Simpozij v Kopru 18. 5. 2017

Zlatko Paković je gledališki režiser, pisatelj, esejist, gledališki kritik in kolumnist srbskega dnevnika Danas. Njegove najbolj znane družbenokritične predstave so med drugimi: »Ubiti Zorana Đinđića«, »Ibsenov Sovražnik naroda kot Brechtov poučni komad« in »Enciklopedija živih«. Objavil je romana: »Soba za jedan krevet« in »Zajednički pepeo« (Die gemeinsame Asche, Berlin, 2013) ter esejistični zbirki: »Anatomija nacionalističkog morala« in »O autoritarnoj savesti«. Prejel je nagrado Desimirja Tošića za publicistiko, štipendijo norveškega sklada International Ibsen Scholarship za gledališko režijo in štipendijo dunajske ustanove Museums Quartier za književnost.

Aleš Črnič (1971), sociolog in religiolog, raziskovalno deluje v Centru za preučevanje kulture in religije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer tudi predava. Zadnje desetletje je član predsedstva Mednarodnega združenja za preučevanje religije v Srednji in Vzhodni Evropi – ISORECEA. Je pobudnik in vodja religiološke sekcije Slovenskega sociološkega društva. Od njene ustanovitve leta 2005 je urednik knjižne zbirke Kult, v okviru katere izhajajo monografske analize sodobnih religijskih, kulturnih in družbenih vprašanj. Od leta 2000 je izvedel na desetine javnih nastopov v elektronskih in tiskanih medijih (intervjuji, polemike ipd.) na temo sodobnih religijskih, kulturnih in družbenih dogajanj. Jeseni 2011 je iniciiral Državljansko tribuno za prostore svobode, ki je izvedla vrsto civilnodružbenih akcij. V letih 2012–2013 je bil (prvi) koordinator Svobodne univerze. Med marcem 2013 in septembrom 2014 je bil tudi državni sekretar na Ministrstvu za kulturo.

Drago Bojić je bosanski frančiškan, doktor teologije, publicist in direktor Mednarodnega multiregionalega interkulturnega centra (IMIC) Zajedno v Sarajevu. Je človek, ki se kot don Kihot bori z mlini na veter, ki ga spremljajo skozi življenje. Njegovo stališče ga spodbuja, da raziskuje, preizprašuje in išče neuhojene poti. Če je družba uniformirana in razmišlja ozko, Drago Bojić ponuja alternativo, ki je realna, drugačna in ostra družbena kritika.  Lani objavil odmevno knjigo esejev in intervjujev »Zlato in kadilo - kritični pogledi na politiko in religijo«.

Andrej Blatnik (1963, Ljubljana) je pisatelj, urednik, publicist in profesor založništva na ljubljanski filozofski fakulteti. Mojster kratke proze (»Šopki za Adama venijo«, 1983; »Zakon želje«, 2000) in romana (»Plamenice in solze«, 1987; »Spremeni me«, 2008) je dobitnik številnih literarnih nagrad in štipendij, med drugimi nagrade Prešernovega sklada in Fulbrightove štipendije. Že vrsto let je mentor literarnih delavnic za kratko zgodbo LUD Literatura, napisal je tudi priročnik »Pisanje kratke zgodbe« (2010, 2016).  Med 2007 in 2015 je bil predsednik žirije srednjeevropske nagrade vilenica. Je eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, prisoten v številnih tujih antologijah.

Marco Apollonio (1964, Koper), doktor znanosti in bibliotekar v koprski gimnaziji z italijanskim učnim jezikom, v italijanščini piše prozo, pesmi in eseje. Izdal je esejistično zbirko »Kratka kronologija črnega humorja v tržaški literaturi 20. stoletja« (1993) in nadaljeval z dvojezično zbirko kratkih pripovedi »Telesa« (Corpi/Tijela, 1996) v italijanščini in hrvaščini, nato pa se je z zbirko »Druga stran neba« (L'altra parte del cielo, 2008) uvrstil med vidnejše mlade pisce italijanske istrske književnosti. Pesmi v knjižnem jeziku in narečju (Poesie tredici, Per molti versi, Dieze poesie) objavlja v revijah Battana in Istria Nobilissima. Slovenskim bralcem v prevodu Gašperja Maleja je namenjen izbor kratke proze »Majhni brodolomi pred svitanjem« (2016).

Ahmed Burić (1967, Sarajevo) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju bivše Jugoslavije, znan po duhovitih, pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko »Bog tranzicije« (2004), nato so sledile »Solze nafte in krvi« (2009) ter »Materni jezik« (2013).