FORUM TOMIZZA 2026

SIMPOZIJ ORIENT EXPRESS

CIRCOLO DELLA STAMPA, TRST

Franco Juri

Vzhod naših zmed

Že od malih nog so nas učili, da sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu, s čimer so v nas ustvarili iluzijo, da vsak dan sledimo njegovi poti, ne da bi pomislili, da smo v resnici pravzaprav mi, prebivalci Zemlje, tisti, ki se nenehno premikamo z zahoda na vzhod.

Nato so nas naučili, da so se narodi z vzhoda običajno selili na zahod in da so z vzhoda, na konjih, ponavadi prihajali najstrašnejši barbari; Huni, Mongoli, Tatari, Avari… in z njimi Slovani ter nazadnje muslimani, Turki in sovjetski boljševiki, ja, skratka, komunisti.

Vzhod je bil nekaj globoko tujega, oddaljenega, drugačnega, kljub temu, da so antični Grki v Rim prinesli toliko kulture in filozofije, zahvaljujoč svojim bogatim stikom in medsebojni izmenjavi znanja in izkušenj s semitskimi, kamitskimi in perzijskimi narodi; Feničani, Egipčani, Asirci, Perzijci… in tudi Marco Polo je že v srednjem veku, med miti in legendami, odkril najbolj plemenite strani daljnega vzhoda, s čimer je ustvaril pogoje za poznejše trgovinske stike in spodbudil radovednost Zahoda, tudi kolonialno, do velike Kitajske in Daljnega vzhoda.

S križarskimi vojnami je krščanski zahod ponovno oživil in razširil najhujše stereotipe o nevarnostih, ki so prihajale z vzhoda. Šele z izidom Amin Maloufove velike knjige »Križarske vojne z arabskega vidika« smo lahko razumeli zapletenost tega nasilnega zgodovinskega poglavja, ki še danes vpliva na odnose med Evropo, Azijo in Afriko ter med krščanstvom, judovstvom in islamom.

Dolgi konflikt z osmanskim islamom in strah, da bi lahko prišel in zavladal vse do Dunaja in še dlje, podobno kot med Mavri in kristjani v Španiji, sta po zmagi pri Lepantu dokončno utrdila beli, krščansko ponos velike Zahodne civilizacije.

Takšno dojemanje se je ohranilo v skoraj vseh evropskih miselnih tokovih in nas še danes pogojuje do te mere, da mislimo, da smo samo mi, zahodnjaki in belci, sposobni, zahvaljujoč renesansi in razsvetljenstvu, poučevati kanone kulture, načela demokratičnega sobivanja in človekove pravice. Danes k nam prihajajo begunci in migranti z vzhoda in juga, iz držav, v katerih je Zahod želel poučevati in vsiljevati, pogosto tudi s silo, svojo demokracijo in še bolj svoje gospodarske interese.

A pojdimo po vrsti.

Ko sta Izabela in Ferdinand, španska katoliška kralja (Kastilje in Aragone) leta 1492 »ponovno osvojila« tudi jug Španije, El Andaluz, ki je bil od 8. stoletja sestavni del arabskega sveta, so se katoličani pazili, da ne bi uničili tistega, kar so »morosi« zgradili v sedmih stoletjih vladavine na Iberskem polotoku; čudovite palače, mošeje, trdnjave, infrastrukturo s cestami in mostovi, učinkovite akvadote, vodne sisteme in ogromno kulturno dediščino, ki je črpala tudi iz sefardske judovske kulture (pomislimo na filozofa Mosheja ben Maimona iz Cordove), iz grško-rimske kulture in celo iz kulture muslimanov, ki so se priselili v Granado in okolico, med drugim – kot v svojih spisih opozarja Antonio Gala – tudi iz osmanskih predelov Balkana kot delavci, vojaki ali evnuhi.

V bližini Granade in Almerije sta danes dve vasi z imenoma, ki ne zvenita niti arabsko niti špansko, a morda je to le naključje: Izbor in Pechina (bere se Pecina). V hrvaščini in srbščini pomenita »izbira« in »jama«.

Katoliška oblast se je sicer zavedala veličine andaluzijske dediščine, vendar ji ni mogla priznati nobenih zaslug, ki bi presegale zasluge kraljestva. Tako so se mošeje pogosto spremenile v krščanske cerkve, palače in trdnjave pa so bile delno prenovljene, pri čemer so v mavrske arhitekturne komplekse vključili povsem španske zgradbe. Katoliška Španija je s pomočjo odlokov izvedla radikalno etnično in versko čiščenje; izgnala je arabsko muslimansko in sefardsko judovsko prebivalstvo. V Španiji so smeli ostati le tisti, ki so se spreobrnili v katolicizem.

