Letos smo avtorje povabili, naj se na razpis odzovejo s kratko zgodbo na temo ORIENT EXPRESS. Strokovna žirija, ki jo sestavljajo pisateljici Laura Marchig in Tea Tulić ter pisatelj Goran Vojnović, je ugotovila, da je na 21. mednarodni literarni natečaj za kratko zgodbo Lapis Histriae, ki ga organizira Forum Tomizza, letos prispelo 151 zgodb v hrvaškem, slovenskem, italijanskem, bosanskem, srbskem in črnogorskem jeziku.

Letos bodo podeljene tri nagrade. Žirija je odločila, da PRVO NAGRADO prejme Alena Begić (Ljubljana) za zgodbo »S prozora«. Prva nagrada Lapis Histriae 2026 znaša 1.000 evrov. Artefakt prve nagrade Lapis Histriae 2026 je delo kiparja Ljuba de Karine. DRUGO NAGRADO (600 evrov) je prejme Aida Šečić Nezirević (Sarajevo) za zgodbo »Bijeli pijesak«. TRETJO NAGRADO (400 evrov) prejme Maja Klarić (Umag) za zgodbo »Adamova djeca«.

Zgodbe, izbrane za knjigo Lapis Histriae 2026

V finale 21. natečaja Lapis Histriae se je uvrstilo 13 zgodb, vse pa bodo objavljene v knjigi Lapis Histriae 2026, ki bo do konca leta izšla pri Mestni knjižnici Umag. Poleg nagrajenih bodo v knjigi objavljene še naslednje zgodbe: »Munka Multa« Stipeta Jurete (Zagreb), »Voda u boci« Jasmine Bobovac (Valjevo), »Grlice« Mime Juračak (Sisak), »Notte nel deserto« Roberte Dubac (Vermezzo con Zelo pri Milanu), »Nemi vek« Borisa Voloderja (Obrenovac), »Vlak bez pruge« Martine Vlahov (Zadar), »Arestan« Korane Svilar (Zagreb), »Mešano na žaru« Ane Jane Špiletič (Koper), »Uspravni pad« Beke Mitić Ristić (Niš) in »Smrt u Orient Expressu« Almirja Alića (Sarajevo).

Utemeljitve nagrad

PRVA NAGRADA

V zgodbi »S prozora« Alene Begić se v brezimni bošnjaški vasi dviga štirinadstropna hiša, ki sta jo ravnatelj šole Arif in njegova žena, učiteljica Elma, zgradila – kakor je v zgodbi večkrat poudarjeno – »na hrbtih kmetov«. Svoj elitizem zakonca kažeta tudi s prezirom do »kmečkih« bošnjaških imen, zato se njuna sinova imenujeta Soni in Dario. Oba se bosta na Reki, ki se vsej vasi zdi kakor prag, na katerem se začenja Zahod, šolala za zdravnika oziroma inženirja.

Vzpon in padec te »uklete hiše« spremljamo skozi perspektivo mlade pripovedovalke, ki skupaj s sovaščani od otroštva opazuje dogajanje v tej hiši – z okna. V zgodbi se nizajo dženaze (pogrebi) članov elitistične družine: umre Arif, leto pozneje Elma, nato pa zaradi padca po hišnih stopnicah še njun sin, zdravnik Soni. Dario, ki je pred tem duševno zbolel, ostane sam v hiši.

Tako povzeta zgodba se ne zdi podlaga za satiro, vendar je »S prozora« prav to, in še več: črnohumorna, groteskna pripoved, pravi ognjemet potujitvenih pripovednih postopkov, ciničnih in sarkastičnih obratov, zgodba, ki v svojih podrobnostih, figurah in prizorih postavlja pod vprašaj izhodišča in značaj orientalističnih projekcij. Vir njene fascinantne dvoumnosti, celo večpomenskosti, je infantilna pripovedovalka, ki med pripovedjo odrašča in postaja vse bolj vsiljivo navzoča. Sprva prenaša vaško zgražanje nad dekadentnim življenjem elitne družine, proti koncu pa začne sanjariti o odrešilnem prehodu v »norišnico« in življenju z Dariem.

Prav ta protislovni položaj pripovedovalke omogoča močno dialogizacijo nasprotujočih si pogledov: malomeščanskih in modernih, »vzhodnih« in »zahodnih«; postane ogledalo specifične samoorientalizacije vaške skupnosti. To skupnost zaznamujejo opravljivost, utesnjen in zahrbten provincialni duh, ki hkrati zavida bogastvu ter omalovažuje elitistične pojave in »zahodno« modernizacijo.

Zgodba »S prozora« Alene Begić ne ponuja odgovorov in ne deli naukov; z duhovito in uničujoče ostro ironijo preprosto postavlja pod vprašaj vse, še posebej pregovorno ljudsko modrost, ki se na koncu razkrije kot – neumnost.

DRUGA NAGRADA

V zgodbi »Bijeli pijesak« Aide Šečić Nezirević spremljamo dinamiko zbliževanja, vstopa v zakon in nazadnje razhoda med Dihyo Silahtar, Alžirko turškega rodu iz Konstantine, in Farukom, Bošnjakom iz Travnika. Avtorici je v nizu kratkih prizorov, zgoščenih in ekspresivnih stavkov uspelo pokazati, kako se ženska osvobaja patriarhalnih spon ne le lastne družine, temveč tudi družine svojega moža.

