Letos smo avtorje povabili k pisanju kratkih zgodb s temo HVALNICA NOROSTI. Strokovna žirija literarnega natečaja Lapis Histriae 2025, ki jo sestavljajo pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović, je v petek, 23. maja 2025, na Forumu Tomizza v Umagu razglasila rezultate natečaja. Žirija je ugotovila, da je na 20. Mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga razpisuje Forum Tomizza, letos prispelo 220 besedil v hrvaškem, slovenskem, italijanskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku.

Letos so bila podeljena tri priznanja. Žirija se je odločila, da PRVO NAGRADO podeli Pavlu Aleksiću (Beograd, Aljaska) za zgodbo “Island“ (Islandija). Prva nagrada Lapis Histriae 2025 znaša 1.000,00 evrov, obsega tudi skulpturo, ki je delo kiparja Ljube de Karine. DRUGO NAGRADO (600,00 evrov) je prejela Estella Veronica Grubač (Ivanec, Varaždin) za zgodbo “Jedan dan van tijela radnice“ (En dan zunaj telesa delavke). TRETJO NAGRADO (400,00 EUR) je prejela Marijana Čanak (Novi Žednik, Subotica) za zgodbo “Pisma drugoj“ (Pisma drugi).

Zgodbe izbrane za objavo v knjigi Lapis Histriae 2025

V finale 20. natečaja Lapisa Histriae se je uvrstilo še 3 besedil. Poleg nagrajenih zgodb so bile za knjigo Lapis Histriae 2025, ki bo do konca leta izšla pri Mestni knjižnici Umag, izbrane še zgodbe: “Princes krofna” Tamare Stojanović (Beograd), “Šta sve pada” Jadranke Milenković (Niš), “Ritual točke” Davorina Lenka (Solčava), “Panin z jabukama” Dalena Belića (Pazin), “Mjesec je nedužan” Lejle Kalamujić (Sarajevo), “Reciklažni center” Viktorije Majačić (Županja), “Gluho bilo” Aide Šečić Nezirević (Sarajevo), “Drvo spoznaje gospođe H.” Dragana Radovančevića (Sremska Mitrovica) “Sipe” Jelene Benčić (Varaždin, Berlin) in “La bestia” Lorelle Franco (Ronchi dei Legionari (GO)).

Utemeljitve nagrad

PRVA NAGRADA

V zgodbi “Island” Pavla Aleksića neimenovani glavni junak, sedeminšestdesetletnik, pripoveduje o dogodkih nekega zimskega dne, tri dni pred pravoslavnim božičem, ki se zgodijo v zasneženi vasi, nekje na planoti v notranjosti Srbije. Glavnina dogajanja se odvija v hiši staršev in okoli nje, kjer glavni junak neguje skoraj sto let starega očeta, ki boleha že sedemnajst let. Skozi protagonistovo pripoved so subtilno orisana njegova spreminjajoča se čustvena stanja: od strahu, tesnobe, upanja, jeze do nostalgije in kesanja. Ta dan namreč izstopa iz vsakdanje rutine. Tistega večera naj bi v njuno hišo prvič stopila Ljubica, junakova nekdanja sodelavka, s katero sta se začela zbliževati neke jeseni po smrti njenega moža, in za katero ima pripravljeno božično darilo: knjigo pesmi. Ljubičina hčerka živi na Islandiji, kamor si želi tudi sama: “…naj zapade še toliko snega, ga takoj, ko pride do tal, počistijo, mi pa se, tule zataknjeni, takoj ko ga malo zapade, ne premaknemo nikamor.” Glavni junak, ki ga vznemirjajo nasprotujoča si čustva, predvsem pa možnost, da začne novo življenje, manično čisti sneg okoli hiše, čisti dovoz za svoj avto in dom pripravlja na težko pričakovani prihod drage gosje. A ko se bliža večer, se očetu poslabša zdravstveno stanje, srečanje odpade, glavni junak pa si pripravlja stvari za odhod v zdravstveni dom…
Pavle Aleksić v zgodbi “Island” gradi izjemno atmosfero izgubljenega, zamrznjenega osebnega življenja, ki korespondira s trenutnimi pretresi v Srbiji, z razpadom družbenih struktur, blokadami, pa tudi z utopičnim duhom. Pripovedovanje o “Islandiji” izhaja predvsem iz notranje motivacije glavnega junaka, ki v svoji “norosti” sliši glas drugega človeka in odgovorno sprejme skrb za življenje svojega bližnjega. Za današnji “vrednostni sistem” je to, kot kaže, nekaj najbolj norega.

