FORUM TOMIZZA 2026

SIMPOZIJ ORIENT EXPRESS

CIRCOLO DELLA STAMPA, TRST

Matjaž Manček

Tržaška orientacija

“Mongol, z izrazitimi ličnicami, trdimi in nabreknjenimi kot kamni, ki jih komaj pokriva zemlja…. Barbarska je tvoja duša…Stojiš v gozdu, omamljen, in čakaš, da se izpolni tvoja usoda. Kaj počneš, pes? Povej, Slovenec! Koliko narcis boš to pomlad pridelal za dame iz kavarne Caffè degli Specchi?”

Pred dobrim stoletjem tržaškemu pisatelju, Italijanu, ni bilo treba daleč, da bi uzrl Mongola — dovolj je bilo stopiti čez kraški rob. Uvodni citat Scipia Slataperja, takole vzet iz celote, mogoče zveni grobo orientalistično, a roman Moj Kras je vendarle kompleksno preizpraševanje identitet tega prostora in ljudi, ki ga naseljujejo. Na naslednji strani s preroškim zamahom že požene romantiziranje vzhodnega soseda v drugo smer:

Ker si Slovan, sin velike prihodnje rase. Si brat ruskega kmeta, ki bo kmalu prišel v izčrpana mesta pridigat nov Kristusov evangelij.

Dobri dve desetletji kasneje je drug pomemben tržaški pisatelj sredi srednjeveške Perzije zasnoval utrdbo v oblakih z rajskim vrtom, kjer islamiste dresirajo v fundamentaliste s pomočjo hašiša in eksotičnih deklet. Pod orientalistično kuliso romana Alamut Vladimirja Bartola lahko prepoznamo kritiko Evrope same: filozofsko in politično ozaveščeno alegorijo fašizma, ideologij in manipulacij s katerimi je bila prepredena Evropa v času pisanja te knjige.

Dva utrinka tržaške literature, ki vsak na svoj način pričata, kako je Trst od nekdaj mesto, kjer je Vzhod preblizu, da bi lahko ostal zgolj fantazija in kako daleč je lahko Tržačanu bližnji sosed, tisti Drugi z veliko začetnico. Literatura in kultura sta tu vedno igrala pomembno vlogo pri razumevanju kompleksnosti, rahljanju stereotipov in odpiranju potenciala srečevanja kultur. Trst si je približal Vzhod z aktivno participacijo prek barona Revoltelle pri projektu Sueškega prekopa. V istem obdobju je Richard Burton v Trstu prevajal Tisoč in eno noč, Kama Sutro in preko teh velikih zgodb Zahodu razlagal Vzhod. Tržnica Ponteroš je v polpretekli zgodovini postala mit in meka Balkana. Trst je od nekdaj stik in zaradi svoje geostrateške lege tudi vedno bo stik med področji, narodi, med kulturami in najbolj je mesto cvetelo prav v obdobjih, ko je ta stik krepilo in razvijalo infrastrukturo povezovanja.

Stik omogoča pretok, preplet, izmenjavo, kulturno oplajanje. A stik hitro postane kratek, ko prevladajo ozki politični, nacionalni interesi, ki se krepijo na okopih, ki se napihujejo z demoniziranjem Drugega, zlasti če so tovrstni regionalni kratki stiki v globalnem trendu krepitve in eskalacije. 

