Cvetka

Lapis Histriae 2024: PRVA NAGRADA/PRIMO PREMIO

I.

Cvetka je bila ljepa. Utopila se je v vodnjaku, bilo je pred Božič. Imela je šestnajst let. Ne ve se, kje je njen grob, ker so ozke stare grobove s kamnitimi ploščami pri vzglavju in vznožju prekrili novi grobovi ali pa so potonili v tla. Ali pa se ne ve, kje je njen grob, ker je sploh niso pokopali na pokopališču, temveč morda na zunanji strani pokopališke ograje. Ne ve se in nihče ne pričuje o tem.

*

Peter pravi (momlja s svojim otožnim glasom osamljenca): Poznam tega človeka, ma ni to človek, on ni človek. Umrl je in njegova družina je žalostno končala, seme se mu je spridilo. On je kriv za Cvetko, na.

V vasi so mi rekli: tistega dne je bilo pred Božičem, ovce so se vračale pred večer, znenada so se ženske razkropile: Cvetka se je utopila, v vodnjaku, pa jok in stok

In da je Marjan rekel nekaj grdega, ona pa je odšla gor do vodnjaka, pred sam Božič je bilo. Zvon svetega Jurija je nabijal tri dni zapovrstjo.

*

Cvetka je bila ljepa. Skoraj nič drugega ni ostalo, le ta izjava, na katero sem naletela. Tu ni bolečine. Vsakdanjik je pogoltnil bolečino kakor kača kuščarja. Vsakdanjik je pogoltnil vse odvečne poganjke življenja in pustil samo najnujnejše. Živeti, delati, kaj pa. Spomin je okras, objest, luxuria. Molk je višja oblika obstoja.

Nekaj od vsega tega je mogoče strpati v škrte Očenaše in Zdravamarije, toda Očenaši in Zdravamarije so za nedeljo. Je treba je delat, se je treba borit.

Tu ni ne omembe ne zapisa. Ni pričevanja (morda v župnijski knjigi? Leta 1965? Ali 1962? ‒ ne vem niti leta. Ali v kakem miličniškem zapisniku?), ni predmetov, ni družinskih fotografij. Nikakršnih spominov. Ni zgodbe. Tisto, o čemer se govori, je zgolj izseček, bežen spomin, še spomin ne, temveč neki zaostanek, tisto, kar kdo vendarle pove, ker ni mogoče, da ne bi povedal. To je ta splošna misel, okamnina, zarjavelo izročilo v službi resnice, tisto, kar so vedeli vsi (čeprav nihče ni zares vedel). Nič več. Pravzaprav nič.

Cvetka je bila ljepa. Ja, utopila se je, gor pri vodnjaku. Kako? Ne ve se, utopila se je, globoka voda je bila, deževno obdobje, ah uboga Cvetka, mlada je bila, niti sedemnajst.

Nekdo to izusti, in molk. Stavek se komaj prične, pa že zastane. Po takšnem molku se ne postavlja vprašanj.

*

Gor nad trafo postajo, nad cesto, je vodnjak. Vodnjak je ogromen betonski  vodni zbiralnik, zgrajen za vso vas. Vhod je pokrit, z zarjavelimi železnimi vrati. (Vhod v temačni Had, v katerega se spušča Perzefona z betvico cvetja.) Puščoben kraj, toda vse naokrog je prav tako puščobno, vodnjak je zgolj še ena puščobna platforma, okrog katere raste kržljavo rastlinje. Ob trafo postaji, v visoki travi na drugi strani ceste, že nerazpoznavni kamni ‒počivala. Tu so si nekoč, ko so nosili mrtve dol z vasi, iz Svilaje, spočili. Kamen za k glavi, kamen za k nogam. Sem in tja na kakem kamnu vrez, znak, nečitljiva črka. Tu je ta sveti kraj ‒ob trafo postaji, potopljen v travo. Na drugi strani ceste pa je ta vodnjak.

*

Cvetka je bila ljepa. Pravi Marijana, Cvetka je ime s katerim tukaj povezujemo lepoto. Češ da so bile vse Cvetke lepe. Sem imela eno teto po materi, ne spomnim se je, ime ji je bilo Cvetka, in zanjo so govorili, da je lepa. Plavolasa. In nikoli se ni omožila.

Je bila ta Cvetka plavolasa? Svetle polti? Skladna? Kakšna?

Edinole Iva in Ankica se je še spominjata. To je nevarno. Bolje je nič spraševati. Bolje je molčati, da se ne bom osramotila, ko bom izustila nekaj, česar se ne sprašuje. Ali pa velja dobro izbrati, koga in kako boš vprašal.

