FORUM TOMIZZA 2026

SIMPOZIJ ORIENT EXPRESS

TALIJANSKA ZAJEDNICA “FULVIO TOMIZZA”, UMAG

Anja Zag Golob

“Vmes”

Letos praznuje HRT 100 let obstoja svojega radia in 70 let televizije. V ta namen so 15. maja pripravili odlično premišljen  ter sijajno izveden centralni dogodek z naslovom Zauvijek prvi, na katerem sta med drugim nastopila tudi 11-letni Marino Vrgoč in 20-letni Martin Kosovec, zmagovalca hrvaških izdaj franšize The Voice oz. The Voice Kids, paradnih oddaj HRT, ki sta skupaj s simfoničnim orkestom in zborom HRT odpela skladbo Tvoja zemlja.

Pesem je privzdignjena himna hrvaške nacionalne identitete, za konkretno priložnost so ji v aranžma dodali celo manjši marš. Človeka spreleti srh ob resnično nenadjebljivi dramaturgiji – do prvega refrena jo poje visokoglasi deček, ki se mu nato pridruži vzhajajoča zvezda hrvaške popularne glasbe, (ki je s točno to pesmijo zmagala v omenjenem šovu), za sklepni krešendo pa pritegne še komplet zbor. Efekt je veličasten. Veličastno grozljiv. Pesem znajo vsi v dvorani in vsi se v en glas pridružijo verzom: »To je tvoja zemlja, tu sagradi dom, tu je stari temelj, tu na kršu tvom, tuđin i oluje kidali su nju, al’ još uvijek tu je, sve dok mi smo tu.”

Paradigmatsko sporočilo v parih vrsticah združuje vse, kar je potrebno vedeti o hrvaškem domoljubju oz. kar o domoljubju nasploh. Gre za spomenik ljubezni do domovine v kar najbolj destilirani obliki, v himnični izvedbi konkretnega praznovanja pa se je prelila čez rob in učinkovala naravnost srhljivo.

Ne uči zaman gledališka teorija, da otroci in živali na odru nimajo česa iskati. Ko namreč na praznovanju, ki ga iz prve vrste spremlja celo namrgodeni predsednik hrvaške vlade, v središče postavite otroka, da s svojim piskajočim glasom poje poklon državi, ki je preživela bratomorno vojno, katere duh še vedno straši po njej in se pokaže, ko je le prilika, pa naj gre za neki kontroverzni koncert, ki zruši vse rekorde, ali drobno Bajadero, na kateri – na vsaki – je po novem epitom kockaste zastave, z res učbeniško manipulacijo dober mesec pred praznovanje dneva neodvisnosti, fenomenalno – a tudi fundamentalno – izkažete točno to, o čemer deček na odru prepeva: “Tu ćeš naći uvijek dom, srce, koje kuca za te, ruku, da te prati, majku, da te shvati, znat ćeš sve što treba znati.”

 Tam, v dvorani, je bilo morda fino. Nas zunaj, ki se nas stvar ne tiče dobesedno, je zmrazilo. In kleč je točno v tem: v razpoki, ki jo tovrstno praznovanje kot stranski produkt proizvaja za vse tam zunaj, za iz rituala izključene žalujoče ostale. In kaj jim oz. nam sporoča.

Četudi namreč racionalno vemo – in nedvomno vedo tudi vsi v dvorani –, da v realnosti onkraj slavnostnega praznovanja domala nič ne izgleda in se ne občuti kot v pesmi, smo kot ljudje, vrsta, ki bi bila še pod vislicami pripravljena goniti, kako upanje umira zadnje, pripravljeni verjeti, da je res, da “na svojoj grudi, ko i ovi ljudi, bit ćeš velik ko i mi”. In točno v tem je problem. To ni realno čustvo – sfabricirano je po logiki fake it ‘till you make it. Ima pa, takole na steroidih, še kako realne posledice.  

