FORUM TOMIZZA 2026

SIMPOZIJ ORIENT EXPRESS

SKUPNOST ITALIJANOV “FULVIO TOMIZZA”, UMAG

Lidija Dimkovska

“Smo vsi vsaj enkrat v življenju orientalisti ali balkanisti?”

Leta 1990 sem končevala srednjo šolo v Skopju v Makedoniji. To je bila dvojezična gimnazija – makedonsko-albanska, poimenovana po Zefu Lushu Marku, članu Komunistične partije Jugoslavije in eni prvih žrtev tako imenovanega belega terorja Kraljevine Jugoslavije, umorjenem leta 1920. O tem nisem vedela ničesar v času, ko sem bila dijakinja razreda v makedonščini, in nisem prepričana, da so vedeli, po kom je poimenovana naša šola, niti dijaki albanskih razredov. Drug o drugem pa nismo vedeli ničesar, četudi smo v istem času in na istem kraju pridobivali izobrazbo. Živeli smo vzporedna življenja; edini konkretni stik med nami je bil takrat, ko smo morali zamenjati učilnico: ko so albansko govoreči izstopali, mi pa vstopali v določeno učilnico. Koliko jeze je bruhalo iz vseh nas in kako hitro smo hiteli odpirat vsa okna, ker nam je učilnica smrdela po ovčji masti, po ovčjem mesu, po ovcah.

Ta vonj mi je bil znan že iz najzgodnejšega otroštva, iz let, ki sem jih preživljala na vasi pri babici in dedku. Takrat je bil to vonj domačnosti, siromaštva, kmečkega dela; vonj jagenjčka, ki sem ga hranila z mlekom iz stekleničke, vonj ovac, ki jih je na paši požrl volk, vonj brezrokavnika, ki mi ga je babica spletla iz njihove volne – vonj življenja. Morda sem si zato mislila, da mi učilnica ni smrdela tako kot mojim sošolcem, ki so rasli v mestu in se jim je vonj po ovčji masti zdel nekaj najslabšega na svetu. Prepih je izganjal vonj, ni pa izgnal odpora do albansko govorečih sošolcev, s katerimi smo se srečevali še na šolskih dvojezičnih prireditvah, in njihovega odpora do nas.

Dvojezičnost je bila enosmerna. Nikomur ni padlo na pamet, da bi nam ponudili albanščino niti kot fakultativni, kaj šele obvezni predmet. Za razliko od nas so se oni morali učiti makedonščine. Ko zdaj razmišljam o zadnjih letih jugoslovanstva, vidim, da je vse zlo, ki se je pozneje razlezlo in ponekod traja še danes, že takrat vznikalo – in to institucionalno – na dvojezični gimnaziji, ki bi morala biti zgled sobivanja, strpnosti in solidarnosti. Že takrat je bila politična korektnost neživljenjska, zgolj pro forma.

Vsaj za druge. Jaz sem imela srečo, da sem vsaj enkrat začutila, da sem del ne le makedonsko govorečega, ampak celotnega gimnazijskega prostora: ko sva bila skupaj z mojim vrstnikom iz albanskih razredov A.K. povabljena na literarno branje v kulturni dom v skopskem predmestju, kjer so albansko govoreči prebivalci lahko poslušali najino poezijo v albanščini in makedonščini. Z A. K. sva se do kraja branja peljala s primestnim avtobusom, po dogodku pa naju je prišel iskat njegov oče, zadržan intelektualec, ki mi je rekel, da me bosta peljala domov in naj me ne bo strah, saj smo vsi ljudje. Verjetno sem res delovala prestrašeno, da se bom vozila v avtu z dvema Albancema, da mi je moral to reči.

Mnogo let pozneje sem A. srečala v mestu. Ustavila sva se sredi trga. Bil je še vedno sramežljiv, zdaj odrasel človek. Povedal mi je, da je končal medicino in postal zdravnik v Prištini. Še vedno mi je bilo nerodno zaradi strahu, ki sem ga čutila takrat, ko sva se z njegovim očetom vračala z literarnega večera.