DRUGA NAGRADA

V zgodbi “En dan zunaj telesa delavke” Estelle Veronike Grubač je pripovedovalec delavka, ki se vrača iz službe. Dogodka sta dva: natrpan mestni tramvaj in kopalnica s kadjo. V tramvaju nam Grubač hiperbolično pokaže, kako fizična utrujenost uničuje pripovedovalkino integriteto v srhljivih sinestetičnih prizorih neustavljivega procesa razkroja delavskega telesa, v uporu mesa, ki v svoji figurativnosti združuje industrijske in sakralne konotacije. V prelivanju od pretirane utrujenosti telo maže vse, dotakne se vseh ljudi, ki še naprej po mestu “s čevlji nezavedno puščajo rdeče sledi”. Kopalnica s kadjo v središču postane prostor ponovne integracije, oblikovanja in očiščenja v nežnosti in ljubezni. Zgodba Estelle Veronike Grubač je močna in pretresljiva v svoji kratkosti: glavna junakinja nima časa za ta upor mesa, jutri mora spet delati.

TRETJA NAGRADA

Zgodba Marijane Čanak “Pisma drugi” se začne z izmenjavo pisem med prijateljicama Morano in Romano, vse dokler se slednji ne “posreči” in zanosi z dolgoletnim partnerjem Jordanom. Dopisovanje je zaupno in odprto: Romana poskuša z mislimi o sreči potolažiti svojo prijateljico Morano, ki je v odnosu z Dojranom razočarana na vseh ravneh, še posebej na intimnem področju. Z nizom izvirnih, humornih preobratov avtorica svojo junakinjo Morano rešuje iz norosti vloge »prisilne kuharice« in brezna eksistencialne odvisnosti od moškega. S tehnično pomočjo Tinderja Morana postane samostojna podjetnica, ki služi denar na moških fetiših in slabostih. Zgodba “Pisma drugi” je virtuozna orkestracija raznolikih pripovednih glasov in osvobajajoč spektakel spreminjajočih se pogledov na žensko prikrajšanost.

Kratke biografije nagrajencev

Pavle Aleksić se je rodil leta 1993 v Beogradu, kjer je končal srednjo šolo in pričel študirati. Pri devetnajstih je odšel v Ameriko, kjer še vedno živi brez stalnega naslova in dela po barih ter se seli iz kraja v kraj, največ na Aljaski. Je dobitnik nagrade “Đura Đukanov” za zbirko “Tamo je more”. Izbrane zgodbe iz te zbirke je objavil v knjigi “Hartvorm” (2021). Leta 2022 je prejel prvo nagrado na 21. Festivalu evropske kratke zgodbe v Zagrebu, leta 2024 pa tretjo nagrado na natečaju Lapis Histriae.

Estella Veronica Grubač se je rodila leta 2004 v Zagrebu. Živi v Ivancu, majhnem mestu blizu Varaždina, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Danes študira nemščino in anglistiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Piše prozo in poezijo od desetega leta starosti, dosega rezultate na različnih tekmovanjih (LiDraNo, Poezitiva, Tipka), s svojimi prispevki sodeluje pri revijah Libromanija (Gimnazija Ivanec) in Germanist (Oddelek za germanistiko Filozofske fakultete v Zagrebu).

Marijana Čanak se je rodila leta 1982 v Subotici. Študij književnosti je končala v Novem Sadu. Piše prozo. Je dvakratna dobitnica literarne nagrade “Laza K. Lazarević” za najboljšo neobjavljeno sodobno kratko zgodbo in prva nagrajenka nagrade “Voja Čolanović” za najboljšo knjigo kratkih zgodb (2023). Posamezne zgodbe so prevedene v angleščino, nemščino, makedonščino in albanščino. Izdala je knjigo proze “Ulični prodavci ulica” (2002), zbirko zgodb “Pramatere” (2019 prva izd., 2023 razširjena izd.), roman “Klara, Klarisa” (2022), ki je bil v finalu nagrad NIN in Vital, zbirko zgodb “Put od crvene cigle” (2023) in roman “Svetlo trojstvo” (2024). Živi kot samostojna ustvarjalka v Novem Žedniku.