Mongoli, Rusi, Iranci so torej že od nekdaj tu, izza mestnega vogala, izza kraškega grma, v tržaškem imaginariju. Tržačanu pa dandanes ni treba čez kraški rob iskati Drugega v sosedu. V zadnjem desetletju so globalni kratki stiki Vzhod dobesedno privedli na Zahod: tako kraški rob kot center mesta sta polna nesrečnikov na begu pred zlom in v iskanju dostojnega življenja. Glede na razvoj globalnega dogajanja se proces migracij v dogledni prihodnosti ne bo upočasnil, kvečjemu nasprotno. In kako se na to odziva mesto? Okope v centru mesta bodo gradili, beremo v zadnjih dneh. Ograja okoli centralnega Trga Svobode je med prioritetnimi investicijami rebalansa mestnega proračuna. Gesta empatične državljanske vzgoje osnovnošolcev iz Vicenze, ki so pred nekaj tedni migrantom na Trgu Svobode delili hrano in oblačila je razburil rimske vrhove in ti so nad ozaveščene šolnike poslali inšpekcijo. Desnica se dviga, izteguje in udarja v centru mesta in to ob molku ali implicitni podpori dela mestne in regionalne politike. Migrante se odriva, kriminalizira in politično zlorablja. Kratek stik že prasketa in grozi da bo sprožil eksplozijo, zlasti v luči bližajočih se lokalnih in regionalnih volitev.

Toda Trst je lahko drugačen. To je dokazal v zgodovinski perspektivi, ko je kot mednarodno pomembno mesto vzcvetel v atmosferi multikulturnosti, ki ni bila plod zgolj organskega humusa, temveč strateške imperialne odločitve in prizadevanj.

In to dokazuje tudi danes s požrtvovalno, humano aktivnostjo posameznikov in organizacij, ki skrbijo, da do migrantov pride vsaj nekaj osnovnih dobrin in človečnosti. To dokazujejo tudi aktivisti in skupine z rednimi uličnimi in drugimi javnimi opozarjanji na genocid v Palestini in na druge aktualne zločine proti človečnosti. In to dokazujejo kulturniki, ki z organizacijo mednarodnih literarnih, filmskih, fotografskih in drugih festivalov brišejo stereotipe in približujejo svetove, ki naj bi bili oddaljeni, drugačni, tuji.

Ta potencial kulture, da vzpostavi most, prepreči kratek stik in ustvari prostor za resnično vzajemno spoznavanje in izmenjavo v tem kompleksnem mestu, me zanima odkar me je nekaj let nazaj življenje pripeljalo k Svetemu Jakobu. Ta proletarska tržaška mestna četrt me je navdušila z vzdušjem skupnosti, ki preveva ta etnično izredno pester, nekoč pretežno slovenski del Trsta. Srbski, albanski, tunizijski, italijanski, slovenski otroci se podijo za isto žogo, njihovi starši pa delijo klopi in klepet, kraški kmetje ob sobotah nudijo domače pridelke, Istrani pa zalagajo s svežimi ribami. Preplet je sicer bolj rahel, a dovolj trden, da nevtralizira potencialne konflikte na nacionalni osnovi in da vzpostavlja atmosfero sobivanja, ki je več od zgolj tolerance. Bolj intenzivno prepletanje se odvija ob kulturnih dogodkih, ki se neredko dogajajo pred cerkvijo na glavnem trgu četrti in tu se znova potrjuje moč kulture kot veziva, zlasti ko je ponudba kurirana tako, da nagovarja različne skupine, bodisi s povezovalno tematiko, načinom komunikacije ali prepletom kulturnih vplivov.

Lansko leto sem imel priložnost sodelovati pri programu festivala TACT, ki v organizaciji gledališča Hangar s kulturnim dogajanjem oživlja ulice in trge mestnih četrti. Del programa se je odvijal na trgu Perugino poleg slovenskega Kulturnega doma. Ta trg velja za enega najbolj problematičnih delov mesta, kjer se neredko odvijajo ulični konflikti in druge oblike napetosti ter kriminala. Festival TACT je trg za nekaj dni osvobodil in ga spremenil v prostor resničnega spoznavanja, mešanja in oplajanja med kulturami. Prvi dan je nastopila skupina Sinem iz Münchna, ki igra sodobno mešanico zahodnjaškega rocka in turških pesmi ter harmonij. Krasno je bilo videti, kako so se lokalne ženske, zagrnjene v tradicionalne rute, pomešale v prve vrste občinstva in prepevale skupaj z vokalistko. Podoben učinek je imel nastop hrvaške skupine Balkalar na istem prizorišču nekaj dni kasneje: sodobne interpretacije melodij in napevov z vseh koncev Balkana so v skupni ples pripravile lokalne Srbe, Romune, Turke in ostale Tržačane. Trg, o katerem smo v glavnem brali le na straneh črne kronike, je s pazljivo izbranim kulturnim programom zažarel v pristni interakciji lokalnega prebivalstva in siceršnjega mestnega kulturnega občinstva.

