27. Mednarodna obmejna srečanja Forum Tomizza

Trst – Koper – Umag, 27. – 30. 5. 2026

Forum Tomizza je eden redkih mednarodnih kulturnih projektov na Primorskem, ki že 27 let goji, spodbuja in praktično udejanja idejo več/med/transkulturnosti. Vsako leto je organiziran kot 4-dnevni dogodek, ki maja poteka v Kopru, Umagu in v Trstu ter s tem povezuje slovenske, hrvaške in italijanske avtorje, pa tudi goste iz širšega prostora Srednje Evrope in Balkana. Svojevrstna platforma lepote, ki skozi moč umetnosti in kritične misli javnostim vztrajno sporoča temeljne družbene in civilizacijske vrednote. Na ta način Forum Tomizza mesta Koper, Trst, Umag in severni Jadran postavlja na kulturni zemljevid Mediterana.

Letošnji 27. Forum Tomizza bo od 27. do 30. maja potekal pod naslovom ORIENT EXPRESS.

Izhajajoč iz temeljnega dela postkolonialne teorije Orientalizem Edwarda W. Saida (1935–2003), literarnega kritika in aktivista, odpiramo razpravo o nizu žgočih vprašanj: od našega obmejnega prostora do globalne konstelacije moči, v kateri vprašanje razmerja med Zahodom in Vzhodom po obdobju hladne vojne znova pridobiva odločilno težo. Stvari se odvijajo bliskovito: zajema nas nov val ksenofobije in retorike ogroženosti od bližnjih in daljnih Vzhodnjakov, straši nas njihova delovna, gospodarska ali vojaška moč. Tudi vse več lokalnih oblastnikov kliče po strožjih mejah do sosedov z Vzhoda.

Naš pisatelj Fulvio Tomizza (1935–1999) je bil Saidov sodobnik, njegov literarni opus je tako kot zgodovina našega obmejnega sveta, zaznamovalo obdobje hladne vojne. Iz njegovih del vejeta pretanjen posluh in razumevanje »vzhodnega vprašanja«. Letošnja  tema nam tako ponuja priložnost za novo razumevanje njegovih življenjskih opredelitev in literarnega ustvarjanja.

V romanu Drevo sanj (L’albero dei sogni, ki letos v Umagu izide v hrvaškem prevodu) se Tomizzev alter ego Stefano Marcovich leta 1954 z avtobusom odpravi iz Trsta v Sežano, kjer sede na Orient Express in odpotuje na študij v Beograd: Šele v prostoru, izpraznjenem vsega, kar mi je pripadalo in mi je v hipu postalo tuje, sem se pogledal v ogledalo. Sem bil to res jaz? Vkrcal sem se na avtobus za Sežano, kjer je vlak Pariz–Carigrad ustavljal zaradi carinskega pregleda.

Medtem ko je današnji Orient Express luksuzni vlak, ki iz Pariza pripelje zgolj do Benetk, bomo na letošnjem Forumu Tomizza zamenjali vozovnico in se brez rezerv(acij)e podali na pot proti Vzhodu.

Simbolično naslonjen na literarno dediščino opusa istrskega pisatelja Fulvija Tomizze, si je projekt pridobil ugled enega pomembnejših  literarnih in intelektualnih žarišč v trikotniku stika treh držav.  Kot tak si je zagotovil medijsko pozornost ter prepoznavnost in postal referenčna točka  za trajno premišljevanje/preskakovanje vsakršnih meja. Organiziran v zglednem sodelovanju treh subjektov v treh državah (Kulturni klub Koper, Gradska knjižnica Umag in Slovenski klubTrst) in organsko povezan z manjšinskimi ustanovami z vseh strani meja ter lokalnimi kulturnimi inštitucijami, ostaja glas razuma v razdraženem obmejnem prostoru.

Fulvio Tomizza je zapisal: »M’identifico con la frontiera.« (Istovetim se z mejo). Tako tudi Forum: identificira se z mejo, ne z eno ali drugo stranjo meje, ampak z mejo kot stičiščem. Sedemindvajsetič  zapored se srečujemo v Trstu, Kopru in Umagu z enako idejo kontakta, dialoga, interakcije, polemike,  vpliva enih na druge. Za dostojanstveno uresničevanje državljana, posameznika, z vsemi njegovimi posebnostmi.