Vprašanje jezika ima v tej zgodbi veliko težo. Dihya bodočega moža Faruka spozna prek družbenih omrežij, ko si z njim dopisuje v angleščini. V Bosni pa se želi naučiti njegovega maternega jezika. Ne le to, želi študirati ter postati prevajalka. Kljub nasprotovanju in pomanjkanju podpore v družini Dihya nadaljuje svojo pot; zakon razpade, ona pa se kot mati samohranilka naseli v Sarajevu, kjer se zaposli na veleposlaništvu svoje države. S tem se ji povsem odpre možnost življenja, posvečenega prevajanju in potovanjem.

Prizore Dihyine zgodbe avtorica povezuje z neprekinjenim notranjim dialogom glavne junakinje z njenim prezgodaj preminulim očetom, katerega ljubljenka je bila in katerega sanje s svojo vztrajnostjo uresničuje. Aida Šečić Nezirević je s to zgodbo uspelo iz temeljev pretresti, celo obrniti podobo patriarhalnega vzhodnega sveta ter ustvariti samosvoj in nepozaben lik sodobne ženske: ženske, kakršna je Dihya.

TRETJA NAGRADA

V zgodbi »Adamova djeca« Maje Klarić se prepletajo tri pripovedne linije, ki nam približajo usodo otrok iranske družine iz Minaba v trenutku, ko njihovo osnovno šolo 28. februarja 2026 zadene ameriški izstrelek. Spremljamo boj za življenje deklice Širin, ki, oslepela in oglušela zaradi eksplozije, išče izhod iz šolskih ruševin. Moč ji daje živa podoba skrbi in ljubezni njenih staršev, posebej mlajšega brata Ise in starejše sestre, ki se tedaj nahaja na svojem prvem velikem potovanju, na obisku spomenikov iranske kulturne dediščine.

Lik starejše sestre, ki jo pripovedovalka imenuje »mlada popotnica«, v dogajanje vnaša pretresljivo refleksivnost. Novica o napadu na njen rojstni kraj jo doseže v Širazu; med sedenjem v mavzoleju velikega klasika perzijske književnosti Saadija jo prevzame globoka resignacija. Verzi Saadija in Rumija, ki že stoletja povezujejo Vzhod in Zahod, navdihujejo svoje bralce ter širijo zavest o povezanosti vseh ljudi in vseh živih bitij, se ji zdaj zdijo »minljiva tolažba in blodnja obupancev«. Simboli kozmične povezanosti potemnijo, celo dobijo nasproten pomen.

V subtilnem in bolečem zapletu te zgodbe, v katerem se izmenjujeta svetloba in tema, Maja Klarić, tako kot Saadi v istoimenski pesmi »Adamovi otroci«, prikliče univerzalizem empatije: »Če ne premoreš sočutja do človeškega trpljenja, se ne moreš imenovati človek.«

Kratke biografije nagrajenk

Alena Begić se je rodila leta 1997 v Nemčiji, odraščala pa v Tržačkih Raštelih (BiH). Magistrirala je filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer trenutno obiskuje tudi doktorski študij. Njen literarni prvenec, zbirka kratkih zgodb Dan za ispravljanje, je leta 2022 izšel pri zagrebški založbi Durieux. V slovenščini je zbirka izšla letos, leta 2026, pod naslovom Dan za izboljšave v prevodu Klarisa Jovanović (Cankarjeva založba). Alena Begić je prejemnica več nagrad za kratko zgodbo in prva avtorica, ki je nagrado Lapis Histriae prejela dvakrat (prvo nagrado je dobila leta 2023). Deluje kot literarna kritičarka ljubljanskega Radia Študent in je članica slovenskega PEN centra. Poleg akademskega in literarnega dela se že vrsto let posveča proučevanju klasičnega orientalskega plesa.

Aida Šečić Nezirević se je rodila leta 1978 v Zenici, odraščala pa v Travniku. Piše poezijo, kratke zgodbe, pravljice in drame. Objavila je štiri knjige: Lutke (nagrada fundacije Fra Grgo Martić za pesniški prvenec, 2011), Vraćanja (roman, nagrada Fundacije za založništvo Federacije BiH, 2020), Kako se mame igraju žmurke (poezija, posebno priznanje IK Presing, 2024) ter Lutke u prozi (zgodbe, Naklada Jesenski i Turk, Zagreb, 2026). Je prejemnica številnih nagrad za prozo in poezijo, dvakrat pa se je uvrstila tudi v ožji izbor za nagrado Lapis Histriae. Živi v Sarajevu.

Maja Klarić se je rodila leta 1985 v Šibeniku. Piše poezijo in prozo ter deluje kot urednica in literarna prevajalka. Organizira pesniško srečanje Šumski pjesnici v Istri in rezidenco Vesna Parun na otoku Zlarinu. Doslej je objavila približno štirideset prevodov in osem avtorskih knjig. Prejela je priznanje »Đurđa Mesić« (2023), ki ga Hrvaško bralsko društvo podeljuje za izjemen prispevek k spodbujanju branja in pismenosti. Njena knjiga Deset dugih dana je leta 2024 prejela nagrado Joža Horvat, ki jo Hrvaško društvo pisateljev podeljuje za najboljši potopis, uvrstila pa se je tudi v finale za literarno nagrado Predrag Matvejević. Sredi leta 2020 je zasnovala projekt Bookmobil, potujočo knjigarno, ter začela potovati po Hrvaški v prenovljenem kombiju, s katerim promovira književnost in ljubezen do branja. Živi v Barboju pri Umagu.