Saša Ćirić (1975) je književni kritik in esejist, urednik oddaje Oko Balkana na Radiu Beograd 2, v kateri desetletje in pol spremlja postjugoslovanske in balkanske književnosti. Bil je eden od urednikov Betona (2006–2019), književno angažirane priloge časopisa Danas, katerega arhiv  hranijo na portalu elektrobeton.net. Je avtor štirih knjig prikazov in primerjalnih analiz regionalnih književnosti, dveh knjig dramskih del in radijskih iger ter knjige analize sodobnega filma. 

Nina Dragičević (1984.) je pesnica in skladateljica, doktorica sociologije. Je avtorica knjig Kdo ima druge skrbi (2014), Slavne neznane (2016), Med njima je glasba (2017), Ljubav reče greva (2019), To telo, pokončno (2021), Kako zveni oblast? (2022). Za svoje pesniško delo je prejela Jenkovo nagrado 2021, Župančičevo nagrado 2020, nagrado Vitez poezije 2018 (prvič v zgodovini te nagrade tako nagrado strokovne žirije kot nagrado občinstva). Dragičević je Werner Düttman Fellow 2023 (Akademie der Künste Berlin). http://ninadragicevic.com/

Monika Herceg (1990, Sisak), književnica in aktivistka. Leta 2017 je dobila nagrado goran za mlade pesnike za najboljši debitantski neobjavljeni rokopis Začetne koordinate. Knjiga je izšla leta 2018 in dobila vrsto novih nagrad. Njena druga objavljena zbirka Lovopust je leta 2019 osvojila nagrado na vrhu jezika, za kratke zgodbe in pesmi pa je avtorica prejela tudi nagradi Lapis Histriae (2019), poper in drugo nagrado na festivalu Devinski grad. Leta 2020 je objavila tretjo knjigo poezije Čas pred jezikom in svoj prvi dramski tekst Kjer se kupujejo nežnosti, ki tematizira nasilje nad ženskami, transgeneracijske travme in odnose v patriarhatu. Leta 2021 je za dramo Ubij se, oče dobila nagrado Marin Držić. Vodi dejavnosti proti nasilju nad migranti, zasnovala pa je tudi ciklus srečanj Pesnica ob petkih, kjer v središče postavlja ustvarjalnost pesnic.

Maja Klarić (1985, Šibenik), potopesnica. Diplomirala je iz angleškega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Vodi kulturno zadrugo Fotopoetika, v sklopu katere organizira razna dogajanja, med drugim tudi mednarodna pesniška srečanja Gozdni pesniki v Butorih nedaleč od Grožnjana. Ustvarjala je na književnih rezidencah v Braziliji, Estoniji in Grčiji. Objavila je tri zbirke potopisne poezije: Življenje v nahrbtniku (2012), Quinta Pitanga (2013) in Nedokončano ustvarjanje (2015) ter dva prozno-pesniška potopisa: Čas mandljevcev (2016, 2018) o romanju po poti Camino de Santiago ter Približevanje svita: pot 88 svetišč (2019) o zen-budističnem romanju po Japonskem. Po več kot 3000 prehojenih kilometrih po svetu je Maja pešačenje nedavno zamenjala z bookmobilom, potujočo knjižnico in knjigarno, s čimer želi promovirati poezijo, potopise oziroma knjige in branje nasploh, posebno v krajih, do katerih poezija in knjiga težko prideta, in kjer ljudje morda tudi manj berejo.

Barbara Korun (Ljubljana, 1963) je pesnica, esejistka, kritičarka in promotorka poezije, ki jo pišejo ženske. Dolga leta je učila slovenščino na gimnazijah, nekaj let je delala tudi kot lektorica in dramaturginja v slovenskih gledališčih, zdaj ima status samozaposlene v kulturi.

Izdala je sedem pesniških zbirk; prvenec Ostrina miline (1999) je bil nagrajen na Slovenskem knjižnem sejmu kot najboljši prvenec leta, zbirka Pridem takoj (2011) je prejela Veronikino nagrado, nagrado zlata ptica za posebne dosežke v poeziji in bila nominirana za kritiško sito, zbirka Vmes (2016) je bila nominirana za Veronikino nagrado, zadnja zbirka Idioritmija (2021) pa za Jenkovo nagrado. Leta 2020 je prejela nagrado MIRA, ki jo podeljuje Ženski odbor slovenskega centra PEN. Je tudi dobitnica dveh italijanskih mednarodnih nagrad – Leonardo Polverini (Anzio, 2014) in Regina Coppola (Baronissi, 2016).

Organizira redna mesečna srečanja ob branju novih zbirk slovenskih pesnic Pesnice o pesnicah. Kot recitatorka pesmi Srečka Kosovela je sodelovala z vsestranskim glasbenim tolkalistom Zlatkom Kaučičem pri nastajanju cd-ja Vibrato tišine. Režirala pa je tudi monodramo, priredbo Cankarjeve Gospe Judit, z Lenčo Ferenčak. Njeno pesniško delo je bilo objavljeno v štirinajstih samostojnih knjižnih prevodih in v preko osemdesetih antologijah v več kot dvajsetih jezikih.

Bojan Krivokapić (Bačka Topola, 1985), književnik. Diplomiral je na Oddeleku za komparativno književnost Filozofske fakultete v Novem Sadu. Danes je urednik v založniški hiši Tretji trg. Vodi delavnice kreativnega pisanja. Objavil je štiri knjige: "Trči Lilit, zapinju demoni“/Teci Lilith, spotikajo se demoni (kratke zgodbe, 2013), "Žoharov let“/Let ščurkov (poezija, Stolac, 2014), "Proleće se na put sprema“/Pomlad se pripravlja na pot (roman, 2017) in "Gnezdo dečaka“/Gnezdo dečkov (poezija, 2019). Prejel je več nagrad za prozo: vstopnica (Zrenjanin, 2011.), Đura Đukanov (Kikinda, 2012), Edo Budiša (Pazin, 2014), Biber  (Sarajevo, Beograd, 2021), pa tudi nagrado Mak Dizdar za pesniško zbirko (Stolac, 2013). Hiša za pisce v Pazinu mu je leta 2014 za nagrado natisnila dvojezično izdajo knjige "Trči Lilit, zapinju demoni - Corri Lilit, i demoni inciampano“/Teci Lilith, spotikajo se demoni. Za roman "Proleće se na put sprema“/Pomlad se pripravlja na pot je leta 2018 v Rovinju dobil nagrado Mirko Kovač za najboljše delo mladega avtorja v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Črni gori. Njegova literarna besedila so prevedena v italijanski, nemški, madžarski, albanski in angleški jezik. Živi v Novem Sadu.

István Ladányi (1963, Adorján, Vojvodina, Srbija), zgodovinar in teoretik književnosti, pesnik, urednik in prevajalec. Diplomiral je iz madžarskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Novem Sadu leta 1987. Je soustanovitelj in urednik časopisa Ex Symposion, ki v Veszprému izhaja od leta 1992; uredniki in sodelavci tega časopisa so pomembni madžarski, hrvaški, slovenski in srbski pisci. V letih od 2003 do 2006 je pod mentorstvom Milivoja Solarja opravljal doktorski študij na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Naslov njegove doktorske disertacije je Problemi pripovedne identitete v postmodernih avtobiografskih romanih v hrvaški, madžarski in srbski književnosti. Danes je docent na Panonski univerzi v Veszprému – na Fakulteti za moderno filologijo in družbene znanosti ter organizator in moderator številnih književnih konferenc in srečanj. Objavil je zbirko pesmi pod psevdonimom Kávai M., tri zbirke esejev, književnih kritik in študij. V letošnjem letu je izšla njegova monografija o zelo vplivnem novosadskem madžarskem časopisu za književnost Új symposion, ki je izhajal vse od leta 1965 in bil vedno odprt za nove smeri v književnosti in umetnosti tedanjega jugoslovanskega kulturnega prostora.

Jedrt Maležič (1979), književnica in prevajalka. Diplomirala je na Oddelku za prevajanje in tolmačenje Filozofske fakultete v Ljubljani, smer angleški in francoski jezik. Leta 2014 se je s svojo kratko zgodbo uvrstila v končnico razpisa Lapis Histriae, na 11. Festivalu Fabula pa je zmagala na tekmovanju v kratki prozi. Objavila je dve zbirki kratkih zgodb: Težkomentalci (2016) in Bojne barve (2016) ter romane Vija vaja ven (2018), Napol morilke (2021) in Križci, krožci (2022). Prevaja leposlovje in družbeno-humanistična dela; med drugim je v slovenski jezik prevedla dela Virginie Despentes, Khaleda Hosseinija, Julie Otsuka, Eve Ensler, Mircea Eliadea, Emmanuela Carrèrea, Bruna Latoura …

Laura Marchig (Rijeka, 1962.), spisateljica i kazališna djelatnica. Diplomirala je modernu književnost na Sveučilištu u Firenzi. Od 2003. do 2009. bila je urednica tromjesečnika za kulturu La battana. Od 2004. do 2014. bila je ravnateljica Talijanske drame Hrvatskog narodnog kazališta Ivana pl. Zajca iz Rijeke. Pod njenim vodstvom Talijanska je drama dvadesetak puta nagrađivana u državi i inozemstvu. Laura Marchig izmjenjuje književnu i kazališnu djelatnost; pjesnikinja, spisateljica, prevoditeljica, autorica tekstova za razne izvođače i pop grupe. Dosad je izdala četiri zbirke poezije i roman „Snoopy polka: noir balcanico“, koji je 2015. izdala izdavačka kuća Oltre iz Torina. Hrvatski prijevod romana izdala je opatijska izdavačka kuća Shura publikacije 2019., prijevod: Lorena Monica Kmet. 

Dragan Markovina (1981), zgodovinar in aktivist, je diplomiral na Hrvaških študijih zagrebške univerze na temo ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske) – temelji in politično delovanje. Tam je leta 2011 doktoriral z disertacijo Dalmacija v beneških reformskih projektih 18. stoletja. Znanstveni in publicistični interes izkazuje tudi za sodobno hrvaško in južnoslovansko zgodovino in kulturo spominjanja. Med njegovimi knjigami je posebej pomembna Povijest poraženih (Zgodovina poraženih) (2015), ki jo odlikuje sodobno razumevanje zgodovine in statusa italijanske in srbske manjšine na Hrvaškem, zaradi česar je izredno dobro sprejeta tudi v Istri. Vsaka njegova knjiga je usmerjena proti nacionalističnim in revizionističnim diskurzom v prostoru nekdanje Jugoslavije. Iz bibliografije: „Između crvenog i crnog: Split i Mostar u kulturi sjećanja“ (2014.), „Tišina poraženog grada“ (2015.), „Jugoslavenstvo poslije svega“(2015.), „Povijest poraženih“ (2016.), „Doba kontrarevolucije“ (2017.), „Usamljena djeca juga“ (2018.), „Jugoslavija u Hrvatskoj“ (2018.), „Neum Casablanca“ (2021.), „Povijest, politika, popularna kultura“ (2022.) i „14. februar 1945.“ (2023.).

Aljoša Pužar (Reka, 1974) hrvaško-italijansko-slovenski kulturolog, kulturni antropolog, etnograf, pisatelj in družbeni kritik. Rojen na Reki. V rodnem mestu je študiral kroatistiko, v Zagrebu pa primerjalno književnost. Leta 2006 je doktoriral na Reki s temo iz antropološke in kulturne teorije vmesnosti, leta 2015 pa v Cardiffu s temo iz študijah spola in mladinskih študijah. Od leta 2002 je bil predavatelj na Univerzi v Trstu, od leta 2003 pa na Reki. V letih 2006–2016 je poučeval kulturologijo, kulturno antropologijo, kulturno geografijo, ženske študije itd. na univerzah v Seulu (Južna Koreja). Od leta 2017 je izredni profesor urbane antropologije na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Redni predavatelj kulturologije na Univerzi umetnosti v Berlinu (UDK). Objavljal je knjige o zgodovini književnosti, obmejnih študijah, korejski kulturi itd. Bil je kolumnist, urednik, prevajalec in objavljal eseje in kratke zgodbe. Je član predsedstva Svetovne kulturološke organizacije, član Kraljevskega antropološkega inštituta v Londonu in P.E.N.-a.

Marijan Rupert je študiral primerjalno književnost in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ves čas ga je zanimalo razmerje med literaturo in likovno umetnostjo. Magistriral  je na temo Ut pictura poesis pri prof. dr. Bracu Rotarju. Podiplomsko je študiral teorijo romana pri mentorju Milanu Kunderi v Parizu ter se z različnimi štipendijami izobraževal na Dunaju. Od leta 1994 je zaposlen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, v času  2006 do 2019 kot vodja, nato kot skrbnik Rokopisne zbirke. Pri svojem delu se sooča z literarno zgodovino v praksi: arhivi in zapuščine književnih ustvarjalcev, s katerimi se službeno ukvarja, mu omogočajo specifičen, predvsem bolj oseben vpogled v življenje pisateljev ter hkrati v genezo oz. nastajanje njihovih književnih del.

Pripravil je veliko število razstav in pri mnogih strokovno sodeloval, večinoma na temo slovenske literarne in kulturne  zgodovine, tako v Narodni in univerzitetni knjižnici kot drugod (Moderna galerija, Narodna galerija, Cankarjev dom, Plečnikova hiša, Mestni muzej). Sodeloval je s številnimi  ustanovami (Inštitut za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Filozofska fakulteta, muzeji, knjižnice, Društvo za domače raziskave, Literaturhaus (Dunaj)…) pri različnih raziskovalnih in razstavnih projektih. Objavlja esejistiko, študije v katalogih, spremne besede, strokovno publicistiko v revijah in časopisih, sodeluje pri snemanju dokumentarnih filmov ter predstavlja problematiko literarne dediščine z referati in predavanji na simpozijih doma in v tujini.

Renata Salecl (1962, Slovenj Gradec), filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka. Dokončala je študij filozofije, doktorirala pa iz sociologije. Danes je višja znanstvenica na Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in profesorica na Birkbeck Collegeu na londonski univerzi. Njen interdisciplinarni znanstveni interes povezuje pravo, kriminologijo, politologijo in psihoanalizo. Leta 2010 je bila razglašena za slovensko znanstvenico leta in decembra jo je časopis Delo izbral za slovensko osebnost leta. Marca 2011 je bila razglašena za najuspešnejšo žensko v Sloveniji. Njene knjige so prevedene v petnajst jezikov. Na Hrvaškem so bile doslej objavljene: Proti ravnodušnosti (2002), Tiranija izbire (2012), Človek človeku virus (2021) in Strast do neznanja (2022). http://renatasalecl.com

Marcel Štefančič jr. (Brežice, 1960), filmski kritik, televizijski voditelj in publicist (Mladina, Global). Magistriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je eden od najplodovitejših in najlucidnejših slovenskih esejistov. Napisal je skoraj sto knjig o filmu, književnosti, pop-kulturi in aktualnih družbeno-političnih dogajanjih. Štefančič je vrhunski amerikanolog, njegova monumentalna knjiga v dveh delih "Zadnji film: o vzponu in propadu novega Hollywooda" (2007) je nespregledljiva filmološka referenca. Enako epohalna je tudi  njegova  knjiga o slovenskem filmu v socializmu  z naslovom "Maškerada" (2013). Svoje najboljše eseje o sociokulturoloških fenomenih XX. stoletja je ovekovečil v knjigi "Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo". Štefančič v njej domiselno in z veliko ironije piše o Amy Winehouse, Romanu Polanskem, Hunterju S. Thompsonu, Simone de Beauvoir, J. D. Salingerju, Normanu Mailerju ... in odkrito polemizira z nasilnim amerikanizmom. V zadnjih letih sta največ pozornosti pritegnili dve njegovi knjigi o osrednjih slovenskih temah: "Ivan Cankar: eseji o največjem" (2018) in "Slovenski sen: eseji o nas" (2021).