Razen še enega dekleta Albanke, ki je bila na invalidskem vozičku in je ravno začela pisati pesmi, nisem osebno spoznala drugih albansko pišočih sošolcev, čeprav smo vsak dan hodili drug mimo drugega. Ko sem prejela mladinsko nagrado za poezijo, me je na hodniku ustavil profesor kemije, Albanec, mi čestital in rekel: »Piši!« Ravnatelj gimnazije, prav tako Albanec, mi je prepustil šolsko zbornico, ko sem si zaželela organizirati literarni večer. Zbralo se nas je nekaj dijakov in dijakinj, a albansko govoreči niso prišli poslušat Baudelairea in Edgarja Allana Poeja v makedonščini ob soju sveč.

Nikoli več nisem vstopila v stavbo gimnazije. Želela sem, da vse ostane tako, kot se je bom spominjala. To je bil prostor, kjer sem se prvič srečala z drugačnostjo, kjer so bili drugi zame drugačni, skoraj tuji, kjer sem svet gledala orientalistično, čeprav sem se trudila, da ne v tolikšni meri kot nekateri moji sošolci, ki se jim je obračal želodec od vonja po ovčji masti. Kot da bi vse albanske družine kuhale na ovčji masti, ki bi se potem kot vonj zažrla v naša oblačila. Stereotipizacija, drugo ime za orientalizem, je moje albansko govoreče sošolce seveda zaznamovala, četudi se tega morda niso zavedali; nekatere manj, druge bolj.

Nekega dne v četrtem letniku me je neki profesor vprašal, kaj bom študirala. »Nekaj v zvezi s književnostjo,« sem rekla, ker se mi je to zdelo samoumevno. »Moj sin študira orientalistiko v Zagrebu, na Vseučilišču,« mi je rekel. To se mi je zdelo tako neverjetno! Študirati orientalistiko, in to v Zagrebu, na Vseučilišču. Že to, da se je univerza v Zagrebu imenovala Vseučilišče in ne Univerza kot v drugih glavnih mestih tedanje Jugoslavije, se mi je zdelo nekaj posebnega.

»Pokliči na Vseučilišče,« mi je rekel in mi dal zagrebško telefonsko številko. Dan za dnem sem prižigala luč na hodniku, kjer je stal telefon, in se borila med željo, da pokličem, in strahom, da bo račun ob koncu meseca tako visok, da bo doma izbruhnil prepir. Staršem se je zdelo samoumevno, da bom študirala v Skopju – karkoli, samo da ne bo treba ničesar plačevati. Ko sem končno zbrala pogum in poklicala, mi je tajnica Vseučilišča rekla, da je študij brezplačen, vse ostalo pa bom morala plačati sama. »Ni štipendije?« sem zamrmrala. Ostro je rekla: »Ne,« in odložila slušalko.

Pozneje, ko sem študirala primerjalno književnost, sem bila tej tajnici skoraj hvaležna, da je odložila slušalko. Bilo je namreč že leto 1991 in študij v drugih republikah Jugoslavije je postal nekaj nepredstavljivega in tudi nevarnega. Toda spomin na tisto nenadno željo po študiju orientalistike je ostal v meni in me spremljal še dolga leta četudi se nisem naučila niti enega orientalnega jezika.

V soju makedonske neodvisnosti, vojn v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni, razpada države in beguncev, ki sem jih srečevala okoli sebe, je zaradi miru – zaradi katerega je Kiro Gligorov Makedonijo poimenoval oaza miru – paradoksalno zavladalo optimistično vzdušje, neka odprtost tako do Zahoda kot do Vzhoda. Zdelo se je, da se bo Makedonija dokončno izognila vojni, ki so jo različni poimenovali jugoslovanska, bosanska ali balkanska.