Hrvaška, kot druge države v bližnji in daljni okolici, tudi Slovenija in Italija, trpi pod izrazitim vzponom ultra desničarske agende, ki poveličuje izključno lastno nacijo in v ponarodeli uspešnici Vice Vukova ne vidi več zgolj dobrodušnega praznovanja skupnosti in njene iskrene ljubezni do domovine, marveč, se zdi, domala programsko napotilo za vzdrževanje ideje lastne večvrednosti, zapiranje mej in štetje kockastih krvničk. Kako paradoksalno: bolj zanosno, ko praznujemo častivredno obletnico nacionalnega medija, bolj zateglo zveni v našo himno, ki naj nas zveže v skupnem prepevanju istega ideala čiste, rein, ljubezni do naše rodne grude, preoblečena nedolžna popevčica.

Orient Express, vodilo današnjega simpozija, razumem po eni strani kot metaforo vmesnosti, tega ključnega prostora, ki je definiran slabše od vseh, ki ga zamejujejo, a ni zato nič manj resničen, nasprotno – za mnoge od nas predstavlja sploh edini možni prostor za živetje lastnih življenj, na drugi pa kot poziv v boj zoper predsodke, ki jih povzroča nevednost.

Orient v tem oziru, in v okviru lastne nepoučenosti, jemljem kot metaforo neznanega. Takih pojmov je še nekaj. Odvisni so predvsem od – oziroma njihova definicija je predvsem odvisna od – teh, ki z njimi operirajo. V Mariboru, recimo, kjer živim, je tak Orient mavrična zastava, junija obešena na pročelje neke male neodvisne knjigarne – predvsem za kratkolase mlade moške izrazitih bicepsov, oblečene v temna oblačila.

Definicija problema je pravzaprav enostavna: specifična oblika domoljubja se v konkretnem zgodovinskem obdobju v družbi ponuja kot odgovor na vprašanje medprostorja, katerega obstoj želi večina bolj ali manj goreče zanikati – verjetno iz strahu pred neznanim. Nevednost, nepoučenost in ignoranca vsidrajo posameznika_co v vedno trdnejše in vedno manj prepustne meje lastnega sveta, v katerem vlada strah pred neznanim, tj. tem tam zunaj, slednji pa se ponavadi preobrazi v upor zoper nekaj, česar sploh ne poznamo. Ta upor je lahko bolj ali manj aktiven, odvisno od nivoja ogroženosti, ki ga posameznik_ca čuti v odnosu do nepoznane materije. Upor evocira konflikt, ki sam po sebi ni slab, saj poganja napredek, a le, če je oseba, ki ga povzroči, pripravljena nase vzeti tudi odgovornost zanj ter prevzeti posledice. Sicer gre izključno za agresijo, v kateri zmaga fizično močnejši. Ali, če pogledamo aktualno situacijo v Sloveniji, večji populist.

Kot se med izvajanjem Tvoje zemlje na proslavi 100. obletnice HRT jasno zavedamo, da je privzdignjena vsebina odpetega fiktivna, umetno sproducirana in da domuje izključno znotraj danega momenta, da bo realnost idilično podobo domovine iz popevke sesirila v sekundi, ko bomo vstopili_e vanjo, se zavedamo tudi, da živimo v realpolitični situaciji, ki je prestopila mejo racionalnosti, v kateri vrednote po novem veljajo točno toliko kot, recimo, deponiran dokument z notarsko overjenim podpisom, da laž in resnica nista več v logičnem razmerju, ker nobena od njiju pravzaprav sploh ni več v razmerju, niti do lastnega pojma, da se, skratka, nahajamo v območju norosti – toda to ni dovolj. Da bi za naše preživetje nujni vmesni prostor dejansko lahko vzpostavili, ubranili in zavarovali, da bi Orient kot metafora preživel (in to je ključno, če naj ostanemo ljudje), je nujno vzeti nase napor aktivnega izvijanja iz malodušja, ki prehaja v defetizem, ter se začeti ukvarjati z argumentacijo stanja stvari.