Rosanna Turcinovich Giuricin, novinarka in pisateljica. Rojena je bila v Rovinju. Poklicno se je izpopolnjevala pri časopisu La Voce del Popolo, bila je dopisnica iz Trsta (2006–2020). Sodelovala je še s Trieste Oggi, Il Meridiano, Il Piccolo-Istria Amica, Telequattro e TeleCapodistria. Bila je tudi urednica časopisov La Voce di Fiume in Eccellenze/Excellency. Objavila je več knjig o kulturi in zgodovini Istre. Njeni novejši romani so Magdalena ima vijolične oči (2015, angleški prevod 2022), eksperimentalni roman Mediteranske oči, v soavtorstvu s Christophe Palomar in Dariom Fertilio (2019), Vse, kar sem videla: pripoveduje Maria Pasquinelli, v sodelovanju z Rossano Poletti (2020), Dvakratni begunci (2021). Do sedaj je objavila okoli sto intervjujev z udeleženci in potomci narodov vzhodnega Jadrana, ki so po drugi svetovni vojni odšli v begunstvo po svetu – v iskanju boljše prihodnosti. Rosanna Turcinovich Giuricin je večkrat nagrajena ustvarjalka v hrvaški Istri in v Italiji; leta 2021 je dobila nagrado Tomizza, ki jo dodeljuje Lions Club v Trstu.

Goran Vojnović (rojen leta 1980 v Ljubljani) je filmski in televizijski režiser in scenarist. Režiral je štiri kratke filme (Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak in Kitajci prihajajo), z Markom Šantićem pa napisal scenarij za film Sretan put Nedine, ki je osvojil nagrado Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije. Leta 2010 napisal scenarij in režiral svoj prvi celovečerni film Piran/Pirano, ki je na 13. Festivalu slovenskega filma prejel tri nagrade vesna, med drugim tudi za najboljši scenarij. Kot filmski publicist sodeluje s številnimi filmskimi revijami in časopisom Dnevnik. Leta 2010 so njegove kolumne izšle v zbirki Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Leta 1998 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Lep je ta svet. Čefurji raus! je njegov izjemno uspešni prozni prvenec, za katerega je leta 2009 prejel nagrado kresnik, leta 2013 pa je po romanu zrežiral celovečerni film. Leta 2011 je izšel njegov drugi roman Jugoslavija, moja dežela, ki je nemudoma postal uspešnica med slovenskimi bralci. Zanj je nagrado kresnik prejel leta 2013. Leta 2016 je izšel njegov tretji roman, Figa, za katerega je prav tako prejel nagrado kresnik. Romana Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela so uprizorili v gledališču. Lani je posnel svoj tretji celovečerni film film z naslovom Nekoč so bili ljudje.

Diego Zandel, književnik in publicist. Rojen je bil leta 1948 v begunskem taborišču Servigliano (Marche), kjer so njegova babica iz Labina in starši z Reke našli zatočišče po njihovem odhodu iz rodnega kraja. Skupaj z Giacomom Scottijem je napisal knjigu o Ivu Andriću Povabilo k literaturi Iva Andrića (1986). Napisal je dvajset romanov, med katerimi izpostavljamo Masaker za predsednika (1981), Istrska zgodba (1987), Meje sovraštva (2002), Grški brat (2010), Neme priče (2011) in zadnji Krivdna zapuščina (2023). V hrvaškem jeziku so objavljene knjige Istrska zgodba (1995) in Reško-istrske zgodbe (2010). Je tudi eden od scenaristov filma Hotel Sarajevo (2022). Živi in dela v Rimu.

Katja Hrobat Virloget, antropologinja. Predaje na Odjelu za antropologiju i kulturalne studije Fakulteta za humanističke znanosti Primorskog sveučilišta u Kopru. Diplomirala je na Odjelu za arheologiju, a doktorirala 2009. godine na Odjelu za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Ljubljani. Njezine istraživačke teme su migracije, antropologija sjećanja, kulturna i nematerijalna baština, folklor i mitologija. Objavila je studiju „V tišini spomina: „Eksodus“ in Istra“  (2021.) u kojoj kroz osobna iskustva i sjećanja većeg broja sugovornika propituje sociopsihološki i politički kontekst selidbe velikog broja stanovnika iz obalnih gradova Slovenske Istre nakon 1945. godine. Dobitnica je priznanja Prometej znanosti i Bartolovog priznanja za znanstvenu izvrsnost. Organizirala je niz međunarodnih znanstvenih konferencija o migracijama stanovništva i sjećanju.

Vid Karlovšek (2000), koprski pesnik. Študira svetovno književnost in slovenistiko v Ljubljani. Revialno objavlja prozo in literarne ocene, predvsem pa pesmi, polne mladostnega iskanja in pomenskih presenečenj. Lani je bil med nominiranci lanskega festivala mlade literature Urška. Ob koncu lanskega leta smo ga srečali na interdisciplinarnem večeru Pesniške mnogoživke v koprskem Libertasu. Je član pesniškega kolektiva Pero Srce, ki je izdal dva zbornika (Mohito z limeto in Sex on the beach).

Maja Klarić (1985, Šibenik), potopesnica. Diplomirala je iz angleškega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Vodi kulturno zadrugo Fotopoetika, v sklopu katere organizira razna dogajanja, med drugim tudi mednarodna pesniška srečanja Gozdni pesniki v Butorih nedaleč od Grožnjana. Ustvarjala je na književnih rezidencah v Braziliji, Estoniji in Grčiji. Objavila je tri zbirke potopisne poezije: Življenje v nahrbtniku (2012), Quinta Pitanga (2013) in Nedokončano ustvarjanje (2015) ter dva prozno-pesniška potopisa: Čas mandljevcev (2016, 2018) o romanju po poti Camino de Santiago ter Približevanje svita: pot 88 svetišč (2019) o zen-budističnem romanju po Japonskem. Po več kot 3000 prehojenih kilometrih po svetu je Maja pešačenje nedavno zamenjala z bookmobilom, potujočo knjižnico in knjigarno, s čimer želi promovirati poezijo, potopise oziroma knjige in branje nasploh, posebno v krajih, do katerih poezija in knjiga težko prideta, in kjer ljudje morda tudi manj berejo.

Gorazd Kovačič (1977), sociolog. Poučuje na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskuje sociološko in politično ­teorijo. Leta 2010 je doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Raziskovalno se ukvarja s sociološko teorijo, politično teorijo, politično sociologijo, analizo političnih ideologij, državljansko vzgojo, študiji medijskih diskurzov in študiji evro-atlantskih integracij. Sodeloval je v več raziskovalnih in izobraževalnih projektih Mirovnega inštituta, inštituta za sodobne družbene in politične študije.

Stefano Lusa (1968), storico e giornalista. Dottore in Storia delle Società Contemporanee all'Università di Torino, attualmente è caporedattore del programma informativo di Radio Capodistria per cui conduce la trasmissione di approfondimento Il vaso di Pandora. Per l'emittente nel 2015 ha seguito i profughi sulla rotta balcanica. Corrispondente dalla Slovenia di Osservatorio Balcani e Caucaso, collabora con testate italiane, slovene e croate. Come storico si è occupato dei processi di democratizzazione nell'ex Jugoslavia e dei rapporti italo-sloveni. È autore di Italia-Slovenia 1990-94 (2001) e La dissoluzione del potere (2007).

Federica Marzi (Trst, 1974.), spisateljica i talijanistica. Doktorirala je talijanistiku na Tršćanskom sveučilištu i na Sveučilištu Heinricha Heinea u Düsseldorfu. Objavila je znanstvenu studiju "In terra straniera" (2014.) o književnosti talijanskih emigranata u Njemačkoj. Njezine pripovijetke objavljivane su u talijanskim antologijama i časopisima, a hrvatski prijevodi u Novoj Istri i na književnom portalu Strane. S pripovijetkom „Crepi“ (Pukotine) osvojila je nagradu Lapis Histriae 2016. godine. Gostovala je na književnoj rezidenciji u pazinskoj Kući za pisce – Hiži od besid, gdje je napisala dio svog pograničnog romana “La mia casa altrove” (2021.). U pripremi su hrvatski, slovenski i engleski prijevod.

Iztok Osojnik (Ljubljana, 1951) je človek mnogih poklicnih identitet in eden najbolj polivalentnih akterjev na slovenskem literarnem polju. Filozof, doktor zgodovinske antropologije, komparativist, slikar, esejist, književni prevajalec, predavatelj, urednik, začetnik vrste umetniških gibanj in festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Zlati čoln, IA). V svojem več kot 40-letnem književnem ustvarjanju je objavil preko trideset avtorskih knjig in zanje prejel vrsto domačih in mednarodnih nagrad, mdr. Jenkovo, Veronikino, Župančičevo, nagrado KONS, Velenjico - čašo nesmrtnosti. Preveden je bil v več kot petindvajset jezikov. Njegova beseda, pisana ali govorjena vselej zareže ostro, brez ostanka, v njej pa ob žvižgaški nasladi prepoznamo predvsem globok eruditski humanizem in nepopustljivo zavezanost etosu.

Aljoša Pužar (Reka, 1974) hrvaško-italijansko-slovenski kulturolog, kulturni antropolog, etnograf, pisatelj in družbeni kritik. Rojen na Reki. V rodnem mestu je študiral kroatistiko, v Zagrebu pa primerjalno književnost. Leta 2006 je doktoriral na Reki s temo iz antropološke in kulturne teorije vmesnosti, leta 2015 pa v Cardiffu s temo iz študijah spola in mladinskih študijah. Od leta 2002 je bil predavatelj na Univerzi v Trstu, od leta 2003 pa na Reki. V letih 2006–2016 je poučeval kulturologijo, kulturno antropologijo, kulturno geografijo, ženske študije itd. na univerzah v Seulu (Južna Koreja). Od leta 2017 je izredni profesor urbane antropologije na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Redni predavatelj kulturologije na Univerzi umetnosti v Berlinu (UDK). Objavljal je knjige o zgodovini književnosti, obmejnih študijah, korejski kulturi itd. Bil je kolumnist, urednik, prevajalec in objavljal eseje in kratke zgodbe. Je član predsedstva Svetovne kulturološke organizacije, član Kraljevskega antropološkega inštituta v Londonu in P.E.N.-a.

Veronika Simoniti (Ljubljana, 1967.), spisateljica. Na ljubljanskom Filozofskom fakultetu diplomirala je romanistiku. Od 1994. prevela je s talijanskog i francuskog brojne autore (Calvino, Magris, Marani, Niffoi, Camilleri, Galimberti, Todorov). Objavila je pet proznih djela – romana i zbirki priča: „Zasukane štorije“ (2005.), „Hudičev jezik“ (2011.), „Kameno seme“ (2014.), „Ivana pred morjem“ (2019.) i „Fugato“ (2019.). Dobitnica je brojnih slovenskih književnih nagrada. Između ostalih, za „Ivanu pred morjem“ dobila je Nagradu Kresnik za roman godine, kao i nagradu Kritiško sito Udruge slovenskih književnih kritičara. Hrvatski prijevod romana „Ivana pred morem“ objavila je Fraktura 2021. godine, a milanski izdavač Morellini editore upravo je objavio talijanski prijevod pod nazivom “Ivana davanti al mare”. Veronika Simoniti uređuje dvojezični blog posvećen slovensko-talijanskoj književnoj suradnji La casa di carta – Papirnata hiša.

Selma Skenderović (2001), koprska pesnica in pisateljica. Študira svetovno književnost in slovenistiko v Ljubljani. Po pesniških začetkih v gimnazijskem Maestralu si je pridobila naziv »uršljanka 2020«, ko je zmagala na Festivalu mlade literature 2020 s kratkima pripovedma Brezimni obraz in Plitvine. Leto za tem je izšel njen prozni prvenec "Zakaj molčiš, Hava". Spremno besedo je  napisala pisateljica Suzana Tratnik, izdal pa Javni sklad za kulturo leta 2021. Portret molčeče tujke med nami nas je pretresljivo ozavestil. Kot pesnica redno nastopa na festivalu Mlade rime, ki ga v Kopru pripravlja Center mladih Koper, in na drugih pesniških prireditvah po Sloveniji.

Agata Tomažič (Ljubljana, 1977) je vsestranska besedna ustvarjalka – novinarka, prevajalka in pisateljica. S svojimi pronicljivimi članki je polnila strani Dela in Pogledov, pri ZRS SAZU že leta skrbi za promocijo raziskovalnih rezultatov, prevaja humanistiko in leposlovje iz francoščine in angleščine. Literarne potopise je združila v knjigi Zakaj potujete v take dežele? (2016), zanjo je prejela krilato želvo, je tudi soavtorica žanrsko neujemljivega Blodnika po Istri (2019). Jedro njenega ustvarjanja tvorijo kratkoprozni zbirki Česar ne moreš povedati frizerki (2015) in Nož v ustih (2020) ter roman Tik pod nebom (2017). Njene pripovedi ostro zarežejo v iluzije, ki jih gojimo o svetu, ki ga soustvarjamo. Ne pristajajo na poštirkane dvojice dobrih in slabih, starih in mladih, digitalnih in analognih, grdih in lepih … Pisateljico zanima podtalje, kaj neobičajnega se dogaja običajnim ljudem, kaj brbota spodaj, kjer se skriva pristno življenje, kjer so tudi (sistemska) laž, (družbena) prevara, razočaranje, neuspeh, bolečina izgube, zagrenjenost, zlo, sovraštvo. Prav tam najde tudi črni humor.

Damir Uzunović (Sarajevo, 1965.), pisac, urednik, izdavač. Suosnivač je, zajedno sa Goranom Samardžićem, knjižare i izdavačke kuće "Buybook". Poezija i proza objavljivane su mu na engleskom, francuskom, turskom i slovenskom jeziku. Objavio: "Kesten" (zbirka priča, 1996.), "Brod s talismanom" (zbirka poezije, 1992.), "Mađioničar" (zbirka poezije, 1995.), "Ljudi i ptice" (zbirka pjesama, 2005.), "Ja sam" (roman, 2021). Za ovaj je roman 2022. godine dobio Nagradu Fric, koja se dodjeljuje za knjigu fikcijske proze napisane na hrvatskom, bosanskom, srpskom ili crnogorskom jeziku premijerno objavljene u Hrvatskoj. Živi i radi u Sarajevu.

