FORUM TOMIZZA 2026

SIMPOZIJ ORIENT EXPRESS

PRETORSKA PALAČA, KOPER

Faris Kočan

“Razumevanje zgodovinske kompleksnosti”

Spoštovani,
cenjene kolegice in kolegi,
dragi prijatelji Foruma Tomizza,

ko govorimo o Orient Expressu, običajno govorimo o vlaku. O simbolu neke stare Evrope. O mobilnosti, kozmopolitizmu in predstavi, da je mogoče kontinent povezati v enoten civilizacijski prostor. Orient Express je bil simbol evropske modernosti: tehnološkega napredka, odprtosti, potovanja in občutka, da zgodovina potuje v jasno določeni smeri. Že samo ime vlaka je nosilo določeno politično geografijo. Zahod potuje proti Vzhodu. Zahod definira Orient. Orient obstaja kot destinacija evropskega pogleda. Toda pri Agathi Christie Orient Express ni zgolj vlak. Je zaprta politična skupnost. Mikrokozmos Evrope.

V njem sedijo aristokrati, diplomati, vojaki, tujci in predstavniki različnih narodov, razredov ter zgodovinskih izkušenj. Navidez jih povezuje skupna pot, skupni civilizacijski okvir in skupni občutek reda. Vlak deluje kot urejen sistem, kot racionalna in stabilna evropska celota. Toda v trenutku, ko se ustavi v snegu, začne pod površjem evropske elegance prihajati na plano nekaj drugega: tesnoba, nasilje in moralna ambivalentnost. Mislim, da je prav zato Umor na Orient Expressu danes mogoče brati tudi kot alegorijo evropske modernosti.

Ključna poanta romana namreč ni zgolj vprašanje, kdo je zagrešil umor. Ključna je ugotovitev, da so umor zagrešili vsi. Vsak potnik posebej zabode truplo. Vsak prispeva svoj del nasilja, svojo legitimacijo in svojo predstavo pravičnosti. In morda je ravno v tem mogoče prepoznati pomembno metaforo današnje Evrope. Kajti tudi ideja Evrope danes ne razpada zaradi enega samega zunanjega sovražnika. Ne razkraja je zgolj geopolitični pritisk od zunaj. Razkraja jo predvsem notranja fragmentacija: nacionalni egoizmi, selektivni univerzalizem, militarizacija meja in vse bolj izrazita politika tesnobe. Nekdo prispeva svoj rez skozi relativizacijo človekovih pravic. Drugi skozi produkcijo zunanjih in notranjih sovražnikov. Tretji skozi selektivno uporabo mednarodnega prava. Četrti skozi normalizacijo izrednega stanja kot nove politične normalnosti. Peti skozi postopno opuščanje ideje politične solidarnosti.

In podobno kot pri Agathi Christie vsi svoje ravnanje razumejo kot moralno upravičeno. Prav vprašanje pravičnosti je zato osrednje vprašanje Orient Expressa. Hercule Poirot se na koncu romana ne sooči zgolj z vprašanjem zločina, ampak z veliko težjim vprašanjem: ali je pravica vedno identična pravu? Ali lahko institucije v trenutku moralne in politične krize še vedno delujejo kot nevtralni arbiter? In morda še pomembneje: kaj se zgodi s politično skupnostjo, ko izgubi zaupanje v lastno normativno konsistenco? Mislim, da je to danes eno ključnih vprašanj tudi za Evropo.

Evropski projekt je desetletja gradil svojo legitimnost na ideji univerzalizma, prava in normativne konsistence. Evropska unija je bila zamišljena kot prostor, ki je presegel logiko evropskih vojn, imperialnih rivalstev in etničnih konfliktov. Po koncu hladne vojne je prevladovalo prepričanje, da liberalna demokracija predstavlja univerzalni horizont političnega razvoja. Govorili smo o “koncu zgodovine”, o odpravljanju meja in o Evropi kot postnacionalnem projektu miru. Ta imaginarij je imel izrazito teleološko dimenzijo. Predpostavljal je, da se zgodovina premika proti vedno večji racionalnosti, integraciji in univerzalizaciji liberalnega političnega modela. Evropska integracija ni bila razumljena zgolj kot politični projekt, temveč kot zgodovinska smer.

Toda danes se zdi, da se je ta vlak ustavil.

Finančna kriza, migrantska kriza, pandemija, ruska agresija na Ukrajino, genocid v Gazi, energetska negotovost in vse bolj fragmentiran mednarodni red so ustvarili Evropo, ki vse težje deluje kot samozavesten politični projekt. Namesto politične samozavesti se vrača politika tesnobe.