Tako kot so se po Makedoniji odpirali samostani, ki so jih polnili moji prijatelji, mladi, izobraženi menihi in nune, se je odpiral tudi new age Orient v vseh svojih različicah. V Skopju je vzniknila knjigarna, kjer si lahko dobil vse kar je bilo povezano z indijsko mitologijo, literaturo in kulturo, skupaj s paličicami incense, katerih vonj se je širil daleč naokoli. Tibetanska knjiga mrtvih je postala obvezno čtivo za vse, ki so dali nekaj nase in na svojo razgledanost. Na fakulteti smo obravnavali zen budizem ter psihoanalizo Suzukija in Fromma.

V stari čaršiji v Skopju se je odprl lokal Bagdad Cafe, ki je zaznamoval mojo generacijo iskalcev sebe in drugačnosti. Sedeli smo na majhnih stolčkih ali s prekrižanimi nogami, debatirali o književnosti, filozofiji, religiji in družbi ter pili dotlej neokušene čaje. Najljubša in najcenejša pa sta nam bila vseeno dva znana, a dotlej prezrta napitka, ki so ju ponujale vse turške čajnice v mestu, medtem ko smo mi hrepeneli po bolj oddaljenem Orientu, ne po tistem, ki je bil samoumeven del našega vsakdana: pravem turškem čaju z veliko sladkorja v majhnih steklenih kozarčkih s kovinsko žličko in oroletu, neke vrste kuhani Cedeviti.

V mestu se je odprla tudi arabska restavracija, katere lastnik Ali iz Bagdada je prinesel ne le recept za prve falafle v Skopju, ki smo jih pojedli večkrat zastonj kot plačane, ampak tudi aktivistično, angažirano vzdušje. Tam smo se zbirali študentje primerjalne književnosti, likovne, glasbene in dramske akademije, brali pesmi, poslušali orientalsko glasbo, recitirali arabsko poezijo in protestirali proti zalivski vojni. Restavracija je bila vedno polna. Vsi so prišli pokazat sočutje in razumevanje za Alija in njegov Irak.

Čutili smo, da nam je Orient bližje kot Vzhod četudi sta bila eno in isto. Romantizirali smo ga, še posebej po letu 1993, ko je bila Makedonija zaradi vstopa v Združene narode preimenovana v Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo. Zahod nas ni priznaval, Vzhod je bil do nas ravnodušen, naša identiteta pa je visela na veji, ki jo je politični veter premetaval sem ter tja. »Vsaj vojne pri nas ni,« smo se tolažili.

Dokler se nisem preselila in začela nastopati v tujini, se nisem zares zavedala imaginarija drugačnosti, ki ga ljudje sami ustvarjamo, gojimo in podpiramo. V tistih letih se je drugačnost merila z bližino: najbolj drugačni so bili prav tisti, ki ne bi smeli biti, ker bi jih morali najbolje poznati – manjšine, avtohtoni prebivalci. Pozneje sem drugačnost začela čutiti na lastni koži, ko so me organizatorji literarnih dogodkov in mediji začeli predalčkati. Moj prvi nastop v ZDA je bil napovedan kot nastop balkanske pesnice. Drugod sem bila bodisi balkanska bodisi vzhodnoevropska avtorica, kot da oznaka »makedonska« ne bi bila dovolj referenčna, »makedonsko-slovenska« pa le pogojno, pri čemer pogoji niso nikoli jasni. Nacionalne oznake včasih popolnoma zakrijejo tvojo notranjo identiteto.  

Kot Drugo me je ustvarila družba, ki me interpretira kot identiteto drugih predvsem na podlagi jezika, v katerem pišem. Konstrukcija identitete je povezana z razporeditvijo moči in nemoči v družbi. Včasih čutim to, kar je Cvetan Todorov imenoval zahodna ksenofilija, ko inštitucije  dojemajo mojo literaturo kot manj vredno zgolj zato, ker ni napisana v jeziku nacionalne književnosti nove domovine. Ta občutek je imanenten vsaki priseljenski in tudi manjšinski književnosti. Simpatija in naklonjenost sta politično korektni; ko pa pride do dejanskih, sistemskih, kanonskih dejanj, postane književnost priseljenskih in manjšinskih avtorjev Druga, drugačna, tuja. Že sam Cobiss sodeluje pri tem, da naša dela ostanejo zunaj vsake nacionalne obravnavne za nagrade v slovenski kulturi. 