Malce zgodovine: teme srečanj, ki so si sledile v letih od 2001 do 2025:

2000   TOMIZZA I MI / TOMIZZA E NOI / TOMIZZA IN MI

2001  RECEPCIJA TOMIZZE / RICEZIONE DI TOMIZZA

 PSIHOPATOLOGIJA GRANICE / PSICOPATOLOGIA DELLA FRONTIERA /PSIHOPATOLOGIJA  MEJE

2002   GRANICA U GLOBALIZACIJI / LA FRONTIERA NELLA GLOBALIZZAZIONE / MEJA V GLOBALIZACIJI

2003   EROS THANATOS LIMES

2004   ZWIESCHENLAND & NIEMENSLAND

2005  TOMIZZA – EUROSINTEZA:  FONTIERIZAM – EUROPEIZAM / TOMIZZA – EUROSINTESI:  FRONTIERISMO – EUROPEISMO

2006  ARHIPELAG  EUROPA / ARCIPELAGO EUROPA / ARHIPELAG EVROPA

2007  HIC SUNT LEONES! ILI OČEKUJUĆI BARBARE / HIC SUNT LEONES! O ATTENDENDO I  BARBARI / HIC SUNT LEONES! ALI V PRIČAKOVANJU BARBAROV

2008  OFF LIMITS 

2009  CROSSOVER / TOMIZZA: TEN YEARS AFTER

2010  STATUS QUO…VADIS?

2011  NEMA GRANICE IMA / NON C’È IL CONFINE C’È / NI MEJA JE           

2012  PRAVDA: ILUZIJA ILI UTOPIJA? / GIUSTIZIA: ILLUSIONE O UTOPIA? / PRAVICA: ILUZIJA ALI UTOPIJA? 

2013  BOLJI ŽIVOT? / UNA VITA MIGLIORE? / BOLJŠE ŽIVLJENJE?

2014  HOD PO RAMPI / IN BILICO SULLA SBARRA / HOJA PO RAMPI

2015  DIKTATURA PREKARIJATA / DITTATURA DEL PRECARIATO / DIKTATURA PREKARIATA

2016  ZID / IL MURO

2017  LAŽ / LA MENZOGNA

2018  AZIL / ASILO

2019 POGUM /HRABROST /CORAGGIO

2020 DOMOVINA, d.d/ PATRIA s.p.a.

2021  SOLIDARITÉ

2022 KAOS KAOROS CAOS

2023 KARNEVAL BREZ MEJA / KARNEVAL BEZ GRANICA / CARNEVALE SENZA FRONTIERE

2024 SLOVNICA POZABE / GRAMATIKA ZABORAVA / GRAMMATICA DELL’OBLIO

2025 POHVALA LUDOSTI / ELOGIO DELLA FOLLIA / HVALNICA NOROSTI

Forum je do danes na svojih simpozijskih delih gostil več kot 500 književnikov, prevajalcev, sociologov, filozofov, lingvistov, novinarjev in mnenjskih voditeljev iz Hrvaške, Slovenije, Italije, Bosne in Hercegovine, Srbije ter širšega slovanskega, romanskega in germanskega zaledja.

V spremljevalnih programih: Predvečeri Foruma, Pesnik na cesti, Tomizzev itinerarij, multimedijska razstava Lapis Histriae in pesniških koncertih ARTISTRA so se doslej predstavila najvidnejša pesniška, likovna in glasbena imena Istre, njenih matičnih domovin, Balkana in širšega srednjeevropskega prostora.

Letos so bila podeljena tri priznanja. Žirija se je odločila, da PRVO NAGRADO podeli Pavlu Aleksiću (Beograd, Aljaska) za zgodbo “Island“ (Islandija). Prva nagrada Lapis Histriae 2025 znaša 1.000,00 evrov, obsega tudi skulpturo, ki je delo kiparja Ljube de Karine. DRUGO NAGRADO (600,00 evrov) je prejela Estella Veronica Grubač (Ivanec, Varaždin) za zgodbo “Jedan dan van tijela radnice“ (En dan zunaj telesa delavke). TRETJO NAGRADO (400,00 EUR) je prejela Marijana Čanak (Novi Žednik, Subotica) za zgodbo “Pisma drugoj“ (Pisma drugi).

Zgodbe izbrane za objavo v knjigi Lapis Histriae 2025

V finale 20. natečaja Lapisa Histriae se je uvrstilo še 3 besedil. Poleg nagrajenih zgodb so bile za knjigo Lapis Histriae 2025, ki bo do konca leta izšla pri Mestni knjižnici Umag, izbrane še zgodbe: “Princes krofna” Tamare Stojanović (Beograd), “Šta sve pada” Jadranke Milenković (Niš), “Ritual točke” Davorina Lenka (Solčava), “Panin z jabukama” Dalena Belića (Pazin), “Mjesec je nedužan” Lejle Kalamujić (Sarajevo), “Reciklažni center” Viktorije Majačić (Županja), “Gluho bilo” Aide Šečić Nezirević (Sarajevo), “Drvo spoznaje gospođe H.” Dragana Radovančevića (Sremska Mitrovica) “Sipe” Jelene Benčić (Varaždin, Berlin) in “La bestia” Lorelle Franco (Ronchi dei Legionari (GO)).