To vprašanje tesnobe me raziskovalno spremlja že vrsto let, predvsem pri raziskovanju postkonfliktnih družb v postjugoslovanskem prostoru. Dolgo časa sem imel občutek, da je tesnoba predvsem značilnost družb, ki so prešle skozi vojno, razpad države ali dolgotrajno politično fragmentacijo. Toda danes se zdi, da postaja tesnoba osrednje politično stanje tudi same Evrope. Evropski politični prostor vse bolj deluje skozi afekt ogroženosti. Migracije niso več predstavljene predvsem kot humanitarno vprašanje, ampak kot civilizacijska grožnja. Varnostna vprašanja se vse bolj prepletajo z identitetnimi vprašanji. Geopolitika se vrača skozi militarizacijo meja, utrjevanje civilizacijskih razlik in permanentno upravljanje kriz.

In prav tukaj postane pomembno vprašanje samega Orienta. Kaj sploh pomeni, da vlak nosi ime Orient Express? Edward Said je v Orientalizmu pokazal, da Orient nikoli ni bil zgolj geografski prostor. Bil je predvsem način reprezentacije. Način, kako je Zahod skozi konstrukcijo Drugega proizvajal tudi samega sebe kot racionalnega, modernega in civiliziranega. Orient je bil prostor emocionalnosti, nestabilnosti in nevarnosti; Zahod pa prostor reda, racionalnosti in napredka.

Toda Saidova ključna poanta ni bila zgolj kritika stereotipov o Vzhodu. Njegov bistveni prispevek je bil opozorilo, da je vsaka reprezentacija prostora politična. Da vprašanje, kdo govori o drugem, nikoli ni nevtralno, ampak vedno povezano z razmerji moči. In prav tukaj postane Balkan epistemološko zanimiv. Če sledimo Marii Todorovi, Balkan ni bil razumljen kot absolutni Orient, temveč kot nekaj veliko bolj ambivalentnega: kot nepopolna Evropa. Kot notranji Drugi Evrope.

To pomeni, da Balkan v evropski imaginaciji ni zasedal zunanje pozicije, temveč liminalno pozicijo. Bil je hkrati del Evrope in njena izjema. Hkrati znotraj in zunaj. Hkrati evropski in ne dovolj evropski. In mislim, da je prav v tej ambivalentnosti mogoče razumeti zgodovinsko izkušnjo postjugoslovanskega prostora. Kot nekdo, ki se raziskovalno ukvarja predvsem z vprašanji postjugoslovanske liminalnosti, identitete in postkonfliktnih družb, imam pogosto občutek, da Balkan nikoli ni bil zgolj geografska regija. Bil je predvsem evropska metafora.

Postjugoslovanski prostor je desetletja živel z občutkom, da mora postati “bolj evropski”. Da mora dokazovati svojo evropskost. Da mora preseči samega sebe, da bi postal legitimen del Evrope. Diskurzi “vračanja v Evropo” po razpadu Jugoslavije zato niso bili zgolj geopolitične orientacije. Šlo je za veliko globlji civilizacijski imaginarij. Za proces, v katerem periferija prevzame pogled centra in začne samo sebe opazovati skozi zahodne predstave modernosti, racionalnosti in politične normalnosti.

Balkan začne samega sebe gledati skozi oči Zahoda. Prav zato se v postjugoslovanskem prostoru pogosto pojavlja paradoksalen odnos do Balkana samega. Balkan postane nekaj, od česar se je treba distancirati, če želiš postati evropski. Govor o “evropski prihodnosti” zato pogosto implicira potrebo po simbolnem odmiku od lastne balkanskosti. Toda danes se dogaja zanimiv zgodovinski obrat.

Dolga desetletja je Evropa Balkan opazovala kot prostor konfliktov, nacionalizmov, nestabilnosti in nedokončane modernosti. Vojne devetdesetih so bile pogosto interpretirane skoraj esencialistično – kot da nasilje pripada sami ontologiji Balkana. Kot da gre za prostor, kjer zgodovina še ni bila presežena. Toda v teh interpretacijah je bilo vedno prisotno nekaj zelo problematičnega. Balkan je postal priročen negativni referenčni okvir, skozi katerega je Zahod reproduciral podobo lastne racionalnosti in moralne superiornosti.