Ali – bolje je pisati brez vprašanj, po sledi molka – po sledi neke druge bolečine, ne tiste, ki se po-vrača, po sledi nekega povsem drugega neznanja, nerazumevanja, ne spraševati, ne pisati. Kot sled razlite deževnice, ki jo bo vpila zemlja. Bržkone je bolje pisati tako. Vse drugo je zapozneli romantizem, naracija kiča, blasfemija, pisanje, namenjeno branju in vohljanju za drugimi … da bi bralci izvedeli … Kaj je bilo? Kako se je vrgla? Se je ubila? Je bila noseča? V katerem mesecu nosečnosti? Kje so bili drugi? Mati? Sestre? Je oče Marjan medtem kartal z župnikom? Je prišla milica na preiskavo? Zametujem številne poganjke zgodbe, v členkih prstov nad tipkovnico me grabi krč, bi si morala umiti roke? Ali odnehati? Bridko je tako pisati. Dotikati se bridkega trnja, špargljevine med kamenjem.

*

Jêsen cveti, ves gozd je vzcvetel. Vse zeleni. Karkoli boš posadil v zemljo – bo vzkalilo. Ob svetem Juriju se veja razcvetele rašeljike zatakne nad vrata v hišo. Najmlajša godna mladenka v vasi vstane zgodaj zjutraj, pred soncem, in zatika veje za  oboj.  Češnje so se že obrodile, dosti jih bo. Samo, pravijo – ko jêsen tako bujno cveti, bo leto nerodovitno.

*

Morda se je Cvetka ob svetem Juriju prvič podala v kólo. Surovo je to kólo, fant in dekle se primeta za roke in skačeta: kadisamlanitancala, hop hop hop hop,hitro in surovo, na soncu, na Kolarišču pred cerkvijo, nekateri so pražnje oblečeni, rdeče, modro, belo, z resicami in srebrnimi gumbi, ni še čas folklornih shodov ne kulturno-umetniških društev, dvainšestdeseto je, v vasi še ni televizije, nekateri so že odvrgli in prodali noše, prihajali so tudi tisti tam iz muzeja in kupovali noše in preslice in stare sukance, mnogi so že v kupljeni opravi, najlonske srajce in cvetlične bluze iz Trsta, tudi ti skačejo, in Cvetka ima nove najlonke in novo roza bluzo, treba je plesati, to je kot nekakšen sladek val, gledajo te, fantova roka te ujame za pas, nebo se vrti in sonca se množijo – kot bi bilo troje sonc, četvero sonc (tri sonca bo izpila kača, kot v tisti davni bajki), in krošnje zelenijo, sonce je zeleno in belo in rdeče, moški pojejo pod krošnjo hojlahojtiangelmoj, potem pa fantje pod drugo krošnjo: mala moja sijejo mi sonca tri, ko me pogledajo tvoje oči. Cvetka povesi pogled.

*

Na božični večer, tako pravijo, ovco, ki se prva vrne v obor, pričakajo z bokalom vina, da se ovca napije, naj tudi živina ve, da je Božič.

II.

Kaj sploh delam tukaj? V tem pisanju? Tisto, o čemer se ne govori, o tistem se molči (to smo menda že ugotovili). Pisanje je molk, če imamo dovolj molka, dovolj pikrega in dobrega molka. Lahko o tistem, o čemer ni mogoče govoriti, pišemo? Prebijam se skozi grobo tkanje tega molka – pred več kot petdesetimi leti se je Cvetka utopila in to je vse, kaj bi še lahko rekli o tem. (Ante pravi – po smrti ni nič, Iva pravi– mora biti nekaj, neka sila, kaj jaz vem – njihova vera je kratka in jedrnata in ne prežema je nič baročnega – tu ni metafor, ni ovinkov, ni niti debate.) Jaz pa se smukam kot lisica, kot psica, kot kača – ne bi smela – skozi ta gosti gozd, skozi ta gosti molk, kot skozi zarasle poti, kot da iščem šparglje med kamenjem, jaz, ki ničesar ne vem, brez kakršnegakoli koncepta, brez želje po zgodbi, formi, brez namere; hodim skozi goščavo in se spotikam, izpisujem delčke, jih, ko zastanem in vdihnem, ločujem z zvezdico ali rimsko številko, in spet. Evo, to delam.

*

Izsečki se mi izmikajo ali pa me zalezujejo. Nono Marjan je kartal z župnikom po tri dni in tri noči, pri hiši ni nikoli ničesar manjkalo, Marjan je sem ter tja klofnil nono Lezo, a bolj poredko, samo, kadar je bila kriva, Leza je, ko je nono Marjan umrl, prevzela okopavanje vinograda, ni odnehala ne po dežju ne po soncu, v črnini, belega obraza, zaustavljena, zledenela v tem večnem kopanju. Njena slika je na nagrobni plošči – s črno ruto, rahlim nasmeškom, stisnjenimi ustnicami, prodornim pogledom, kot bi vedela več kot sme, pa vendar – ne govori se, ker se, evo, ne govori. Lezi so dali sliko na grob, o Cvetkinem grobu pa niti sledi? Mama in hči v razponu od ene do druge smrti … Nono Marjan je bil glava družine. Lezi in Marjanu se je rodil edini sin, ob sedmih hčerah. Njega je na gmajni raznesla bomba, po drugi vojni, našel jo je nekje med kamenjem in mu je eksplodirala v roki, bilo mu je trinajst let. Cvetka pa se je utopila. Dvainšestdesetega. Bil pa je še eden, Ive, umrl je kot otrok, pomodrel je in umrl. In šest hčera. Ne sedem, šest jih je bilo.