To pa zahteva vzgojo ustreznih orodij. In moja teza je, da nam eno temeljnih orodij lahko priskrbi – poezija. Poezija nas uči razumeti metafore, ki so njeni temeljni gradniki. Da bi jih lahko razumeli, je nujno kultivirati sposobnost abstraktnega mišljenja, kar v praksi pomeni tudi, da smo sposobni videti še kaj več kot zgolj sebe in da smo zmožni predvideti tudi posledice lastnih ravnanj ali izgovorjenih / napisanih besed, in sicer tako zase kot za okolico. Pri tem je ključno, da na tak način, skozi branje poezije, lahko doumemo kontekst, kontekst pa je za razmišljujočega človeka, ki goji simpatetična nagnjenja do soljudi ter se zaveda, da lahko živi in preživi izključno v skupnosti, za kar pa mora slednji tudi kaj dati, ne od nje zgolj brezglavo jemati, ključna kategorija. V bistvu nujni pogoj za preživetje, saj, kaj pa boš brez kritične, gibke in smele misli?

foto Zaneto Paulin

In tu se vračam na začetek: HRT je bila sposobna organizirati glamurozen dogodek v počastitev svojih jubilejev. RTVSLO je na dan 100. obletnice smrti pesnika, po katerem je Ministrstvo za kulturo RS poimenovalo letošnje leto, v osrednjem televizijskem Dnevniku poročala o osrednji proslavi njegovega leta, ki da se ima zgoditi v sredo zvečer v Sežani … potem pa smo zvečer ob osmih zaman čakali ob TV sprejemnikih na prenos tega slavnostnega dogodka. Srečko Kosovel, eden največjih pesnikov, kar jih je pisalo v slovenskem jeziku, človek, ki je pred dobrimi sto leti pisal, kakor da piše danes, čigar poezija ruši zidove in gradi mostove, saj je vanjo vtkan vitalizem, neustavljiva sila, ki vase povzema mirno in dostojanstveno moč besede in misli, je umrl 26. maja pred sto leti, star 22 let. Zapustil je veličasten opus in skrajno smiselno je, da se letošnje leto v slovenski književnosti imenuje po njem. Imamo torej velikana – nimamo pa neposrednega prenosa osrednje prireditve v počastitev njegovega spomina. HRT pripravi dih jemajoč spektakel, TVS ne prenaša poslave enega največjih sinov slovenske zemlje. Naj se na tej točki pričnemo znova pogovarjati o domoljubju?

Morda se je bolje ozreti v prihodnost. Nahajamo se v skrajno nezavidljivih časih, ki kličejo k obupu in predaji, a to bi bila (pre)lahka izbira. Čas je za spopad, na katerega pa je treba biti ustrezno pripravljen. Kar se tiče Slovenije, je torej zdaj čas, da nabavimo trenerke. Če me razumete.

Čas je za fitnes, za telovadbo, za to, da Platona vzamemo resno – zdrav duh v zdravem telesu! Čas je, da se organiziramo, da vzpostavimo celice v svojih lokalnih okoljih ter jih povežemo v gibljivo, agilno strukturo, ki bo omogočila pretok idej, dostojno, spoštljivo komunikacijo in ki bo znova vzpostavila skupnost. Naš namen je jasen: nad norost z vednostjo, nad oholost z dostojnostjo, nad ignoranco z ideali razsvetljenstva!

Hočemo zahtevnih, napornih besedil, ne izmaličene, popreproščene stvarnosti, ki ponuja zgolj popuste in bližnjice za vsako ceno. Zase zahtevamo svet v vseh barvah mavrice, ne monokromatičnih podob, ki evocirajo dogmatizem. Hočemo nebroj plasti, ne dvodimenzionalnosti, saj hočemo delati, vzeti nase trud, ki vodi do vednosti. Aktivno hočemo sooblikovati lastno prihodnost. Le s kultiviranim, discipliniranim naporom se je mogoče pregristi skoz meglo, ki nas ta čas obdaja, in ohraniti vmesni prostor živ, odprt in gostoljuben – za vse. Ključ za vse to leži v poeziji: poezija nas uči vztrajanja s stvarjo samo, metafore nam kažejo pot med prostrane širjave duha. Oziroma, s pesnikovimi besedami: ne bodimo mehanični – bodimo električni.