Nora Verde (Antonela Marušić; Dubrovnik, 1974), pisateljica. Končala je študij hrvaškega jezika in književnosti v Zadru. Prvo knjigo poezije „Sezona bjegova“ (1994) je objavila še kot študentka. Je tudi avtorica proznih knjig: „Posudi mi smajl“ (2010), „Do isteka zaliha“ (2013), „O ljubavi, batinama i revoluciji“ (2016) i „Moja dota“ (2021). Slovenski prevodi: „Do razprodaje zalog“ (2016) in „O ljubezni, batinah in revoluciji“ (2021). Prozo in poezijo je objavljala v številnih zbornikih in antologijah,  prevedena je bila v slovenski, angleški, nemški, makedonski in albanski jezik. Je ena od ustanoviteljic feminističnega portala Vox Feminae. Sodeluje z vrsto hrvaških in regionalnih medijev in portalov, ki se ukvarjajo z neodvisno kulturo, mediji, književnostjo, glasbo in človekovimi pravicami.

Nikola Vučić (Mostar, 1995), novinar, televizijski voditelj, raziskovalec. Končal je študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Sarajevu. V okviru diplomskega dela je preučil družbena in akademska spoznanja Deklaracije o skupnem jeziku, katere podpisnik je in tudi eden od avtorjev prve verzije dokumenta iz leta 2017. Med študijem književnosti je delal kot novinar in voditelj Dnevnika na Zvezni televiziji v Sarajevu, od koder leta 2016 preide na televizijo N1, kjer opravlja poročevalske, promocijske in uredniške naloge v informativnem programu. Sodeluje z lokalnimi in mednarodnimi organizacijami civilne družbe s ciljem vgraditve mirovnih in feminističnih projektov vanje. Raziskuje sodobno kulturo, politike identitete in družbene prakse, o čemer objavlja dela in publikacije v različnih medijih in časnikih. Je tudi avtor študije „Kritika toksične muškosti“ (2021), ki jo je objavila ugledna nemška organizacija Friedrich Ebert Stiftung.

Goran Božičević (Zadar, 1962) mirovni aktivist. Z delom za mir se ukvarja od leta 1993, ko je bil soustanovitelj volonterskega projekta Pakrac, sodeluje tudi v Centru za mirovne študije v Zagrebu (1996), Centru Miramida v Grožnjanu (2002) in v ustanovi Politika nenasilja v Osijeku (2021). Aktiven je na celotnem postjugoslovanskem prostoru kot tudi v Ukrajini (od leta 2013), skratka povsod, kamor ga pokličejo. Vodi izobraževanje Izgradnja miru na oddelku za Mirovne študije v Zagrebu in na Akademiji Forum ZFD v Kölnu v Nemčiji. Od leta 2014  piše #miramidalije na H-Alter.org. Je tudi avtor knjige „Gradnja Dijaloga – Izabrani primjeri rada na pomirenju u Hrvatskoj“/Gradnja dialoga – Izbrani primeri pomiritev na Hrvaškem (2016). Od leta 1998 živi v Istri.

Isabella Flego (Raša, 1931), pesnica, pisateljica, poslanka, publicistka, učiteljica. Rojena v rudarski družini je v zgodnjih odraslih letih je prišla v Koper in kot učiteljica na italijanski osnovni šoli ustvarjalno delala do upokojitve. Za pet let je prekinila poučevanje, ko je odšla v Gano, kjer je mož Aurelio Flego vodil podjetje Tomos Ghana.  Po vrnitvi je aktivno vstopila v družbeno dogajanje kot koprska podžupanja in kot poslanka v prvem sklicu Državnega zbora Republike Slovenije. Sedaj vodi Društvo POEM, ki povezuje ustvarjalne ženske v Istri in na Tržaškem. Literarno ustvarjanje pesnice Isabelle Flego je razvejano in pogosto nagrajeno. Izdala je štiri zbirke pesmi in kratke proze (Il primo giorno, Oltre le pupille, Il monopattino e la bambola di pezza, Mate Masie, Alla finestra della vita), nekaj je prevedenih v slovenščino. Raziskovalno se je ukvarjala z uglednim Koprčanom Girolamom Gravisijem in o njem izdala obsežno monografijo. Uredila je več knjig literarnih esejev različnih avtoric in avtorjev, med njimi Personaggi femminili nella narativa di Fulvio Tomizza, o ženskih likih v pripovedi Fulvia Tomizze. Vsako leto pripravi s sodelavkami večjezični zbornik Društva POEM. Pripoved Memorie da sopra l’Equatore  je izšla leta 2017. V slovenskem prevodu Spomini iznad ekvatorja, 2019.

Saša Ilić (Jagodina, 1972) pisatelj, časnikar in knjižničar. Diplomiral je na Filološki fakulteti v Beogradu. Objavil je tri knjige zgodb: "Predosećanje građanskog rata"/Slutnja državljanske vojne, 2000; "Dušanovac. Pošta", 2015; "Lov na ježeve"/Lov na ježe, 2015; in tri romane: "Berlinsko okno", 2005; "Pad Kolumbije"/Padec Kolumbije, 2010; "Pas i kontrabas"/Pes in kontrabas, 2019. V Zagrebu sta izšla "Berlinsko okno" (pri Devedeset stupnjeva, 2005) in "Pas i kontrabas"/Pes in kontrabas (pri Meandarmedia, 2021). Bil je eden od ustanoviteljev in urednik literarnega podlistka Beton v dnevniku Danas. Z Alido Bremer osnoval list Beton International. Danes je eden od urednikov mednarodnega literarnega festivala POLIP v Prištini. Piše za pescanik.net in ELit (literaturhauseuropa.eu). Njegova proza je dostopna tudi v prevodih v albanski, angleški, francoski, makedonski in nemški jezik. Prejel je  NIN-ovo nagrade kritike za najboljši roman leta 2019. Živi in ustvarja v Beogradu, kjer je urednik portala za književnost komunalinks.com.

Jedrt Jež Furlan (Novo Mesto, 1970) je študirala na ljubljanski Filozofski fakulteti primerjalno književnost in sociologijo kulture. Od 1992 do 2008 je bila novinarka, redaktorica, kritičarka, urednica v redkaciji za kulturo na Radiu Študent in na Radioteleviziji Slovenija (Studio City, Kultura, Osmi dan, Odmevi, Dnevnik). Plesne in gledališke kritike, intervjuje z umetniki, zapise o kulturni politiki je objavljala je tudi v dnevnih časopisih in revijah (Razgledi, Slovenske novice, Finance, Dnevnik, Maska...). Kasneje je bila producentka gledaliških, plesnih predstav in skrbela za promocijo številnih umetniških projektov. Za Objektiv, sobotno izdajo Dnevnika, piše odmevno kolumno. Pri Založbi Goga skrbi za odnose z javnostmi in vodi festival Novo mesto short. 

Amelia Kraigher (1974) urednica, teatrologinja, publicistka, dramaturginja. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 2011–2017 je bila odgovorna urednica mednarodne revije za scenske umetnosti in založbe Maska iz Ljubljane ter vodja Seminarja sodobnih scenskih umetnosti (2014/2015), od 2017 je odgovorna urednica Založbe /*cf. Pisala je za dnevno časopisje in radio, svoje prispevke objavlja v strokovni in humanistični periodiki. Bila je urednica redakcije za kulturo na Radiu Študent, organizatorka in udeleženka mednarodnih strokovnih gledaliških in literarnih simpozijev in okroglih miz v Evropi in Aziji, članica strokovnih žirij in selektorica več nacionalnih gledaliških festivalov. Leta 2011 je prejela štipendijo Ustanove Tarasa Kermaunerja za mlade raziskovalce slovenske dramatike, leta 2018 pa priznanje Vladimirja Kralja za vrhunsko uredniško delo. Je članica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, UNIMA Slovenija in Ustanove lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.

Marko Kravos (Montecalvo Irpino, 1943), pesnik, esejist, kritik, prevajalec. Šolal se je v Trstu, kjer je maturiral na slovenski klasični gimnaziji, nato je študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani in diplomiral leta 1969. 1966 je bil soustanovitveni urednik revije Zaliv in jo sourejal do leta 1970. Od leta 1970 do 1993 je bil glavni urednik Založništva tržaškega tiska v Trstu, nato dve akademski leti docent na stolici za slovenski jezik in književnost na Univerzi v Trstu (Italija). Posveča se književnemu ustvarjanju, publicistiki, prevajanju. Štiri leta je bil predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev v Italiji, sedem let predsednik Slavističnega društva v Trstu, pet let Slovenskega kluba v Trstu, v Sloveniji pa štiri leta tajnik Društva slovenskih pisateljev in v letih 1996-2000 predsednik Slovenskega centra PEN. Prevaja iz italijanščine, hrvaščine, španščine in iz narečne poezije v Italiji - tako slovenskih - rezijanskih in beneških avtorjev - kot italijanskih. Njegova dela so prevedena v dvajset jezikov, največ v italijanščino, hrvaščino, makedonščino, španščino, češčino, nemščino, angleščino, francoščino, srbščino. Obsežnejše objave njegovih del so izšle v madžarščini, ruščini, španščini. Pesmi so objavljene v številnih antologijah svetovne poezije. 

Bojan Krivokapić (Bačka Topola, 1985), književnik. Diplomiral je na Oddeleku za komparativno književnost Filozofske fakultete v Novem Sadu. Danes je urednik v založniški hiši Tretji trg. Vodi delavnice kreativnega pisanja. Objavil je štiri knjige: "Trči Lilit, zapinju demoni“/Teci Lilith, spotikajo se demoni (kratke zgodbe, 2013), "Žoharov let“/Let ščurkov (poezija, Stolac, 2014), "Proleće se na put sprema“/Pomlad se pripravlja na pot (roman, 2017) in "Gnezdo dečaka“/Gnezdo dečkov (poezija, 2019). Prejel je več nagrad za prozo: vstopnica (Zrenjanin, 2011.), Đura Đukanov (Kikinda, 2012), Edo Budiša (Pazin, 2014), Biber  (Sarajevo, Beograd, 2021), pa tudi nagrado Mak Dizdar za pesniško zbirko (Stolac, 2013). Hiša za pisce v Pazinu mu je leta 2014 za nagrado natisnila dvojezično izdajo knjige "Trči Lilit, zapinju demoni - Corri Lilit, i demoni inciampano“/Teci Lilith, spotikajo se demoni. Za roman "Proleće se na put sprema“/Pomlad se pripravlja na pot je leta 2018 v Rovinju dobil nagrado Mirko Kovač za najboljše delo mladega avtorja v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Črni gori. Njegova literarna besedila so prevedena v italijanski, nemški, madžarski, albanski in angleški jezik. Živi v Novem Sadu.

Gašper Malej (Koper, 1975), pesnik in prevajalec. Diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 2004 je samozaposlen v kulturi. Izdal je štiri pesniške zbirke: Otok, slutnje, poljub (2004) in Rezi v zlatem (2009), po kateri je med drugim nastal večmedijski performans BS-LP: Biti svoj lastni prevod (2010) in Pod isto celino (2017). Njegova poezija je prevedena v 20 jezikov in objavljena v antologijah v Sloveniji in tujini.  Je cenjen prevajalec  iz italijanščine z več kot tridesetimi knjižnimi prevodi (Tabucchi, Pasolini,  Zanzotto, Tondello, Milani, Cappello, Fo) in mnogimi uprizorjenimi dramskimi besedili, za kar je prejel visoko priznanje italijanske vlade,  Nagrado italijanskega ministrstva za kulturo.V KUD AAC Zrakogled iz Kopra je urednik knjižne zbirke Helia, kjer skrbi za izdajo prevodov pretežno mediteranskih avtorjev in avtoric.

Laura Marchig (Rijeka, 1962.), spisateljica i kazališna djelatnica. Diplomirala je modernu književnost na Sveučilištu u Firenzi. Od 2003. do 2009. bila je urednica tromjesečnika za kulturu La battana. Od 2004. do 2014. bila je ravnateljica Talijanske drame Hrvatskog narodnog kazališta Ivana pl. Zajca iz Rijeke. Pod njenim vodstvom Talijanska je drama dvadesetak puta nagrađivana u državi i inozemstvu. Laura Marchig izmjenjuje književnu i kazališnu djelatnost; pjesnikinja, spisateljica, prevoditeljica, autorica tekstova za razne izvođače i pop grupe. Dosad je izdala četiri zbirke poezije i roman „Snoopy polka: noir balcanico“, koji je 2015. izdala izdavačka kuća Oltre iz Torina. Hrvatski prijevod romana izdala je opatijska izdavačka kuća Shura publikacije 2019., prijevod: Lorena Monica Kmet. 

Martin Mikolič, rojen v Kopru leta 1996, je maturiral na koprski gimnaziji, kjer je prvič objavil svoje pesmi ob 50-letnici literarnega glasila Maestral, posvečenega Tomažu Šalamunu. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, objavlja v literarnih revijah (Apokalipsa, Rast, LUD Literatura, Mentor), nastopa na Obalnih rimah in pesniških dogodkih Ignor, na 21. študentski Pesniški olimpijadi se je uvrstil med finaliste. V prostem času je vizualni umetnik in šahist. 

Aljoša Pužar (Reka, 1974) hrvaško-italijansko-slovenski kulturolog, kulturni antropolog, etnograf, pisatelj in družbeni kritik. Rojen na Reki. V rodnem mestu je študiral kroatistiko, v Zagrebu pa primerjalno književnost. Leta 2006 je doktoriral na Reki s temo iz antropološke in kulturne teorije vmesnosti, leta 2015 pa v Cardiffu s temo iz študijah spola in mladinskih študijah. Od leta 2002 je bil predavatelj na Univerzi v Trstu, od leta 2003 pa na Reki. V letih 2006–2016 je poučeval kulturologijo, kulturno antropologijo, kulturno geografijo, ženske študije itd. na univerzah v Seulu (Južna Koreja). Od leta 2017 je izredni profesor urbane antropologije na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Redni predavatelj kulturologije na Univerzi umetnosti v Berlinu (UDK). Objavljal je knjige o zgodovini književnosti, obmejnih študijah, korejski kulturi itd. Bil je kolumnist, urednik, prevajalec in objavljal eseje in kratke zgodbe. Je član predsedstva Svetovne kulturološke organizacije, član Kraljevskega antropološkega inštituta v Londonu in P.E.N.-a.

Milan Rakovac, pisatelj, pesnik, novinar (1939, Rakovci pri Poreču). Dve leti je bil glavni urednik puljskega dnevnega časopisa Glas Istre (1973–1975). Večino delovne dobe do upokojitve je delal na Televiziji Zagreb (hrvaški televiziji) kot urednik in avtor opaženih dokumentarnih filmov, reportaž in intervjujev. Na njegovo pobudo so bila leta 2000 osnovana Mednarodna obmejna srečanja Forum Tomizza, ki se odvijajo v Umagu, Kopru in Trstu, ter predstavljajo družbeni in kulturni dialog v obmejnem prostoru in širši regiji.

Iz italijanščine v hrvaščino je prevedel roman Boljše življenje Fulvia Tomizze (Pula-Rijeka, 1980), dokumentarno knjigo Izbrisana identiteta Paola Parovela (Pazin, 1993) in študijo Jadranski iredentizem Angela Vivanteja (Zagreb, 2002). Milan Rakovac je avtor ali soavtor raznih monografij, scenarijev za filme, več njegovih besedil pa je doživelo tudi gledališke uprizoritve.