Danes pa se zdi, da tudi sama Evropa vse težje vzdržuje podobo sebe kot stabilnega političnega in civilizacijskega centra. Če je bil Orient nekoč razumljen kot prostor emocionalnosti, impulzivnosti in nestabilnosti, potem danes tudi evropski politični prostor vse bolj deluje skozi tesnobo, afekt in civilizacijsko paniko.

Prav zato vprašanje Orienta danes ni več vprašanje zunanjega Vzhoda. Postaja vprašanje same Evrope. Evropa danes vse pogosteje uporablja jezik, ki ga je desetletja pripisovala svojim zunanjim Drugim. Govori o obrambi civilizacije. O utrjevanju meja. O nevarnih tujcih. O zaščiti evropskega načina življenja. O notranjih sovražnikih. O kulturni ogroženosti.

In prav v tem smislu se zdi, da Evropa postopoma orientalizira samo sebe. Ne zato, ker bi postajala “manj evropska”, ampak zato, ker vse bolj deluje skozi iste mehanizme afekta, strahu in produkcije Drugega, ki jih je zgodovinsko projicirala na Orient. To pa je pomembno tudi za razumevanje postjugoslovanskega prostora.

Balkan danes ni več zgolj periferija Evrope. Postaja prostor, v katerem je mogoče jasneje videti krizo same evropske modernosti. Prostor, kjer se evropska protislovja pokažejo prej in pogosto bolj intenzivno kot v samem centru. Trst, Koper, Umag, Istra in širši postjugoslovanski prostor zato niso zgolj geografske lokacije. Gre za prostore prehajanja, večjezičnosti, premikajočih se meja in konfliktnih zgodovin. Prostore, kjer identitete nikoli niso popolnoma stabilne in kjer življenje pogosto poteka med različnimi političnimi, kulturnimi in civilizacijskimi horizonti.

Morda ravno zato današnji obmejni prostori predstavljajo pomemben korektiv sodobnim politikam identitetne homogenizacije. V času, ko se Evropa vse bolj zapira v logiko civilizacijskih meja, nas zgodovina teh prostorov opozarja, da evropska zgodovina nikoli ni bila zgodovina čistih identitet. Nastajala je skozi migracije, mešanja, prevajanja, konflikte in sobivanje. Prav ta kompleksnost pa je danes pogosto razumljena kot problem.

V sodobni evropski politiki namreč opažamo vse večjo težnjo po poenostavljanju sveta. Kompleksne družbene procese se reducira na vprašanja varnosti. Politične konflikte se prevaja v kulturne antagonizme. Geopolitične napetosti se interpretira skozi civilizacijske kategorije. Posledično pa se zmanjšuje prostor za politično imaginacijo, za dvoumnost, za refleksijo in za razumevanje zgodovinske kompleksnosti. Fulvio Tomizza je to razumel izjemno natančno.

Njegova literatura ni pomembna zgolj zato, ker opisuje obmejni prostor, ampak zato, ker razume kompleksnost življenja med svetovi. Njegovi protagonisti nikoli ne živijo znotraj popolnoma čistih identitet. Njegov prostor ni prostor homogenosti, ampak prostor prehajanja, ambivalence in pogajanja med različnimi zgodovinskimi izkušnjami. Ko Tomizzev Stefano Marcovich potuje proti Beogradu z Orient Expressom, ne potuje zgolj geografsko proti Vzhodu. Potuje v prostor, kjer meja med Zahodom in Vzhodom postane vse manj jasna.

In morda je prav to danes najpomembnejša lekcija Orient Expressa. Ne kot nostalgija za izgubljeno Evropo, ampak kot opozorilo, da evropska zgodovina nikoli ni bila zgodovina čistih meja, stabilnih identitet in linearnega napredka. Evropa je vedno nastajala ravno v prostorih liminalnosti, prehajanja in konfliktnega sobivanja.

Vprašanje pa je, ali je danes še sposobna živeti s to kompleksnostjo – ali pa bo svojo prihodnost še naprej gradila predvsem skozi produkcijo novih meja, novih tesnob in novih Drugih. Morda je prav to osrednje vprašanje današnje Evrope.

Ne, ali bo Evropa dovolj močna. Ne, ali bo dovolj konkurenčna. Ne, ali bo geopolitično dovolj vplivna. Temveč, ali je še sposobna misliti politično skupnost brez potrebe po stalni produkciji sovražnikov. In morda je ravno zato danes vprašanje Vzhoda v resnici vprašanje same Evrope.

Hvala.