliki meri in na strašljiv način ter s perverznim obratom metodično utelesile ravno v tem vzporednem virtualnem svetu, ki vedno bolj postaja naša realnost - zelo pa se bojim in izkušnje kažejo, da mnogokrat ne v tistem pozitivnem smislu človeške svobode in življenjske radosti, na katere v zvezi s karnevalom opozarja Bahtin.  Včasih se strašljivo ujemajo z sodobno ujetostjo in pogosto kar odvisnostjo družbe od interneta. Če naj bi bil karneval zabavno pervertiranje realnosti, vesel in razigran vzporedni »narobe svet«, ki ne pozna vsakdanjih zakonskih prepovedi,  razredne in stanovske hierarhije, kjer je življenje na šaljiv način vrženo iz ustaljenih tirnic in so pojmi ekscentričnosti, profanacije, mezalianse le pozitivne manifestacije človeške radosti nad življenjem, pa se v današnji dobi pogosto zdi, da je spletni prostor, ki v imenu splošne demokratizacije brez kakršnihkoli moralnih omejitev prisega na enake ali podobne premise kot karneval,  ujetnik potrošništva, narcisizma ter osebnih frustracij. V nasprotju s karnevalom, ki je bil časovno zamejen in je pomenil svojstveno obredno družbeno očiščenje na nezavedni kolektivni ravni, je virtualna resničnost postala nova, trajna  realnost, kjer lahko vsak posameznik z anonimno masko spletnega avatarja kot virtualne inkarnacije uporabnika svetovnega spleta brez posebnega problema širi dezinformacije, laži, teorije zarot in sovražni govor. Vsak dozdevni samooklicani strokovnjak brez izobrazbe lahko na karnevalsko enakopraven način oporeka preverjenim znanstvenim resnicam, tudi o okrogli Zemlji. Dogajanje na spletu, predvsem v komentarjih bralcev ter v okviru družbenih medijev postaja nevarno podobno permanentnemu karnevalu, kjer so suspendirana vsa pravila in zakoni družbene realnosti, mnogokrat tudi etike in solidarnosti. Posebno žalostno pa je, kadar se, tako kot se redno dogaja tudi pri nas, izvaja usmerjena in manipulirana zloraba v politične namene. Profanizacije karnevalske skupnosti, o kateri govori Bahtin, in ki v času karnevala v osnovi temelji na svojstveni karnevalski anarhiji in začasni odsotnosti zakonov, zato vendarle ne smemo enačiti z vsakdanjo demokratizacijo družbe, ki bi morala biti zasnovana kot enakopravna polifonija glasov, narodov in jezikov v globalni družbi.

 Opažam, da v literaturi zadnje čase kot žanrska oznaka prevladuje termin avtofikcija. Avtofikcija naj bi združevala dve po logiki  literarne pripovedi nezdružljivi stvari: avtobiografijo, ki naj bi bila po zakonitosti žanra sama na sebi verodostojna in podprta s spomini, torej resničnim dogajanjem v preteklosti ter fikcijo, ki je praviloma zavezana domišljiji.  Čeprav je termin že starejši, pa časovno nenavadno sovpada z dogajanjem na sedanjih družbenih omrežjih, kjer lahko vsak uporabnik aplikacije kreira podobo samega sebe – resnično ali fiktivno - vsekakor pa tako, kot jo vidi sam oziroma najbrž še bolj pravilno: tako, kot želi, da bi jo videli drugi. Podobnosti med karnevalom in dogajanjem na spletu skoraj ni videti konca. Na žalost pa nam literature kaže, da se tragična resničnost pogosto dogaja ravno v zakulisju karnevala. Edgar Allan Poe je v svojih zgodbah groze, ki so predhodnice žanra grozljivke, večkrat uporabil prizorišče karnevala, tudi v zgodbi Sod amontillada, v kateri glavna oseba zaradi osebnega maščevanja – žalitve, ki niti ni natančno pojasnjena – v katakombah vinske kleti živega zazida svojega nasprotnika. Na podoben način se odvijajo vzporednice z mnogimi pretresljivimi dogodki povezani z množičnimi streljanji po šolah v Ameriki in tudi nedavnimi dogodki v Srbiji, ko travmatizirani storilec praviloma načrtuje ali celo napove svoje dejanje na spletu, nato pa ga dejansko izvede.