Izbrana dela Milana Rakovca so izšla leta 2015 (V. B. Z., Zagreb) v štirih knjigah in predstavljajo zbir njegovega petdesetletnega ustvarjanja kot enega najpomembnejših istrskih avtorjev, književnega inovatorja in avangardista.

Njegova književna dela so: poezija, eseji, potopisi, zapisi Preko Učke (1980), pesmi Sik (1980), roman Obala in družeti ali Kako so naši otroci (1983), romani Haluj ali Sonce je zlato ditesino (1986), Sleparija (1986), Snovid (1987), kratke zgodbe Istragram; štorije in uganke (2000), pesmi Cha for kids (2004), roman Triestina (2006), eseji Kvarnerski otoški lucidar (2006), pesmi Besida priletuća (2009), eseji Sinovi Istre(2009), pisma Jadranske razglednice, skupaj z Jovanom Nikolaidisom  (2021), Slovo Bosni (2022).

Evelina Rudan (Pula, 1971.) pjesnikinja i kroatistica. Živi u Zagrebu. Objavila je zbirke "Sve ča mi rabi ovega prolića" (2000.), "Posljednja topla noć" (2002., zajedno sa Slađanom Lipovcem i Denisom Peričićem), "Uvjerljiv vrt/Convincing Garden" (u elektroničkom obliku, prijevod Hana Dada Banak, 2003.), "Breki i ćuki" (2008., nagrada Grada Rijeke Drago Gervais za rukopis 2007.), "Pristojne ptice" (2008.) i "Smiljko i ja si mahnemo" (2020., Nagrada Fran Galović 2020. i Nagrada Ivan Goran Kovačić 2021.) te slikovnicu "Kraljevićev san" (zajedno s ilustratorom Svenom Nemetom, 2010.). Zastupljena je u više antologija i pregleda suvremene hrvatske poezije, a pjesme su joj prevedene na slovenski, češki, engleski, njemački, španjolski, talijanski, rumunjski i nizozemski.
Predaje na Odsjeku za kroatistiku zagrebačkog Filozofskog fakulteta. Bavi se usmenim žanrovima, intertekstualnim (i intermedijalnim) vezama usmene i pisane književnosti i oblicima nove usmenosti. Za knjigu "Vile s Učke. Žanr, kontekst, izvedba i nadnaravna bića predaja" (2016.) dobila je nagradu Filozofskoga fakulteta 2017. godine. Radila je u Pazinskom kolegiju – klasičnoj gimnaziji i izdavačkom poduzeću Josip Turčinović d.o.o.

Marko Rudelić (Zagreb, 1993.) kantautor. Živi u Istri, u Novigradu. Glazbom se bavi od svoje desete godine, a već sa 16 godina počinje nastupati kao ulični svirač po Zagrebu i Istri. Nakon uspješnih singlova "Gdje si sad" i "Krug", očekuje se izlazak debitantskog albuma "Momentum" (Dallas Records), za koji pjesme piše od 2016. godine. Nastupa u triju s iskusnim istarskim glazbenicima Ervisom Pintarom i Vladimirom Kuzmanom, a sve pjesme snima u Studiju Triban, kod Larija Šaina.

Primož Sturman (Trst, 1980) je že med študijem sodobne zgodovine na Univerzi v Trstu deloval kot honorarni novinar in publicist. Po diplomi (2007) se je preusmeril v poučevanje slovenskega jezika in književnosti ter zgodovine na šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Literarno se je začel udejstvovati pred približno desetimi leti, najprej kot pesnik in prevajalec, nato pa še kot prozaist. Leta 2012 je z Borisom Pahorjem in Dragom Jančarjem sodeloval pri izdaji političnih spisov disidenta in emigranta Franca Jeze, ki je veliko pred časom pisal o samostojni Sloveniji. Knjižni prvenec Gorica je naša je objavil leta 2018 pri mariborski založbi Litera, leta 2020 v samozaložbi izdal svojo drugo zbirko kratkih zgodb Sinteze. Pri Slovenski matici je letos izšel njegov slovenski prevod romana Akacijev gozd Fulvia Tomizze.

Marcel Štefančič jr. (Brežice, 1960), filmski kritik, televizijski voditelj in publicist (Mladina, Global). Magistriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je eden od najplodovitejših in najlucidnejših slovenskih esejistov. Napisal je skoraj sto knjig o filmu, književnosti, pop-kulturi in aktualnih družbeno-političnih dogajanjih. Štefančič je vrhunski amerikanolog, njegova monumentalna knjiga v dveh delih "Zadnji film: o vzponu in propadu novega Hollywooda" (2007) je nespregledljiva filmološka referenca. Enako epohalna je tudi  njegova  knjiga o slovenskem filmu v socializmu  z naslovom "Maškerada" (2013). Svoje najboljše eseje o sociokulturoloških fenomenih XX. stoletja je ovekovečil v knjigi "Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo". Štefančič v njej domiselno in z veliko ironije piše o Amy Winehouse, Romanu Polanskem, Hunterju S. Thompsonu, Simone de Beauvoir, J. D. Salingerju, Normanu Mailerju ... in odkrito polemizira z nasilnim amerikanizmom. V zadnjih letih sta največ pozornosti pritegnili dve njegovi knjigi o osrednjih slovenskih temah: "Ivan Cankar: eseji o največjem" (2018) in "Slovenski sen: eseji o nas" (2021).

Joel Valifuoco, profesor. Nakon diplome na sveučilištu “La Sapienza” u Rimu, studirao je i u Trstu gdje je položio stručni ispit kojim je osposobljen za rad u srednjoškolskim ustanovama. Tijekom dvogodišnjeg razdoblja provedenog u Julijskoj krajini počeo se baviti temom sjevernojadranske granice, koja je postala središnjom temom njegova nastavničkog i mentorskog rada. Iskustva sakupljena tijekom petnaestogodišnjeg nastavničkog rada u središtu su projekta koji se vodi u sklopu njegovog doktorskog studija na Sveučilištu “Tor Vergata” u Rimu. Središnja tema projekta je školska didaktika na području gore navedenog graničnog područja.

Rosanna Bubola (Buje, 1975.), glumica i spisateljica. Pohađala je Filozofski fakultet u Trstu te usavršavala glumu priključujući se i djelujući u kazališnoj skupini Teatro Incontro pod vodstvom redatelja Spira Dalla Porte Xydiasa. U Trstu je surađivala s kazališnom skupinom Gruppo Teatrale per il Dialetto (Kazališna skupina za dijalekt). U sezoni 1999./2000. počinje surađivati s Talijanskom dramom Hrvatskog narodnog kazališta Ivana pl. Zajca. Godine 2003. diplomirala je modernu književnost na Filozofskom fakultetu u Trstu. Autorica je i redateljica tekstova kojima je tema Istra, njene legende i njena povijest. Ravnateljica je Pučkog otvorenog učilišta u Bujama. Posljednja kazališna uloga je ona u „Slipariji“ (Istarsko narodno kazalište, 2020.) po romanu Milana Rakovca, u režiji Matije Debeljuha.

Maja Klarić (1985, Šibenik), potopesnica. Diplomirala je iz angleškega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Vodi kulturno zadrugo Fotopoetika, v sklopu katere organizira razna dogajanja, med drugim tudi mednarodna pesniška srečanja Gozdni pesniki v Butorih nedaleč od Grožnjana. Ustvarjala je na književnih rezidencah v Braziliji, Estoniji in Grčiji. Objavila je tri zbirke potopisne poezije: Življenje v nahrbtniku (2012), Quinta Pitanga (2013) in Nedokončano ustvarjanje (2015) ter dva prozno-pesniška potopisa: Čas mandljevcev (2016, 2018) o romanju po poti Camino de Santiago ter Približevanje svita: pot 88 svetišč (2019) o zen-budističnem romanju po Japonskem. Po več kot 3000 prehojenih kilometrih po svetu je Maja pešačenje nedavno zamenjala z bookmobilom, potujočo knjižnico in knjigarno, s čimer želi promovirati poezijo, potopise oziroma knjige in branje nasploh, posebno v krajih, do katerih poezija in knjiga težko prideta, in kjer ljudje morda tudi manj berejo.

Laura Marchig (Rijeka, 1962.), spisateljica i kazališna djelatnica. Diplomirala je modernu književnost na Sveučilištu u Firenzi. Od 2003. do 2009. bila je urednica tromjesečnika za kulturu La battana. Od 2004. do 2014. bila je ravnateljica Talijanske drame Hrvatskog narodnog kazališta Ivana pl. Zajca iz Rijeke. Pod njenim vodstvom Talijanska je drama dvadesetak puta nagrađivana u državi i inozemstvu. Laura Marchig izmjenjuje književnu i kazališnu djelatnost; pjesnikinja, spisateljica, prevoditeljica, autorica tekstova za razne izvođače i pop grupe. Dosad je izdala četiri zbirke poezije i roman „Snoopy polka: noir balcanico“, koji je 2015. izdala izdavačka kuća Oltre iz Torina. Hrvatski prijevod romana izdala je opatijska izdavačka kuća Shura publikacije 2019., prijevod: Lorena Monica Kmet. 

Đorđe Matić (Zagreb, 1970.), pjesnik i esejist. Završio je studij engleske i talijanske književnosti na sveučilištu u Amsterdamu. Objavljivao u brojnim medijima s područja bivše Jugoslavije i Nizozemske. Stalni je suradnik tjednika Vreme i časopisa Prosvjeta. S producentom Dragijem Šestićem surađivao na mnogobrojnim albumima world i etno muzike. Objavio je sljedeće knjige: „Lingua franca“ (2013.), „Tajni život pjesama“ (2014.), „Tajne veze“ (2017.) i „Historija i savremenici“ (2017.). S Merimom Ključo napisao je (trojezični) glazbeni priručnik „Eastern European Folk Tunes“ (2009.). Urednik je i koautor „Leksikona YU mitologije“ (2004.). Godine 2016. objavljena mu je zbirka poezije na nizozemskom: „Haarlem Nocturne“. Član je Hrvatskog društva pisaca. Živi u Filipinima, blizu Poreča. 

Mark Thompson (Sheffield, 1959.), sveučilišni profesor, povjesničar, aktivist. Diplomirao je englesku književnost na Sveučilištu u Cambridgeu. Svoju prvu knjigu „A Paper House. The Ending of Yugoslavia“ o raspadu Jugoslavije napisao je 1992. Radeći kao novinar, istraživač medija i analitičar za UN, 90-e je proveo na području bivše Jugoslavije. O ulozi i manipulaciji medija prije i tijekom rata napisao je knjigu „Forging War. The Media in Serbia, Croatia, Bosnia and Herzegovina“ (1999.). Radio je kao medijski analitičar UNPROFOR-a, glasnogovornik OSCE-a i medijski predstavnik mnogih programa i fondacija. Knjiga „The White War. Life and Death on the Italian Front 1915-1919“ iz 2008. nagrađena je PEN Hessell-Tiltman nagradom. Dugopripremanu knjigu „Izvod iz knjige rođenih: priča o Danilu Kišu“ izdao je 2013. Od 2015. predavač je na Odsjeku za povijest Sveučilišta u Norwichu.

Tea Tulić (Rijeka, 1978.), spisateljica. Od 2008. aktivna u udruzi Katapult kao projektna voditeljica, organizatorica književnih večeri i selektorica rukopisa za objavu. Prozu je objavljivala u raznim domaćim i inozemnim književnim časopisima, a kratke priče prevođene su joj na engleski, francuski, slovenski i poljski jezik. Godine 2011. osvojila je nagradu Prozak za najbolji rukopis autora do 35 godina. U sklopu te nagrade objavila je fragmentarni roman „Kosa posvuda“. Bila je prva stipendistica književne rezidencije KROKODIL u Beogradu gdje joj je također objavljena knjiga. Članica je neformalne riječke književne skupine RiLit i jedna od autorica njihove zajedničke zbirke kratkih priča. Roman „Maksimum jata“ objavila je 2017. godine.

Irena Urbič (Ljubljana, 1952.), inicijatorica, organizatorica i moderatorica kulturnih i humanitarnih akcija, aktivistica. Nakon školovanja u Kopru i Puli studirala je na Akademiji za kazalište, radio, film i TV u Ljubljani, te na koparskom odjelu Pedagoške akademije u Ljubljani. Dvadeset godina bila je u Kopru nastavnica talijanskog jezika kao jezika društvene sredine. Od 1998. do umirovljenja 2013. godine bila je copywriter medijske kuće Primorske novice. Tijekom rata u Hrvatskoj te u Bosni i Hercegovini sudjeluje u brojnim humanitarnim akcijama oko pomoći prognanicima. Na kulturnom polju osobito je aktivna na promotivnim aktivnostima vezanim za knjigu, kazalište i kulturne sadržaje autohtone talijanske i ostalih manjina. Prevodi sa talijanskog i SHBC jezika. Od 2009. godine suorganizatorica programa književnog festivala Vilenica. Jedna je od osnivateljica Foruma Tomizza i glavna organizatorica koparskog programa. Što misli, to i kaže.

Ahmed Burić (1967, Sarajevo) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju bivše Jugoslavije, znan po duhovitih, pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko »Bog tranzicije« (2004), nato so sledile »Solze nafte in krvi« (2009) ter »Materni jezik« (2013).

Velibor Čolić (1964), avtor, ki je bil rojen v Bosni in Hercegovini, ustvarja pa v francoščini, je, kot so zapisali na spletni strani založbe Goga, »študiral jugoslovansko književnost v Sarajevu, dokler ni leta 1992 zaprosil za status begunca v Franciji. Čeprav je že pred vojno objavljal svojo prozo v vidnih jugoslovanskih revijah, je pravo pisateljsko slavo dosegel v Franciji, kjer danes velja za enega najvidnejših frankofonih avtorjev.« Leta 2018 je pri založbi Goga v slovenskem prevodu izšel njegov roman Sarajevski omnibus, literarizirani portret Sarajeva, v katerem je poskušal, »da bi v zgodovino mesta, katerega prebivalci so veliko večino zadnjih petih stoletij živeli v mirnem sožitju, zapisal tudi tiste, ki so mesto gradili, ne le rušili.«

Boris Dežulović (1964), rojen v Splitu, novinar in pesnik, je začel novinarsko pot pri Nedjeljnji in Slobodni Dalmaciji, skupaj s pokojnim Predragom Lucićem pa je ustanovil satirični tednik Feral Tribune. Sedaj piše kolumne za hrvaški Globus (Ugovor s đavlom) in slovenski Dnevnik (Slovenija, moj deželovič). Leta 2016 sta s Predragom Lucićem na Forumu Tomizza v Umagu izvedla kabaret Pjesme žizze i Tomizze. Za zbirko družbenokritične poezije Pjesme iz Lore (2005) je prejel nagrado hrvaškega Helsinškega odbora, za roman Christkind (2003) pa nagrado hrvaškega Jutarnjega lista. Več njegovih kolumn je izšlo tudi v knjižni izdaji.