Naj samo omenim, da festival TACT konec junija zopet s kulturimi dogodki polni obe omenjeni mestni lokaciji – šentjakobski trg in trg Perugino.

Odprti kulturni prostori, kjer se domačini in priseljenci srečujejo skozi glasbo, film, gledališče ali vsakodnevno sodelovanje, imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju stereotipov in družbene polarizacije. Umetnost lahko teme migracij in identitete prenese iz neposredno političnega v bolj odprt prostor, kjer ljudje lažje stopijo iz obrambnih pozicij. Skupno ustvarjanje, ples, glasba ali performans pogosto presežejo jezikovne in kulturne ovire učinkoviteje kot institucionalni integracijski modeli. Toda pogoj za to je kakovost: vključujoč kulturni program ne sme temeljiti na pokroviteljstvu, temveč na resnični umetniški relevantnosti. Poleg tega lahko ukvarjanje z vizualnimi in performativnimi oblikami umetnosti, kot so glasba, ples ter slikanje, olajša izmenjavo med novimi priseljenci in drugimi člani skupnosti, ki govorijo različne jezike.

Trst lahko danes ponovno prevzame zgodovinsko vlogo prostora srečevanja med Vzhodom in Zahodom. Toda prav migrantska problematika razkriva, kako močno so v naši družbi še vedno prisotni vzorci, ki jih je Edward Said opisal kot orientalizem: dojemanje ljudi z Bližnjega vzhoda, iz Afrike ali Azije kot “drugih”, kulturno nezdružljivih, nevarnih ali manj civiliziranih. Kulturna sfera mesta je ena realnost, a za konkretnejše učinke bo te vzorce treba preseči na nivoju odločujoče politike, vplivnejših institucij in medijev.

Migranti v Trstu niso zgolj socialno ali varnostno vprašanje, ampak predvsem civilizacijski preizkus evropske identitete. Mesto, ki je stoletja živelo od trgovine, večjezičnosti in kulturnega prepletanja, ima zgodovinsko izkušnjo, ki bi lahko postala model za sodobno integracijo. Trst je bil skozi zgodovino prostor sobivanja Italijanov, Slovencev, Nemcev, Judov, Grkov, Armencev in drugih skupnosti. Njegova identiteta ni nastala iz kulturne čistosti, ampak iz stika, izmenjave in prilagajanja. Prav zato bi moralo danes ponuditi alternativo politiki strahu in getoizacije migrantov.

Ključno vprašanje prihodnosti zato ni zgolj, kako nadzorovati migracije, temveč kako ustvariti kulturne mehanizme integracije. Brez kulturne integracije se gospodarska in socialna integracija ne moreta trajno vzpostaviti.

Če je Orient Express nekoč povezoval imaginarni Vzhod in Zahod, potem bi moral Trst danes ponovno postati kraj, kjer se svetova ne gledata več skozi stereotipe, temveč iz oči v oči. Tržaška orientacija prihodnosti ne more biti usmerjena v strah pred Drugim, temveč v ustvarjanje prostora, kjer bližina ne proizvaja konflikta, ampak razumevanje. Mesto stika bo vedno nosilo tudi možnost kratkega stika. Toda prav zato je Trst lahko eden tistih prostorov v Evropi, ki še razume, da je sobivanje nekaj, kar je treba vztrajno ustvarjati.