Nedavno je režiserka in pisateljica Ivana Djilas v komentarju k tragičnim dogodkom v Srbiji zapisala:  »Srbija je družba, v kateri je težko verjeti v to, da dobro premaga zlo.« Manihejsko vprašanje, na katerega je danes zelo težko odgovoriti tudi v Sloveniji in verjetno po vsem svetu. Bolj aktualno se zdi vprašanje, kdaj se bo podobno zgodilo tudi pri nas… Covidno in postcovidno obdobje tako v Sloveniji, kot tudi drugod puščata malo prostora za optimizem. Razmere v družbi in politiki so zaskrbljujoče – a vendar, bodimo optimisti! - so kdaj sploh bile drugačne? Utopična fantazija domišljijske Arkadije je že davno izginila v surovem vsakdanu. Tudi evropska ideja je vsak dan na preizkušnji: zamisli o enakosti in svobodi niso trgovinski sporazumi, ne potrošništvo in monopoli multinacionalk, ki odpirajo na las podobne trgovine po celem svetu kot simbole navidezne kapitalistične enakosti ampak skupna usoda vseh prebivalcev zemlje kot planeta, ki se sooča z masovnimi migracijami zaradi posledic revščine, vojn, lakote, podnebnih sprememb…. Romanopisec Milan Kundera, ki je tudi sam doživel usodo političnega emigranta, je v eseju o romanu že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še pred pojavom množičnih migracij v Evropo, zapisal naslednje : »noben dogodek na zemlji ni več zgolj lokalna zadeva, sleherna nesreča prizadeva svet v celoti, iz česar sledi, da nas čedalje odločilneje določajo stvari zunaj nas, opredeljujejo položaji, ki jim ni moč ubežati in zavoljo katerih smo si čedalje bolj podobni med seboj.«

V naši bližini so se medtem zgodili dogodki, o katerih smo mislili, da so specifika držav, kjer je pravica do nošenja orožja eden temeljev demokracije, prav tako kot pravica, da v slogu divjega zahoda svet uredi v skladu s svojimi pričakovanji s tem, da eliminira in fizično uniči domnevnega nasprotnika. Ob zadnjem pokolu na strelskem napadu v Beogradu je neka pedagoginja izjavila, da je najpomembnejša dolžnost staršev, da iz svojih otrok vzgojijo čuteča človeška bitja. A v današnji družbi je na podlagi vzgledov težko sploh še verjeti v etiko in empatijo, včasih niti v družinskem, kaj šele v širšem družbenem  krogu. Na tem mestu bi se ponovno referiral na Bahtinovo opisovanje karnevalskega dogajanja, tokrat s stališča psihoanalize. Bahtin posebej opozarja na zanimiv moment, globoko simbolično sceno , ki jo lahko po Freudovsko interpretiramo v smislu njegove ojdipovske teorije: Goethe v svojem Italijanskem potovanju opisuje dogodke med rimskim karnevalom, ko sin upihne svečo svojega očeta z veselim vzklikom: »Sia ammazzato il Signore padre!« (»Smrt tebi, gospod oče!«).

Morda nam lahko kot poslednji opomin ponovno služi nauk s stenske slikarije v Hrastovljah, v bližnji okolici današnje razprave. Že v 15. stoletju je slikar Janez (Ivan) iz Kastva v obliki freske v notranjosti cerkve Sv. Trojice upodobil svojevrstno karnevalsko povorko, v kateri enakopravno sodelujejo predstavniki vseh stanov, ki brez izjeme stopajo poslednjemu dejanju naproti: mrtvaški ples dokončno, ultimativno izenačuje ljudi med seboj, ne glede na njihov status, ugled in premoženje. Pred smrtjo vsi stojimo sami, goli in nebogljeni. O dejanjih v našem življenju bo na simboličen način sodila prihodnost. Tudi zato je pomembno, kaj bomo zapustili našim zanamcem. Vsak dan stojimo pred izbiro: morda bo to potrošniški raj ali ekološka kataklizma, ustavna demokracija ali avtoritarna država, relativen mir in blagostanje ali morda glede na razmere v Ukrajini celo atomska vojna? Najenostavneje bi bilo, če bi lahko po izročilu preteklemu obdobju omejevanja in kršenja človekovih pravic sledil planetarni katarzični karneval, v katerem bi se s tradicionalnim obrednim simboličnim zažigom starega iz kaosa znova vzpostavil nov, morda pravičnejši svet.

Antični komediograf Terenc, ki je s svojih igrah pogosto uporabljal parodijo in s tem postal eden predhodnikov moderne karnevalizacije v literaturi, je zapisal, da mu nič človeškega ni tuje. Z enako satirično ostjo je upodabljal človeško naravo v vseh oblikah, naivno dobroto, neumnost, pohlep, maščevanje… In prav zato nam ne glede na vloge, ki jih igramo v življenju, ne glede na to, ali delujemo v realnem ali virtualnem svetu, ne glede na teritorialne in bivanjske meje, ki jih stalno prestopamo, ostane ena in najpomembnejša naloga: kako v vsaki situaciji, v kateri se nahajamo, biti in ostati Človek z veliko začetnico. To je tudi zmeraj bila in ostaja bistvena priložnost in možnost literature. Še naprej pisati o tematiki človekove strastne zavezanosti raznolikemu, svobodnemu, pravičnemu, empatičnemu življenju in svetu. O tem sta v svojih romanih razmišljala tudi Fulvio Tomizza in prijatelj Marko Sosič, ki ga danes ni več med nami in mu z namenom hvaležnega spomina posvečam te svoje besede.