Utemeljitve nagrad

PRVA NAGRADA

V zgodbi “Island” Pavla Aleksića neimenovani glavni junak, sedeminšestdesetletnik, pripoveduje o dogodkih nekega zimskega dne, tri dni pred pravoslavnim božičem, ki se zgodijo v zasneženi vasi, nekje na planoti v notranjosti Srbije. Glavnina dogajanja se odvija v hiši staršev in okoli nje, kjer glavni junak neguje skoraj sto let starega očeta, ki boleha že sedemnajst let. Skozi protagonistovo pripoved so subtilno orisana njegova spreminjajoča se čustvena stanja: od strahu, tesnobe, upanja, jeze do nostalgije in kesanja. Ta dan namreč izstopa iz vsakdanje rutine. Tistega večera naj bi v njuno hišo prvič stopila Ljubica, junakova nekdanja sodelavka, s katero sta se začela zbliževati neke jeseni po smrti njenega moža, in za katero ima pripravljeno božično darilo: knjigo pesmi. Ljubičina hčerka živi na Islandiji, kamor si želi tudi sama: “…naj zapade še toliko snega, ga takoj, ko pride do tal, počistijo, mi pa se, tule zataknjeni, takoj ko ga malo zapade, ne premaknemo nikamor.” Glavni junak, ki ga vznemirjajo nasprotujoča si čustva, predvsem pa možnost, da začne novo življenje, manično čisti sneg okoli hiše, čisti dovoz za svoj avto in dom pripravlja na težko pričakovani prihod drage gosje. A ko se bliža večer, se očetu poslabša zdravstveno stanje, srečanje odpade, glavni junak pa si pripravlja stvari za odhod v zdravstveni dom…
Pavle Aleksić v zgodbi “Island” gradi izjemno atmosfero izgubljenega, zamrznjenega osebnega življenja, ki korespondira s trenutnimi pretresi v Srbiji, z razpadom družbenih struktur, blokadami, pa tudi z utopičnim duhom. Pripovedovanje o “Islandiji” izhaja predvsem iz notranje motivacije glavnega junaka, ki v svoji “norosti” sliši glas drugega človeka in odgovorno sprejme skrb za življenje svojega bližnjega. Za današnji “vrednostni sistem” je to, kot kaže, nekaj najbolj norega.

DRUGA NAGRADA

V zgodbi “En dan zunaj telesa delavke” Estelle Veronike Grubač je pripovedovalec delavka, ki se vrača iz službe. Dogodka sta dva: natrpan mestni tramvaj in kopalnica s kadjo. V tramvaju nam Grubač hiperbolično pokaže, kako fizična utrujenost uničuje pripovedovalkino integriteto v srhljivih sinestetičnih prizorih neustavljivega procesa razkroja delavskega telesa, v uporu mesa, ki v svoji figurativnosti združuje industrijske in sakralne konotacije. V prelivanju od pretirane utrujenosti telo maže vse, dotakne se vseh ljudi, ki še naprej po mestu “s čevlji nezavedno puščajo rdeče sledi”. Kopalnica s kadjo v središču postane prostor ponovne integracije, oblikovanja in očiščenja v nežnosti in ljubezni. Zgodba Estelle Veronike Grubač je močna in pretresljiva v svoji kratkosti: glavna junakinja nima časa za ta upor mesa, jutri mora spet delati.

TRETJA NAGRADA

Zgodba Marijane Čanak “Pisma drugi” se začne z izmenjavo pisem med prijateljicama Morano in Romano, vse dokler se slednji ne “posreči” in zanosi z dolgoletnim partnerjem Jordanom. Dopisovanje je zaupno in odprto: Romana poskuša z mislimi o sreči potolažiti svojo prijateljico Morano, ki je v odnosu z Dojranom razočarana na vseh ravneh, še posebej na intimnem področju. Z nizom izvirnih, humornih preobratov avtorica svojo junakinjo Morano rešuje iz norosti vloge »prisilne kuharice« in brezna eksistencialne odvisnosti od moškega. S tehnično pomočjo Tinderja Morana postane samostojna podjetnica, ki služi denar na moških fetiših in slabostih. Zgodba “Pisma drugi” je virtuozna orkestracija raznolikih pripovednih glasov in osvobajajoč spektakel spreminjajočih se pogledov na žensko prikrajšanost.