Christian Elia (Milano) novinar, pisac i putnik. Bavi se Sredozemljem, Bliskim istokom i Balkanom. Osnivač i urednik časopisa Q Code Magazine - online časopisa za geopolitiku, pravo i kulturu. Nakon dugogodišnjeg rada kao reporter, napušta posao dopisnika kako bi se koncentrirao na dugoročne projekte: među posljednjima su oni koji se bave Afganistanom, Palestinom i Albanijom. Autor je brojnih reportaža koje su višestruko nagrađivane. Napisao je pet knjiga, među kojima se ističu “Palestina. Walking the line” i “Oltre il muro. Storie di comunità diverse”. Kazalište ga privlači kao mjesto eksperimentiranja, dok mu je radio polazišna točka djelovanja: slušanje. Christian Elia posjetio je više od 40 država o kojima je pisao za više od dvadeset novina. Živio je u Veneciji, Istanbulu, Dubaiju, Rijeci, Napulju i Tirani.

RAJKO GRLIĆ (1947., Zagreb), hrvatski filmski redatelj, sveučilišni profesor filmske režije (Ohio University, USA i dr.). Bio je i umjetnički ravnatelj Motovun Film Festivala, direktor Imaginarne filmske akademije u Grožnjanu. Jedan je od osnivača studija filmske i televizijske proizvodnje na Akademiji dramske umjetnosti u Zagrebu. Diplomirao je režiju na Filmskom fakultetu Akademije umjetnosti (FAMU) u Pragu u klasi oskarovca Elmara Klosa. Kao redatelj i koscenarist potpisuje sljedeće dugometražne filmove: "Ustav Republike Hrvatske" (2016.), "Neka ostane među nama" (2010.), "Karaula" (2006.), "Novo novo vrijeme" (dokumentarni, korežiser s Igorom Mirkovićem, 2001.), "Čaruga" (1991.),  "U raljama života" (1984.), "Samo jednom se ljubi" (1981.)… da nabrojimo samo najpoznatije. Primio je više od pedeset uglednih međunarodnih nagrada te je dobitnik Nagrade »Vladimir Nazor« za životno djelo (2017.). Pisao je kratke priče i pjesme, koje su mu objavljivali časopisi Umjetnost i mi i Razlog te tjednik za kulturu Telegram (u periodu od 1966. do 1970.). Pripovijedanju se vratio zbirkom "Neispričane priče" 2018. godine. Službena stranica http://www.rajkogrlic.com/

Florence Hartmann (1963) je francoska novinarka in publicistka. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je kot dopisnica z območja nekdanje Jugoslavije enajst let poročala za francoski Le Monde. Leta 1999 je izdala knjigo Milošević, la diagonale du fou (Milošević, diagonala blazneža). Oktobra 2000 je postala dolgoletna tiskovna predstavnica in svetovalka glavne tožilke haaškega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, Carle Del Ponte. V slovenščini sta pri založbi Sanje izšli njeni knjigi: Mir in kazen: skrivne haaške vojne med mednarodnim pravom in mednarodno politiko (2007) – o delu haaškega sodišča in o pogubnem izdajstvu pravice, Žvižgači: slaba vest naših demokracij (2017). Leta 2016 so jo med čakanjem na izrek sodbe Radovanu Karadžiću v Haagu prijeli, Uradno zaradi neplačane kazni in nespoštovanja haaškega sodišča. Skoraj teden dni je preživela v samici, v zaporih, v katerih sedijo tudi vojni zločinci, na dejanja katerih je opozarjala ta francoska borka za človekove pravice.

Franco Juri (1956), furlansko-hrvaških korenin, odraščal v Kopru, je od leta 2013 direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu, sicer pa ga javnost pozna kot glasbenika (igral je v skupini Istranova), karikaturista (še danes objavlja v Mladini, sicer pa je karikature risal za Delo, Dnevnik in Primorske novice), poslanca državnega zbora, državnega sekretarja in veleposlanika v Španiji in na Kubi – z bivanjem v Španiji je povezan tudi roman Vrnitev v Las Hurdes (2010 v slovenskem prevodu Gašperja Maleja). Bil je soustanovitelj civilne iniciative Skupina 88, ki se je zavzemala za demokratizacijo odnosov znotraj italijanske manjšine in v širši jugoslovanski družbi, tudi član Odbora za varstvo človekovih pravic.

Mojca Kumerdej (Ljubljana, 1964.), spisateljica, filozofkinja i publicistkinja. Na Filozofskom fakultetu u Ljubljani završila je studij filozofije i sociologije kulture. Njen prvi roman "Krst nad Triglavom"  objavljen je 2001. godine, a zatim objavljuje zbirke kratkih priča "Fragma" (2003.) i "Temna snov" (2011.). Njene kratke priče uvrštene su u brojne domaće i strane antologije i prevedene na trinaest jezika; za kratku priču "Pod gladino" dobila je nagradu Kristal Vilenice 2006. godine. Drugi roman "Kronosova žetev" objavila je 2017. godine. Riječ je opsežnom romanu koji daje jedinstvenu sliku razdoblja protureformacije na slovenskom području krajem 16. stoljeća, za koji je Kumerdej dobila Prešernovu nagradu i nagradu Kritičko sito koju dodjeljuje Društvo slovenskih književnih kritičara.

Piero Purini Purich (Trst, 1968.), diplomirao je suvremenu povijest na Sveučilištu u Trstu, pod mentorstvom prof. Jože Pirjeveca. Nakon toga, pohađao je postdiplomske tečajeve usavršavanja na Sveučilištu u Ljubljani, a doktorirao je na Sveučilištu u Klagenfurtu pod mentorstvom prof. Karla Stuhlpfarrera. Bavi se pretežno migracijskim pokretima, kretanjima populacija i pitanjima vezanim za identitet i nacionalnu pripadnost: činjenica da je studirao u Italiji, Sloveniji i Austriji, omogućila mu je da povijest jedne etnički složene regije poput Julijske krajine jasnije sagleda u međunarodnom i europskom kontekstu. Osim mnogobrojnih članaka tiskanih u talijanskim, austrijskim, hrvatskim i švedskim časopisima, Purini je i autor knjiga “Trieste 1954-1963. Dal Governo Militare Alleato alla Regione Friuli-Venezia Giulia” (Trieste, Circolo per gli studi sociali Virgil Šček – Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, 1995.) i “Metamorfosi etniche. I cambiamenti di popolazione a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria. 1914-1975” (Kappa Vu, Udine, 2010.). Zanimanju povjesničara pridodaje i ono glazbenika.

Aljoša Pužar (Reka, 1974) hrvaško-italijansko-slovenski kulturolog, kulturni antropolog, etnograf, pisatelj in družbeni kritik. Rojen na Reki. V rodnem mestu je študiral kroatistiko, v Zagrebu pa primerjalno književnost. Leta 2006 je doktoriral na Reki s temo iz antropološke in kulturne teorije vmesnosti, leta 2015 pa v Cardiffu s temo iz študijah spola in mladinskih študijah. Od leta 2002 je bil predavatelj na Univerzi v Trstu, od leta 2003 pa na Reki. V letih 2006–2016 je poučeval kulturologijo, kulturno antropologijo, kulturno geografijo, ženske študije itd. na univerzah v Seulu (Južna Koreja). Od leta 2017 je izredni profesor urbane antropologije na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Redni predavatelj kulturologije na Univerzi umetnosti v Berlinu (UDK). Objavljal je knjige o zgodovini književnosti, obmejnih študijah, korejski kulturi itd. Bil je kolumnist, urednik, prevajalec in objavljal eseje in kratke zgodbe. Je član predsedstva Svetovne kulturološke organizacije, član Kraljevskega antropološkega inštituta v Londonu in P.E.N.-a.

Francesca Rolandi je leta 2012 doktorirala na Univerzi v Torinu z disertacijo Con ventiquattromila baci. L'influenza della cultura di massa italiana in Jugoslavia (1955–1965), področja njenega raziskovanja so: migracijske študije, zgodovina južne Evrope, socialna in kulturna zgodovina južne Evrope. Raziskovalno je sodelovala z mnogimi evropskimi univerzami in predavala na številnih univerzah (Reka, Pulj, Ljubljana, Milan, Modena, Gradec), prevaja iz jezikov nekdanje Jugoslavije v italijanščino.

Majda Širca Ravnikar (1953) je umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka, urednica oddaj o kulturi, avtorica številnih kritiških in teoretskih zapisov s področja filma, avdiovizualne kulture in humanistike, med njimi mesečnih televizijskih dokumentarnih oddaj Povečava – Blow up (1989–1997), ki so filmsko umetnost interpretirale v sociološkem, kulturološkem, antropološkem in historičnem vidiku družbenih razmerij. Ob razstavi v Obalnih galerijah v Piranu (2015) je izšla njena publikacija Piran v filmu, koprodukcijski časi Slovenije. Bila je poslanka državnega zbora, državna sekretarka in ministrica za kulturo, od leta 2012 pa je zaposlena v dokumentarnem programu RTV Slovenija, kjer je v zadnjih letih ustvarila avtorske dokumentarne filme Alfred & Sofie, Epilog:MIR, Ženska, Sedem grehov in vrlin, Druga koža in Devet krogov nekega raja.

MARINA ŠUR PUHLOVSKI (1948., Zagreb), pjesnikinja i prozaistica. Diplomirala je komparativnu književnost i filozofiju na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Bavila se novinarstvom, pisala je književne kritike, a vrlo rano počinje djelovati kao samostalna umjetnica. Kao spisateljica, razišla se s generacijom borgesovaca, odnosno s postmodernističkim tendencijama u književnosti, pa je marginalizirana. Prve romane i zbirke priča objavljuje počev od 1991. (iako su sve bile napisane ranije) i do sada je objavila dvadesetak knjiga. Radnja njezinih proznih tekstova smještena je u Zagreb (većinom u razdoblju socijalizma), a posebno je zaokupljena formiranjem osobnosti i ženskim unutarnjim svijetom. U kritičkim ogledima i esejima bavi se promišljanjem književnosti općenito, kao i vlastitim pisanjem ("Zapisi s koljena", "Antipojmovnik", "Dnevnik izdržljivosti"). Za svoje kratke priče dobila je nekoliko nagrada; 2015. dobila je nagradu "Zvane Črnja" za najbolju knjigu eseja ( knjiga "Književnost me iznevjerila"), a nagradu VBZ-a za najbolji neobjavljeni roman, "Divljakuša", 2018. godine. Izdvajamo još sljedeća njezina djela: "Trojanska kobila" (1991.),"Ništarija" (1999.), "Orada" (2002.), "Nesanica" (2007.), "Ljubav" (2010.), "Igrač" (2017.) i "Treći život druge violine (pripovijesti)" (2019.).

Janja Beč Neumann sociologinja, aktivistkinja, istraživačica genocida. Diplomirala je tehnologiju na Sveučilištu u Beogradu, a doktorirala sociologiju na Sveučilištu u Zagrebu i na Sveučilištu u Cambridgeu. U svom znanstvenom radu fokusira se na istraživanje ratnih zločina i genocida počinjenih na teritoriju bivše Jugoslavije. Napisala je brojne akademske publikacije i teatarske predstave koje se tiču ovih tema. Beč Neumann je poznata kao rijetki glas razuma koji je u Srbiji pozivao na priznavanje da je tokom rata 1992 - 1995 počinjen genocid nad Bošnjacima. Članica je Međunarodnog udruženja istraživača i profesora genocida. Prema njezinoj knjizi "Pucanje duše" (1997.), s ispovijestima Bošnjakinja koje su preživjele genocid u Srebrenici, Ključu, Prijedoru, Sanskom Mostu i Kotor Varoši, sarajevski Kamerni teatar 55 postavio je istoimenu predstavu u režiji Aleš Kurta. Godine 2005. nominirana je za Nobelovu nagradu za mir.

Riccardo Cepach (Trst, 1970.); voditelj je tršćanskog Muzeja Svevo i Muzeja Joyce, doktor talijanistike, esejist, dugogodišnji suradnik dnevnog lista “Il Piccolo” iz Trsta. Riccardo Cepach je umjetnički ravnatelj festivala “Bloomsday. Una festa per Joyce” i manifestacije “Buon Compleanno Svevo”. Oduvijek se zanima za tršćansku kulturu na prijelazu iz 19. u 20. st. kad književnici poput Jamesa Joycea, Itala Sveva, Richarda Francisa Burtona i Umberta Sabe unose korjenite promjene u zapadnoeuropsku književnost. Među njima posebnu pažnju posvećuje Svevu – ogranizira festivale, izložbe, predavanja, uređuje knjige, među kojima izdvajamo “Guarire dalla cura. Italo Svevo e la medicina” (2008.), “Lastricato di buoni propositi. Il centocinquantenario della nascita di Italo Svevo 1861-2011” (2012.), “Alla peggio andrò in biblioteca. I libri ritrovati di Italo Svevo” (con Simone Volpato, 2013), “Il collaboratore avventizio. L’uomo d’affari. E altre nuove dalla biblioteca perduta” (2013).

Jasna Čebron (1948, Koper), slovenistka in italijanistka, je bila profesorica slovenščine na koprski in krajše obdobje tudi na piranski gimnaziji. Dijake je navduševala za branje in jim skozi filmsko vzgojo približevala film. Širši javnosti je znana kot neutrudna koprska kulturna delavka, še zlasti organizatorica in voditeljica literarnih večerov. Vodi jih med drugim v koprski knjigarni Libris in Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper, že več kot 50 pa jih je imela v Gledališču Koper, kjer jih pod skupnim imenom Pogovori o branju organizirata Slavistično društvo Koper in Kulturni klub/Club culturale. Že vrsto let vodi bralce in obiskovalce po koprskih literarnih poteh, vsako leto na Forumu Tomizza tudi po koprskih poteh Fulvia Tomizze. Raziskovalno in publicistično se je posvečala mladinski in istrski književnosti, še zlasti Marjanu Tomšiču, Alferiji Bržan in Fulviu Tomizzi. Leta 2016 je postala častna članica Slavističnega društva Slovenije, spomladi letos, ob svoji 70-letnici, pa je bila v akciji Primorskih novic, RTV Koper/Capodistria in Radia Trst A ter Primorskega dnevnika izbrana za osebnost Primorske meseca marca.

Emir Imamović Pirke (1973, Tuzla) je novinar in pisatelj, ki je bil urednik revije Dani, zdaj pa je izvršni urednik revije Gracija. Živel in delal je v Sarajevu, bil je tudi redni kolumnist portala Radiosarajevo.ba, sodelavec Novega lista, Jutarnjega lista, Slobodne Dalmacije itd., zdaj živi v Šibeniku. Njegov prvi roman Jel neko vidio djevojčice, kurve, ratne zločince je izšel 2006, temelji pa na resničnem dogodku, ugrabitvi štirih deklic leta 2001 v Bosni in Hercegovini. Je direktor Festivala alternative in levice - FALIŠ v Šibeniku. Izdal je še romana Tajna doline piramida (2008), Treće poluvrijeme (2010) in Terorist (2018).

Franco Juri (1956), furlansko-hrvaških korenin, odraščal v Kopru, je od leta 2013 direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu, sicer pa ga javnost pozna kot glasbenika (igral je v skupini Istranova), karikaturista (še danes objavlja v Mladini, sicer pa je karikature risal za Delo, Dnevnik in Primorske novice), poslanca državnega zbora, državnega sekretarja in veleposlanika v Španiji in na Kubi – z bivanjem v Španiji je povezan tudi roman Vrnitev v Las Hurdes (2010 v slovenskem prevodu Gašperja Maleja). Bil je soustanovitelj civilne iniciative Skupina 88, ki se je zavzemala za demokratizacijo odnosov znotraj italijanske manjšine in v širši jugoslovanski družbi, tudi član Odbora za varstvo človekovih pravic.