Mnoge Jude so takrat sprejele in zaščitile muslimanske države; tiste bližnje, kot so Maroko, Alžirija in Tunizija, ter tiste bolj oddaljene, v različnih delih Balkana v Osmanskem cesarstvu; v Bosni, Grčiji, Bolgariji in seveda Turčiji. Toda tudi v Siriji, Palestini in Egiptu. Sefarditske ali ladinske skupnosti so še danes prisotne, čeprav le v majhnem številu, v Sarajevu, Solunu, Sofiji in Carigradu. In seveda v Izraelu.

Domači vzhod

»Zvočna sled nevidnega doma«; tako se imenuje projekt, ki ga je umetniški raziskovalni kolektiv Nonument Group pripravil v slovenskem paviljonu na beneškem bienalu 2026.

Gre za multimedijsko instalacijo, ki črpa navdih – in priklicuje spomin v barvi sepije, ki je sčasoma zbledel – iz posebne lesene stavbe, začasno zgrajene leta 1917 ob vznožju gore Mangart v Julijskih Alpah, v neposredni bližini današnje italijansko-slovenske meje.

Zgradba je bila majhna mošeja, ki je bila na tem koščku alpskega ozemlja zgrajena sredi »velike vojne« zaradi duhovnih in verskih potreb bosanskih muslimanskih vojakov v večnarodnostni avstro-ogrski vojski.

Nedaleč od tam, na Vršiču, so na prehodu med letoma 1915 in 1916 ruski vojni ujetniki (pa tudi ukrajinski), ki so delali na cesti na istoimenskem prelazu, zgradili prav tako leseno pravoslavno kapelo, ki je kasneje – potem ko je plaz pokopal in ubil desetine teh ujetnikov – dobila globoko spominsko vrednost in leta 2015 postala spomenik žrtvam vojne ter simbolični poziv k panslovanskemu bratstvu.

Na žalost so od začetka vojne v Ukrajini tradicionalno letno slovesnost pri ruski kapeli na Vršiču, na kateri so redno sodelovali slovenski in ruski državni in verski voditelji, uradno prekinili.

Majhni verski objekt je sicer še vedno na svojem mestu, medtem ko je mošeja pod Mangartom izginila po prihodu italijanskih čet in priključitvi tega dela Slovenije Kraljevini Italiji.

O tej skoraj nadrealistični podobi, eksotični stavbi z minaretom med alpskimi pašniki, ostajajo le še nekatere stare fotografije, nekaj razglednic in ostanki kamnitih temeljev, skriti v travi, ki jih zdaj dokumentirajo umetniki, ki na bienalu, tudi z zvočnimi podobami, priklicujejo spomin, rešen iz pozabe, a vedno strašno aktualen.

Avtorji trdijo, da vojaškega vodstva, ki je med vojno pod Mangartom pa tudi drugod po Evropi, dovolilo gradnjo verskih objektov, ki niso bili ravno v skladu z večinsko krščansko vero vojakov v jarkih, zagotovo nista vodila dobrohotnost ali verska strpnost. Toda bosanske enote avstro-ogrske vojske, tako kot maroške ali tunizijske, vključene v francosko vojsko, so bile za generale taktično zelo pomembne za vojne namene, zato jih je bilo treba pred smrtjo tolažiti tudi duhovno.

Glede ideje, ki se je uresničila v beneškem Arsenalu, nas kuratorka slovenskega paviljona Nataša Petrešin-Bachelez v intervjuju za časopis Delo opominja, da smo ponovno obkroženi z nečloveškimi uničenji ter katastrofalnimi podnebnimi in civilizacijskimi krizami, zato je treba o tem vedno govoriti, vztrajno in povsod. Kolektiv Nonument Group, ki izhaja iz konkretne zgodbe, pripovedovane z več glasovi in lokalno umeščene, prenaša njeno globalno sporočilo; ruševine kot metafora vztrajnega iskanja človeškega dostojanstva med razvalinami civilizacije.

Slovenski umetniki ne oklevajo in še preden so paviljon napolnili s spomini na majhno alpsko mošejo, so s prstom pokazali na vojne, zlasti na tisto, ki je očitno genocidna v Gazi, ter na brezbrižnost in sostorilstvo tako imenovanega demokratičnega Zahoda.

Daljni in bližnji Vzhod

Pred nekaj dnevi je predsednik ZDA Donald Trump, ki ga vsi že dolgo sumijo, da mu primanjkuje duševnega ravnovesja, da je hipernarcističen in da se ukvarja z nevarnim sanjarjenjem, drugič, in prvič v sedanjem mandatu, obiskal Kitajsko. To je bil isti predsednik, ki je malo prej tej državi napovedal carinsko vojno in ki je nato, da bi prizadel njeno oskrbo z energijo, piratsko napadel Venezuelo, ugrabil njenega predsednika, nato pa skupaj z Izraelom še Iran, kar je povzročilo pokole in uničenje ter zaprtje ožine Hormuz, s čimer je povzročil globalno škodo predvsem Zahodu in njegovim arabskim zaveznikom.

Iran se ni uklonil in je za Trumpa postal prava nočna mora. S tem ga je ponižal, celo osmešil bolj, kot je – smešen – že brez vojne.