Kratke biografije nagrajencev

Pavle Aleksić se je rodil leta 1993 v Beogradu, kjer je končal srednjo šolo in pričel študirati. Pri devetnajstih je odšel v Ameriko, kjer še vedno živi brez stalnega naslova in dela po barih ter se seli iz kraja v kraj, največ na Aljaski. Je dobitnik nagrade “Đura Đukanov” za zbirko “Tamo je more”. Izbrane zgodbe iz te zbirke je objavil v knjigi “Hartvorm” (2021). Leta 2022 je prejel prvo nagrado na 21. Festivalu evropske kratke zgodbe v Zagrebu, leta 2024 pa tretjo nagrado na natečaju Lapis Histriae.

Estella Veronica Grubač se je rodila leta 2004 v Zagrebu. Živi v Ivancu, majhnem mestu blizu Varaždina, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Danes študira nemščino in anglistiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Piše prozo in poezijo od desetega leta starosti, dosega rezultate na različnih tekmovanjih (LiDraNo, Poezitiva, Tipka), s svojimi prispevki sodeluje pri revijah Libromanija (Gimnazija Ivanec) in Germanist (Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete v Zagrebu).

Marijana Čanak se je rodila leta 1982 v Subotici. Študij književnosti je končala v Novem Sadu. Piše prozo. Je dvakratna dobitnica literarne nagrade “Laza K. Lazarević” za najboljšo neobjavljeno sodobno kratko zgodbo in prva nagrajenka nagrade “Voja Čolanović” za najboljšo knjigo kratkih zgodb (2023). Posamezne zgodbe so prevedene v angleščino, nemščino, makedonščino in albanščino. Izdala je knjigo proze “Ulični prodavci ulica” (2002), zbirko zgodb “Pramatere” (2019 prva izd., 2023 razširjena izd.), roman “Klara, Klarisa” (2022), ki je bil v finalu nagrad NIN in Vital, zbirko zgodb “Put od crvene cigle” (2023) in roman “Svetlo trojstvo” (2024). Živi kot samostojna ustvarjalka v Novem Žedniku.

Nagrada se dodjeljuje u obliku posebnog pisanog priznanja i u novcu, a uručuje se dobitniku 11. prosinca, na dan obljetnice rođenja Matka Brajše Rašana.

Iz obrazloženja Nagrade: “Životno djelo Milana Rakovca (Rakovci kraj Poreča, 12. XII. 1939) predstavlja izniman doprinos zavičajnoj književnosti i izdavaštvu i kao takvo priznato je na nacionalnoj i regionalnoj razini već nekoliko desetljeća.

Dobitnik je niza istarskih, nacionalnih i međunarodnih nagrada, ali najveće priznanje dobio je prije deset godina kada su mu objavljena izabrana djela kod jednog od najvećih hrvatskih nakladnika. „Izabrana djela Milana Rakovca“ objavljena su 2015. godine (V.B.Z., Zagreb) u četiri toma, koja predstavljaju sumu njegovog pedesetogodišnjeg stvaralaštva, kao jednog od najvažnijih istarskih autora, književnog inovatora i avangardista.

Znakovit je već naziv i karakter njegove prve knjige „Priko Učke“ koju je objavio Čakavski sabor 1980. godine: riječ je o zbirci koja objedinjuje poeziju, eseje i putopisne zapise, signalizirajući širinu Rakovčeve poetike koja ne samo da spaja, odnosno nadilazi podjelu na književne rodove, nego ide i preko granica književnog teksta u ludističkoj i provokativnoj igri s dokumentarnim zapisima i citatima. Za takav zamah roman je, dakako, najprikladnija književna vrsta, te ga i danas književna publika čita prije svega kao romanopisca, počev od romana „’Riva i druži ili, caco su nassa dizza“ (1983.), preko „Sliparije“ (1986.), „Snovida“ (roman, 1987.), pa do romana „La Triestina“ (2006.). No, Rakovac je jednako bitan i kao pjesnik, njegov pristup dijalektima i zavičajnoj tematici toliko je inovativan i inspirativan da se može reći kako je njegova poezija pokrenula cijeli val pjesničkog, ali i glazbenog i scenskog stvaralaštva što je dokumentirao i film „Milan“ serijala „U ime oca“ Ines Pletikos iz 2022. godine.