Iva Kosmos je kulturologinja, ki raziskuje interakcijo med kulturno produkcijo (predvsem književnostjo) in družbo. Diplomirala je na Univerzi v Ljubljani z diplomsko nalogo Okcidentalizem in imagološke podobe Zahoda v delih avtorjev s področja bivše Jugoslavije, doktorirala pa na univerzi v Zagrebu z disertacijo: Mapiranje eksila v delih pojugoslovanskih avtorjev. Več let je delala kot novinarka, literarna kritičarka in kolumnistka (časnik Dnevnik, Radio Študent, LUD Literatura, spletna izdaja Massachusetts Review). Na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU deluje znotraj podoktorskega projekta Kulturni spomin v postjugoslovanskem gledališču. Kot raziskovalko jo zanimajo odnosi med kulturnim in literarnim poljem ter družbenimi sistemi, politiko, ideologijo, spominom in zgodovino ter pojugoslovanska književnost, umetnost in kultura vsakdanjega življenja.

Ana Sarah Lunaček Brumen, končala je študij etnologije, kulturne antropologije in sociologije kulture z diplomo o afriški kinematografiji. Ob tem je obiskala festivale afriškega filma v Londonu, Milanu in Ougadouguju ter sodelovala pri izboru filmov ter pisanju kataloga za retrospektivo afriškega filma v Slovenski kinoteki junija 2000. Kot mlada raziskovalka na Oddelku za Azijske in Afriške študije je med majem 2003 in avgustom 2004 pri Tuaregih v severnem Nigru izvedla terensko raziskavo za doktorsko nalogo „Percepcija Evropejcev in Američanov ter predstave o Zahodu v Agadezu (Niger)“, ki jo je zagovarjala decembra 2008. Postdoktorsko se je izpopolnjevala na MMSH (Maison Meditéranéennne des Sciences de l'Homme) v Aix en Provance v Franciji (štipendija EGIDE) na temo družbene stratifikacije Tuaregov in razvojnih študij ter na Univerzi v Beogradu (izmenjava Erasmus External Window Coopeartion BASILEUS), kjer je pričela z raziskovanjem povezav med SFR Jugoslavijo in Afriko v času neuvrščenosti.. Je članica mednarodnega uredniškega odbora revije „Afrika - studije umetnosti i kulture“, Africanist network pri EASA, društva Afriški center in zavoda Liminal. Režira etnografske filme o Afriki in objavlja strokovne članke s tega področja.

Marija Mitrović je redna profesorica slavistike v pokoju. Šolana je v Beogradu in Ljubljani. Do leta 1993 je poučevala slovensko književnost v Beogradu, kjer je (leta 1988) dosegla naziv rednega profesorja. Ko je leta 1993. zmagala na razpisu za izrednega profesorja slavistike v Italiji se je preselila v Trst, kjer je poučevala najprej na Visoki šoli za prevajalce in tolmače, od leta 2001, ko je dosegla naziv italijanskega rednega profesorja pa na Humanistični fakulteti Tržaške univerze. Raziskovalni interes prof. Mitrović je bil usmerjen najprej na zgodovino literature bližnjih, in vendarle različnih literatur (slovenske, hrvaške, srbske). Bila je med ustanovitelji in eden urednikov znanstvene revije Književna istorija (1968-1991), objavila je zgodovino slovenske književnosti, najprej v srbščini (Pregled slovenačke književnosti, 1995. p.387) in potem predelano tudi v nemščini (Geschichte der slowenischen Literatur, Klagenfurt, 2001, p. 617). Prevajala je iz sloveščine v srbohrvaščino, v bibliografiji prevedov ima kar 20 knjig, med drugim tudi zbirke sodobnih pesnikov (Kocbek, Zajc, Taufer…). Med slovenskimi pisatelji je največ pozornosti posvetila Cankarju (Ivan Cankar in kritika, Koper 1976).V zadnjem desetletju jo razen tehnično-literarnih zanima predvsem kulturalna, antropološka in komparatistična problematika.  Ukvarja se s podobo Trsta v srbski književnosti (Sul mare brillavano vasti silenzi, 2004), kakor tudi s sledmi srbske kulture v Trstu: Svetlost i senke. Kultura Srba u Trstu (Beograd, 2007), in Cultura serba a Trieste (Lecce, 2009). Skupaj z Bojanom Mitrovićem je objavila tudi: Storia della cultura e della letteratura serba  (Argo, Lecce 2015).

Marta Angela Agostina Moretto (Pordenone, 1980). Dopo la laurea in Lettere Moderne (Università degli Studi di Trieste, 2003) con ordinamento quadriennale, consegue la Laurea Specialistica in Filologia Moderna (Università degli Studi di Trieste, 2004) con una tesi sulla produzione storiografica di Fulvio Tomizza. Dal 2004 al 2006 frequenta, sempre a Trieste, la Scuola di Specializzazione per l’insegnamento nelle Scuole Secondarie e si abilita per le Scuole Secondarie di Primo e Secondo grado in Materie Letterarie e Latino. Nel 2006  e nel 2007 frequenta due Master relativi all’insegnamento dell’italiano come L2 e alle moderne metodologie didattiche. Nel 2009 u il titolo di Dottore di Ricerca in Italianistica (Rapporti culturali fra i Paesi dell’area Adriatica) presso l’Università di Trieste con una tesi dal titolo: “Il male e il bene quando vengono piovono”. Ossimori, antinomie e paradossi nella narrativa di Fulvio Tomizza. Pubblica un contributo sulla produzione odeporica di Bartolomeo Biasoletto ( “Metodi e Ricerche), e sull’opera di or Tomizza  (“Archeografo Triestino”); nel 2007 cura, per la casa editrice Diàbasis  Adriatico e altre rotte, raccolta di reportages di viaggio scritti da Fulvio Tomizza durante tuta la sua carriera. Tra il 2006 e il 2009 partecipa ad alcuni convegni nazionali ed internazionali tra Trieste e Londra, tra i quali quelli della  Canadian Society for Italian for Studies e quello della  English Society for Italian Studies. Negli anni 2005, 206, 2007 è docente di Letteratura Italiana presso il Laboratorio Internazionale della Comunicazione di Gemona, tenendo corsi su Alda Merini, Primo Levi, Fulvio Tomizza, Alessandro Baricco. Tra ottobre e novembre 2005 tiene un ciclo di lezioni su Merini, Levi e Tomizza presso l’Università Mechnikov di Odessa (Ucraina). Dal 2004 al 2006 insegna Italiano presso la Scuola Elementare Italiana “Vincenzo de Castro” di Pirano (Slovenia); dal settembre 2006 insegna Lettere presso la Scuola Secondaria di Primo Grado. Attualmente è docente in ruolo presso la Scuola Secondaria “Guido Corsi” di Trieste.

Miha Blažič N'toko (1980) je slovenski raper, bloger, kolumnist revije Mladina in aktivist, znan po delovanju v avtonomni coni Rog in zavzemanju za tiste, ki so odrinjeni na rob, ter zagovarjanju sirskih beguncev, še zlasti Ahmada Šamija. Odraščal je v ZDA. IzdaI je več samostojnih albumov, med njimi so Emirates (2017), plošča Parada ljubezni pa velja za eno pronicljivejših kritik družbe. Izbor njegovih kolumen je izšel v esejistični zbirki Samoumevni svet (2016) – nominirana je bila za Rožančevo nagrado, ki se podeljuje najboljšim esejističnim zbirkam.

Franco Però (1950, Trst) je umetniški vodja Stalnega gledališča Furlanije - Julijske krajine – Il Rossetti v Trstu. Diplomiral je na tržaški filozofski fakulteti (z diplomsko nalogo o zgodovini tržaškega gledališkega gibanja) in gledališki akademiji, deloval je predvsem kot režiser. Za sabo ima številne režije v različnih italijanskih gledališčih, pri svojem delu se je največkrat posvečal sodobnim avtorjem, blizu pa mu je tudi krajevna polpretekla zgodovina. V zadnjih letih je na primer na gledališke odre postavil življenje mirovnika Danila Dolcija, epopejo Aleksandrink, požig sarajevske knjižnice – Vijećnice. V dvojezični produkciji Slovenskega stalnega gledališča je zaživelo celo poročilo mešane italijansko-slovenske komisije, »kuhinjska« predstava, v kateri sta igrali Lara Komar in Tatjana Turco, kot je zapisal Primorski dnevnik.

Aljoša Pužar (Reka, 1974) hrvaško-italijansko-slovenski kulturolog, kulturni antropolog, etnograf, pisatelj in družbeni kritik. Rojen na Reki. V rodnem mestu je študiral kroatistiko, v Zagrebu pa primerjalno književnost. Leta 2006 je doktoriral na Reki s temo iz antropološke in kulturne teorije vmesnosti, leta 2015 pa v Cardiffu s temo iz študijah spola in mladinskih študijah. Od leta 2002 je bil predavatelj na Univerzi v Trstu, od leta 2003 pa na Reki. V letih 2006–2016 je poučeval kulturologijo, kulturno antropologijo, kulturno geografijo, ženske študije itd. na univerzah v Seulu (Južna Koreja). Od leta 2017 je izredni profesor urbane antropologije na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Redni predavatelj kulturologije na Univerzi umetnosti v Berlinu (UDK). Objavljal je knjige o zgodovini književnosti, obmejnih študijah, korejski kulturi itd. Bil je kolumnist, urednik, prevajalec in objavljal eseje in kratke zgodbe. Je član predsedstva Svetovne kulturološke organizacije, član Kraljevskega antropološkega inštituta v Londonu in P.E.N.-a.

Tanja Stupar Trifunović (1977), bosansko-hercegovska književnica. Rojena je bila v Zadru. Diplomirala je na Filološki fakulteti Banjaluki,  kjer tudi živi. Je urednica Časopisa za književnost, umetnost in kulturo Putevi (Poti). Piše poezijo (Kuća od slova/Hiša iz črk, 1999., Uspostavljanje ravnoteže/ Vzpostavljanje ravnotežja, 2002., O čemu misle varvari dok doručkuju /O čem mislijo barbari, medtem ko zajtrkujejo, 2008., Glavni junak je čovjek koji se zaljubljuje u nesreću/  Glavni junak je človek, ki se zaljublja v nesrečo, 2010.) in prozo (Adornova svraka/Adornova sraka 2007., kolumne; Satovi u majčinoj sobi/Ure v mamini sobi, 2016., roman). Zastopana je v več antologijah in izborih poezije in proze, doma in na tujem. Za svojo poezijo je prejela več nagrad in njena dela so bila prevedena v angleški, francoski, nemški, poljski, slovenski in danski jezik. Prejela je nekaj pomembnih nagrad za poezijo in prozo. Knjiga pesmi O čem misle varvari dok doručkuju/ O čem mislijo barbari, medtem ko zajtrkujejo je bila kot najboljša knjiga poezije, objavljena v BIH leta 2008, nominirana za literarno nagrado za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo (CEE LITERATURE AWARD) in je prišla v ožji izbor. Za roman Satovi u majčinoj sobi/ Ure v materini sobi je leta 2016 dobila Nagrado Evropske unije za književnost (EUPL).

Slobodan Šnajder (1948) je hrvaški dramatik, pisatelj in publicist, znan po dramah Peto evanđelje in Kosti u kamenu. Najbolj razvpita je njegova znamenita drama Hrvatski faust, ki je bila prvič uprizorjena v Splitu 1982, več uprizoritev pa je, kot mnoga druga njegova dela, doživela tudi v tujini. Bil je ustanovitelj in dolgoletni urednik gledališke revije Prolog. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil za približno deset let izključen iz hrvaškega gledališkega življenja, njegovih dram niso uprizarjali, je bil pa v tistem času kolumnist časopisa Glas Slavonije in reškega Novega lista – njegove kolumne so kasneje izšle v knjigah Kardinalna greška in Umrijeti pod zvijezdom. Prejel je vrsto domačih in tujih nagrad za dramsko ustvarjanje. Svoj prvi roman Morendo je objavil leta 2012, največji uspeh pa dosegel z romanom Doba mjedi (2015), ki je bil dvakrat ponatisnjen in je prejel vse najpomembnejše nacionalne literarne nagrade, zaobjema pa dogajanje, razpeto čez več stoletij in pokrajin, od Slavonije do Poljske.

IGOR ŠTIKS (Sarajevo, 1977.), diplomirao je filozofiju i komparativnu književnost na Filzofskom fakultetu u Zagrebu, doktorirao na Institutu za političke studije u Parizu. Bio je znanstveni suradnik na Sveučilištu u Edinburghu, a trenutno predaje na Fakultetu za medije i komunikaciju u Beogradu. Piše književnu, publicističku i akademsku prozu (politička filozofija), dramske tekstove i poeziju. Izdvajamo: Dvorac u Romagni (2000., roman); Elijahova stolica (2006., roman, književne nagrade Ksaver Šandor Gjalski i Kiklop); Povijest poplave (2008., pjesme); Državljanin, građanin, stranac, neprijatelj: jedna povijest Jugoslavije i postjugoslavenskih država (studija, 2016. objavljena na hrvatskom; izvorno je 2015. objavljena na engleskom jeziku u Londonu); Brašno u venama (2016., drama), Rezalište (2017., roman). Sa Srećkom Horvatom napisao je Pravo na pobunu (2010., esej) i uredio zbornik Dobro došli u pustinju postsocijalizma (2015.). Za svoj književni i javni rad dobio je francusko odlikovanje Vitez umjetnosti i književnosti.

Ivan Verč (rojen v Trstu, 1950) je poučeval ruski jezik in književnost na univerzah v Sassari in Trstu. Študiral v Vidmu, Moskvi in Ljubljani. Objavil je monografske študije o delu Dostojevskega (1977), Piljnjaka (1982), pripravil zadnjo slovensko izdajo Puškinovega Jevgenija Onjegina (1987, 1994 in 1998) in italijansko izdajo romana Platonova Kotlovan (1993). Od leta 1994 urednik letnih zbornikov Slavica tergestina, ki izhajajo v sodelovanju treh univerz (Trst, Ljubljana, Konstanz; http://slavica-ter.org/). Zadnje publikacije: Razumevanje jezikov književnosti, Ljubljana: ZRC SAZU 2010; Verifiche. Preverjanja. Proverki, I-IV, Trst: EUT 2016.

