Valenčič, Erik: Unija, ki razdružuje (2014)

V svojem predavanju na temo ekvilibristike bi rad govoril o aktualnem vprašanju Evropske unije, ki stopa po vrvi in nevarno izgublja ravnotežje. Obstaja namreč nevarnost oziroma že kar velika verjetnost, da bo Unija zašla (padla) v eno ali drugo skrajnost. Na eni strani Uniji grozi scenarij (pre)velike koncentracije moči v Bruslju, ki že zdaj občutno spodjeda suverenost držav članic na številnih in za običajne ljudi zelo pomembnih področjih (od vprašanja neodvisne monetarne politike do socialnih politik, od zaščite potrošnikov do nadzora nad naravnimi viri). Še nedolgo nazaj si je EU zaslužila kritiko, da sploh ni Unija razen tega, da je gospodarski blok. Ni imela skupne varnostne in zunanje politike, celovite monetarne pa še zdaj nima že glede na to, da vse države nimajo evra za svojo valuto. Namesto teženja k uveljavljanju skupnih politik, ki bi temeljilo na bolj ali manj enakopravnih zastopanjih stališč držav članic, smo doživeli odmik od demokratičnih procesov h koncentraciji moči na dveh naslovih, to sta Evropska komisija in, še bolj zaskrbljujoče, Evropska centralna banka. Ti dve instituciji v navezavi z Mednarodnim denarnim skladom (vse tri so znane pod imenom Troika) odločilno kreirajo politiko nekaterih držav članic z najbolj pogubnimi posledicami v Grčiji. To je ena skrajnost, v katero se zelo jasno nagiba Evropska unija. Druga pa bi lahko dejansko na dolgi rok celo povzročila njen razpad. Zaradi koncentracije moči v Bruslju in posledično izgube suverenosti držav članic (s tem so povezani tudi strahovi pred izgubo nacionalnih/narodnostnih identitet) se širom Evropske unije krepijo izrazito skrajno desničarske stranke. Sodeč po javnomnenjskih raziskavah bodo okrepile svoj vpliv po nedeljskih volitvah v Evropski parlament, vedno večjo zastopanost pa uživajo tudi v nacionalnih parlamentih. Tu ne gre zgolj za ustvarjanje neke politične protiuteži Bruslju, ampak za javno širjenje nezaupanja in odprtega sovraštva do same Evropske unije. Člani Jobbika, antisemitske in tretje najmočnejše stranke v madžarskem parlamentu, javno zažigajo evropske zastave. Na višji ravni se najmočnejše skrajno desničarske sile, kot sta denimo nizozemska Stranka svobode Geerta Wildersa ter Nacionalna fronta Marie Le Pen, povezujejo v zavezništva, katerih osnovni namen je razbitje Evropske unije. (Tu bom navedel par dobrih točk, nanizanih v zadnji številki ameriške revije Time, ki je posvečena prav tem vprašanjem.) Te stranke ne smemo podcenjevati, njihove protievropske in izključevalne platforme obstajajo že vrsto let. Francoska Nacionalne fronta je že v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja vodila Kampanjo proti globalizaciji; globalizacijo je označevala za anglosaksonsko zaroto zoper francosko govoreči svet. Te skupine zdaj pridobivajo na moči in njihove ambicije rastejo skupaj s to močjo. Ne gre samo za politične stranke; v praktično vseh državah članicah se krepijo tudi skrajno desničarska, celo neonacistična in neofašistična gibanja, čeprav tega nujno splošna javnost ne zaznava. Tu Italija, Slovenija in Hrvaška niso nobene izjeme. Na primeru Slovenije sem to pokazal v odmevnem dokumentarnem filmu Koalicija sovraštva, ki ga je nacionalna televizija predvajala v januarju. Film je povzročil veliko razburjenja in tudi šok, ker ljudje niso vedeli, da so razsežnosti delovanja skrajno desničarskih in pro nacističnih skupin tako velike, kot dejansko so. Britanski sociološki institut Demos je leta 2011 objavil poročilo raziskave, ki je pokazala, da ima 14 glavnih skrajno desničarskih strank in gibanj v Evropski uniji kar skoraj pol milijona podpornikov na socialnem omrežju Facebook. Ves čas nastajajo nova gibanja. Njihovi podporniki so v glavnem, tako kaže raziskava Demosa, mladi ljudje, ki izgubljajo stik z nacionalnimi in evropskimi institucijami, iz česar se rojeva kronično nezaupanje do teh institucij. To nezaupanje pa ni vezano samo na te mlade ljudi, ampak je pravzaprav omnipotentno. Podatki nam kažejo, da je v zadnjih desetletjih prišlo do velikega osipa zanimanja za, denimo, volitve v Evropski parlament. Leta 1979 se jih je udeležilo 62 odstotkov volilnih upravičencev, leta 2009 samo še 43. Ta dva podatka sta seveda nekoliko zavajujoča – Evropska unija se je v vmesnem času razširila na nove članice, zato je potrebno volitve v EU parlament osmisliti tudi s tega vidika. Vzemimo zgolj zadnji podatek in postavimo vprašanje, ali je 43 odstotna udeležba volitev leta 2009 reprezentativna ali ne pri ugotavljanju zanimanja za evropske institucije. Odgovor je, da žal ne. V nekaterih državah članicah je namreč udeležba na volitvah obvezna, denimo v Belgiji in Luksemburgu, zato je tam izrazito visoka – okoli 90 odstotkov, medtem ko v nekaterih drugih članicah dosega katastrofalno slabe rezultate, med 20 in 30 odstotki. Najslabša je bila na Češkem, kjer leta 2009 ni glasovalo niti 20 odstotkov ljudi. Skratka, zdravorazumsko lahko sklepamo, da če v nekaterih članicah ne bi bile volitve obvezne, bi bilo evropsko povprečje udeležb volitev še nižje kot 40 odstotkov. To kaže na kronično pomanjkanje zaupanja v samo Evropsko unijo, kar je predvsem voda na mlin nacionalističnim silam, zato o njej govorim kot o Uniji, ki de facto razdružuje. Na eni strani je centralizacija moči, ki vladarje oddaljuje od ljudi, na drugi je širjenje skrajne desnice. To dvoje zelo jasno opozarja predvsem na to, da se stara celina od svoje stare zgodovine ni naučila nič novega.