Milan Rakovac pokretač je i dugogodišnji umjetnički voditelj Međunarodnih pograničnih susreta Forum Tomizza, manifestacije koja se svake godine odvija u Umagu, Kopru i Trstu, već 25 godina. Pokrenuta odmah nakon smrti Fulvija Tomizze, sve do danas ta manifestacija istražuje i uspostavlja različite oblike komemoracije, naime: kako sjećanje na život i djelo ovog velikog pisca „prevesti“ u višejezično kulturalno pamćenje kao zalog zajedničke budućnosti naroda koji žive u Istri. Danas, kada taj istarski „europski habitus“ nije tek puka tlapnja, postoji konsenzus da su upravo književnici, a ne političari prvi prešli na Črnjinu „samo jednu istarsku stranu“ i to tako da su pokazali iskreno suosjećanje prema patnji „druge strane“ i dali joj nezaboravni i književno uvjerljivi glas. A ti književnici upravo su Fulvio Tomizza, svojim brojnim romanima, prije svega slavnim istarskim romanom „Bolji život“ (La miglior vita, 1977.), te Milan Rakovac koji je taj roman preveo na hrvatski jezik (1980.), a zatim i napisao roman o pulskom poraću „’Riva i druži ili, caco su nassa dizza“ (1983.)…”

Biografija: Milan Rakovac, pisac, pjesnik, novinar (Rakovci kraj Poreča, 12. XII. 1939). Osnovnu školu i gimnaziju pohađao je u Puli i Zagrebu. Diplomirao je na Vojnopomorskoj akademiji u Divuljama. Po završetku vojne službe obnašao je političke dužnosti u Puli, Rijeci i Zagrebu.

Dvije godine bio je glavni urednik pulskih dnevnih novina Glasa Istre (1973. – 1975.). Većinu radnog vijeka do umirovljenja proveo je na Televiziji Zagreb (Hrvatskoj televiziji) kao urednik i autor zapaženih dokumentarnih filmova, reportaža i intervjua.

Na njegovu je inicijativu 2000. godine osnovani su Međunarodni pogranični susreti Forum Tomizza, koji se održavaju u Umagu, Kopru i Trstu, promičući društveni i kulturalni dijalog u pograničnom prostoru i široj regiji.

S talijanskoga jezika preveo je roman „Bolji život“ Fulvija Tomizze (Pula-Rijeka, 1980.), dokumentarnu knjigu „Izbrisani identitet“ Paola Parovela (Pazin, 1993.) i studiju „Jadranski iredentizam“ Angela Vivantea (Zagreb, 2002.). Autor je ili suautor različitih monografija, tekstova pjesama popularne glazbe, scenarija za filmove, a više njegovih tekstova doživjelo je i kazališna uprizorenja.

„Izabrana djela Milana Rakovca“ objavljena su 2015. godine (V.B.Z., Zagreb) u četiri toma i predstavljaju sumu njegovog pedesetogodišnjeg stvaralaštva, kao jednog od najvažnijih istarskih autora, književnog inovatora i avangardista.

Djela: „Priko Učke“ (poezija, eseji, putopisi, zapisi, 1980.), „Sik“ (pjesme, 1980.), „“’Riva i druži ili, caco su nassa dizza“ (roman, 1983.), „Haluj ili Sunce je ditesino zlatno“ (roman, 1986.), „Sliparija“ (roman, 1986.), „Snovid“ (roman, 1987.), „Istragram: štorije i uganke“ (kratke priče, 2000.), „Cha for kids“ (pjesme, 2004.), „La Triestina“ (roman, 2006.), „Kvarnerski otočni lucidar“ (eseji, 2006.), „Besida priletuća“ (pjesme, 2009.), „Sinovi Istre“ (eseji, 2009.), „Adrianske kartoline“ (s Jovanom Nikolaidisom, pisma, 2021.), „Brigada del amanecer“ (audio knjiga, 2022.), „Slovo Bosni“ (eseji, 2023.) i „Kužina prvanja“ (eseji, 2024.).

Četrtek, 23. 1. ob 17.00, Mestna knjižnica Umag: dramska delavnica za otroke po Tomizzevi zgodbi »Il gatto Martino« vodita Petra Blašković in Martina Vocci

Nedelja, 26. 1. ob 12.00,  na pisateljevem grobu v Materadi trijezično branje Tomizzovega opusa

Ponedeljek, 27. 1.,  ob 12.00 v avli Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper (Trg Brolo 1): trijezično branje Tomizzove zgodbe »Jabolko«. Sodelujejo: Rossanna Bubola, Neven Ušumović in Irena Urbič.