Rosanna Bubola (1975) je igralka Italijanske drame Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki, zaključila pa je tudi študij moderne književnosti na Filozofski fakulteti v Trstu z diplomskim delom o rovinjskem pesniku Ligiu Zaniniju. Za poezijo je dobila nagradi Pola poesia in Istria nobillissima, objavila pa je tudi vodnik po Krasu Vivere il carso (2004). Je avtorica besedil o Istri, njeni zgodovini in ljudskem izročilu, ki jih režira in uprizarja na sugestivnih mestih v naravi, da bi tudi tako v gledalcih zbudila strast do gledališča. Z gledališko pedagoginjo Ano Pelko od leta 2010 vodi gledališke tečaje za mlade ZIID Teatar, ki podirajo jezikovne meje in predsodke in pomagajo otrokom pri rasti v kreativnem in konstruktovnem okolju. Njeno vodilo je: »Življenje, kot tudi gledališče, je treba živeti v popolnosti, je neprekinjeni eksperiment, stalno iskanje samega sebe, svojih sposobnosti in mej, radovednost pa je stredstvo, ki ga ne sme nikoli zmanjkati.«

Ahmed Burić (1967, Sarajevo) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju bivše Jugoslavije, znan po duhovitih, pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko »Bog tranzicije« (2004), nato so sledile »Solze nafte in krvi« (2009) ter »Materni jezik« (2013).

Aljoša Curavić, rođen je u Umagu 1960. godine. Gimnaziju na talijanskom jeziku pohađao je u Kopru. Diplomirao je na Filozofskom fakultetu u Firenci. Curavić je jedan od najuglednijih talijanskih novinara u našoj regiji. Odgovorni je urednik talijanskog programa RTV-a Slovenija, Regionalnog centra Koper-Capodistria. Objavljuje poeziju i prozu. Kao pjesnik dobio je nagradu Istria nobilissima za zbirku Silenziario (2003.). Objavio je tri romana. "Sindrome da frontiera" (Firenca, 2003.); "A occhi spenti" (Rijeka, 2009.); "Istriagog" (Nardo’, 2013.). Prvi roman objavljen mu je i na hrvatskom jeziku u izdanju Kuće za pisce u Pazinu (2013.; dvojezično izdanje!) pod nazivom "Granični sindrom".

Daša Drndić (Zagreb, 1946. - Rijeka, 2018.) studirala je engleski jezik i književnost na Filološkom fakultetu u Beogradu, kao Fulbrightova stipendistica boravila je na Southern Illinois University, a potom i studirala na Case Western Reserve University. Radila je kao urednica u izdavačkoj kući "Vuk Karadžić" i urednica-dramaturginja na RTV Beograd. Doktorirala je na Sveučilištu u Rijeci gdje je na Odsjeku za anglistiku predavala modernu britansku književnost i kreativno pisanje. Objavila je romane: „Put do subote“ (1982.), „Kamen s neba“ (1984.), „Marija Częstohowska još uvijek roni suze ili Umiranje u Torontu“ (1997.), „Canzone di guerra“ (1998.), „Totenwande“ (2000.), „Doppelgänger“ (2002.), „Leica format“ (2003.), „Sonnenschein“ (2007.), „April u Berlinu“ (2009.), „Belladonna“ (2012.) i „EEG“ (2016.). Jedna je od najprevođenijih i najcjenjenijih hrvatskih spisateljica na anglosaksonskom, talijanskom, njemačkom, francuskom jezičnom području... Roman „Sonnenschein“ (u engleskom prijevodu: „Trieste“) dobitnik je nagrade Independent za najbolju stranu beletrističku knjigu po izboru čitatelja za 2013. godinu.

Študirala je filozofijo in primerjalno književnost, zdaj pa je samozaposlena na področju kulture. Med drugim je pisala gledališke kritike za časnik Večer, občasno deluje kot dramaturginja in prevajalka. Je ena od soustanoviteljic založbe VigeVageKnjige, kjer dela kot glavna urednica. Redno gostuje v tujini. Preberi besedilo predavanja Anje Golob You Gotta Fight for Your Right to Lie

Federica Marzi rođena je u Trstu 1974. godine, gdje je diplomirala i doktorirala talijanistiku na Filozofskom fakultetu. Njezine kratke priče i pripovijesti objavljivane su u raznim antologijama i časopisima, a 2015. godine dobila je nagradu Provincije Trst u sklopu Međunarodnog natječaja za žensko pismo, za priču o slovenskoj spisateljici Marici Nadlišek Bartol. Objavila je znanstvenu studiju "In terra straniera" (2014.) o književnosti talijanskih emigranata u Njemačkoj. Dobitnica je nagrade Lapis Histriae 2016.

Aljoša Pužar (Reka, 1974) hrvaško-italijansko-slovenski kulturolog, kulturni antropolog, etnograf, pisatelj in družbeni kritik. Rojen na Reki. V rodnem mestu je študiral kroatistiko, v Zagrebu pa primerjalno književnost. Leta 2006 je doktoriral na Reki s temo iz antropološke in kulturne teorije vmesnosti, leta 2015 pa v Cardiffu s temo iz študijah spola in mladinskih študijah. Od leta 2002 je bil predavatelj na Univerzi v Trstu, od leta 2003 pa na Reki. V letih 2006–2016 je poučeval kulturologijo, kulturno antropologijo, kulturno geografijo, ženske študije itd. na univerzah v Seulu (Južna Koreja). Od leta 2017 je izredni profesor urbane antropologije na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Redni predavatelj kulturologije na Univerzi umetnosti v Berlinu (UDK). Objavljal je knjige o zgodovini književnosti, obmejnih študijah, korejski kulturi itd. Bil je kolumnist, urednik, prevajalec in objavljal eseje in kratke zgodbe. Je član predsedstva Svetovne kulturološke organizacije, član Kraljevskega antropološkega inštituta v Londonu in P.E.N.-a.

Francesca Rolandi je leta 2012 doktorirala na Univerzi v Torinu z disertacijo Con ventiquattromila baci. L'influenza della cultura di massa italiana in Jugoslavia (1955–1965), področja njenega raziskovanja so: migracijske študije, zgodovina južne Evrope, socialna in kulturna zgodovina južne Evrope. Raziskovalno je sodelovala z mnogimi evropskimi univerzami in predavala na številnih univerzah (Reka, Pulj, Ljubljana, Milan, Modena, Gradec), prevaja iz jezikov nekdanje Jugoslavije v italijanščino.

Ulderico Bernardi è nato a Oderzo (Treviso) nel 1937. Vive a Treviso.Ha conseguito la laurea in Economia e commercio nell'Università Ca' Foscari di Venezia e la laurea in Sociologia nell'Università di Trento.Già professore ordinario di sociologia dei processi culturali nell'Università Ca'Foscari di Venezia, dove è stato titolare di insegnamenti dall'a.a. 1979/80, tra cui per dieci anni di sociologia del turismo.Ha tenuto corsi nelle Università di Bergamo, IULM sede di Feltre, Milano Statale, Trieste e nell'Università di Scienze Gastronomiche di Colorno. I principali interessi di studio riguardano il rapporto tra persistenza culturale e mutamento sociale nei processi di sviluppo; le relazioni tra locale e globale; l'educazione all'interculturalità.
 Ha applicato le sue analisi al passaggio dalla società rurale alla società industriale; alle minoranze etniche e agli insediamenti collettivi dell'emigrazione italiana, con soggiorni di studio, corsi di lezioni e campagne di ricerca in Australia, nelle Americhe e in Europa.

Daša Drndić (Zagreb, 1946. - Rijeka, 2018.) studirala je engleski jezik i književnost na Filološkom fakultetu u Beogradu, kao Fulbrightova stipendistica boravila je na Southern Illinois University, a potom i studirala na Case Western Reserve University. Radila je kao urednica u izdavačkoj kući "Vuk Karadžić" i urednica-dramaturginja na RTV Beograd. Doktorirala je na Sveučilištu u Rijeci gdje je na Odsjeku za anglistiku predavala modernu britansku književnost i kreativno pisanje. Objavila je romane: „Put do subote“ (1982.), „Kamen s neba“ (1984.), „Marija Częstohowska još uvijek roni suze ili Umiranje u Torontu“ (1997.), „Canzone di guerra“ (1998.), „Totenwande“ (2000.), „Doppelgänger“ (2002.), „Leica format“ (2003.), „Sonnenschein“ (2007.), „April u Berlinu“ (2009.), „Belladonna“ (2012.) i „EEG“ (2016.). Jedna je od najprevođenijih i najcjenjenijih hrvatskih spisateljica na anglosaksonskom, talijanskom, njemačkom, francuskom jezičnom području... Roman „Sonnenschein“ (u engleskom prijevodu: „Trieste“) dobitnik je nagrade Independent za najbolju stranu beletrističku knjigu po izboru čitatelja za 2013. godinu.

Jani Kovačič (1953) je družbeno angažirani slovenski kantavtor, profesor filozofije na bežigrajski gimnaziji in pisec pesemskih in proznih literarnih besedil, ki so izšla v samostojnih knjigah Jazz (1989), Tretje oko, kratka zgodovina Slovencev v songih (1993), Poklic: mladost (2007), Knjiga (2009) in Socialitete ino štorjali (2012). Kovačičeva Knjiga (2009) pa je skoraj 400 strani obsežno delo, ki v treh poglavjih in najraznovrstnejših besedilih ali pisavi poustvarja in ustvarja temeljno besedilo  –  knjigo.  Vodi nas skozi Bajke o  izmišljenih bitjih in njihovih razbrzdanih nasladah, preko Kronike v verzih, ki dialoško razpravlja o dvomih in zagovorih božjega, do Brevirja, kjer srednjeveški sholar pripoveduje o izprijenosti  ...  tudi s pesemskimi vložki. Mare Cestnik je o njem zapisal: »Jani Kovačič je v Knjigi mojstrsko odprl celo vrsto ustvarjalnih registrov, saj je pretanjeno in natančno povzel in zgostil definirano občutenje bistev človeškega izvpraševanja ter civilizacijskih stalnic […] dokazal naravnost enciklopedično znanje na marsikaterem področju, na primer v slovanski mitologiji in profanem izrazoslovju, svojo razkošno domišljijo preslikal v predstavljive podobe, skozi vse to pa dokazal visoko pisateljsko pismenost, kakršno dosegajo le redki na prenatlačenem podiju slovenskih književnikov.«

Dragan Markovina (1981), zgodovinar in aktivist, je diplomiral na Hrvaških študijih zagrebške univerze na temo ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske) – temelji in politično delovanje. Tam je leta 2011 doktoriral z disertacijo Dalmacija v beneških reformskih projektih 18. stoletja. Znanstveni in publicistični interes izkazuje tudi za sodobno hrvaško in južnoslovansko zgodovino in kulturo spominjanja. Med njegovimi knjigami je posebej pomembna Povijest poraženih (Zgodovina poraženih) (2015), ki jo odlikuje sodobno razumevanje zgodovine in statusa italijanske in srbske manjšine na Hrvaškem, zaradi česar je izredno dobro sprejeta tudi v Istri. Vsaka njegova knjiga je usmerjena proti nacionalističnim in revizionističnim diskurzom v prostoru nekdanje Jugoslavije. Iz bibliografije: „Između crvenog i crnog: Split i Mostar u kulturi sjećanja“ (2014.), „Tišina poraženog grada“ (2015.), „Jugoslavenstvo poslije svega“(2015.), „Povijest poraženih“ (2016.), „Doba kontrarevolucije“ (2017.), „Usamljena djeca juga“ (2018.), „Jugoslavija u Hrvatskoj“ (2018.), „Neum Casablanca“ (2021.), „Povijest, politika, popularna kultura“ (2022.) i „14. februar 1945.“ (2023.).

Marija Mitrović je redna profesorica slavistike v pokoju. Šolana je v Beogradu in Ljubljani. Do leta 1993 je poučevala slovensko književnost v Beogradu, kjer je (leta 1988) dosegla naziv rednega profesorja. Ko je leta 1993. zmagala na razpisu za izrednega profesorja slavistike v Italiji se je preselila v Trst, kjer je poučevala najprej na Visoki šoli za prevajalce in tolmače, od leta 2001, ko je dosegla naziv italijanskega rednega profesorja pa na Humanistični fakulteti Tržaške univerze. Raziskovalni interes prof. Mitrović je bil usmerjen najprej na zgodovino literature bližnjih, in vendarle različnih literatur (slovenske, hrvaške, srbske). Bila je med ustanovitelji in eden urednikov znanstvene revije Književna istorija (1968-1991), objavila je zgodovino slovenske književnosti, najprej v srbščini (Pregled slovenačke književnosti, 1995. p.387) in potem predelano tudi v nemščini (Geschichte der slowenischen Literatur, Klagenfurt, 2001, p. 617). Prevajala je iz sloveščine v srbohrvaščino, v bibliografiji prevedov ima kar 20 knjig, med drugim tudi zbirke sodobnih pesnikov (Kocbek, Zajc, Taufer…). Med slovenskimi pisatelji je največ pozornosti posvetila Cankarju (Ivan Cankar in kritika, Koper 1976).V zadnjem desetletju jo razen tehnično-literarnih zanima predvsem kulturalna, antropološka in komparatistična problematika.  Ukvarja se s podobo Trsta v srbski književnosti (Sul mare brillavano vasti silenzi, 2004), kakor tudi s sledmi srbske kulture v Trstu: Svetlost i senke. Kultura Srba u Trstu (Beograd, 2007), in Cultura serba a Trieste (Lecce, 2009). Skupaj z Bojanom Mitrovićem je objavila tudi: Storia della cultura e della letteratura serba  (Argo, Lecce 2015).

Kristian Novak (1979), pisatelj, germanist in kroatist, se je rodil v mestu Baden-Baden, odraščal pa je v Medžimurju. Doktoriral je iz jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Zaposlen je na Filozofski fakulteti Univerze na Reki. Ukvarja se z zgodovinsko sociolingvistiko, večjezičnostjo in nacionalno identiteto. Leta 2012 je objavil znanstveno monografijo Višejezičnost i kolektivni identiteti iliraca (Večjezičnost in kolektivne identitete ilircev). V obdobju 1996–2009 je kot član hrvaške karate reprezentance osvojil več evropskih in svetovnih medalj (kot posameznik in kot član moštva), celo zlato in srebrno medaljo na svetovnem in evropskem prvenstvu! Prvi roman Obješeni (Obešeni) je objavil leta 2005, priznanje literarne javnosti pa je dosegel šele z romanom Črna mati zemla (2013), za katerega je dobil nagrado T-portala za najboljši roman leta, časopis Večernji list pa je delo uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdesetih let. Literarna kritika ima ta roman za eno najpomembnejših del sodobne hrvaške književnosti. Roman ima celó svojo spletno stran: www.crnamatizemla.com. Preveden je že v slovenščino in madžarščino, trenutno pa je v pripravi tudi filmska adaptacija romana v hrvaško-slovenski koprodukciji. Film bo režiral nagrajeni slovenski režiser Rok Biček.

Svetlana Slapšak, antropologinja. Rođena je u Beogradu, gdje je i diplomirala i doktorirala na Odjelu za antičke studije Filozofskog fakulteta. Bila je donedavno redovna profesorica antropologije antičkih svjetova i antropologije spolova, te dekanica na ISH – Fakultetu za postdiplomski humanistički studij u Ljubljani. Svetlana Slapšak znanstvenica je svjetskog formata: kao predavačica gostovala je u brojnim akademskim sredinama – između ostalog, u Amsterdamu, Bernu, Londonu, New Orleansu, Pragu, Parizu, Rigi i Torontu. Autorica je više od pedeset knjiga i brojnih studija i eseja u kojima se kritički osvrće na aktualna društvena pitanja. Zajedno sa svojim suprugom Božidarom Slapšakom bila je 1983. godine pobornica peticije protiv smrtne kazne, a s pokretom 1000 žena za mir bila je nominirana za Nobelovu nagradu za mir. Iz njezinog bogatog opusa izdvajamo: "Ženske ikone XX veka" (2001.), "Ženske ikone antičkog sveta" (2006.), "Mala crna haljina: eseji o antropologiji i feminizmu" (2007.), "Antička miturgija: žene" (2013.) i "Leteći pilav: antropološki ogledi o hrani" (2014.).