Na orientalizem sem pozabila oziroma sem njegove značilnosti začela prepoznavati v balkanizmu, čeprav se Marija Todorova, avtorica izjemnega Imaginarija Balkana, s tem verjetno ne bi strinjala, saj se v svoji študiji ves čas odmika od Saidovega Orientalizma. Toda človek se težko izogne občutku, da sta si matrici podobni, če ne celo enaki. Orient meji na Evropo, Balkan pa je v Evropi – vendar le takrat, ko to ustreza Zahodu. Orientalizem je oblika paranoje, prav tako balkanizem. In tako kot je Orient politični konstrukt, je tudi Balkan.

Tako kot orientalisti ljubijo Orient zaradi domnevne duhovnosti, mističnosti, prvinskosti in panteizma, ljubijo balkanisti Balkan zaradi hrane, temperamenta, gostoljubnosti. Toda ali vse to še vedno obstaja, tako na Orientu kot na Balkanu? Če je orientalizem zahodnjaški pogled na Orient, je balkanizem zahodnjaški pogled na Balkan. Ali pa je eksotizacija močnejša od resničnosti? Oba se vozita na Orient Expressu, včasih celo kot ena sama oseba, ki se opazuje v razkošnem ogledalu, žal počenem, medtem ko lokomotivo upravlja Zahod.

Prof. dr. Elizabeta Šeleva pravi, da so balkanski narodi vedno obravnavani kot rezervni deli, potrebni za delovanje velike balkanske industrije, ki deluje po naročilih drugih in v korist blagostanja drugih. Balkan je v tem smislu popolnoma orientaliziran.

Namesto vlaka Orient Express se v mojem romanu EMŠO pojavi puščoba, ki jo Britanci želijo licencirati kot startup, financiran iz londonskega Cityja: orientalna puščoba za Zahodnjake. Pravzaprav v vseh svojih romanih raziskujem drugačnost. V prvem romanu, ki sem ga napisala v tujini oziroma v Sloveniji, Skrita kamera, na dunajski rezidenci sobivajo pisateljica iz Makedonije, fotografinja iz Albanije in glasbenik iz Pakistana. Za avstrijskega gostitelja, pokrovitelja in financerja predstavljajo resnični ali imaginarni diskurz orientalizma in/ali balkanizma. A ne le to: med samimi umetniki se razvije tudi notranji diskurz orientalizma – balkanski dekleti v odnosu do azijskega fanta, evropejstva – azijski fant v odnosu do evropskih deklet,  in balkanizma – eno balkansko dekle v odnosu do drugega.

Balkan je postal Jugovzhodna Evropa, Vzhodna Evropa je postala Srednja Evropa, Balkan je postal tudi Zahodni Balkan. Vsak konstruira drugačnost drugega. In morda ni naključje, da je mariborska revija Dialogi po objavi obsežne številke, posvečene balkanski književnosti, ki jo je pripravila Petra Kolmančič pod naslovom Razglednice z Balkana, prenehala izhajati.

Balkan je, tako kot Orient, očitno lep, le če pride in odide. Najlepši pa je, ko gremo mi k njemu – na potovanje, koncert ali film. Pred leti, ko je v Cankarjevem domu gostovala skupina derviških plesalcev in napolnila dvorano, se je nekdo vprašal: kaj pa, če bi se odločili ostati v Sloveniji? In bi kmalu začeli zahtevati pravice, državljanstvo, zavarovanje, službo, status, stanovanje? Bi bili tudi takrat tako čudoviti orientalci?

Kaj pa mi: bi bili sposobni biti spodobni orientalisti? Ali balkanisti? Bi šli skupaj na vlak Orient Ekspress?

Toda: kdo bo plačal vozovnice?