*

Spomin je razsut kot črepinje grobe keramike, ki prihaja na plano ob robu obzidja pod Gradiščem. Štiri tisoč let – pravijo arheologi. Rjavordeča keramika, grobo žgana, razsuta povsod, vse dol do polja, pomešana z rdečkasto zemljo, zdrobljenim kamenjem, koreninicami in strtimi polžjimi hišicami, na njej pelod in prah. Pepel z nekih davnih pogorišč ali ognjišč. Spomin se drobi, postaja bolj in bolj droban in tako izginja. Jaz pa se pri tem niti nimam česa spominjati. Zato tavam. Zato menda pišem.

*

Morda bi spet vprašala Petra? Ali Ankico. Ali Milico? Ona je tukaj najstarejša, a se je naučila, da govori (pa tudi misli) samo tisto, kar sama hoče. Menda zato tako dolgo živi.

III.

Ni bilo tako. Vsaj en del vsega tega ni takšen. A ne vem, ali je to pomembno. V zgodbi je pomembno, a vse se, ker to ni zgodba, razliva in spet narašča kot nek val, vse, kar je izrečeno in ni izrečeno, kar se, ko hodim skozi pokrajino, korak za korakom, sestavlja v besede, odlomke in ritme, ki jih tako ali tako ne bom nikoli zapisala.  Nič se ne spremeni – ker to niti ni zgodba. Zapisala bom nekaj drugega, neke ostanke, kot raztkano prejo, skuzmano od vetra, zmršeno in nepotrebno, ne blaga ne obleke iz nje.

*

Bila sem pri Ivi gor v Karanih. Sedemdeset let ima. Kako se je ne bi spomnila – ona je letnik petinštirideset,  jaz oseminštirideset, ko je šla v šolo, se je vedno oglasila pri moji materi in snela tiste volnene nogavice, za katere ji je mama rekla, da jih mora nositi, da se ne bo prehladila, in pri moji materi je pred šolo oblekla tiste tanke, fine, iz najlona … Bila je črna, takšne lase je imela, v zrak (Iva opisuje avreolo nad svojo ostarelo glavo), lepa kot slika … Ni bila plava, črna je bila. Eh, čeča, vse je odnesla s sabo, vse. Jutri ti bom pokazala njen grob, vem, kje je, vsega se spominjam, še malo pa ne bo nihče več vedel nič. Pa ti kupi tam v trgovini nekaj cvetja, svilenega, pa ga zatakni, vem jaz, kje je njen grob, takoj pri cerkvi, ob vratih na drugi strani, jutri po maši ti bom pokazala.  Ti pa pridi enkrat k meni pa se bova lepo usedli, vse ti bom povedala, ko ne bo nikogar, v miru ti bom pripovedovala. To se je zgodilo na sam božični večer, moj bog, kako je to bilo! Vse je odnesla s sabo. Tudi milica je prišla, kaj pa, tudi mene so spraševali, tako sem se tresla od strahu. Da je bil fantek v njej. Vse je odnesla s sabo.

Lahko me slikaš, samo počakaj, da se počešem, zdaj bom … No, zdaj me lahko slikaš.

Iva je v rdečem puloverju in hlačah, zlate uhane ima, jadrno govori brez prestanka, po zidovih v hiši slike svetnikov, v vazi vrtnice, Iva hrani ovce, sedemindvajset ovac ima in petnajst janjcev, vsako nedeljo in ob mladih petkih je v cerkvi. Ob mladih petkih, e, mi to spoštujemo … Kot se reče, mrtvi molčijo, treba je spoštovati. Lepa je bila. Vse je odnesla s sabo, vse.

Kaj pa je njena mati, pokojna Laza, pretrpela! Mali Ive ji je umrl, ko je bil v zibki, šla je v Svilajo po drva, pustila ga je, najbrž ga ni dovolj nahranila, jokal je pa se je nekako zahlipnil in umrl, pomodrel je. Ne, to je bil sin, majhen je bil, pozneje pa je bomba vzela Jura, to veš. Šest hčera, e, šest jih je bilo. Šest.

*

Šest, sedem – tisto nekrščeno sem si izmislila, najbrž sem jih potrebovala sedem, mitskih sedem, da bi se nekako po usodi zaprl (ali odprl) ta prostor za pričevanje o teh hčerah, sestrah, ki si ga ne upam, ki ga ne znam dokončati, pa dodajam še par besed, samo toliko, da se mi ne zatakne, če sem se že lotila.

*

In ko bom spet prišla, bom ob vzglavni kamen zataknila šopek umetnega cvetja – ker tukaj nima smisla saditi pravega cvetja, poleti bi ga požgalo sonce, pozimi burja. In odšla bom gor k Ivi, v Karane, obljubila sem.

*

Lidija pravi, zasadi peruniko na grob.

*

Enkrat bom šla gor k Ivi, v Karane.

v slovenščino prevedla Bojana Vajt