Simpozij v Trstu 18. 5. 2016

Ulderico Bernardi se je rodil v Oderzu (Treviso) leta 1937 in živi v Trevisu. Diplomiral je iz Gospodastrva na Univerzi Ca' Foscari v Benetkah in iz sociologije na Univerzi v Trentu. Bil je redni profesor Sociologije kulture na Univerzi Ca' foscari od leta 1979, kjer je za deset let tudi poučeval Sociologije turizma. Predaval je na Univerzah v Bergamu, Feltru (IULM), Milanu (Statale), Trstu in Colornu (Univerza za Kulinarne vede). Njegova raziskovalna polja vključejo razmerja med kulturo in družbenimi spremembami, razmerja med lokalni in globalni stvarnosti, vzgoja medkulturnosti. Ukvarja se je s prehodom iz kmetske v industrijsko družbo, etničnimi manjšinami in italijanskim preseljevanjem ter kolektivno naselitvjo, ki jih je dolga leta raziskoval v Australiji, Amerikah in Evropi.

Miloš Budin, rodil se je v družini slovenskega uradnika Srečka Budina v Salažu (ital. Sales) v občini Zgonik pri Trstu. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nižjo srednjo šolo v Trstu in 1969 maturiral na liceju France Prešeren v Trstu. Na fakulteti za leposlovje in filozofijo tržaške univerze je 1981 diplomiral iz zgodovine. V šolskem letu 1974/1975 je začel poučevati zemljepis in zgodovino na Trgovsko tehničnem zavodu Žiga Zois v Trstu. V politiko je stopil 1968 z vključitvijo v takratno študentsko gibanje. Bil je med pobudniki slovenskega gibanja Matija Gubec, ki se je označevalo za »gibanje mladih komunistov« in izajalo lista Tovariši (1971) in Matija Gubec (1972) ter gojili stike s koroško levičarsko skupino okoli lista Kladivo. Ko so neofašisti pred napovedanim in nato odpovedanim obiskom predsednika Tita v Italiji priredili manifestacije v Trstu je Budin z nekaterimi člani skupine 8. decembra 1970 doživel sredi Trsta pretepaški napad, čemur je 14. decembra sledila velika enotna protifašistična manifestacija s tržaškim županom M. Spaccinijem na čelu. Maja 1972 je postal član Komunistične partije Italije (KPI). Za krajevno Napredno listo je bil na občinskih volitvah 1975 izvoljen v zgoniški občinski svet in postalm odbornik za kulturo, šolstvo in šport. Ponovno je bil izvoljen še 1980, 1985 in 1990. Odborniško mesto je obdržal do 1985, ko je bil izvoljen za župana. Od srede 70-tih let 20. stoletja je bil večkrat član pokrajinskega in deželnega tajništva KPI, od 1986 član vsedržavnega CK KPI, v katerem je sodeloval pri preoblikovanju stranke v Demokratično stranko levice.

Marina Paoletić, zgodovinarka umetnosti iz Umaga.Obiskovala je gimnazijo z itailjanskim učnim jezikom v Bujah; študirala je Vede kulturnih dediščin na Univerzi v Trstu in je po tretjem letniku študije zaključila na Univerzi v Vidmu. Diplomirala je iz Umetnostne zgodovine in ohranjanja umetniške ter arhitektonske dediščine; njeno dilplomsko delo obravnava Vilo Grisoni v Dajli – Nerealiziran projekt Gabriela Le Terrier de Manetot.Poučuje Umetnostno zgodovino v srednji šoli z italijanskim učnim jezikom v Bujah in v Gimnaziji Antonio Sema v Piranu. Od leta 2012 je tajnica Društva za zgodovinske in geografske študije Piran.Loti se ovrednotitve lokalne zgodovinsko-umetnostne dediščine s posebnim zanimanjem za nepremičnine koprskega plemstva, grofov Rota iz Momjana, uglednih družin iz Pirana in iz Umaške ter Novigrajske okolice.


Hermine Gbedo Letonde, V Italiji živi od leta 1990 in je diplomirala na Visoki šoli za tolmače in pravajalce v Trstu. Socialna delavka, se ukvarja s kulturnim posredovanjen, in od leta 2013 tudi s trgovino z ljudmi in s seksualnim ter delovnim izkoriščanjem, s posebnim zanemanjem za žensko preseljevanje. Aktivna je v deželnem projektu 'Furlanije Julijske krajine v mreži proti trgovini ljudi', ki ga izpeljata Občina in Pokrajina Trst v sodelovanju z društvom Etnoblog, kjer dela, in Odborom za civilne pravice prostitutke.Je tudi podpredsednica Komisije za enakopravnost Pokrajne Trst in članica Mednarodnega doma žena v Trstu.

Marija Mitrović bila je redna profesorica Slavistike na Univerzi v Beogradu do leta 1993 in potem v Trstu. Med ustanovitelji znanstvene revije Književna istorija v Beogradu (1968-1991), je bila za leta tudi njena urednica. Objavila je zgodovina slovenske literature od srednjega veka do danes (Pregled slovenačke književnosti, 1995), ki jo je potem preoblikovala in prevedla v nemščino (Geschichte der slowenischen Literatur, Klagenfurt, 2001), in še več kot sto znastvenih esejev o srbski, hrvaški, slovenski literaturi in kulturi. Prevedla je iz slovenščine v srbohrvaščino več kot dvajset knjig, nekateri so pesniške zbirke sodobnih avtorjev (Gradnik, Kocbek, Zajc, Taufer). Uredila je številne knjige o podobi Trsta v srbski kulturi in literaturi: "Sul mare brillavano vasti silenzi" (Trst 2004), "Svetlost i senke. Kultura Srba u Trstu", (Beograd 2007), Cultura serba a Trieste (Argo, Lecce 2009). "Ivo Andrić, La storia maledetta. Racconti triestini" (quattro racconti inediti dello scrittore bosniaco) Mondadori 2007, Z Bojanom Mitrovićem je objavila "Storia della cultura e della letteratura serba" (Argo, Lecce 2015).

Simone Belci, Tržačan, diplomiral na Univerzi v Trstu iz Zgodovina sodobne družbe in kulture, je doktoriral na Univerzi v Urbinu iz Zgodovine političnih partij in gibanj.Zanima se za italijansko in nemško politiko, se ukvarja s problematikami vojn, pacifizma in sožitja. Objavil je na to člane in eseje s posebno pozornostjo na osebnost Aleksandra Langerja.