Mile Stojić (1955) je bosansko-hercegovski pesnik, publicist in prevajalec. Študij slavistike je zaključil na Univerzi v Sarajevu, zatem pa je kot literarni kritik pisal za številne jugoslovanske časopise. Med letoma 1989 in 1992 je bil tudi glavni urednik časopisa Odjek v Sarajevu. Leta 1992 je zapustil Sarajevo in bil najprej zaposlen kot urednik političnega glasila Tjednik v Zagrebu, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi predaval južnoslovansko književnost. Danes ponovno živi in ustvarja v Sarajevu. Stojićevo poezijo zaznamujeta nostalgija in politična angažiranost. Objavil je več kot deset knjig, med njimi so: Glasovi sarajevske noći (1992), ki so v celoti zgoreli v sarajevski tiskarni, Prognane elegije (1992) in Prozor, riječ, bosanski alfabet (2000). Njegova dela so prevedena v več kot dvajset svetovnih jezikov. Je sopodpisnik odprtega pisma petih bosansko-hercegovskih in hrvaških intelektualcev, ki je bilo 6. januarja 1992 poslano predsedniku Hrvaške Franju Tuđmanu kot »odgovornemu za politično uničenje BiH«. S svojim ostrim jezikom komentira dnevne dogodke v medijih na prostoru nekdanje Jugoslavije. Muharem Bazdulj je v Danih zapisal: »Prevladujoča občutka v njegovi liriki sta obžalovanje in nostalgija […] V svojih najboljših pesmih spretno prepleta poezijo in svojevrsten angažma.«

Dušan Šarotar (Murska Sobota, 1968) je pisatelj, pesnik, scenarist in fotograf. Študiral je sociologijo in filozofijo na Univerzi v Ljubljani. V Ljubljani tudi živi in dela. Vrsto let je bil član uredniškega odbora zbirke Beletrina in urednik časopisa AirBeletrina. Od leta 2000 je samostojni pisatelj. Izdal je 14 knjig proze in poezije. Njegove pesmi in proza so bile vključene v domače in tuje antologije, njegove knjige pa prevedene v več jezikov. Je avtor številnih scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter portrete slovenskih umetnikov. V okviru EPK Maribor 2012 je imel v mariborski sinagogi razstavo avtorskih fotografij z naslovom Duše. Je večkratni rezidenčni štipendist in gost na mednarodnih festivalih in branjih. Osrednja tema njegovih del je usoda judovske skupnosti in holokavst v Murski Soboti ter širše v Prekmurju. Leta 1999 je izdal svoj prvi roman, Potapljanje na dah, pesniški prvenec Krajina v molu pa leta 2006. Za roman Biljard v Dobrayu, zgodovinsko fresko o usodi Judov v Prekmurju, je bil leta 2007 nominiran za kresnika. (Po tej literarni predlogi je nastal tudi istoimenski scenarij za (še nerealizirani) celovečerec v režiji Maje Weiss.) Med njegovimi deli izstopajo še roman Nostalgija (2010) ter Panorama (2014) in Zvezdna karta (2021), s katerima je bil avtor znova med finalisti za kresnika, z Zvezdno karto tudi za Cankarjevo nagrado. Za roman Panorama je prejel tudi mehiško nagrado Césarja Lópeza Quadrasa za najboljši roman po izboru bralcev, prevajalec njegovega romana Panorama Rawley Grau pa je bil med finalisti nagrade Oxford-Weidenfeld Prize za najboljši knjižni prevod iz evropskih jezikov v angleščino. Njegovo najnovejše delo je knjiga poezije v prozi Nikomah poroča (2023). Je tudi prejemnik Župančičeve nagrade za ustvarjanje v letih 2021–2023.

Widad Tamimi, književnica. Rođena je u Milanu. Kći je palestinskog izbjeglice, koji je napustio zemlju 1967. godine tijekom izraelske okupacije, i žene židovskog porijekla, čija je obitelj pobjegla u New York tijekom Drugog svjetskog rata. Odrasla je u Italiji. Trenutno živi u Ljubljani s mužem i dvoje djece i radi u izbjegličkim kampovima u sklopu programa "Restoring Family Link" slovenskog Crvenog križa. Objavila je svoj prvi roman "ll caffè delle donne" (Mondadori) 2012. godine. Piše kratke priče za najznačajnije dnevne slovenske novine "Delo". Ove je godine kod istog nakladnika objavila roman "Le rose del vento".

László Végel, mađarski je prozni i dramski pisac, esejist i kritičar, rođen u vojvođanskom Srbobranu (mađarski Szenttamás). Osamdesetih godina bio je dramaturg Televizije Novi Sad. Početkom devedesetih dobio je otkaz na televiziji; postaje koordinator novosadske kancelarije Sorosovog Fonda za otvoreno društvo. Od 2002. godine živi od književnog rada. Još je 1970. godine veliki novosadski književnik Aleksandar Tišma prijevodom Végelova prvog romana "Memoari jednog makroa" privukao pozornost šire jugoslavenske javnosti na važnost književnog djelovanja Lászla Végela, koji je tada imao status glasnogovornika generacijskih, šezdesetosmaških etičkih dvojbi. Taj je roman prvi dio veće romaneskne cjeline pod nazivom "Novosadska trilogija" (1993.), koja se smatra središnjim dijelom Végelova književnog opusa i ukazuje na njegovu tematsku zaokupljenost Novim Sadom, gradom koga u nekim svojim kasnijim esejima uspoređuje s Trstom, pesimistički ukazujući na izumiranje građanske tolerancije. Végelova međunarodna književna reputacija izgrađena je na bespoštednoj esejistici i potresnim dnevničkim zapisima u kojima kao „manjinac“ bilježi propadanje srpskog društva devedesetih. Takav tip pisanja vrhuni u knjizi "Exterritorium" (objavljena u Mađarskoj 2000. godine; Végel je za nju dobio mađarsku Nagradu za knjigu godine). Od novijih Végelovih knjiga izdvajamo roman "Neoplanta ili Obećana zemlja" (2014.), u kojem otkriva naličje „multikulturalnosti“ Novoga Sada. Végel je dobitnik cijelog niza nagrada, među kojima izdvajamo Zlatnu povelju predsjednika Republike Mađarske za cjelokupni književni rad (2000.).

Dragan Markovina (1981), zgodovinar in aktivist, je diplomiral na Hrvaških študijih zagrebške univerze na temo ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske) – temelji in politično delovanje. Tam je leta 2011 doktoriral z disertacijo Dalmacija v beneških reformskih projektih 18. stoletja. Znanstveni in publicistični interes izkazuje tudi za sodobno hrvaško in južnoslovansko zgodovino in kulturo spominjanja. Med njegovimi knjigami je posebej pomembna Povijest poraženih (Zgodovina poraženih) (2015), ki jo odlikuje sodobno razumevanje zgodovine in statusa italijanske in srbske manjšine na Hrvaškem, zaradi česar je izredno dobro sprejeta tudi v Istri. Vsaka njegova knjiga je usmerjena proti nacionalističnim in revizionističnim diskurzom v prostoru nekdanje Jugoslavije. Iz bibliografije: „Između crvenog i crnog: Split i Mostar u kulturi sjećanja“ (2014.), „Tišina poraženog grada“ (2015.), „Jugoslavenstvo poslije svega“(2015.), „Povijest poraženih“ (2016.), „Doba kontrarevolucije“ (2017.), „Usamljena djeca juga“ (2018.), „Jugoslavija u Hrvatskoj“ (2018.), „Neum Casablanca“ (2021.), „Povijest, politika, popularna kultura“ (2022.) i „14. februar 1945.“ (2023.).

Katja Perat, angažirana pjesnikinja i književna kritičarka. Diplomirala je filozofiju i komparativnu književnost na Filozofskom fakultetu u Ljubljani. Njezine zbirke poezije veliki su događaj suvremene slovenske književnosti: za prvu zbirku Najboljši su padli (2011.), dobila je nagradu slovenske književne kritike Kritiško sito za knjigu godine, a druga zbirka Davek na dodano vrednost (2014.) ušla je u finale iste nagrade. Uvrštena je u antologiju slovenske poezije znakovitog naslova: 75 pesmi od Dekleve do Peratove. Književnu kritiku piše za Air Beletrinu i Poglede.

Enzo Santese, likovni kritičar, pjesnik i pisac, piše i sudjeluje u radu mnogih novina i časopisa iz umjetnosti, književnosti i kazališta. Organizator je raznih kulturnih događanja i voditelj Festivala poezije. Piše već niz godina tekstove za kazalište, radio i televiziju. Član je talijanskog ogranka Association Internationale des Critiques d’Art, te je utemeljitelj i urednik časopisa za suvremenu umjetnost Check Point.  Za četrdeset godina svog književnog stvaralaštva objavio je više od deset zbirki poezije.

Mario Steffè, predsjednik Zajednice Talijana „Santorio Santorio“ u Kopru. Prvobitno je studirao pri DAMS-u (studij za umjetnost, glazbu i scenski nastup) u Bologni, a potom na Sveučilištu u Trstu gdje je upisao magistarski studij književnosti. Nakon prvog zaposlenja na radnom mjestu referenta za Odsjek talijanistikepri Središnjoj knjižnici Srečka Vilhara u Kopru, od 1995. radi kao koordinator kulturnog programa  za Zajednicu Talijana u Kopru. Objavio je brojne priloge u stručnim i specijaliziranim časopisima, kao predstavnik Talijanske nacionalne zajednice surađivao je  u razvoju nacionalnog programa za kulturu Republike Slovenije, te je bio član Slovenskog vijeća za kulturu gdje je obnašao dužnost predstavnika Talijanske nacionalne zajednice.

Marcel Štefančič jr. (Brežice, 1960), filmski kritik, televizijski voditelj in publicist (Mladina, Global). Magistriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je eden od najplodovitejših in najlucidnejših slovenskih esejistov. Napisal je skoraj sto knjig o filmu, književnosti, pop-kulturi in aktualnih družbeno-političnih dogajanjih. Štefančič je vrhunski amerikanolog, njegova monumentalna knjiga v dveh delih "Zadnji film: o vzponu in propadu novega Hollywooda" (2007) je nespregledljiva filmološka referenca. Enako epohalna je tudi  njegova  knjiga o slovenskem filmu v socializmu  z naslovom "Maškerada" (2013). Svoje najboljše eseje o sociokulturoloških fenomenih XX. stoletja je ovekovečil v knjigi "Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo". Štefančič v njej domiselno in z veliko ironije piše o Amy Winehouse, Romanu Polanskem, Hunterju S. Thompsonu, Simone de Beauvoir, J. D. Salingerju, Normanu Mailerju ... in odkrito polemizira z nasilnim amerikanizmom. V zadnjih letih sta največ pozornosti pritegnili dve njegovi knjigi o osrednjih slovenskih temah: "Ivan Cankar: eseji o največjem" (2018) in "Slovenski sen: eseji o nas" (2021).

Dinko Telećan, književnik i prevoditelj. Diplomirao je filozofiju i anglistiku na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Objavio je četiri zbirke pjesama, filozofsku knjigu Sloboda i vrijeme (Jesenski i Turk, Zagreb, 2003), putopis iz Indije i Pakistana Lotos, prah i mak (Jesenski i Turk, Zagreb, 2008), zbirku eseja pod naslovom Pustinja i drugi ne-vremeni ogledi (Sysprint, Zagreb, 2009) te roman Dezerter (Algoritam, Zagreb, 2013). Prevodi književna i teorijska djela s engleskog i španjolskog jezika: preveo je preko 50 naslova. Za prijevod Frazerove Zlatne grane nagrađen je 2003. godišnjom nagradom Društva hrvatskih književnih prevodilaca. Godine 2013. dodijeljena mu je u Rumunjskoj Europska nagrada za poeziju.

Christian Eccher rođen je u Baselu (Švicarska) 1977. godine. U Rimu je diplomirao Talijansku suvremenu književnost i stekao titulu doktora filologije, lingvistike i književnosti. Zaposlio se na Filozofskom fakultetu u Novom Sadu kao lektor talijanskog jezika. Od 2010. docent je Talijanske kulture na istom fakultetu. Osim predavanja i književne kritike, Christian Eccher bavi se i novinarstvom te surađuje sa srpskim, hrvatskim i talijanskim časopisima. Napisao je brojne članke o kazalištu i geopolitici, s posebnim naglaskom na pogranična područja. Objavio je knjigu La letteratura degli italiani d'Istria e di Fiume dal 1945 a oggi (EDIT, Rijeka, 2012). U njoj autor govori o Istri kao o multietničkom laboratoriju koji je Italiji potpuno nepoznat. Eccher istražuje radove tri generacije talijanskih pisaca iz Istre i Kvarnera i daje kratak povijesni presjek.

Uršula Lipovec Čebron rođena je u Kopru 1975. godine. Diplomirala je na Fakultetu za društvene  znanosti u Ljubljani s temom Mitološka bića u slovenskoj Istri. Od 2001. godine zaposlena je kao asistent stažist na Odjelu za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakulteta u Ljubljani.  Godine 2003. magistrirala je s temom Tradicionalni iscjelitelji i duhovni posrednici u Istri u kojoj istražuje odnose između službene, narodne i alternativne medicine sa stajališta medicinske antropologije. S Jelkom Zora uredila je knjigu Priče izbrisanih (Zgodbe izbrisanih prebivalcev Sanje, Ljubljana, 2011), koja sadrži 27 životnih priča „izbrisanih“. Doktorirala je 2011. godine na istu temu s radom "Izbrisani" bez zdravstvenog osiguranja. Članica je Centra američkih studija Circolo Amerindiano u Perugi i talijanskog društva medicinskih antropologa SIAM.

Nataša Petrinjak rođena je u Zagrebu 1965. godine. Nataša Petrinjak rođena je u Zagrebu 1965. godine. Kao novinarka pojavljuje se u medijima od 1989. godine. Kao društvenu kritičarku zanimaju je različite teme: politika u najširem smislu - odnosi moći, pozicija žene u društvu, reproduktivna prava, seksualnost, patrijarhalni obrasci tranzitnih društava, pitanje sloboda i manipulacija istima... Njezin aktivistički novinarski put ostavio je traga u Danasu, Republici, Jutarnjem listu, Novostima, sve do Zareza. Izbor njezine publicistike pod nazivom U sredini u množini objavljen je u izdanju riječkog ICR-a 2011. Od samog početka priključuje se timu Instituta Otvoreno društvo – Hrvatska gdje je bila direktoricom programa nakladništva i časopisa, višegodišnja je suradnica Centra za ženske studije u Zagrebu, te niza kulturnih i aktivističkih projekata. Nataša Petrinjak bila je članica žirija Lapis Histriae. Magistrirala je kulturologiju na Filozofskom fakultetu u Rijeci. Bila je glasnogovornica Ministarstva kulture Republike Hrvatske.