Trump, ki ga je kitajski predsednik Xi Jimping sprejel v okviru posebej pomembnega protokolarnega obreda, je bil že neštetokrat lakmusov papir civilizacije – ameriške –, ki je zdaj na koncu, propadajoča, lumpen, lena, in kulturnega prepada med domnevno prvo svetovno velesilo – predmetom čaščenja v zahodnem in atlantskem diskurzu – in Kitajsko, kjer se je maoistični komunizem pazil, da ne bi podcenjeval in zavračal – z edino žalostno izkušnjo kulturne revolucije, ki se je kasneje umirila, – zapuščine Konfucija in drugih velikih mojstrov. Pa tudi dinastij, ki so se v tej veliki azijski državi menjavale. Kitajska, starodavna civilizacija, ki je znala in še vedno zna dobro prenašati zgodovinske spremembe, se jim prilagajati ter jih obvladovati z modro potrpežljivostjo in dolgoročnim pragmatizmom, ki ju težko razumemo.

In potem ko smo si več desetletij predstavljali Kitajsko s kolesarji v zelenih uniformah in rdečimi knjižicami v rokah, potem drugo Kitajsko, ki pod srpom in kladivom razvija skrajni kapitalizem, delavce pa vodi v nove oblike suženjstva in s svojimi izredno nizkimi cenami ogroža evropske trge in industrije, medtem ko onesnaževanje, ki ga povzroča njena hitra industrijska rast, bolj kot karkoli drugega vpliva na podnebne spremembe, se danes prebudimo v svet in s Kitajsko, ki ni več tista, ki smo si jo zamišljali.

Evropska nevednost se med drugim kaže v nerodnih izjavah njenih najvišjih predstavnikov. Kako ne bi omenili in se spomnili nevedne Kaie Kallas, »naše« skupne zunanje ministrice, ko je bila presenečena na novinarski konferenci in je svetu oznanila, da Kitajska, z vsem svojim epskim odporom proti fašizmu in japonskemu imperializmu, v katerem so se komunisti pod vodstvom Maa in nacionalisti pod vodstvom Čianga Kai-ška bojevali bok ob boku, ne bi bila del držav, ki so zmagale v drugi svetovni vojni. Mi smo obupali, Kitajci pa se za to niso preveč menili, s čimer so ponovno potrdili svojo tudi intelektualno premoč.

Ameriška nevednost pa se je ponovno pokazala med Trumpovim obiskom v Pekingu. Kot v časopisu Delo ugotavlja Igor Bratož, je bil ameriški predsednik vidno brezvoljen ali nezainteresiran, medtem ko ga je gostitelj Xi Jinping vodil po Prepovedanem mestu in Cesarski palači. Trump poleg tega očitno ni razumel Xi-jeve aluzije, ko je ta citiral »Tukididovo past«, izraz, ki ga je prevzel politolog Graham Allison in ki črpa navdih iz antičnega grškega vojaškega stratega. Vojna, ki jo ena velesila sproži v strahu, da bi jo druga, rastoča velesila, lahko nadomestila v hegemoniji. A Trump verjetno ne ve, kdo je bil Tukidid, kje je Peloponez, še manj pa pozna zgodovino Sparte in Aten. Xi Jinping pa ja.

Medtem ko Trumpove ZDA zanikajo podnebne spremembe, do skrajnosti ponovno uvajajo fracking in izstopajo iz mednarodnih sporazumov, namenjenih omejevanju emisij CO2, Kitajska postaja tehnološka velesila na čelu trajnostne industrije. V teh tednih iz Kitajske v pristanišče Koper prihajajo ogromna vetrna kolesa dolžine 87 metrov, ki nato potujejo naprej v Avstrijo, kjer obnovljivi viri energije postajajo prevladujoči.

Toda Kitajska, ogromna in gosto naseljena država, ki sicer ne more veljati za demokratično, kot to pojmujemo mi, hitro ustvarja svoj srednji razred, zmanjšuje obče znano revščino in uvaja celo hibridne oblike kapitalizma in socializma, ki delavcem omogočajo, da postanejo lastniki lastnega kapitala. Koliko ljudi ve, da globalni digitalni velikan, ki Američane najbolj plaši, Huawei, ni državno podjetje in ni niti v rokah peščice bogatašev, ampak je v lasti svojih delavcev. Gre za ESOP, vrsto zadruge, ki se upravlja in vodi z vrha in po tehnično hierarhičnih načelih, vendar se njeni dobički razdelijo med tiste, ki tam delajo.

Telegrafski zaključek

Ne nameravam ustvarjati nobenega kulta Kitajske, tudi zato, ker, če me vprašate, tam sploh ne bi želel živeti. Dobro se zavedam svojih omejitev bolj kot kitajskih ambicij.

Vendar se mi zdi pomembno razbiti številne predsodke, na podlagi katerih svet in zahodne naracije v neskončnost ohranjajo samoreferenčno podobo Zahoda, ki želi in mora – samo on – naučiti svet prave poti.